Aloe vera (lat. Aloe barbadensis M.) ali prava aloja je večletna rastlina, poimenovana po botaniku Millerju, ki jo je odkril na Barbadosu in jo uvrstil na seznam zdravilnih rastlin. Njen naravni habitat so topla in suha področja, zato najbolje uspeva v krajih z letno povprečno temperaturo okoli 22°C (Karibi, Mehika).
Danes je ena najbolj znanih zdravilnih rastlin s široko uporabo v farmacevtski industriji.
Sodi v družino Asphodelaceae (zlatokorenovke), kamor sodijo tudi številne sukulente in ima značilne mesnate liste, v katerih hrani vodo, zaradi česar je odporna na sušo. Dobro se prilagaja različnim pogojem, zato raste tako na planinskih področjih kot na obali, pa tudi v rastlinjakih in cvetličnih loncih.
Zrelost doseže v četrtem letu, ko zraste do višine 60 - 90 cm. Ima bledo zelene liste z bodicami, dolžine 40 - 50 cm ter plitve korenine, ki zrastejo 20 - 30 cm. Življenjska doba rastline je okoli 12 let.
Aloe vera cveti od pomladi do jeseni, kar je odvisno od vrste. Cvetovi se na vrhu oblikujejo v dolga enostavna ali razvejana stebla. Običajno so rdečkaste, oranžne ali rumene barve, lahko so samostojni ali v skupinah, viseči ali pokončni.
Danes se aloe vero največ goji na plantažah v Afriki, Avstraliji, Srednji Ameriki, Mehiki, Rusiji in na Japonskem. Najbolj ustrezna področja za gojenje organske aloe vere pa so Španija, Grčija in Izrael.
Aloe vero največ gojijo zaradi farmacevtskih pripravkov (tinkture in geli), ki pomirjajo kožo in prebavo.
Sorodniki
Vrste
V naravi obstaja okoli 200 vrst aloe vere, najpogosteje pa se vzgajajo aloe barbadensis miller, aloe arborescens in aloe ferox.
Aloe barbadensis Miller
ima grmičasto obliko ter mesnate, zelene liste, ki rastejo iz zemlje. Listi so težki 1 - 1,5 kg, zrastejo pa tudi do 90 cm. Cveti aprila in ima goste rumene cvetove. Proizvodnja je ekonomsko donosnejša, saj raste hitreje in se jo lažje goji kot Aloe arborescens.
Raste na področjih z blagim podnebjem, kot so Dominikanska Republika in južna področja ZDA. Uporabljamo jo lahko v obliki gela ali prahu.
Aloe arborescens
je znana tudi po imenih drevesasta aloja, zdravilna aloja in krokodilov jezik. Doseže višino do 2 m in je razvejane oblike. Listi so nazobčani sivo zelene barve. Razporejeni so v rozete in so manjši ter tanjši od listov aloe barbadensis. Najpogosteje zrastejo do 60 cm, iz njih pa rastejo rumeno zelene bodice. Teža listov je okoli 200 g. Cveti februarja z rdečkastimi cvetovi združenimi v grozde, ki rastejo vzdolž stebla.
Aloe ferox
imenujejo tudi grenka ali južno afriška aloe zaradi grenkega okusa rastlinskega soka oz. gela, s katerim odganja škodljivce. Je izrazito odporna in lahko v zrelih letih zraste tudi do 5 m. Ta vrsta aloe ima grenak gel, ki vsebuje velike koncentracije soli in vitaminov, a le majhen odstotek zdravilnih učinkovin.
Gojenje
Aloe vera za svojo rast zahteva prisojno lego, oskrbo s hranilnimi snovmi ter občasno zalivanje. Aloe vera je sukulenta (rastline, ki so prilagojene življenju v težkih pogojih, z malo dostopa do vode, sterilnih tleh, močni sončni svetlobi in visoki temperaturi zraka), zato je ni potrebno namakati.
Razmnožujemo jo z listnimi potaknjenci in s presajanjem poganjkov, ki jih odstranimo z matične rastline in posadimo v pripravljeni substrat.
Tla
Za vzgojo so nujna tla, kjer voda dobro odteka. S tem preprečimo zbiranje vode, je pa med sajenjem potrebno tla obogatiti z organskim gnojilom, najbolje s kompostom.
