Mandljevec (lat. Prunus amygdalus) je olesenela rastlina iz družine rožnic (Rosaceae), katere plodov, navkljub razširjenemu mišljenju, ne uvrščamo med oreške (kikiriki, pistacija, lešnik, oreh, kostanj), temveč med koščičasto sadje. Tako je mandljevec sorodnik slive, višnje, marelice in breskve.
Mandljevec izvira iz Irana, vendar se je v zgodovini razširil po celem svetu, še posebej po Sredozemlju in Kaliforniji, ki je danes največji pridelovalec mandljev na svetu. Na svetu letno pridelajo 2 milijona ton mandljev. Pri nas ga vzgajajo na Primorskem, pozno cvetoče sorte pa vzgajajo tudi ponekod v notranjosti.
Mandljevec so že od nekdaj cenili zaradi pozitivnih učinkov ploda (mandelj - seme mandljevca) na človeški organizem, kar se je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer je tudi praktično postal del vsakodnevne prehrane.
Mandljevec je večletno drevo, ki zraste do višine 4 - 9 m, v času cvetenja pa je prepoznaven po svojih belo-rožnatih cvetovih. Znan je tudi po svojih močnih koreninah, ki lahko v 15 letih življenja drevesa zrastejo tudi do 6 - 7 m radialno od krošnje.
Praviloma ga delimo na grenki in sladki mandljevec, pri čemer se samo slednji uporablja kot prehransko živilo.
Sorodniki
Vrste
Kot smo že omenili, v osnovi madljevec delimo na grenki in sladki.
Grenki mandljevec
Plod grenkega mandljevca ni primeren za uživanje, saj ni le grenak, ampak tudi strupen. Ko plod odpremo, zaznamo vonj po benzaldehidu in cianovodiku, ki grenkemu mandljevcu daje zdravilne lastnosti. Grenki mandelj namreč lahko mešamo z vodo in emulzijo encima ter ga v taki obliki uporabljamo kot sedativ. Vseeno pa lahko odrasla oseba zaužije največ 6 g tako obdelanega grenkega mandlja.
Sladki mandljevec
Sladki mandljevec je sorta, katere plodove imenujemo mandelj in ki jih vsi poznamo ter redno uživamo. Plod je bogat z beljakovinami in nenasičenimi maščobami ter s kalijem, kalcijem, fosforjem, cinkom, železom in vitamini E, B1 in B2. V nadaljevanju članka se bomo osredotočili na to vrsto mandljevca- začenjamo s sortami, ki so zelo uspešne na slovenskem področju.
Aromatični mandljevec
Aromatični mandljevec je sorta, ki redno obrodi. Dozori v poletnih mesecih (konec avgusta), cveti zgodaj. Deblo je srednje bujno, plod je srednje teže (okoli 3,5 g) in ima polmehko lupino. To sorto morajo nujno oploditi opraševalci, za kar se uporabljajo sorte Tuonao, Troito, Ferragnes in Primorski mandljevec.
Ferragnes
Ferragnes je sorta z visoko rodnostjo, ki dozori v začetku septembra, cveti zgodaj. Deblo je srednje bujno, obrodi srednje velike plodove (okoli 3,5 g) s trdo lupino. Jedro ploda ima svetlo rjavo povrhnjico in prav to sorto praviloma uporabljajo v proizvodnji sladkarij. Za oploditev se uporabljata opraševalca Tuona in Ferraduel.
Tuona
Tuona je visoko rodna sorta, ki dozori konec avgusta. Samo drevo je izredno bujno, plod je težak okoli 3,8 g in ima pol trdo lusko. Plodovi se uporabljajo v proizvodnji sladkarij ter imajo privlačen videz. Tuona je samo- oploditvena sorta, lahko pa jo oplodi tudi sorta Ferragnes.
Genco
Genco je sorta mandljevca, ki ima srednjo rodnost ter dozori v prvi polovici septembra. Cveti pozno. Deblo je srednje bujno, plodovi imajo trdo lupino. Sami plodovi so privlačnega videza in se pogosto uporabljajo v prehrambni industriji. Genco je samooploditvena vrsta.
Texas
Texas ima dobro rodnost ter dozori v prvem delu septembra. Cveti pozno. Steblo je bujno, plodovi imajo poltrdo lupino. Samo jedro je delno grenko, zato ga pogosto uporabljajo pri proizvodnji sladkarij, še posebej bonbonov.
Ferrastar
Ferrastar je francoska sorta, za katero je značilna zelo bujna in pokončna rast ter tudi dobra rodnost. Sorta cveti pozno in dozori srednje zgodaj. Plodovi so ovalni, teže okoli 3,7 g. Pri tej sorti je pomembno, da je odporna na bolezni.
Ferraduel
Ferraduel je prav tako francoska sorta, ki se je na tržišču pojavila konec 60.let. Sorta je srednje bujna, obrodi obilno. Cveti pozno, za rast nujno potrebuje opraševalce (priporočeni so Ferragnes, Texas in Tuona). Plodovi so nekoliko večji (teža do 4,7 g). Sorta je tudi dober opraševalec za druge sorte, pomembno je, da je odporna tudi na glivično bolezen monilijo.
