Žajbelj (lat. Salvia officinalis) je le eno izmed poimenovanj za znano zdravilno rastlino, ki jo ljudsko imenujemo tudi čistec, kadulja, prava kadulja, salva, ta mala šetrajka, vrtni žajbelj, žajbel, žavbej, žlahtni žajbelj, žovbej. Žajbljevo latinsko ime izvira iz glagola salvare, kar pomeni rešiti ali zdraviti.
Žajbelj pripada družini ustnatic (Lamiaceae), ki so dobile ime po venčnih listih v obliki ustnic. Ustnatice so najbolj razširjene aromatične rastline v Sredozemlju in so bogate z eteričnimi olji. Poleg žajblja so najbolj znane še rožmarin, meta in navadna medenika.
Žajbelj je večletna zimzelena rastlina. Zaradi rasti na zahtevnih področjih razvije lesnate korenine, ki lažje prodrejo v tla in so razvejane. Mlada rastlina ima zeleno pokončno steblo, ki sčasoma oleseni. Listi so suličasti in podolgovati. Z obeh strani so porasli z dlačicami, na otip kožnati. So sivozelene in vijolične barve, rastejo izmenično. Celoten nadzemni del rastline, še posebej pa listi, je bogat z aromatičnim oljem, ki ga lahko otipamo.
V prvem letu rastlina redko cveti, ko pa vzcveti, cveti od maja do julija. Socvetje je klasasto in je sestavljeno iz več cvetov vijolične, rožnate ali bele barve. Cvetovi lepo dišijo in pogosto privabljajo čebele. Plod je podolgovat in v njem dozori nekaj semen temno rjave barve šele avgusta.
Žajbelj je rastlina, ki lahko živi 5-7 let, odvisno od vrste podnebja. Če pa se goji kot okrasna vrsta, lahko živi še dlje.
Žajbelj je rastlina toplega podnebja, rad ima toploto in vročino. Izvira iz Sredozemlja, zato mu najbolj ustreza, če raste v tem področju. Čeprav so sredozemske države največje proizvajalke žajblja, se pojavljajo tudi celinske vrste, ki so lahko enako kvalitetne. Zaradi povečanega povpraševanja se povečuje tudi število novih nasadov žajblja.
Pri žajblju je najbolj uporaben list, ki ga po sušenju odstranimo s stebla. Drugače pa je žajbelj znano antibakterijsko in antivirusno sredstvo s protivnetnim delovanjem, zato je dolgo veljalo prepričanje, da zdravi celotni organizem.
Sorodniki
Vrste
Žajbelj ima več vrst, saj so se prilagodile pogojem, v katerih rastejo. Čeprav imajo podobne zdravilne lastnosti, se razlikujejo po videzu. Navajamo nekaj najbolj znanih vrst in njihove značilnosti.
Navadni žajbelj
Navadni žajbelj (lat. Salvia officinalis) je najbolj znana vrsta in predstavnik rodu. Zimzelena rastlina po drugem letu razvije lesnato steblo. Listi so značilne sivo zelene barve, cvetovi pa so svetlo vijolični. Na Primorskem je samonikel, vendar je zaradi zdravilnosti priljubljen za gojenje. Ima močan in aromatičen vonj, ki se okrepi ob toplem vremenu.
Podlesna kadulja
Podlesna kadulja (lat. Salvia nemorosa) je zdravilna rastlina, ki je značilna za kontinentalno področje kot je vzhodna Evropa. Steblo redko oleseni, spodnji listi pa so na pecljih in hitro odpadejo. Cveti aprila modro vijolične barve. Najpogosteje raste na livadah in v svetlih sončnih listopadnih gozdovih.