Podnebje
Za vzgojo aloe je optimalna dnevna temperatura 20 - 24°C, nočna pa 10-14°C. Glede na to, da list aloe vsebuje 95% vode, temperatura pri vzgoji ne sme biti nižja od 5°C, ker bo drugače rastlina zmrznila. Starejše rastline imajo rade veliko svetlobe, mlajše pa imajo raje prostor v polsenci. Dokazano je, da sta količina gela in velikost rastline odvisni od količine absorbirane svetlobe.
Aloe vera najbolje uspeva ob umetni svetlobi ali močni posredni svetlobi, ki jima je izpostavljena 6 - 8 ur dnevno. Šibka svetloba ali preveč sence povzročita mlahavost rastline.
Rastline aloe vere so izvrstna izbira za vzgojo v zaprtem prostoru ali na prostem.
Čas sajenja
Rastlina je bogata z vlago, zato skozi celo leto uspeva na prostem le v zelo toplih predelih. Na drugih področjih najbolje raste v zaprtem prostoru kot sobna rastlina, ki jo nekateri vrtnarji poleti preselijo na prosto. V zaprtem prostoru mora biti aloe vera na mestu, kjer je v toplejših letnih časih močna posredna svetloba.
Kolobarjenje
Aloe vero je zaželeno kombinirati z rastlinami, ki imajo enake ali podobne zahteve glede pogojev rasti. Priporočeno je združevanje z ostalimi sukulentami, kot so agave, razni kaktusi, eševerije in podobne rastlinske vrste. Ni rastlinskih vrst, ki se z aloe vero ne bi ujemale, ji pa še posebej ustrezajo kamilica, bezeg, origano, ognjič in pehtran. Zanjo pa so še posebej primerne rastline iz družine čebulnic, kot so mlada čebula, čebula, drobnjak, čemaž, šalotka in česen. Lahko je občutljiva na rastline, ki prepletajo svoje korenine. Te rastline so na primer beluši, zato je treba biti previden pri izbiri vrste čebule in razdalje med njimi.
Aloe vere ni priporočljivo saditi poleg rastlin, ki zahtevajo veliko vode ali so nagnjene k zalivanju, kot so nekatere vrste citrusov, limone, pomaranče, mandarine, grenivke in pomelo, krompir, rastline iz družine bučnic - buče, bučke in kumare. Tudi rastline, ki oddajajo veliko količino etilena, kot so jablane, banane in avokado, lahko negativno vplivajo na rast in razvoj aloe vere.
Vendar pa bodo rastline, ki so odporne na sušo, kot je sivka, ali rastline, ki se razmnožujejo s semeni, kot so borovnice in robide, dobro delovale v kolobarju z aloe vero, medtem ko bodo zelišča, kot so mačja meta, majaron, kapucinka, kamilica, kačja trava, origano, boraga in črni oreh pomagale odganjati slabe škodljivce, ki lahko škodujejo rastlini.
Gojitvena oblika
Obstaja več gojitvenih oblik aloe vere, odvisno od vrste, ki jo gojimo, tako lahko aloe vero gojimo v t.i. z "vzdolžno" tehniko, ki ji daje videz kaktusa, nato v širino, kjer ustvarja široke listne rozete, v višino, kjer ustvarja podolgovata stebla z listnimi rozetami na vrhu, in kot grmasta rastlina, kjer aloja raste kot grm z več stebli in rozetami listov.
Manj poznane gojitvene oblike so trtna oblika, kjer alojo gojimo kot trto z dolgimi in tankimi stebli, ki jih lahko pripnemo na oporo, nato kaskadna gojitvena oblika, kjer tanka in dolga stebla padajo čez rob posode, in kompaktna gojitvena oblika, kjer jo gojimo kot kompaktno rastlino z manjšimi listnimi rozetami in krajšimi stebli.
Faza mirovanja
Aloe vera je rastlina, ki ne gre skozi fazo mirovanja v smislu, da v določenem obdobju leta preneha rasti in se razvijati, vendar obstajajo nekatere okoliščine, v katerih lahko aloe vera upočasni svojo rast ali celo preneha rasti. Te okoliščine so prekomerna vlaga, pomanjkanje svetlobe ali pomanjkanje hranil. V razmerah, ki so primerne za rast, se bo aloe vera skozi vse leto razvijala in rasla neprekinjeno, njeni listi pa se bodo razvijali in zoreli.