Poleg navedenih sort, ki odlično uspevajo na našem področju, lahko najdemo še nekaj sort, kot so:
- Non Pareil
- Fra Giulio Grande
- Primorski
- Marcona
- Nikitski
- Krimski
- Knez Črnomir
- Čarski pozni
Gojenje
Čeprav je mandljevec za vzdrževanje zelo hvaležna rastlina, je zaradi sajenja in razmnoževanja s semeni stare nasade potrebno obnavljati, kar zajema krčenje izrojenih, izčrpanih in starih dreves, cepljenje in pomlajevanje starih ter tudi mladih z novimi sortami, ki cvetijo kasneje in bolj redno obrodijo. Pozno cvetoče sorte zahtevajo agrotehniko, redno obrezovanje in gnojenje.
Pomlajevanje je priporočljivo izvesti zgodaj spomladi tako, da starim drevesom porežemo vse skeletne veje razen t.im. ventila - veje, ki bo prevzela prehrano koreninskega sistema ter preprečila zadušitev korenin.
Tla
Mandljevcu tako kot vsem sadnim drevesom ustreza veliko sonca in dobro drenirana tla. Uspeva na različnih tleh - od peščeno ilovnatih do peščeno glinenih tal, v splošnem pa mu najbolj ustrezajo rahla, plodna, globoka in dobro drenirana tla. Čeprav je mandljevec odporen na sušo in lahko preživi veliko let na suhih tleh, je pridelek pod takšnimi pogoji bistveno zmanjšan. Manjša vlažnost tal je manj kritična v času vegetacije kot na začetku rasti.
Izogibati se je potrebno težkim in slabo dreniranim tlom, saj se je izkazalo, da znižujejo donos ter povzročajo širjenje različnih glivičnih bolezni. pH tal običajno ni omejujoči dejavnik, saj drevo dobro uspeva pri pH v razponu 5,5 - 8,5. Večina tržnih pridelovalcev mandljevca pa pH tal popravi na 6,5 - 8.
Podnebje
Mandljevec uspeva v toplem in suhem podnebju, vendar pa ga ne moremo vzgajati v tropskih podnebjih, saj vseeno potrebuje nekaj hladnega vremena. Glede na to, da v primerjavi z drugim sadnim drevjem cveti zelo zgodaj, mu v tem obdobju lahko mraz škoduje, kar je glavna omejitev pri vzgoji mandljevca.
Nizke zimske in spomladanske temperature ter zelo visoke poletne temperature zavirajo rast in tvorbo plodov. Med cvetenjem lahko temperature pod -4°C, ki trajajo pol ure ali več, povzročijo resno škodo, kar pa je odvisno od sorte. Visoke poletne temperature ob nizki vlažnosti tal pa lahko po drugi strani povzročijo krčenje.
Mandljevec ima v hladnem obdobju majhne potrebe (da se prekine mirovanje poganjkov) - okoli 250 - 300 (v nekaterih primerih pa tudi preko 500) ur izpostavljenosti temperaturi nižji od 7°C, kar je razlog, da cveti prej kot večina sadnih dreves ter uspeva na področjih z blagimi zimami. Dolga in topla vegetacija ustreza dozorevanju plodov. Pogoste padavine in hladno vreme v času cvetenja poslabšujejo aktivnost navzkrižnega opraševanja čebel, kar vpliva na zmanjšanje oprašitve in tvorbe plodov. Še več, padavine in vlažni pogoji pospešujejo razvoj glivičnih in bakterijskih bolezni in s tem znižujejo donos. Največji pridelek dosežemo v nasadih mandljevca, ki jih namakamo in ki se nahajajo na področjih z dolgim vročim poletjem brez večjih padavin.
Pri našem podnebju je možno sajenje mandljevca do 600 m nadmorske višine, čeprav v praksi na nekaterih področjih lahko uspevajo tudi na dvakrat višjih nadmorskih višinah.
Mandljevec v času dozorevanja plodov za ustrezen razvoj potrebuje veliko svetlobe in toplote. Glede na to, da cveti v začetku leta, ga ni možno saditi na področjih, kjer je v tem času zelo mrzlo.
Močan in mrzel veter lahko prav tako škoduje cvetenju, zato lahko ob povečani burji na začetku leta na Primorskem pričakujemo nižjo rodnost mandljevcev. Ko se cvetovi odprejo, lahko prenesejo temperaturo le do -2°C, z visokimi temperaturami pa nimajo težav in lahko prenesejo tudi temperature do 50°C. V stanju mirovanja lahko mandljevec prenese temperaturo do -20°C.
Mandljevec imenujejo tudi "kralj sušnih področij", saj je na sušo odpornejši od številnih drugih sadnih dreves. Zaradi zgodnejšega začetka vegetacije, organi mandljevca prej zaključijo z rastjo, zato se ob uporabi zimske vlage ali lastnih rezerv, popolnoma razvijejo pred začetkom sušnega obdobja. Mandljevec lahko praviloma zelo dobro uspeva na področjih, ki imajo le 500 mm padavin letno, vendar se za izboljšanje razvoja vedno svetuje namakanje. Vseeno pa pri nas namakanje mandljevcev ni uveljavljena praksa, čeprav velja upoštevati, da kapljično namakanje ne povzroča prevelikih stroškov, zagotavlja pa donos.