Travniška kadulja
Travniška kadulja (lat. Salvia pratensis) je trajnica, ki - kot pove že njeno ime - najpogosteje raste kot samonikla rastlina na livadah in zapuščenih poljih. Steblo je votlo in prekrito z lepljivimi žleznimi dlačicami. Cvetovi so modri ali temno vijolični. Medonosna rastlina privlači čebele. Zdrobljeni in posušeni listi se dodajajo jedem kot začimba, lahko pa se uporabljajo tudi kot čaj za izpiranje ustne votline.
Grški žajbelj
Grški žajbelj (lat. Salvia fruticosa) - vrsta žajblja je avtohtona na področju Grčije in Turčije. Po značilnostih je podobna navadnemu žajblju, vendar se od njega razlikuje po tem, da imajo listi nekaj bazalnih listkov. Listi so prav tako zdravilni, a šibkejšega vonja.
Muškatna kadulja
Muškatni kadulja (lat. Salvia sclarea) je dvoletna rastlina. Je najlepša vrsta žajblja, ker tvori rozeto jajčastih listov in visok klas s prepoznavnimi rožnatimi cvetovi. Posušeni listi se uporabljajo za likerje ali dajejo okus vinu, eterično olje pa se uporablja pri izdelavi parfumov.
Beli ali čebelji žajbelj
Beli ali čebelji žajbelj (lat. Salvia apiana) je rastlina s srebrnkastim listjem in belim cvetom. Izvira s področja Severne Amerike. Staroselci so jo uporabljali kot začimbo, semena pa so namakali v vodi, ki je postala sluzasta in so jo potem uporabljali pri odstranjevanju tujkov iz očesa.
Oljna kadulja
Oljna kadulja (lat. Salvia hispanica) je še ena izmed vrst, ki so značilne za sredozemsko področje in je zelo odporna na visoke dnevne temperature ter sol. Najpogosteje se goji kot okrasna rastlina, saj po videzu spominja na sivko. Zaradi močnega vonja se uporablja v kozmetiki.
Gojenje
Žajbelj ne zahteva veliko pozornosti pri vzgoji ter se lahko goji kot začimbna rastlina ali pa v komercialne namene. V nadaljevanju navajamo nasvete, ki so lahko pri tem v pomoč.
Tla
Žajbelj posejemo v zemljo, ki je bila jeseni globoko preorana in pred setvijo zdrobljena. Je zelo odporna rastlina, ki uspeva na različnih podlagah, tudi zelo revnih. Prisotnost peska ali kamenja ga ne moti, ne ustrezajo pa mu močvirna tla, ker dlje časa zadržujejo vodo. Najbolje obrodi na humusnih in zračnih tleh, zato se v težka humusna tla zaradi zračenja dodaja pesek.
Podnebje
Žajbelj je rastlina sredozemskega podnebja, čeprav so nekatere vrste prilagojene gojenju v kontinentalnem podnebju. Ustreza mu toplo vreme in dobro prenaša obdobja dolge suše. Prav tako ga ne moti sol niti neposredna izpostavljenost soncu in vetru. Daljša izpostavljenost soncu in visoka dnevna temperatura pravzaprav spodbujata rast in tvorbo eteričnih olj. Rastlina je občutljiva na nizke temperature in jo je zato potrebno pozimi zaščititi.
Čas sajenja
Čas sajenja je odvisen od tega, ali sejemo ali sadimo sadike. Žajbljeva semena posejemo od marca do aprila, seme za sadike pa se seje marca. Razvite sadike je najbolje posaditi v zemljo oktobra ali novembra ter zgodaj spomladi, pred aprilom.
Kolobarjenje
Žajbelj je zelo trdoživa rastlina in precej nevtralen do tal, na katerih raste, zato previdnost pri izbiri predkultur ni potrebna. Je pa trajnica, ki jo pogosto gojimo kot trajni nasad, zato kot taka ni del kolobarja. Ne moti ga bližina drugih rastlin, predvsem tistih sredozemskega izvora, ki imajo podobne rastne razmere, kot je rožmarin. Na isti zemlji se lahko goji 10 let.
