Sivka (lat. Lavandula) je zimzelen polgrm iz družine ustnatic in met. Čeprav je danes zelo popularna dišavnica, ki je razširjena po celem svetu, naj bi sivka izvirala iz Perzije (današnji Iran), od koder se je hitro razširila po Starem Svetu - od severovzhodne Afrike, preko Evrope in Sredozemlja do jugozahodne Azije in Indije. V Sloveniji je najbolj razširjena na Primorskem in na Krasu.
Izvorno ime izhaja iz latinske besede lavare, kar pomeni prati, kopati se. Že stari Rimljani so odkrili zdravilne značilnosti te rastline, še posebej blagodejen vpliv na živčni sistem in so jo uporabljali v obliki eteričnega olja za kopeli. Ljudska imena za sivko so še lavendel, lafendel, sivač, lavanda.
To izjemno dišečo večletno rastlino odlikuje polkrožen grm višine 40 - 60 cm in premera 80 - 120 cm, lesnatih in razvejanih korenin ter z lesnatimi debelimi stebli, na katerih si nasproti rastejo sivo zelenkasti listi, prekriti z dlačicami. Rastlina v povprečju cveti dvakrat letno z značilnimi temno ali svetlo vijoličnimi cvetovi, ki rastejo v klasih na vrhovih vejic.
Sorodniki
Vrste
Trenutno obstaja 45 različnih vrst te grmovne dišeče trajnice z več kot 450 različicami ter s številnimi še vedno nekvalificiranimi podvrstami. Vrste sivke se razlikujejo glede na višino in širino grma, barvo in izgled listov oz. vej ter barvo in izgled cvetov.
Kljub raznolikosti je v nadaljevanju opisanih 5 najbolj priljubljenih in dostopnih sort na tržišču: prava oz. angleška sivka, nazobčana sivka, španska oz. francoska sivka, portugalska sivka in popularen hibrid lavandin.
Prava oz. angleška sivka
Angleška sivka (lat. Lavandula angustifolia), znana tudi kot prava sivka ali Lavandula officinalis, je ena najbolj razširjenih vrst sivke in je znana po priljubljenih nepreglednih vijoličnih poljih iz Provanse. Predstavlja izvorno vrsto, s križanjem katere so nastale vse podvrste in hibridi. Odlikujejo jo kroglasti grmi višine 60 - 90 cm z nekoliko krajšimi listi in stebli ter prevladujoče temno vijoličnimi cvetovi. Cveti pred ostalimi, od maja do konca junija. Praviloma daje manjše količine eteričnega olja, ki pa je zelo cenjeno in drago.
Nazobčana sivka
Nazobčana sivka (lat. Lavandula dentata) je bila poimenovana po svojih nazobčanih, krajših in debelejših listih ter polnejših temnejših cvetovih, ki tvorijo gost grm višine 30 - 90 cm. Raste neprekinjeno od zgodnjega poletja do jeseni ali celo skozi celo leto, če je dovolj toplote in svetlobe. Je avtohtona rastlina na področju vzhodne in južne Španije.
Španska oz. francoska sivka
Španska sivka (lat. Lavandula stoechas) je avtohtona rastlina Sredozemlja in severne Afrike. Njeni izredno aromatični listi na vrhu stebla spominjajo na metulja, ki je priletel na cvet. Pri tej vrsti niso aromatični cvetovi, ampak srebrni listi, ki tvorijo 65 - 80 cm visok grm. Uspešno prenaša višjo vlago kot prava sivka, zato je primerna za masovno komercialno sajenje, saj cveti neprekinjeno od sredine pomladi do poznega poletja.
Portugalska sivka
Portugalska sivka (lat. Lavandula spica) je avtohtona na področju zahodnega Sredozemlja. To vrsto sivke odlikuje bistveno močnejši in prodornejši vonj ter svetlo vijolični cvetovi. Stebla so dolga in močna ter oblikujejo dišeč grm višine do 90 cm. Cveti od pozne pomladi do konca poletja.