Svetloba
Na podlagi šestletnega raziskovanja Univerze v Kaliforniji so znanstveniki iz Davisa odkrili, da je prestrezanje svetlobe odločilni dejavnik pri količini plodov, ki jo bo mandljevec obrodil. Posamezne rastline redko obrodijo v dveh zaporednih letih, njihova produktivnost in kraj rasti vplivata na kasnejši pridelek. Odkrili so, da mandljevec obrodi, če je na svetlem. Močna zasenčenost krošnje lahko privede do odmiranja večjega dela drevesa.
Čas sajenja
Mandljevec praviloma sadimo v jesenskih ali spomladanskih mesecih. Sadjarji, ki se odločijo za spomladansko sajenje, morajo tla pripraviti med poletjem in zimo (odvisno od vlažnosti tal), tisti, ki pa želijo saditi mandljevec v jesenskem obdobju, morajo tla pripraviti v poletnih mesecih.
Kolobarjenje
Mandljevec je pogost na vrtovih, okoli drevesa pa so pogosto razporejene tudi druge rastlinske kulture. Pod drevesom je priporočeno posaditi deteljo, gabez, mačjo meto, česen, koprivo in začimbnice (npr. žajbelj, rožmarin). Izogibati pa se je potrebno sajenju krompirja in paradižnika, ker iz tal črpata enake hranilne snovi kot jih potrebuje mandljevec, zato obstaja verjetnost, da ih bo mandljevec "zadušil".
Za oreščke (vključno z orehi in ameriški orehi) so najboljše spremljevalke koščičasti sadeži, kot so breskev, glog, rumeni dren, navadna nešplja, nektarina, marelica, sliva, višnja, črni trn in češnja. Koščičasti sadeži pomagajo mandljem privabljati opraševalce, senčijo zemljo, zadržujejo podtalnico, drobijo zbito zemljo in ustvarjajo naravno zastirko (iz vej in listov).
Priljubljene spremljevalke koščičastega sadja so tudi drobnjak, vrtni ognjič, regrat, divje rože, gabez, sivka, rožmarin, žajbelj ter maline, zato jih zlahka sadimo in gojimo ob oreščkih. Če so murve ali drevesa oreškov posajene z oreščki, nudijo podobne prednosti kot koščičasto sadje, kot so zadrževanje podtalnice, zdravje tal in zastirko. Njihovi cvetovi privabljajo opraševalce za drevesa oreščkov, ki na splošno potrebujejo navzkrižno opraševanje.
Murve se odlično ujemajo s čebulo in česnom, ognjičem in kapucinko, zato bodo dobro uspevale tudi pod mandljevcem. Česen, čebula in drobnjak so del iste družine in imajo zaradi naravnega žvepla močnejši vonj kot večina rastlin, zaradi česar so odlični pri odganjanju škodljivcev in se uporabljajo kot naravno protibakterijsko sredstvo in fungicid.
Kakiji so odlična spremljevalka oreščkov, saj rastejo v podobnih podnebjih in privabljajo opraševalce, razbijajo zbito zemljo in ustvarjajo zastirko, tako kot kosmulje ali ribez ter vinska trta in grozdje. Kaki tudi nima resnejših težav z boleznimi ali škodljivci, zato ne predstavlja nevarnosti okužbe.
Oreščki proizvajajo kemikalijo, imenovano juglon, zato se priporoča izogibanje skupnemu sajenju z drevesi in rastlinami iz iste družine. Medtem ko so robide občutljive na juglon, so maline (vključno s črnimi malinami) nanj imune. Poleg tega povečajo opraševanje in delujejo kot naravna ovira, zato so odlična izbira grmov za orehe. Za nevtralno pregrado med drevesi, ki proizvajajo juglon, in tistimi, ki so nanj občutljiva, lahko dodatno služijo rastline, imune na juglon, kot cvetlice, kot so bergamotka, mačeha, vijolica, od sadja in zelenjave melone, korenje, repa, koruza in od dreves, hrast, brest, javor, hikorija, smreka in glog.
Gojitvena oblika
Pri vzgoji mandljevca je pomembno izbrati pravilno obliko rastline. Če se nameravate ukvarjati z intenzivno vzgojo, je priporočljivo uporabiti več oblik vzgoje (ravne in prostorske). Na primer v Španiji in Kaliforniji se največkrat mandljevec oblikuje v obliko vaze, v Italiji v obliko popravljene piramide in vaze, vse manj pa se uporablja pravilna palmeta z značilnimi poševnimi vejami.
Raziskave so dokazale, da ima oblika pravilne palmete s poševnimi vejami pomanjkljivosti - v prvih letih se razvijejo dolgi enoletni poganjki, v času polne rodnosti pa vegetativna rast bistveno oslabi, s čimer se ne izkoristi pravega genetskega potenciala Prav tako je tako krošnjo težje in dražje oblikovati, kar otežuje tudi strojno obiranje.
Na podlagi strokovnih mnenj in dolgoletnih izkušenj pridelovalcev se priporoča vzgoja mandljevca v obliki popravljene vaze.