Sajenje
Zaradi plitvih korenin posadimo aloe vero v široko plitvo posodo, v kateri je potrebno na dnu položiti kamenčke, s čimer zagotovimo dobro drenažo, ter dodati še sloj peska in zemlje. Posoda, v katero sadimo, mora imeti na dnu odprtine, tako da lahko višek vode odteka. Aloe vero je potrebno presaditi spomladi oziroma pred začetkom cvetenja, to pa ni potrebno vsako leto.
Priprava tal za sajenje
Na dno posode damo kamenčke, na katere stresemo sloj peska in sloj zemlje. V mešanico je potrebno dodati tudi organsko gnojilo, najboljše kompost, da rastlini za začetek razvoja zagotovimo potrebne hranilne snovi.
Če aloe vero sadimo na vrtu, je zaželeno, da se nahaja na področju z mediteranskim podnebjem, saj ima podobne značilnosti kot kraji, iz katerih izvira. Pozimi je rastline potrebno pokriti, da gel v listih ne zmrzne.
Sejanje
Vzgoja aloe vere iz semen je dolgotrajen proces, zato je zelo pomembno izbrati preverjeno in kvalitetno seme, da bo zagotovo vzklilo. Najpogosteje tak način vzgoje uporabimo v optimalnih podnebnih pogojih.
Spomladi pred sejanjem damo semena v raztopino kalijevega permanganata ali soka aloe vere in vode za približno 20 ur, da se dezinficirajo in se spodbudi klitje. V predhodno pripravljene posode s substratom posejemo semena z razmikom 2 cm, nato pa posode za kratek čas postavimo v vodo, da semena prejmejo dovolj vlage. Posode nato postavimo v prostor s temperaturo 25 - 30°C, kjer se rastline razvijajo, dokler se ne pojavita prva dva lista. Nato jih presadimo v novo posodo, v kateri naj bo substrat pripravljen na enak način. Da pa presajanje ne bi bilo za rastline preveč stresno, priporočamo, da se del substrata vzame iz predhodne posode. Ko si rastline opomorejo in se razvijejo, jih presadimo v večje cvetlične lonce.
Sajenje sadik
Pri tem načinu sajenja od matične rastline ločimo poganjek in ga posadimo. Mlade rastline se razvijejo v drugem letu in jih lahko presadimo, ko zrastejo 2,5 - 5 cm. Najprimernejši čas je v maju ali juniju med najbolj intenzivno rastjo rastline.
Od matične rastline lahko vzamemo tudi del rastline z listom in ju posadimo v zemljo, vendar je proces ukoreninjenja daljši ter traja okoli mesec dni.
Cepljenje
Tako kot adam in agavo ter druge sukulentne vrste lahko tudi aloe vero razmnožimo s cepljenjem, ki ga dosežemo tako, da vzamemo potaknjence s kratkih stebel ali korenin rastline. Potaknjence posadimo v vlažno zemljo z dobro drenažo, da pridelamo nove rastline, ki so genetsko enake matični rastlini.
Cepljenje aloje najpogosteje izvajamo spomladi ali poleti, ko so razmere za rast in razvoj rastlin najugodnejše. Potaknjence je treba dobro zalivati, da se zagotovi dober razvoj in rast korenin. Vsaka rastlina ima svoje posebne potrebe, zato morate biti vsekakor previdni, preden s tem postopkom začnete.
Gojenje na vrtu
Ob ugodnih podnebnih pogojih oziroma v krajih z mediteranskim podnebjem lahko aloe vera uspeva na vrtu. Pri sajenju je potrebno paziti na razdaljo, da bo vsaka rastlina imela dovolj prostora za nemoteno rast. Pri sajenju se priporoča razmik 1 m. Rastline je potrebno saditi na prisojnem delu vrta.
Gojenje v rastlinjaku
Vzgoja v rastlinjaku je podobna vzgoji v cvetličnih loncih. Potrebno je vzdrževati optimalno temperaturo in vlažnost zraka ter zagotoviti rastlinam zadosten razmik za razvoj. Prednost pri tem načinu vzgoje je stalna zaščita pred slabimi vremenskimi pogoji in nizkimi temperaturami.