Lavandin
Lavandin (lat. Lavandula x intermedia) je zelo popularen hibrid navadne in portugalske sivke. Z združitvijo rastline, ki uspeva v hladnih angleških pogojih, z južno mediteransko sorto, je nastal odporen hibrid in je ena najpogostejših izbir vrtnarjev, ki želijo okrasiti svoj vrt. Kompakten in gostejši grm v primerjavi z nazobčano sivko lahko doseže višino do 120 cm in širino do 150 cm. Odlikujejo ga barva cvetov od temno vijolične do bele barve. Večina "sivke" v Sloveniji in na Hrvaškem, je v resnici lavandin (oz. hvarska sivka, budrovka, itd).
Zaradi drugačnih podnebnih pogojev in nizke nadmorske višine ima eterično olje več kafrnih sestavin, je ostrejšega vonja ter vsebuje več olja (3 - 4 %), zato masovni proizvajalci največ uporabljajo lavandin.
Gojenje
Sivka je pogosta izbira številnih cvetličnih navdušencev, saj jo je kot izrazito dišavno dekorativno rastlino preprosto vzdrževati. V naravni medicini in kozmetiki pa se pogosto uporablja kot zdravilno eterično olje.
Tla
Prava sivka ni občutljiva, uspeva na mediteranskem krasu, kamniti ali skalni podlagi. Hibridna sivka pa je bolj občutljiva in zahteva globlja rodovitna tla z vodno zračnim režimom.
Preden posadimo sivko, je za uspešno vzgojo potrebno pripraviti tla, kar se začne okoli leto dni pred samim sajenjem, najpogosteje v jesenskih mesecih. Najprej iz tal odstranimo ves plevel - mehansko ali s pomočjo herbicida, s čimer zagotovimo čisto površino za sajenje.
Številni pridelovalci se pred obdelavo tal odločijo tudi za sajenje stročnic. Ko stročnice odstranimo iz zemlje, jo je potrebno globoko preorati do globine 18 - 20 cm.
Zaradi sivkinih izrazito globokih in razvejanih korenin v nadaljevanju gnojimo z gnojilom brez klora in zdrobimo zemljo, da dobimo rahel površinski sloj (do globine 16 cm).
Tako pripravljena tla omogočajo sivkinim koreninam maksimalno črpanje hranilnih snovi in vode iz zemlje.
Podnebje
Sivka je termofilna rastlina, zaradi česar zahteva veliko svetlobe in toplote, da bi se uspešno tvorilo olje. Zaradi tega je najbolj hvaležno izbrati tople in pred vetrom zaščitene terene. Sivka v odvisnosti od vrste naravno raste na nadmorski višini od 700 do 1.500 m.
V Sredozemlju je avtohtona, zato uživa v visokih temperaturah, mraz in zima pa ji lahko, še posebej v zgodnjem obdobju vzgoje, povzročita veliko škodo.
Čas sajenja
Sivko lahko sadimo jeseni ali spomladi. Sadike jesenskega sajenja morajo preživeti mrzlo zimo ter s tem najslabše pogoje, zato morajo biti močnejše in večje, kar bistveno vpliva na ceno. Ravno zaradi tega se večina gojiteljev odloči za cenejše spomladanske sadike (tudi do 30 %) ter s tem tudi nižje tveganje, da bi rastlina zmrznila.
Kolobarjenje
Sivka je posebna rastlina, ki obožuje sonce, toploto, malo vode in samoto. Da bi ji zagotovili vse hranilne snovi in dovolj vode na skalnih tleh, je pri sajenju sivke pomembno izbrati bližnje rastline s podobnimi preferencami (na primer: navadna vijolica, afriška vijolica, ameriški slamnik, nebina (lat. Aster), homulica (lat. Sedum) in vrtnica), ter zagotoviti dovolj razmika med sadikami.
Ehinaceja potrebuje prav toliko sonca in celo manj vode kot sivka. Zdi se, da so bolj odpornejše na sušo, zato vzorcev zalivanja ne bo treba preveč spreminjati, če jih posadite poleg sivke. V ilovnati, dobro odcedni prsti uspevajo grmovnice tušata, vrtnice, jasmin, prav tako sivka, vendar je treba med tema dvema rastlinama pustiti dovolj prostora, saj vrtnice potrebujejo malo več vode kot sivka. Rman, oleander, mačja meta, bilnica, oljka in pelin so tudi trajnice, ki so odlični partnerji sivke. Zanimivo je, da spadajo v skupino trdoživih rastlin, ki uspevajo na slabi zemlji, tako kot sivka.