Faza mirovanja
Faza mirovanja pri mandljih se nanaša na obdobje, ko rastlina ne cveti in ne obrodi plodov. Ta faza običajno traja od oktobra do februarja in predstavlja čas, ko rastlina počiva in se pripravlja na naslednjo sezono cvetenja in rodnosti. Takrat rastlina ne potrebuje veliko vode in hranil, zato je v tem obdobju priporočljivo zmanjšati zalivanje in hranjenje.
Sajenje
Pri sajenju je pomembno, da uporabljamo izključno zdrave sadike visokega razreda. Sadike je priporočljivo postaviti v pripravljena tla na razmiku 6 x 4 m, še posebej, če gre za nasade brez namakanja. Ob namakanju je lahko sadilni razmik tudi 6 x 5 m.
Sejanje
Pri nas se različne vrste mandljevcev razmnožuje s setvijo, kar pa povzroča nestabilno in nizko proizvodnjo, saj zaradi zgodnjega cvetenja prihaja do pozebe cvetov in mladih poganjkov.
Čeprav so objektivni pogoji in možnosti za znatno razširitev vzgoje mandljevcev v Sloveniji ugodni, se pridelovalci najpogosteje srečujejo s slabo kakovostjo plodov. Glavni vzrok je generativno razmnoževanje (iz semen).
Posledica je različna razvitost in starost rastlin, krošnje se prosto oblikujejo. Donos mandljevih jedrc je 25 - 30%, zaradi česar so mandlji grenkega okusa, večinoma pa prevladujejo taki s trdo lupino, kar zahteva obnovo starih nasadov, da bi pozno cvetoče sorte redno obrodile.
Sajenje sadik
Jesen je idealni čas za sajenje sadik mandljevca, da se lahko začne drevo razvijati pred začetkom vegetacije spomladi. Naslednja najboljša možnost za sajenje sadik je pozna zima ali zgodnja pomlad. Rastline, ki pa so vzgojene v posodah, lahko posadimo na prostem v katerem koli letnem času.
Za sajenje je potrebno izkopati dovolj široko sadilno luknjo, da se bodo lahko korenine razširile. Poskrbite, da je vrh korenin poravnan s tlemi in dobro utrjen. Tla nato zalijte in zastrite s kompostom ali zmletim lubjem, da izboljšate zadrževanje vlage ter preprečite rast plevela. Steblo privežite h kratkemu količku pod kotom 45 stopinj.
Cepljenje
Na našem področju lahko uporabljamo za vzgojo mandljevca različne podlage - breskev, mandljevec in slivo. Izbira je najbolj odvisna od kemijske sestave tal, na katerih bomo sadili. Naši sadjarji večinoma uporabljajo semena grenkega in sladkega mandljevca, ki dobro prenašata suha, kamnitna in karbonatna tla (vsebnost aktivnega apna naj bo največ 15%). Sadjarji, ki se odločijo za sajenje na podlagi grenkega mandljevca, lahko pričakujejo bujno rast in dobro rodnost. Rastline, ki bodo posajene na taki podlagi, bodo tudi odporne na sušo.
Če so tla lažja in rahla, priporočamo vzgojo na sejancu breskve, kjer pa naj delež aktivnega apna ne bi presegal 5%. Sadna drevesa, ki bodo posajena na tej podlagi, bodo imela bujno rast in bodo odporna na sušo.
Na karbonatnih tleh podlage mandljevca in breskve ni možno uporabljati, ker sta obe občutljivi na viruse. Če je delež aktivnega apna v tleh med 5 - 12%, priporočamo sajenje mandljevca na podlagi, ki je križanec mandljevca in breskve (GF 677), saj bo v sušnih razmerah uspešnejša od podlage breskve.
Gojenje na vrtu
Ko ste sadike posadili na prostem, v prvem letu med sušnim obdobjem drevo obvezno temeljito zalivajte vsakih nekaj dni, da spodbudite razvoj globokih korenin. Po tleh okoli podnožja stebla odstranite travo in plevel. Idealno bo, če boste preko področja ukoreninjenja stebla nanesli zastirko iz komposta v debelini 5 - 8 cm. Plodove mandljevca obirajte sredi jeseni - plodovi so zreli, ko začne ovojnica pokati.
Gojenje v rastlinjaku
Mandljevec raje raste na prostem, kjer zahteva minimalno nego. Vendar pa lahko hitro nastane škoda, če se temperature spustijo pod 10°C, zato je sadike iz semen priporočljivo vzgajati rastlinjaku, dokler rastlina ne razvije čvrstih korenin, še posebej, če živite na področju s hladnim podnebjem.
Gojenje v posodah
Mandljevca ni priporočljivo saditi v posodah, saj je namen predvsem razvoj plodov, ki se uporabljajo kot prehransko živilo. Da bi prišlo do razvoja plodov, mora rastlina doseči določeno višino in starost.
