Bugenvilovka

Bugenvilovka (lat. Bougainvillea spectabilis Willd.), znana tudi pod imeni bugenvilija, bugenvileja, je listopadna tropska lesnata vzpenjalka, ki sodi v družino Nyctaginaceae ali bugenvilovk. Čeprav jo prištevamo k vzpenjalkam, jo lahko gojimo tudi kot grm.

Latinski naziv rodu rastline - Bougainvillea izhaja iz imena francoskega pomorščaka Louis Antoine de Bougainvillea, ki je iz Brazilije rastlino prinesel v Evropo, tako da se od 18. stoletja sadi na sredozemskem območju. Latinski naziv vrste spectabilis pomeni vreden občudovanja, atraktiven.

Poimenovanja v tujih jezikih: ceboleiro (portugalsko), três-marias, great bougainvillea (angleško), primavera, cansarina (italijansko).

Po poreklu je iz Brazilije, kjer je še danes vzgojijo največ, sčasoma pa se je razširila v vse dežele sveta. Tako je danes pogosto prisotna tudi pri nas, največ pa jo gojijo v mediteranskih vrtovih, ki jim daje poseben čar in izgled.

Rastlina lahko zraste v višino 5 - 12 m, nekatere vzpenjalke pa tudi do 25 m. Stebla so lesnate oblike, dolžina pa je odvisna od habitata. V višino lahko zraste tudi do 10 m. Na steblu so nad popki številni trni.

Listi so temno zelene barve, dlakavi in gladki, veliki do 10 cm in v obliki elipse. Na steblu si rastejo nasproti v obliki spirale.

Cveti z majhnimi cvetovi rumene barve, ki jih obkrožajo veliki čudoviti obcvetni listi, ki so najpogosteje rožnate ali vijolične barve  (Bougainvillea Glabra) in rastlini dajejo privlačen videz. Ostale vrste lahko cvetijo v rumeni, oranžni, beli ali rdeči barvi.

Današnji izgled bugenvilovke je nastal s križanjem treh vrst od skupno 18 vrst, ki izvirajo iz Južne Amerike. Obstajajo tudi kultivarji različnih barv, ki po videzu ne zaostajajo za čudovitim videzom osnovne vrste. Tako danes na svetu obstaja več kot 300 vrst bugenvilovk. Pri hibridnih vrstah so se barvne lastnosti spreminjale s križanjem, zato je težko določiti, iz katere vrste izvirajo.

Cveti od pomladi (april) do pozne jeseni (november) in je zaradi dolgega cvetenja priljubljena okrasna rastlina. Da bi zagotovili čim daljše cvetenje, jo je potrebno redno obrezovati, saj bo v nasprotnem primeru cvetela krajši čas, le od aprila do junija. Vrhunec cvetenja doseže pri starosti 4 ali 5 let.

Vrste

Posamezne vrste lahko razlikujemo tudi po obliki listov. Podolgovati listi nam povedo, da bo rastlina cvetela v spomladanskih mesecih. Na Primorskem se najpogosteje sadijo rožnate bugenvilovke, ki jim ustreza veliko sonca in toplote.

V nadaljevanju navajamo najpogostejše vrste, ki se sadijo na našem področju.

Bougainvillea spectabilis

to vrsto krasi veliko lističev jajčaste oblike, ki so vijolične, rožnate ali rdeče barve. Cvetovi so kremne barve, listi pa so ovalni ali zaobljeni ter ob robu in na spodnji strani prekriti z majhnimi dlačicami. Dlačice se nahajajo tudi po steblu. Za to vrsto so značilni veliki trni, po katerih jo tudi prepoznamo.

Bougainvillea glabra

Listi so gladki, brez dlačic in ovalne oblike (najširši na sredini). Obcvetni lističi so najpogosteje vijolične barve in trikotne oblike, lahko pa se pojavijo tudi v beli ali rožnati barvi. Cvetovi so bele ali krem barve. Trni so tanki in kratki ter na vrhu rahlo ukrivljeni. Če jo pravilno obrezujemo, bo cvetela nekajkrat letno. Najbolje uspeva v posodah ali cvetličnih loncih.