Čebule, kot so rdeča čebula, česen, drobnjak in čemaž ter sivka, lahko tudi sadimo skupaj v iste gredice ali posode. Imajo enake zahteve po soncu, potrebujejo malo vode in peščena tla, tako da vam ne bo treba skrbeti za različne rastne pogoje.
Rožmarin, materina dušica, origano in žajbelj niso tako odporni na mraz kot sivka, vendar te rastline, če so posajene skupaj, koristijo preostalemu vrtu, saj privabljajo različne opraševalce ter odvračajo zajce in jelene. Origano je enostaven za nego, ki je zraven sivke idealen kot pokrivna ali mejna rastlina.
S sivko ni priporočljivo saditi mete, ker potrebuje bogato, vlažno zemljo, ki je popolnoma nasprotna tisti pri sivki, kameliji, koprivah in potoniki, to pa zato, ker cvetoči grmi potrebujejo veliko vode. Pri njih mora biti zemlja vedno navlažena.
Faza mirovanja
Faza mirovanja sivke nastopi v obdobju, ko rastlina ne raste in ne cveti. Običajno se ta faza pojavi v hladnejših mesecih, ko rastlina preide v stanje "hibernacije". V tem obdobju potrebuje še manj vode in hranil, pa tudi manj svetlobe. V fazi mirovanja je treba sivko hraniti v hladnem in suhem prostoru pri temperaturah med 0 in 10°C.
Sajenje
Sivka je kot samonikla avtohtona rastlina na mediteranskih skalah na nadmorski višini 700 - 1.500 m v tisoč letih pridobila izrazito odpornost na večino toplotnih vremenskih pogojev, zato jo je precej enostavno saditi in vzdrževati. Praviloma gojitelji sadike sivke pridobijo iz semen in jih zaradi hitrejše rasti in donosa posadijo na plantaže.
Sejanje
Preden semena sivke posadimo, je potrebno zemljo dezinficirati z metil-bromidom. Seme se običajno poseje jeseni (novembra) ali spomladi (marca). Pri spomladanski setvi mora seme skozi proces jarovizacije (tj. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline) 36 ur pri temperaturi -16°C.
Pri izbiri posode za sajenje semen je potrebno upoštevati, da ima sivka zelo razvejanje in močne korenine in izbrati plitve ter široke posode, da se olajša kasnejše presajanje sadik. Seme se posadi z razmikom 1,5 - 2 cm in 3 mm globoko. Klitje bo uspešno, če bomo zagotovili vlažnost tal, osvetlitev, stalno škropljenje tal in zračenje rastlinjaka. Prve poganjke lahko pričakujemo čez 2 - 4 tedne do 2 mesecev. Sprva rastlina klije počasi, vendar pa prva stebla s cvetovi lahko pričakujemo že v prvem letu.
Cepljenje
Sivko lahko cepimo za vzgojo novih rastlin. Najboljši čas za to je spomladi ali jeseni, ko rastlina miruje. Ta postopek običajno opravimo z rezanjem vej, da dobimo potaknjence s parom ali več listi in koreninami. Potaknjence postavimo v vlažno zemljo ali v vodo, dokler ne začnejo rasti korenine. Cepimo tudi tako, da mlade poganjke ločimo od matične rastline in jih nato ukoreninimo v zemljo. Pri obeh postopkih moramo rastline redno zalivati in jih hraniti na sončnem mestu, dokler se ne ukoreninijo. Po tem jih lahko presadimo v ločene posode ali na vrt.
Sajenje sadik
Po nakupu sadik v certificiranih rastlinjakih, so le-te pripravljene za sajenje na pripravljenih plantažah. Pred sajenjem se poganjke skrajša na višino 12-20 cm in posadi v vrste v smeri sever-jug. Jamice v zemlji naj bodo globoke 18-20 cm, priporočljivi razmik med sadikami v vrsti je 3-5 cm ter 35-40 cm med vrstami. Sadike je potrebno zalivati vsakih 3-5 dni, dokler ne zrastejo do višine 15-20 cm, ko jih ponovno skrajšamo na višino 8-10 cm, da bi pospešili rast grma v višino.