Mandljevec vseeno lahko vzgajate v posodah, samo upoštevajte, da zagotovite dovolj veliko posodo za razvoj in rast. Po 3 letih boste mogoče dobili tudi kakšen mandelj.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasadov mandljev vključuje redno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih, redno hranjenje z organskimi ali mineralnimi gnojili, zlasti v obdobju rasti in cvetenja, obrezovanje, običajno vsako leto jeseni ali zgodaj spomladi za ohranjanje kompaktne oblike in podporo rodnosti, nadzor nad škodljivci ter boleznimi. Mandlje je treba zaščititi tudi pred močnimi vetrovi, ki lahko poškodujejo vejice in cvetove, ter odstraniti suhe ali poškodovane veje, kar pomaga rastlini, da se osredotoči na rast zdravih vej.
Nega
Nega mandljevca je odvisna od letnega časa. Pozimi ali v obdobju mirovanja, je potrebno rastoča stebla obrezati (v decembru ali januarju), da spodbudimo rast, omogočimo dovolj svetlobe in odstranimo vse bolne ali mrtve veje. Področje okoli rastline očistite, da preprečite okužbo zaradi prezimovanja oranžnih črvov, ter popršite z oljem.
Zalivanje
Mandljevec je zelo hvaležna rastlina, ki dobro prenaša sušo. Za povečanje rodnosti pa vseeno priporočamo namakanje. Da bi zagotovili velik donos, je potrebno v času intenzivne rasti vegetativnih in generativnih organov zagotoviti zadostno količino padavin. Z namakanjem se izognemo potencialnim težavam in lahko donos mandljevca povečamo tudi do 40%.
Gnojenje
Za pravilno gnojenje je potrebna predhodna analiza tal in listov, praviloma pa se izvaja gnojenje trikrat letno. Osnovno gnojenje se izvede v jesenskih mesecih skupaj z obdelavo tal, ki jim dodamo fosfor in kalij. Potrebno je uporabiti gnojila, ki vsebujejo večje količine teh elementov, oziroma 100 - 120 kg/ha. Vsako tretje leto je potrebno gnojiti z organskim oz. hlevskim gnojem.
Mandljevec dognojimo v poletnih mesecih z dušikovimi gnojili. Pri mladih drevesih to izvedemo v času oblikovanja krošnje, v odmeri 150 - 200 kg/ha, pri visoko rodnih in namakanih nasadih pa 100 - 200 kg/ha.
Razmnoževanje
Večina kultivarjev mandljevca se s semeni ne more razmnoževati, saj je seme pri nekaterih hibridih sterilno, pri drugih vrstah pa je lahko vzdržno, vendar ne bo prineslo plodov. Zato sta najpogostejši metodi razmnoževanja mandljevcev odvzem potaknjencev z mehkega drevesa ali cepljenje poganjkov.
Razmnoževanje s potaknjenci
je razmnoževanje, pri katerem odrežemo mlade poganjke rastline in jih spodbudimo, da poženejo korenine. Spomladi, ko mandljevec požene liste in nove poganjke, izberite nekaj mladih prožnih poganjkov za potaknjence mladega drevesa.
Preden poganjke odrežete, pripravite posodo z mešanico komposta in zemlje. S svinčnikom naredite v zemlji luknje za potaknjence. Pri roki imejte tudi hormon za ukoreninjenje. Z ostrim, sterilnim nožem odrežite mlade poganjke, ki ste jih izbrali za razmnoževanje, tik pod listnim vozlom. Izbrani poganjki naj bodo dolgi okoli 7,5 - 10 cm. Odstranite vse listne popke ali liste s spodnje polovice potaknjenca. Sledite navodilom glede hormona za ukoreninjenje, ki ga nanesite na spodnji del potaknjenca in jih potem postavite v posodo z zemljo. Potaknjence trdno zakrijte z zemljo in jih nežno, vendar temeljito zalivajte.
Ponavadi se potaknjenci mehkega drevesa ukoreninijo po 5 - 6 tednih. V tem času je potrebno vzdrževati vlažnost komposta ali mešanice za cvetlične lonce, vendar je potrebna pozornost, da vlage ni preveč. Če potaknjence postavimo v rastlinjak ali prozorno plastično vrečko, lahko to pomaga pri doslednem vzdrževanje vlage.
Razmnoževanje s cepljenjem
Cepljenje je še ena izmed običajnih metod razmnoževanja mandljevca. Poganjke mandljevca, ki jih želite vzgajati, cepite na podlagi kompatibilnega drevesa. Kot podlaga se lahko uporabijo druge vrste mandljevca, pa tudi breskve, slive ali marelice. Postopek običajno izvajamo pozno poleti.
S pazljivimi rezi noža za cepljenje, cepimo poganjke mandljevca na izbrano podlago s T-okulacijo ali pa ploščičasto okulacijo. Pri T-okulaciji na podlagi naredimo rez v obliki črke T in pod skorjo izrezanega dela vstavimo cepič mandljevca, ki ga pritrdimo s trakom za cepljenje ali debelo elastiko. Pri ploščičasti okulaciji iz podlage izrežemo del v obliki ščita in na tem delu pritrdimo cepič, ki vsebuje poganjek mandljevca, kar nato pritrdimo na mesto rasti s trakom za cepljenje.