Gojenje v posodah
je najpogostejša oblika vzgoje na našem področju. Ko smo tla pripravili za sajenje ter rastline posadili, je potrebno posodo postaviti na prisojno mesto (najbolje na južno ali vzhodno stran), pri tem pa se izogibati neposredni sončni svetlobi, ker bi lahko povzročila porumenitev listov. Pozimi je potrebno rastlino umakniti v malo hladnejši in senčen zaprti prostor, ker je takrat v fazi mirovanja. Po končani zimi rastlino odnesemo na prosto, vendar se je potrebno izogibati neposredni sončni svetlobi ter jo postopno prilagajati, da ne pride do temperaturnega šoka in poškodb listov.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasadov aloe vere je preprosto. To storimo z rednim zalivanjem in gnojenjem ter upoštevanjem določenih ukrepov za zaščito pred škodljivci in boleznimi. Rastlino zalivamo redno, vendar pri tem ne pretiravamo, saj lahko v nasprotnem primeru povzročimo gnitje korenin. Prst aloe vera mora biti vlažna, vendar ne mokra.
Nega
Vzgoja aloe vere ni zelo zahtevna, če se zagotovijo optimalni pogoji, s katerimi se prepreči razvoj glivičnih bolezni. Poleg tega je potrebno presajanje. Pri vzgoji na vrtu presajamo v maju in juniju, pri vzgoji v cvetličnih lončkih pa spomladi pred cvetenjem.
Zalivanje
Kot vse sukulente, aloe vera dobro ne prenaša pogostega zalivanja, zato ji zadošča zalivanje enkrat tedensko. V stanju mirovanja v zimskim mesecih pa se jo zaliva samo enkrat mesečno. Pomembno je, da ima posoda, v kateri jo gojimo, na dnu luknjice, skozi katere odteče presežek vode. Če aloe vero pretirano zalivamo, se gel v listih razredči in rastlina postane mehka ter nagubana. Presežek vode, ki se nabira v podstavku pod posodo, je potrebno redno prazniti, da ne pride do gnitja korenin.
Gnojenje
Za čim boljši začetni razvoj rastline mora biti pri sajenju v ¼ mešanice organsko gnojilo (kompost). Spomladi je potrebno dohranjevanje s fosforjem, s čimer spodbudimo cvetenje poleti. Dodatno jo z gnojilom za sukulente gnojimo spomladi in poleti enkrat na dva tedna. Če pa rastlino gojimo zaradi njenih zdravilnih lastnosti (za jedi, obloge, itd), se priporoča uporaba organskega gnojila (npr. humus iz hrastovega listja). Uporabimo lahko tudi suho gnojilo, ki z neposrednim zalivanjem preide v območje korenin.
Razmnoževanje
Aloe vera je sukulenta in tako sorodna kaktusu. Kaktuse je precej enostavno razmnoževati s potaknjenci. Vendar pa potaknjenci aloe vere zaradi visoke vsebnosti vlage le redko zrastejo v vzdržljive rastline. Zdi se, da bi ukoreninjenje lista aloe vere moralo delovati, vendar je vse, kar dobimo le gnil ali zguban list. Potaknjenci aloe vere zaradi tega niso najbolj zanesljiva metoda razmnoževanja rastline. Boljši način je uporaba poganjkov, kar je zelo preprosto, tudi za začetnike. Poganjki aloe vere so pravzaprav otroške rastline, ki delijo z matično rastlino del koreninskega sistema. Vse, kar je potrebno za vzgojo aloe vere iz poganjka je, da počakamo, dokler ni dovolj velik, da ga lahko ločimo od matične rastline.
Velikost poganjka je odvisna od vrste aloe. Splošno pravilo je, da počakamo, dokler poganjek ni velik vsaj 1/5 velikosti matične rastline in da ima nekaj pravih listov. Zelo starim, velikim aloam lahko odstranimo manjše poganjke, vendar pa morajo še naprej imeti dovolj listov (vsaj 3) za proizvodnjo lastnega rastlinskega sladkorja, da preživijo. Za uspešno ukoreninjenje rastline mora biti poganjek dovolj zrel.