V odvisnosti od velikosti terena, je sajenje na plantaži lahko ročno ali mehansko. Povprečno število sadik na hektar zemljišča znaša 700 - 900.000 sadik.
Prava sivka zahteva razmik med odraslimi rastlinami okoli 40 cm, sajenje hibrida sivke pa zahteva veliko večje razmike (180 - 220 cm med vrstami in 110 - 130 cm znotraj vrste) zaradi širšega grma.
Gojenje na vrtu
Sivka je zimzelen dišeč grm in zato pogosto prisotna v številnih vrtovih po svetu, kjer lahko raste kot samostojen grm ali pa v obliki žive meje. Pri vzgoji sadik in odraslih rastlin je potrebno zagotoviti prepustna tla z veliko svetlobe.
Sivki ne ustrezajo senčna področja, kisla tla in tudi ne neposredna bližina drugih rastlin, da dobi dovolj hranljivih snovi in vode. Na vrtu sivka cvete dvakrat letno in na istem mestu raste tudi do 30 let.
Gojenje v rastlinjaku
Če sivko gojimo v rastlinjaku, lahko skrajšamo čas cvetenja z običajnih 3-4 mesece na le 20-25 dni. Pri sajenju sadik je pomembno zagotoviti tla s pH vrednostjo med 5.8 i 6.2. Sajenje je priporočljivo zgodaj spomladi, da lahko izkoristimo prihajajočo močno naravno sončno svetlobo. Idealna začetna temperatura do razvoja rastlinskih korenin znaša 15 - 18°C, kasneje do cvetenja pa 7-12°C. Ko se bo sivka razvila v grmičasto obliko, bo postala bistveno odpornejša na višje temperature.
Gojenje v posodah
Da bi lahko sivko kvalitetno gojili v cvetličnem loncu, ji je potrebno zagotoviti vsaj 8 ur dnevne svetlobe, drenažo zemlje, gnojenje in pogostejše zalivanje. Kot podlago za rast izberemo mešanico zemlje, komposta in šote ter gnojilo s podaljšanim delovanjem. Po vsakem obdobju cvetenja je potrebno porezati stebla cvetov, da rastlini omogočimo novo rast.
Vzdrževanje nasada
Za uspešno vegetacijo je najprej potrebno zagotoviti rahla, preorana tla brez plevela. Sama rastlina sivke ni zahtevna glede podlage, zato je najpomembnejše redno kultiviranje tal, da ostanejo zračna in vodoprepustna. Dohranjevanje ni zaželeno, saj, kot smo že omenili, lahko povzroči nasprotni učinek in poškoduje korenine rastline. Pri težjih tleh je priporočljivo dodati ostri pesek ali razpadajoči kompost, še posebej v prvih dveh letih vegetacije.
Nega
Sivka po svoji naravi ni zahtevna rastlina, zato njeno vzdrževanje zajema le kultiviranje tal, obrezovanje rastline v prvih 2 letih življenja in po potrebi dodajanje sadik zaradi vzdrževanja gostote grmov.
Zalivanje
Po sajenju, dokler se ne razvijejo korenine, je potrebno rastlino zalivati enkrat do dvakrat tedensko. Odrasle rastline zahtevajo veliko redkejše zalivanje, vsake 2 do 3 tedne do razvoja cvetov, potem pa enkrat do dvakrat tedensko po potrebi, tako da se tla ohranjajo vlažna, vendar ne pretirano mokra.
Gnojenje
Sivka najbolje uspeva na skalnih tleh, zelo revnih s hranilnimi snovmi in zato lahko pretirano gnojenje ter dohranjevanje rastlini pravzaprav škoduje in prepreči cvetenje. Zaradi tega je najbolje izbrati enostaven kompost v sloju 2,5 cm.
Razmnoževanje
Pravo sivko najpogosteje razmnožujemo s sadikami, ki jih pridobimo iz semen. Obstaja pa tudi možnost vegetativnega razmnoževanja z zelenimi ali pol olesenelimi potaknjenci. Po drugi strani pa se hibridno sivko zaradi sterilnega semena razmnožuje izključno vegetativno.