Presajanje
V splošnem presajanja odraslih dreves ne priporočamo, saj večje kot je drevo, večji del koreninskega sistema bo poškodovan pri izkopavanju iz zemlje. Neravnotežje med koreninami in zračnimi deli drevesa lahko pomeni, da listnati deli debla mogoče iščejo vodo, ki je poškodovano področje korenin ne more zagotoviti. Drevo je takrat prizadeto zaradi stresa suše, kar lahko povzroči, da ovene.
Pomlajevanje
Obstaja več načinov, kako lahko mandljevec pomladimo, mednje spada tudi obrezovanje, s katerim odstranimo stare in suhe poganjke ter spodbudimo rast novih vej. Obrezovanje se običajno izvaja vsako leto jeseni ali zgodaj spomladi. Nato prodiranje poganjkov skozi zemljo, ki se nanaša na prodiranje novih vejic iz korenin rastline. To lahko dosežete tako, da z ostrim predmetom, na primer z nožem ali motiko, preluknjate zemljo okoli korenin rastline.
Radikalnejše metode so odstranitev vseh starih vej in poganjkov, pri čemer ostane le mlada in zdrava vegetacija, cepljenje, to je postopek ukoreninjenja novega klona na staro drevo. Ta metoda se uporablja, ko se želi spremeniti sorta ali ko je staro drevo bolno ali nerodovitno ter popolna odstranitev starega drevesa in zasaditev novega.
Vse omenjene metode so radikalne, zato morate biti prepričani, da moramo rastlino zares pomladiti. Glede na stanje drevesa in sorto nekatere od teh metod odsvetujemo, pred izvedbo katerekoli metode pa je priporočljiv posvet s strokovnjakom, da izberemo ustrezen način pomlajevanja.
Redčenje
Redčenje mandljevega drevesa je postopek odstranjevanja odvečnih vej, da se izboljša kroženje zraka in svetlobe ter zagotovi boljša pridelava plodov, na primer odstranjevanje suhih in poškodovanih vej pomaga rastlini, da se osredotoči na rast zdravih vej, obrezovanje odstrani stare in suhe poganjke, kar spodbuja rast novih vejic, odstranjevanje prevelike gostote vejic zagotavlja boljšo cirkulacijo zraka in svetlobe ter izboljša pridelavo plodov in odstranjevanje vejic, ki rastejo v nepravilni smeri ali se prekrivajo s sosednjimi vejicami.
Vse te metode zahtevajo natančnost in strokovnost, zato je priporočljivo, da se redčenje izvaja pod strokovnim nadzorom. Glede na sorto mandljev so nekatere metode boljše od drugih, tudi pri redčenju mandljevca pa je treba paziti v kateri fazi je rastlina, da je ne razredčimo preveč, da se drevo ne poškoduje.
Obrezovanje
Mandljevec naravno oblikuje piramidalno krošnjo, ki jo sestavlja vodnica in nekaj osnovni vej. Da bi povečali rodnost, je potrebno oblikovati krošnjo v obliki vaze, kar je prosta oblika kotlaste krošnje, ki ima 3 - 4 proste veje, ki se razvijajo v prostoru.
Mandljevec je potrebno močno obrezati oziroma zgotoviti prezračenost in osvetljenost krošnje. Obrezujemo med zimskimi ali poletnimi meseci. Pozimi odstranimo suhe ali izrojene veje, poleti pa veje, ki uhajajo v notranjost krošnje ali veje, ki so močnejše od primarnih.
Da omogočimo strojno obiranje, je že na začetku potrebno zadržati rast debla na višini okoli 1 m.
Zaščita pred vetrom
Odrasla drevesa mandljevcev ne potrebujejo zaščite pred vetrom, potrebujejo pa jo nove sadike v rasti in razvoju. To poskrbi za njihovo pravilno rast in razvoj v stabilna in zdrava drevesa. Veter namreč lahko poškoduje sadike, zlasti če so še šibke in krhke, kar lahko povzroči zlome ali poškodbe lubja ali vej.
Obstaja več načinov za zaščito sadike mandljev pred vetrom. To je sajenje sadike v zaščiten prostor, kot je na primer zid ali grm, namestitev zaščitnega ovoja okoli sadike, postavitev stebra, na katerega lahko privežemo sadiko, da ostane pokončna in stabilna ter mulčenje za pomoč pri ohranjanju vlage in stabilnosti tal. Pomembno je tudi, da sadik mandljev ne varujemo pretirano, saj lahko s tem preprečimo naraven razvoj drevesa.
Zaščita čez zimo
Mandelj je rastlina, ki je odporna na mraz in lahko preživi v mrzlih podnebjih, vendar je kljub temu potrebna določena zaščita, da drevo preživi zimo. Pred zimo je treba tla okoli drevesa dobro pognojiti in dobro odcediti, da bodo imele korenine rastline dovolj hranil in vode. Prav tako je treba z drevesa odstraniti morebitno listje, preden se temperature spustijo pod ničlo, in čez drevo povleči netkano blago ali črno plastično folijo, da ga zaščitimo pred zmrzaljo. Koristno je tudi odstranjevanje snega z drevesa, da se veje pod težo snega ne lomijo.