Ko poganjek doseže ustrezno velikost, odstranite umazanijo v spodnjem delu. Preglejte rastlino in določite pravo mesto za rez. Ko se poganjek loči od matične rastline, bi moral imeti pritrjen celoten koreninski sistem. Z ostrim, čistim nožem ga odrežite od matične rastline in ga posadite v suho mešanico za kaktuse ali naredite svojo mešanico zemlje in peska. Po enem tednu ga zalijte.
Presajanje
Če se vam zdi, da ima aloe vera premalo prostora in da bi jo bilo potrebno presaditi, upoštevajte, da sukulente, vključno z aloe vero ne moti, če je v cvetličnem loncu malo "gneče". Kadar pa rastlina očitno preraste svojo posodo ali postane težka, jo presadite v malo večjo, stabilnejšo in širšo posodo.
Izberite čisto posodo z luknjami za drenažo na dnu. Pokrijte jih s kamni in razporedite sloj zemlje (mešanico za kaktuse in sukulente). Rastlino izvlecite iz posode, v kateri se nahaja. Pri presajanju velikih aloe je posebej pomembno, da primemo celo rastlino in jo dvignemo za šop korenin.
Postavite jo v novo posodo in po potrebi dodajte pod korenine še zemljo, dokler se spodnji del aloe ne poravna z robom posode. Za zapolnitev posode okoli korenin še dodajte zemljo. Zemljo poteptajte z roko in zalijte 2 - 3 dni po presajanju.
Pomlajevanje
Aloe vero lahko pomladimo tako, da odstranimo stare ali suhe liste, ki se nahajajo na dnu rastline. Ta metoda bo rastlini dala bolj svež in zdrav videz, izboljšala pa bo tudi njeno sposobnost absorbiranja svetlobe in hranil.
Drug način pomlajevanja aloe vere je z obrezovanjem ali odstranjevanjem starih in suhih korenin, kar bo rastlini omogočilo, da razvije nove korenine in hitreje raste. V nekaterih primerih se lahko zgodi, da je rastlina preveč razraščena ali prestara za pomlajevanje. Če se to zgodi, je najbolje posaditi novo rastlino. Naslednja metoda pomlajevanja je razmnoževanje rastline s semeni ali z delitvijo korenin, vendar je ta način težji in zahteva več časa in truda.
Redčenje
Na odraslih rastlinah aloe vere so pogosti poganjki, ki jih lahko odstranimo in na ta način dobimo popolnoma novo rastlino (tehnično klon matične rastline). Poiščite mesto, kjer so poganjki pritrjeni na matično rastlino in jih odstranite s škarjami za obrezovanje ali ostrim nožem. Na poganjku pustite vsaj 1 cm stebla.
Nekaj dni jih ne posadite (v tem času naj bodo na toplem mestu brez neposredne svetlobe), kar jim bo omogočilo, da preko reza naredijo zaščito, kar jih bo ščitilo pred gnitjem. Ko nastane zaščita, jih posadite v standardno mešanico za kaktuse in sukulente. Posodo z mladikami postavite na sončno mesto. Z zalivanjem počakajte vsaj 1 teden.
Obrezovanje
Aloe vere ne obrezujemo. Pogosto se uporablja v zdravilne in kozmetične namene, liste pa večinoma porežemo ali izpulimo. Tega ne počnemo, ker vsako obrezovanje povzroči škodo rastlini.
Zaščita čez zimo
Aloe vera je rastlina, ki je odporna na sušo in lahko preživi v hladnem in suhem okolju. Kljub temu pa obstaja nekaj načinov, da rastlino čez zimo zaščitimo. To storimo tako, da rastline premestimo v zaprte prostore, kjer se stalna temperatura giblje med približno 15 - 20 °C, vlažnost zraka pa je približno 50 %. Pozimi potrebuje aloe vera manj vode, zato jo je treba zalivati šele, ko je zemlja popolnoma suha. Če je rastlina zunaj na prostem, jo lahko pred mrazom in vetrom zaščitimo z volnenim ali polipropilenom.
Bolezni
Najpogostejše bolezni aloe so: rja, antraknoza, fuzarijska gniloba in bakterijska gniloba.