Vegetativno razmnoževanje se šteje za uspešnejše zaradi boljšega pridelka. Z zdrave matične rastline se odvzamejo potaknjenci dolžine 15 cm. Po odstranitvi spodnjih listov jim dodamo hormonski substrat, ki pospešuje ukoreninjenje.
Presajanje
Idealen čas za presajanje sivke je pozna pomlad ali zgodnje poletje, ko je rastlina v fazi mirovanja in preden začne cveteti. Izberite mesto, kjer bo sivka dobila dovolj sončne svetlobe in kjer je prst rodovitna, dobro odcedna in kisla (pH približno 6,5). Vzemite lopato in previdno odstranite rastlino iz zemlje, pazite, da ne poškodujete korenine rastline in odstranite morebitne poškodovane ali suhe korenine ter korenino rastline očistite z vodo. Rastlino presadimo na globino, na kateri je bila prej, nato pa korenine porazdelimo v zemljo. Rastlino je treba zaliti in posuti z zemljo okoli korenin.
Pomlajevanje
Pomlajevanje sivke se nanaša na postopek, pri katerem starejšo rastlino sivke odstranimo in nadomestimo z novo, mlado rastlino. To se naredi le v primerih, ko se rastlina začne sušiti in izgublja produktivnost.
Redčenje
Redčenje sivke je postopek odstranjevanja odvečnih rastlin, ki so vzklile iz posejanega semena. Cilj redčenja je zagotoviti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora in hranil za rast ter zagotoviti optimalno produktivnost. Počakajte, da nove rastline zrastejo na približno 4 - 5 cm, nato izberite najbolj zdrave in najmočnejše rastline in jih pustite rasti, vse ostale rastline, ki so se pojavile, pa odstranite z lopatko ali rahlim puljenjem.
Obrezovanje
Z obrezovanjem rastline dobimo gost in kompakten grm, kar vpliva na pridelek. V prvem letu vegetacije konec maja obrežemo sivko na višino 8 - 10 cm, v drugem letu pa na višino 15 - 18 cm. Nadaljnje obrezovanje potem ni več potrebno.
Po prvem letu vegetacije je potrebna dopolnitev z novimi, močnejšimi sadikami, da obdržimo enoten gost grm, ki ga bo kasneje možno obdelovati in rezati strojno. Rastlina sivke se začne po 6 - 8 letih vegetacije postopno starati in redčiti.
Zaščita pred vetrom
Sivka je lahko občutljiva na močan in dolgotrajen veter, ki lahko poškoduje liste in stebla, zato jo je priporočljivo zaščititi, zlasti v obdobjih močnega vetra. To lahko storimo tako, da namestimo zaščitno mrežo ali pa rastlino prestavimo na zaščiteno mesto, ob zid ali ograjo, da zmanjšamo vpliv vetra nanjo. Prav tako pa lahko rastlino zaščitimo pred vetrom tako, da jo redno zalivamo, saj bo tako krepkejša in odpornejša na veter.
Zaščita čez zimo
Sivka je rastlina, ki je odporna na mraz in lahko preživi v mrzlih podnebjih, vendar je kljub temu potrebno, da rastlino vsaj malo zaščitimo pred mrazom in poskrbimo, da bo zimo zares preživela. Pred zimo je treba zemljo okoli rastline dobro pognojiti in zaliti, da bodo imele korenine rastline pozimi dovolj hranil in vode. Z rastline je treba odstraniti vse preostale liste in čez obložiti krpo in folijo, da rastlino zaščitimo pred zmrzaljo.
Bolezni
Prava sivka, ki raste divje na odprtih površinah, je zelo odporna na bolezni. Pri nas pa so največji sovražnikih pridelovalcev sivke: pegavost listov, gnitje korenin in sušenje stebel.
Pegavost listov sivke
Značilen simptom te bolezni so okrogle sivo bele pege z vijoličnim prstanom, ki v primeru močnejše okužbe lahko povzročijo sušenje ali odmiranje (nekrozo) listja. Bolezen se zadržuje na starem in suhem listju in tako se lahko okužba prenese na naslednjo vegetacijo. Okužbo uspešno zatremo s fungicidi.