Bolezni
Na podlagi raziskav, ki so zajele več sezon vegetacije mandljevcev na področju Primorske, je bilo ugotovljeno, da mandljevec najpogosteje prizadenejo glivične bolezni in škodljivci.
Cvetna monilija
Sušenje mladik in venenje cvetov na mandljevcu (lat. Monilinia spp.) povzročata Monilinia fructigena in Monilinia laxa, ki neposredno poškodujeta cvetove, kar bistveno zmanjša pridelek plodov. Simptomi so naglo sušenje mladih poganjkov in mladik s cvetovi. Po cvetenju (ali že med samim cvetenjem) cvetovi ovenijo (porjavijo) in se posušijo skupaj s prizadetim delom poganjka. Lahko se pojavijo tudi t.im. "rak-rane" - kapljice smole na večletnih vejah.
Preventivni ukrepi so mehansko odstranjevanje posušenih poganjkov (odrežemo 10 - 15 cm pod okuženim delom). Kemično zdravljenje izvajamo jeseni in zgodaj spomladi s pripravki na osnovi bakra. V času polnega cvetenja se priporoča uporaba Signum. Pred cvetenjem je potrebno sadno drevo zdraviti z modrim ali rdečim oljem, potem pa pred cvetenjem še z Merpanom WP, Thiodanom E-35 ali Chromovitom.
Proti moniliji tudi v času polnega cvetenja uporabimo Ronilan.
Listna luknjičavost koščičarjev
Listna luknjičavost koščičarjev (lat. Stigmina carpophila) povzroča okužbo plodov ali poganjkov, ki se deformirajo, sušijo in odpadajo. Pogosto lahko opazimo tudi gumast izcedek, na mladikah pa vijolične lezije in pege s temnejšim robom.
Saniramo z mehanskim odstranjevanjem rizomov in uničevanjem okuženih delov. Proti odpadanju listov lahko preventivno uporabimo pripravke na osnovi bakra in po 2 tednih kemično zaščito Signum.
Listno luknjičavost lahko preprečujemo s pesticidi Chromodin S-65, Atac E-35 in Chromovit, ko odpadejo cvetni listi.
Oranžna pegavost listov
Oranžna pegavost listov (lat. Polystigma fulvum) je pogosta glivična bolezen, ki se pojavlja izključno na listih v obliki rumenkastih peg, ki sprva postanejo oranžne, nato pa rdeče in rjave barve. Pred boleznijo se rastlino zaščiti z uporabo fungicidov (od konca aprila), vendar pa v Sloveniji ni registriranega fungicida ali pripravka za preprečevanje ali preventivo pred nastankom bolezni.
Češpljeva rja
Češpljeva rja (lat. Tranzschelia discolor) je bolezen, ki jo lahko opazimo na okuženih listih v obliki rumenkastih peg na površini lista, na spodnji strani pa se pojavijo majhni rjavi skupki, ki ob koncu poletja potemnijo. Zaščito je potrebno uporabiti ob pojavu prvih simptomov. Glede na to, da ne obstajajo registrirani pripravki, je dovoljeno uporabiti pripravke na osnovi žvepla (Microthiol Special Dispress in Cosavet DF), ki jih uporabljamo za zatiranje pepelovke.
Kodravost listov
Kodravost listov (lat. Taphrina deformans) se pojavi ob ugodnih pogojih za rast in razvoj parazitov (dež). Simptomi so vidni na listih, ki se kodrajo, okuženi del lista pa je pogosto deformiran, vijolično-rdečkaste barve, se suši in odpade.
Preventivni ukrepi zajemajo jesensko in zgodnje spomladansko škropljenje s pripravkom na osnovi bakra. Ko pa se odprejo listni popki, se uporabijo pripravki na osnovi zirama. Kodravost se preprečuje v obdobju odpadanja listov ali s pomočjo Chromovita ali Nordoxa.
Črna pegavost
Črna pegavost (lat. Collletotrichum acutatum) je glivična bolezen, pri kateri se pojavijo enake spremembe kot pri moniliji. Simptomi se pojavijo na vseh delih rastline: na listih se pojavi nekroza, mladike ovenijo, na plodovih se pojavijo pege in izcedek, tako da so na koncu deformirani in oviti z izcedkom.
Zaščita vključuje mehansko odstranjevanje vseh okuženih plodov in mladik ter njihovo uničevanje izven dvorišča. Za kemično zatiranje se ob začetku in tekom cvetenja priporoča Signum. Če se deževno obdobje podaljša, je potrebno kemično zatiranje ponoviti po 2 tednih. Za zatiranje te bolezni v Sloveniji še ni registriranega pripravka.
Sušenje poganjkov in popkov
Sušenje poganjkov in popkov (lat. Diaporte amygdali, sin. Fusicoccum amygdali i Phomopsis amygdali) se pojavi spomladi, ko se okuženi popki ne odprejo, povrhnjica rjavi, poganjki se sušijo. Nekroza se lahko pojavi tudi na debelejših vejah in povzroči značilen pojav smole. Rastlina se najpogosteje okuži jeseni v času odpadanja listov, če pa se okužba zgodi poleti, boste simptome opazili šele naslednje leto (na listih bodo ovalne pege z nekrotično sredino, robovi pa postanejo rdečkasti ali rumenkasti in se na njih lahko pojavijo t.im. piknidi).