Bougainvillea peruviana

ta zimzelena vzpenjalka je znana po zeleni barvi skorje. Listi so ovalni, tanki in dolgi ter brez dlačic. Obcvetni listi so rahlo zaobljene oblike, rdeče, vijolične in rožnate barve z ustreznimi rumenimi cvetovi. Trni so kratki in pokončni. Če jo pravilno vzdržujemo, lahko cveti tudi nekajkrat v sezoni.

Gojenje

V notranjosti se priporoča vzgoja v posodah, da rastlino lahko pozimi prenesete v zaprt prostor, na Primorskem pa jo lahko posadite na vrtu.

Tla

Za sajenje bugenvilovk mora biti zemlja rahla. Posadite jo v dobro drenirana kisla tla (pH 5.5-6). Primerna je za vzgojo na priobalnem področju, ker je ne motijo suha in slana tla.

Podnebje

Za rast in razvoj ji ustrezajo sončni predeli z veliko toplote in sonca, bo pa uspevala tudi rahlo senčnih predelih. Najboljše področje za sajenje je tam, kjer bo pol dneva na soncu, pol dneva v senci. Potrebno jo je zaščititi pred vetrom, ki jih lahko povzroči veliko škodo.

Dobro prenaša zelo visoke temperature zraka, tudi nad 37°C. Ustrezajo ji dnevne temperature od 24 - 35°C, nočne pa ne nižje od 10°C. Hibridi lahko prenesejo tudi nekoliko nižje temperature.

Čas sajenja

Bugenvilovko je priporočljivo saditi v spomladanskih ali zgodnjih poletnih mesecih. Če jo sadite iz sadike, se priporoča sajenje jeseni, ker bodo imele korenine do zime dovolj časa, da se primejo in rastlina lahko izkoristi dobre vremenske pogoje.

Sajenje

Čeprav jo najpogosteje gojimo kot vrtno rastlino, ker razvije majhno steblo (vzpenjalka), jo lahko vzgojimo tudi v posodah, cvetličnih loncih ter v obliki žive meje ali grma.

Bugenvilovka kot vzpenjalka

V toplih krajih jo lahko vzgajamo kot vzpenjalko ob ograjah, zidovih in pergolah, saj ji je potrebno zagotoviti oporo. Če pa nima opore, bo vseeno rasla in se širila po tleh.

Če jo posadite kot vzpenjalko, jo je od opore potrebno oddaljiti vsaj 30 cm. Razvila bo široko in močno deblo, ki potrebuje dovolj prostora za rast.

V zemljo jo je potrebno posaditi nekoliko globje kot je bila posajena v posodi. Priporočena globina je 10-15 cm globje kot je bila globina posode. Na tak način bo imela rastlina na prostem najboljše pogoje za rast, saj bo lažje preživela hladno burjo in nižje temperature zraka, kar je eden najpogostejših vzrokov propada rastline.

Bugenvilovka kot grm

Kadar jo vzgajamo kot grm, ne potrebuje opore za rast, zahteva pa redno obrezovanje.

Gojenje v posodah

Kadar bugenvilovko vzgajate na kontinentalnem področju, je priporočljiva uporaba cvetličnih loncev, saj na prostem ne preživi nizkih temperatur in mraza. Za tako vzgojo so priporočljive odpornejše vrste, ki cvetijo z rožnato vijoličnim socvetjem - Bugenvilija Glabra Alexandra ali Sandersiana.

Pred prvim zimskim mrazom jo prenesite v zaprt prostor, kjer bo zaščitena pred zunanjimi vplivi. Postavite jo na svetlo mesto, kjer bo temperatura od 8 do 15 stopinj Celzija ter jo manj zalivajte (zadošča enkrat mesečno, da se korenine popolnoma ne posušijo).

V zimskih mesecih bo izgubila nekoliko več listov, kar pa je ne moti, saj si bo spomladi opomogla in nadaljevala z rastjo.

S prihodom pomladi in višjih temperatur, jo odnesite na prosto, obrežite in pognojite s kombiniranim gnojilom. Od takrat dalje je potrebno tudi nekoliko pogostejše zalivanje.