Rja aloe vere
Povzročitelj je glivica Phakopsora pachyrhizi, ki se pojavi med vzgojo v hladnih in vlažnih pogojih. Simptomi so majhne rumenkaste pege, ki sčasoma porjavijo. Na spodnji strani lista se pojavijo oranžne spore, ki lahko povzročijo odpadanje listov. Bolezni ne zdravimo, ampak preprečujemo s preventivnimi ukrepi vzgoje v optimalnih pogojih.
Antraknoza
Na začetku okužbe se pojavijo okrogle temno zelene ali temno rjave pege s svetlo rjavim središčem, ki sčasoma postane rdečkasto rjave barve. Z napredovanjem okužbe se pege spojijo v nekrozna območja (nekroza - lokalno odmrtje tkiva), ki povzročijo sušenje in odpadanje listov. Povzročitelj je glivica Colletotrichum gloeosporioides, ki se pojavi v vlažnem in toplem vremenu in se z lahkoto širi, tako da je potrebno zatiranje s fungicidi.
Fuzarijska gniloba
bolezen povzročijo glivice Fusarium spp. ki se pojavijo v vlažnih in hladnih pogojih vzgoje. Med okužbo spodnji del rastline spremeni barvo v rdečkasto rjavo in črno, kar privede do gnitja in propadanja rastline. Potrebni so preventivni ukrepi, če pa pride do okužbe, je potrebno odstraniti okužene liste, da se bolezen ne razširi na celo rastlino.
Bakterijska gniloba
bolezen napade liste, povzroči pa jo bakterija Pectobacterium chrysanthemi. Listi se zmehčajo, postanejo temne barve, mladi listi pa uvenijo in propadejo. Bakterija se pojavi v toplem in vlažnem vremenu in lahko preživi v ostankih rastline. Za preprečevanje bolezni je potrebno vzdrževati optimalno vlažnost tal.
Škodljivci
Poleg bolezni, ki nastanejo ob neustreznih pogojih vzgoje, aloe vero lahko ogrožajo tudi škodljivci. Najpogosteje se pojavijo uši (lat. Aloephagus myersi).
Aloephagus myersi
se hranijo s spodnjim delom listov ter izločajo medeno roso, ki lahko povzroči razvoj glivičnih bolezni. Posledica okužbe je počasnejša rast. Zatiramo jih z insekticidi.
Uporaba
Aloe vero gojimo zaradi izrazitih zdravilnih lastnosti gela, iz katerega se izdelujejo tinkture, svež sok in razni prehranski pripravki, zato jo večinoma uporabljajo v farmacevtski industriji.
Nabiranje listov
Liste nabiramo vsakih 6-8 tednov, odstrani pa se 3-4 zunanje liste rastline. Pri tem je potrebno biti pazljiv, da ves gel ostane v rastlini, prav tako pa je potrebno paziti, da ne pride do poškodb na zunanji skorji, kar bi omogočilo vstop bakterij na spodnjem delu lista.
Zbiranje gela
Gel lahko zbiramo na dva načina z "zarezovanjem" listov ali z metodo "celih listov"
Zarezovanje listov
List je potrebno odrezati na spodnjem delu rastline, nato se odstranijo bodičasti deli lista. Z nožem z obeh strani zarežete v kožo in zberete gel, ki izteče. Gel, ki se zbira na tak način, je kvalitetnejši.
Metoda celih listov
Tudi pri tej metodi odstranimo liste na spodnjem delu rastline, nato pa jih s kožo vred nasekljamo na manjše dele. Iz narezanih delov nastane pulpa, iz katere s filtriranjem dobimo gel, ki pa je slabše kvalitete, saj preko filtra prodrejo majhni koščki kože lista in dobimo gosto zeleno maso. Potrebno je filtriranje z ogljem, ki zmanjša grenkobo, vendar se hkrati izgubijo tudi hranilne snovi.
Skladiščenje gela
Gel je zelo nestabilen, hitro oksidira na svetlobi in zraku ter na ta način izgublja hranilne lastnosti in kvaliteto. Zato ga pri proizvodnji pasteriziramo na temperaturi 60°C. Po sušenju dodamo naravni stabilizator in ga shranimo v steklenice. Ta postopek omogoča ohranitev kvalitete, ki je enaka gelu iz sveže nabranega lista.
Sušenje
Aloe vero lahko sušimo na več načinov:
- sušenje na zraku - vključuje rezanje listov aloe vere in njihovo sušenje na zraku. Liste postavimo na suho in zračno mesto, stran od sončne svetlobe.