Zaščita vključuje mehansko odstranjevanje z rezanjem okuženih vej in poganjkov, ki jih zažgemo izven sadovnjaka. Prav tako vključuje jesenske ukrepe s pripravki na osnovi bakra, kar ponovimo, ko odpade 50 % listov. Registriranih pripravkov za zaščito ni.
Škodljivci
Med škodljivci se najpogosteje pojavljajo cvetožer, tripsi in pršice. Največja težava pri zaščiti nasada mandljevcev pred intenzivnimi napadi bolezni in škodljivcev je pomanjkanje registriranih zaščitnih sredstev.
Cvetožer
Cvetožer (lat. Anthonomus amygdali) je majhna žuželka, ki jo je v nasadu zelo težko opaziti. Je rdečkaste ali temnorjave barve in na okrilju ima belo progo. Samica odlaga jajčeca v cvetni popek, ličinka se hrani z vsebino popka. Prisotnost pogosto opazimo šele, ko povzroči že veliko škodo.
Trips
Trips (lat. Taeniothrips meridionalis) je škodljivec, ki ga opazimo v času cvetenja, ko cvetovi začnejo veneti, viseti, deloma nekrozirati in se sušiti. Med uvenelimi cvetnimi listi lahko opazite majhno hitro žuželko temne barve.
Pršice
Znake napada pršic (lat. Tetranychus spp.,Panonychus spp.) lahko opazimo na listih v juliju, ko postanejo srebrne barve, na spodnjem delu lista pa najdemo veliko teh škodljivcev, ki pijejo rastlinske sokove. Avgusta se na listih pojavijo znaki nekroze in pride do defoliacije. Pršice lahko zatiramo z registriranim pripravkom Calypso SC 480.
Uporaba
Mandelj vsebuje vse pomembne sestavine človeške prehrane: proteine, ogljikove hidrate in maščobe, ki so še posebej pomembne, saj mandlji vsebujejo več kot 60 % olja, zato jih prištevamo k visoko energetskim živilom. Mandljevo jedrce ne vsebuje holesterola ali glutena, zato je mandelj primeren za pripravo obrokov za osebe z intoleranco na gluten.
Obiranje
Mandljevec obrodi v drugem ali tretjem letu po sajenju, polno rodnost pa lahko pričakujete po 8.letu.
Čas obiranja je odvisen od sorte, ki ste jo izbrali, praviloma pa se odvija od polovice avgusta do polovice oktobra. Sadno drevo je pripravljeno za sajenje, ko se na plodovih razpoči zelena luska. Pomembno je vedeti, da plodovi ne dozorijo istočasno, ampak najprej dozorijo plodovi na zunanjih delih krošnje.
Tradicionalno je obiranje mandljevca ročno (še posebej v manjših sadovnjakih), lahko pa uporabimo tudi stroje za obiranje višenj in oliv.
Skladiščenje
Plodove po obiranju očistimo in posušimo. Mandlje hranimo na zračnem mestu z relativno vlago 75 % in temperaturo 8 - 10°C.
Ozimnica
Kulinarika
V gospodinjstvu uporabljamo mandlje kot prigrizek (oz. kot odlično nadomestilo nezdravih industrijskih prigrizkov), v pecivih, zmlete ali (vse pogosteje) v obliki mleka. Mandlje namreč preko noči samo namočimo v vodi, zjutraj odstranimo povrhnjico in jih zmiksamo skupaj z vodo ter sladkamo po želji. Na ta način dobimo tekočino, ki je lahko dodatek h kavi ali pa samostojna pijača.
Medicina
Mandelj ima široko uporabo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, še posebej v medicinske namene. Če dnevno zaužijemo 60 - 90 g mandljev, nam znižajo raven krvnega sladkorja, vitamin E pa deluje kot oksidant. Mandlji še pomagajo pri težavah z zgago, izboljšujejo možganske funkcije, preprečujejo nastanek žolčnih kamnov, kot nekateri trdijo, pa naj bi pomagali tudi pri hujšanju.
Zanimivosti
Mandljevec izvira iz osrednje Azije, znano pa je, da so ga vzgajali v Pakistanu, Indiji, Siriji in Turčiji. Iz sredozemskega področja se je razširil v severno Afriko in Evropo, v 18. stoletju pa so misijonarji rastlino iz Španije prinesli v ZDA, kjer je Kalifornija postala eno glavnih področij vzgoje mandljevcev. Danes jih največ vzgajajo na Portugalskem, v Iranu, Maroku, Španiji in Italiji.
Mandljevec zaradi svojih lepih cvetov pogosto krasi dvorišča tudi kot okrasna rastlina. Priljubljen je tako pri pticah kot glodalcih.
Najpogosteje ga vzgajajo v priobalnih področjih s toplejšim podnebjem, saj zaradi zgodnjega cvetenja sicer obstaja nevarnost pozebe.
Poleg arašidov, pistacij, lešnikov in orehov, je mandelj danes eden najbolj priljubljenih zdravih prigrizkov.
Foto: skeeze / Pixabay
Dodaj odgovor