Nega

Bugenvilovka hitro raste in jo je zato potrebno pravočasno negovati. Vzdrževanje je preprosto, saj morate biti pozorni le na obrezovanje.

Na toplih sredozemskih področjih so listi zeleni in obstojni celo leto, na področjih z nižjimi temperaturami pa tako listi kot cvetovi odpadajo. Vendar pa je potrebno tudi na Primorskem mlajše rastline na prostem zaščititi, saj jim lahko močne zime škodujejo.

Poleti jo je potrebno obilno zalivati, saj ne prenese suhe zemlje okoli korenin, kar je še posebej pomembno pri vzgoji v cvetličnih loncih. Vlažnost redno preverjajte, saj lahko pri presuhi zemlji začnejo odpadati listi in cvetovi, kar vpliva na njeno zdravje in izgled.

Zalivanje

Rastlina je odporna na sušo, vendar bo bolje rasla, se razvijala in cvetela, če ji zagotovimo zadostno količino vode. To še posebej velja med cvetenjem, ko ima povečano potrebo po vodi. Priporočamo zalivanje zjutraj.

Med zalivanji pa se morata substrat ali tla popolnoma posušiti, saj ji lahko obilno in pogosto zalivanje škoduje oziroma lahko pride do gnitja korenin. Med zimskim mirovanjem zmanjšajte količino vode.

Gnojenje

Rastlino je potrebno redno gnojiti, da ji zagotovimo ustrezen razvoj. Gnojenje je priporočeno enkrat mesečno, pogostost pa je potrebno povečati spomladi in poleti. Gnojimo z univerzalnim gnojilom.

Obrezovanje

Če rastline redno ne obrezujemo, lahko stare veje povzročijo veliko škode, saj njihovo prepletanje in zapletanje lahko privede do razvoja škodljivcev in bolezni.

Bugenvilovko obrezujemo po vsakem cvetenju. Ker cveti dolgo časa, se na ta način tudi vzdržuje cvetenje vse do začetka zime. Mlade poganjke redno skrajšujemo, obsežnejše obrezovanje pa izvedemo enkrat letno, da obdržimo osnovni izgled rastline in spodbudimo rast, cvetenje in bujnost rastline. Če rastline ne obrežemo, ne doseže svojega največjega obsega cvetenja.

Pred obrezovanjem si nadenite rokavice, da se zaščitite pred trni.

Pri obrezovanju je pomembno vedeti, za katero vrsto bugenvilovke gre, saj je od tega odvisen način in čas obrezovanja.

Na Primorskem se najpogosteje vzgaja bugenvilovko, ki obilno cveti s čudovitimi rožnatimi cvetovi- Bougainvillea glabra Formosa. Obrezujemo jo podobno kot vinsko trto. Ob koncu zime ali preden se začne vegetacija, je potrebno rastlino oblikovati tako, da ostanejo le njene glavne veje. Odstraniti je potrebno vse poganjke, ki niso na glavnem deblu, saj drugače izčrpavajo rastlino. Obdržati je potrebno veje, ki bodo v spomladanskih mesecih oblikovale krošnjo, poleti pa cvetele. Ta vrsta bugenvilovke vedno cveti na novih enoletnih poganjkih.

Februarja rastlino zmanjšajte za eno tretjino in odstranite neželene veje, še posebej tiste, ki so stare in bolne ali pa ovirajo pravilno rast. Obrezujemo tako, da glavne veje, ki tvorijo osnovno rastlino, pustimo, vse stranske pa skrajšamo, tako da ostanejo največ 3-4 poganjki.

Obstajajo tudi druge vrste, ki pa cvetijo spomladi in imajo dvoletne poganjke. Take vrste je potrebno obrezovati v poletnih mesecih oziroma po spomladanskem cvetenju.

Presajanje

Čeprav večini rastlin rast v tesni posodi ne ustreza, bugenvilovka nekaj časa s tem ne bo imela težav ali pa bo celo intenzivneje cvetela. Ko pa korenine pričnejo gledati iz posode, je pravi čas, da jo presadimo v večji cvetlični lonec. Presajanje naj poteka med novembrom in marcem.