Gnitje korenin sivke
Najbolj razširjena in nevarna bolezen pri gojeni sivki je gnitje korenin, ki povzroči, da rastlina v najtoplejših poletnih dneh uveni in se posuši. Povzročitelj te bolezni je psevdo gliva, ki se zelo hitro širi po tleh in se pogosto razvije v sredstvih za dohranjevanje. Okužbo preventivno preprečujemo s fungicidi in odstranjevanjem okuženih rastlin.
Sušenje stebel sivke
Tipični simptomi te bolezni so rjavo sive oz. črne pege na steblih, ki se sčasoma začnejo sušiti. Na okuženih delih rastline lahko opazimo črna plodna telesa ali piknide gliv, v katerih se tvorijo spore za širjenje okužbe. Okužbo preventivno preprečujemo s fungicidi na osnovi strobulurina in z odstranjevanjem okuženih rastlin.
Škodljivci
Eterično olje sivke se uporablja kot naravni repelent proti škodljivcem in zajedavcem rastlin, zato ne preseneča dejstvo, da sivka nima veliko naravnih sovražnikov.
Med redkimi škodljivci je zelena listna uš, ki prenaša virus Alfa mozaik in ki povzroči virozo, porumenitev listja ter zakrnelost rastlin. Škodljivca zatiramo posredno z uporabo insekticidov proti listnim ušem.
Uporaba
Ta zelo priljubljena rastlina je zaradi svojega intenzivnega vonja našla svoj prostor v kozmetični in farmacevtski industriji ter moderni medicini. Čeprav se večinoma uporablja njeno eterično olje, se sivko lahko posuši v potpuri ali uporablja kot repelent proti moljem v omari.
Navadna sivka je poznana po najslajšem okusu in vonju, vendar je za vse vrste sivke značilen močan prepoznaven vonj eteričnega olja, ki ga pridobimo z destilacijo cvetov sivke. Destilacija poteka z ekstrakcijo olja, ki je nakopičeno v žlezah cvetne čašice, zato je sestava olja odvisna od vrste sivke.
Glavni sestavini olja sta linalilacetat in linalol, tako da prava sivka vsebuje 35 do 60% linalilacetata, veliko cenejši sivkin hibrid pa le 7 do 16%. Prav tako cvet prave sivke vsebuje 0,5 do 1,5% olja, hibrid pa do 5% olja.
Obiranje
Sivka doseže polno rast in vegetacijo grma v tretjem letu življenja. Cvetove sivke lahko žanjemo ročno ali strojno. Rastlina je pripravljena za obiranje in proizvodnjo eteričnih olj, ko se na steblu odpre prva polovica cvetov. Priporočljivo je, da žanjemo mehansko, saj tako lažje dosežemo, da se rastline porežejo na 10 cm razdalje od zadnjega cveta na steblu.
Zelo pomembno je spoštovati čas žetve, saj lahko visoka poletna vročina požeto sivko hitro posuši. Zato žanjemo ali zgodaj zjutraj (ob 8 do 11 ur) ali pozno popoldan (po 18 ur).
Prav tako je pomembno poudariti, da dež in zunanja vlaga povzročita kopičenje vode v rastlini, kar negativno vpliva na kvaliteto olja. Zato je po deževnem dnevu potrebno počakati 3 - 5 dni, da rastlina izgubi vlago. Če žanjemo zgodaj zjutraj pa je potrebno dodatno počakati, da na rastlinah ni več rose.
Sušenje
Če želimo sivko uporabiti kot potpuri ali za preganjanje moljev v omari, jo je potrebno posušiti takoj po žetvi. V tem primeru žanjemo, ko so odprti vsi cvetovi in se je prenehalo opraševanje (ko čebele odidejo). V čim krajšem času po žetvi se stebla povežejo v majhne snope, obesijo s cvetovi navzdol in sušijo na zračnem kraju. Čas, ki je potreben, da se sivka v celoti posuši, je odvisen od podnebja in odstotka vlage v zraku, v povprečju pa traja sušenje do 2 tedna.
Skladiščenje
Posušeno sivko je pomembno zaščititi pred kisikom in vlago, da ohranimo intenzivni volj eteričnega olja. Zato jo ponavadi shranimo v steklene, dobro zaprte posode, kjer ima rok trajanja 2 leti.