- sušenje v pečici - pomeni sušenje listov aloe vere v pečici na nizki temperaturi. Liste položimo na peki papir in pečemo v pečici pri 60 - 70°C, 2 - 3 ure.
- sušenje v dehidratorju - pomeni sušenje listov aloe vere v dehidratorju. Liste položimo na pladenj in sušimo na nizki temperaturi.
Po sušenju lahko liste aloe vere shranimo v nepredušni posodi na hladnem in suhem mestu ter jih uporabimo za pripravo zdravilnih napitkov in izdelkov za nego kože.
Medicina
Aloe vera je ena izmed najbolj zdravih rastlin in vsebuje številne zdravilne sestavine. Antrakinoni pospešujejo prebavo, v majhnih koncentracijah pa delujejo tudi protimikrobno in protivirusno. Najpomembnejša sestavina je aloin, ki se nahaja v skorji in razgrajuje črevesne bakterije. Ogljikovi hidrati, ki so prisotni v gelu, so zelo pomembni v kozmetični in farmacevtski industriji, ker omogočajo navlažitev kože. Najpomembnejši polisaharid je acemanan, ki krepi imunski sistem ter deluje protivirusno in protibakterijsko.
Aloe vera gel je široko poznan po protivnetnem delovanju, zdravljenju opeklin, alergij, izpuščajev, aken in drugih kožnih težav. Prav tako se lahko dodaja v šampone, kreme, tonike in podobno.
Kulinarika
Svež sok aloe vere lahko pijemo, saj je bogat z vitamini C, B in E, folno kislino, magnezijem, kalcijem, cikom, bakrom, kalijem in natrijem. Posebej poudarjamo vsebnost vitamina C, ki ima zelo pomembno vlogo pri ohranjanju imunskega sistema in tvorbi kalogena.
Poleg tega sok pomaga tudi proti zaprtju, uravnava raven sladkorja v krvi in deluje protivnetno. Pitje soka je priporočljivo zjutraj ali 2 - 3 ure pred spanjem. Lahko je dodatek prehrani, saj pomaga pri infekcijah in boleznih.
Žličko gela lahko dodamo k dnevni prehrani, tinkturo pa v vino ali travarico. Pri prebavnih težavah se priporoča uživanje do 300 mg dnevno, pri vnetju prebavnega sistema pa 100 ml dvakrat dnevno 4 tedne. Po mesecu uživanja aloe vere, je priporočljivo narediti premor 3 - 8 tednov.
Zanimivosti
Aloe vera izvira iz Severne Afrike, prvi zapisi o njej pa so na ploščah iz Mezopotamije iz leta 2200 pred našim štetjem.
V zgodovini se je uporabljala za zdravljenje raznih poškodb kože, oralno pa kot odvajalo. Egipčani so jo imenovali "rastlina nesmrtnosti", zaradi česar so jo darovali faraonom. Kraljici Kleopatra in Nefretete pa sta aloe vero uporabljali kot dodatek v kopelih.
V 1.stoletju so jo opisovali kot sredstvo za blagodejno in pomirjujoče celjenje ran ter kot učinkovito odvajalo. Prvič so začeli aloe vero znanstveno proučevati v Angliji leta 1850. Njeno najpomembnejšo sestavino aloin pa so odkrili leta 1851.
Aloe vera povečuje vlažnost zraka ter tako osvežuje prostor. Vpija elektromagnetno sevanje in kemične spojine, zato je zaželena v pisarniških prostorih.
V domačih pripravkih se najpogosteje uporablja v napitkih s cikorijo, medom, črnim vinom, alkoholom po recepturi sv. Hildegard ali ruskega zdravnika Savinskega. Ameriška agencija za prehrano in zdravila (FDA) je aloe vero odobrila kot naravni izboljševalec okusa.
Po legendi naj bi Aleksander Veliki osvojil otok Sokotra, da bi za zdravljenje svojih vojakov zagotovil zadostne količine aloe vere.
Ime aloe vera je najverjetneje arabskega ("alloeh" pomeni grenko) ali grškega porekla ("als-alos" pomeni sol), saj njen okus spominja na grenki okus morske vode.
Dodaj odgovor