Substrat za vzgojo bugenvilovke v posodi mora vsebovati večji delež šote, vendar pa je potrebno biti previden, saj lahko prevelike količine povzročijo zadrževanje vlage pri koreninah in povzročijo gnitje. Priporočljivo je, da na dno posode položimo nekaj stiroporja in na dnu posode naredimo luknje, preko katerih odvečna voda iz posode lažje odteka.

Razmnoževanje

Bugenvilovko najpogosteje razmnožujemo z zelenimi potaknjenci v spomladanskih mesecih. Lahko se razmnožuje tudi s cepitvijo (spomladi ali zgodaj jeseni) in pol olesenelimi potaknjenci poleti.

Kadar potaknjence vzamemo z mladih rastlin, je potrebno paziti, da ne pride do poškodb občutljivih korenin. Potaknjence posadimo v posode, v katerih sta v enakem razmerju perlit in šota.

Razmnožujemo lahko tudi tako, da vejo neposredno postavimo v zemljo. Uporabiti je potrebno daljšo vejo in rastlina se bo ukoreninila čez leto dni. Takrat je potrebno odsekati vejo, ki poteka od stebla do korenine. Na ta način dobimo dve rastlini.

Bolezni in škodljivci

Čeprav je bugenvilovka odporna na večino bolezni in škodljivcev, jo lahko včasih napadejo gosenice in listne uši. Takrat je potrebno odstraniti vse poškodovane dele rastline in če je možno tudi škodljivce, da se ne bi naprej širili po rastlini in povzročali dodatnih poškodb. Če so napadi škodljivcev močni, uporabite sredstva za zaščito rastlin.

Kadar rastlina ni na dovolj zračnem mestu, jo lahko napade plesen, kar boste opazili, ko se bodo na listih pojavili beli madeži.

Uporaba

Bugenvilovke najpogosteje sadimo, da bi krasile dvorišča in vrtove ali pa za uničevanje plevela.

Cvetovi so grenkega okusa, a užitni. Pogosto se uporabljajo za pripravo čajev proti kašlju, solat in raznih pijač.

Zdravilni učinki rastline še niso znani, zdravilne lastnosti pa  še preučujejo.

Zanimivosti

Prvi Evropejec, ki je opisal bugenvilovko, je bil botanik Philibert Commerçon, ki je spremljal admirala francoske mornarice Louisa Antoinea de Bougainvillea med plovbo po svetu.

Prvi zapis o rastlini pa je objavil Antoine Laurent de Jussieu leta 1789.

Predvidevajo, da je kot prva Evropejka bugenvilovke opazovala Commerçonova ljubica in pomočnica Jeanne Baré, strokovnjakinja za botaniko. Ker je bila ženska, ji niso dovolili vkrcanja na ladjo, zato se je preoblekla v moškega ter bila tako prva ženska, ki je obplula svet.

20 let po Commerçonovem opisu je rastlina postala znana kot "Buginvillea" na podlagi zapisa A.L. de Jussieu v Genera Plantarum leta 1789.

Rod so vpisali naknadno in na različne načine, dokler ga leta 1930 niso dokončno določili kot "Bougainvillea" v Index Kewensis.

Izvornih vrst B. spectabilis in B. glabra niso identificirali do sredine 1980-ih, ko so ju botaniki klasificirali kot posebni vrsti.

V zgodnjem 19.stoletju sta ti dve vrsti prvi prišli v Evropo, kmalu pa so jih začeli rastlinjaki iz Anglije in Francije začeli prodajati v Avstralijo in svoje bivše kolonije. Kmalu po tem je bil opisom rodov dodan škrlatni primerek iz .Cartagene v Kolumbiji. Sprva so jo šteli kot posebno vrsto in jo poimenovali B. buttiana  v čast Evropejcu, ki jo je prvi odkril. Kasnejše študije so jo klasificirale kot naravni hibrid sorte B. glabra in eventuelno B. peruviana - "lokalne rožnate bugenvilovke" iz Peruja. Hitro se je izkazalo, da so naravni hibridi pogost pojav po celem svetu.

Foto: arino / Pixabay