Ozimnica
Medicina
Uporaba sivke v medicini in kozmetiki sega daleč v preteklost, vse do starih Rimljanov in Egipčanov. Danes poznamo veliko različnih zdravilnih učinkov sivke, ki se uporablja kot:
Sredstvo za pomirjanje - pri migreni, nespečnosti, razdražljivosti, depresiji, manjših želodčnih težavah ter pri aromaterapiji in masaži
Analgetik- pri vnetju mišic in sklepov ter manjših krčih se zmanjša bolečina z vtiranjem eteričnega olja
Stimulans obtoka - na temenu za rast las in pri masaži
Dezinfekcijsko sredstvo (razredčeno olje) - za čiščenje ran, pospešitev celjenja opeklin, pri pikih komarjev in težavah z aknami
Številne znanstvene študije so dokazale učinkovitost sivkinega eteričnega olja, vendar se je pred uporabo potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, da ne bi prišlo do potencialnih alergičnih reakcij ter da se določi doziranje.
Potrebno je tudi omeniti, da hibridne vrste sivke (na primer lavandin), zaradi zelo spremenjene kemijske sestave olja, nimajo istega učinka kot prava sivka. Na trgu obstajajo tudi številni ponaredki olj, ki se jim je potrebno izogibati.
Pri sivki je zelo preprosto ugotoviti, ali gre za čisto olje ali ponaredek- potrebno je preveriti vsebnost dveh sestavin spojine: kafre in 1,8-cineola. Če olje vsebuje manj kot 1,2% kafre in manj kot 2,5% 1,8-cineola, je varno za uporabo.
Kulinarika
Sivko v kulinariki tradicionalno uporabljamo v obliki čaja, ki ga pripravimo iz 2 žličk suhih cvetov sivke v 2,5 dl vrele vode. Tak čaj pomirja osrednji živčni sistem.
V zmernih količinah lahko uporabljamo tudi sivkino eterično olje in suhe cvetove pri pripravi različnih krem in peciv, in sicer tako da z njimi predhodno aromatiziramo sladkor ali smetano.
Sivko lahko uporabljamo tudi kot suho začimbo za meso ali ribe ter kot naravni konzervans.
Zanimivosti
Sivka naj bi izvirala iz Perzije, današnjega Irana, od koder se je hitro razširila po celotnem Sredozemlju. Zaradi svojih zdravilnih lastnosti so jo veliko uporabljali stari Egipčani in Rimljani. Stari Egipčani so v sivkinem olju prepoznali dezinfekcijska sredstva in nato z njimi premazovali trupla umrlih v verskih obredih in kultih smrti. Pliniju Starejšemu (23. - 79.), ki je opisal uporabo sivke v Rimskem cesarstvu, se lahko zahvalimo, da smo izvedeli, da so stari Rimljani sivkino eterično olje zaradi očiščevalnih in pomirjujočih lastnosti uporabljali tudi v svojih kopelih.
Iz srednjeveških zapisov izvemo o benediktinskih redovnikih, ki so med preseljevanjem prenesli tudi sivko iz Italije preko Alp ter na ta način razširili glas o zdravilnih sestavinah olja med samostani in zeliščarji v Angliji ter severni Evropi. V 12. stoletju sivko kot zdravilno rastlino prva omeni Hildegarda iz Bingna.
V Angliji je postala sivka izjemno priljubljena v 15. stoletju, ko so jo nosili v vrečkah okrog vratu za preganjanje kuge ter kot sredstvo za odstranjevanje zajedavcev iz ležišč.
V 17.stoletju so v Franciji okrepili pridobivanje sivke za potrebe parfumske industrije.
V francoski Provansi še vedno ohranjajo običaj paše mladih krav na poljih sivke, tako da ima kasneje njihovo meso rahel vonj po sivki.
Iz nektarja rastline sivke pridobivajo visoko kvalitetni med.
V 16.stoletju so v Londonu v času kuge sivko pogosto uporabljali kot zaščito pred kugo ter za blažitev vonja obolelih in umirajočih na ulicah.
V preteklosti so učitelji v francoskih šolah uporabljali sivko za umirjanje neposlušnih in hiperaktivnih otrok.
Po legendi naj bi Kleopatra uporabljala sivkin parfum pri zapeljevanju Marka Antonija in Julija Cezarja.
Foto: Heidelbergerin / Pixabay
Dodaj odgovor