Origano in žajbelj rasteta v podobnem okolju in zahtevata enake rastne zahteve kot timijan in materina dušica, ki lahko v primeru prevelikega zalivanja povzročita gnilobo korenin. Velika kapucinka in peteršilj odganjata bele mušice, ki napadajo in poškodujejo rastline žajblja, zato ju pogosto sadimo skupaj v gredice ali posode.
Žajbelj spodbuja opraševanje s privabljanjem opraševalcev, zato je koristna rastlina, ki jo pogosto sadimo poleg paradižnika, hkrati pa odganja škodljivce, ki se ga pogosto lotijo. Fižol izboljša kakovost prsti in veže dušik v tleh ter preprečuje napad škodljivcev na žajbelj, zato ga največkrat sadimo skupaj.
Sajenje korenja ob žajblju izboljša kakovost in okus obeh rastlin, sajenje žajblja poleg rastlin iz družine kapusnic, na primer zelja, ohrovta, brstičnega ohrovta, cvetače, brokolija, plešca, hrena, gorčice, velebitske degenije in pa zato, da se boste znebili škodljivcev, ki se hranijo z njimi.
Za gojenje žajblja bodo idealna drevesa, ki pod seboj ustvarjajo vlažna in rodovitna tla, najbolje pa žajbelj uspeva z bezgom, jablano, hrastom, brezo, lipo, gabrom, borom in smreko.
Žajbelj je rastlina, ki ima rada vlažna in rodovitna tla in jo lahko gojimo z različnimi plodovi. Nekatere sadne vrste pa so za gojenje z žajbljem boljše kot druge, saj ustvarijo ustrezne pogoje za njegovo rast, na primer jagode, hruške, slive, višnje, češnje, maline in borovnice.
Kar zadeva rože, je združljiv z lilijami, rmanom, navadnim plemenko, homulico, tritonom, mlečkom, grmastim jetičnikom, krizantemami, lobelijo in pelargonijami.
Faza mirovanja
Žajbelj preide v fazo mirovanja v novembru in traja do marca. Da bi rastline zaščitili pred mrazom - še posebej v zimah brez snega - je priporočljivo korenine zaščititi s slamo, rastline pa prekriti z agrotekstilom ali najlonom. V fazi mirovanja se rast in cvetenje ustavita, zato je potrebno zmanjšati zalivanje in popolnoma ukiniti gnojenje.
Sajenje
Sajenje žajblja je enostavno in ne zahteva velikih finančnih vložkov ali veliko dela. V nadaljevanju so nasveti za čim uspešnejše sajenje.
Sejanje
je najpogostejši način pri komercialnem gojenju, saj zahteva najmanj dela, pa tudi samo razmnoževanje je hitrejše. Seme se pri neposrednem sejanju poseje v rahlo izravnano zemljo. Pri klitju zahteva povečano vlažnost tal. Za 1 ha zemlje potrebujemo okoli 3 kg semen. Po sejanju je potrebno tla povaljati, da se bo seme lažje prijelo. Pri temperaturah nad 10°C seme v povprečju vzkali po 20 dneh in ima visoko kaljivost. Kadar sadimo za vzgojo sadik, sadimo ročno v senčne gredice s šotno in humusno zemljo. Seme posejte naključno. Za klitje mu ustreza temnejše in toplejše mesto, prekriti pa ga je potrebno z zemljo.
Sajenje sadik
je lažji in bolj organiziran način vzgoje, čeprav zahteva več truda. Sadike je najbolje presaditi jeseni, da se korenine primejo pred prvo žetvijo, lahko pa jih presadimo tudi zgodaj spomladi. Sadike posadimo v rahlo zemljo na razdalji 30 cm med rastlinami in 70 cm med dvema vrstama. Korenine morajo biti v celoti prekrite z zemljo.
Gojenje na vrtu
Žajbelj kot večletno rastlino pogosto gojimo na vrtu. Lahko ga gojimo ob robu vrta kot eterično rastlino ali v nasadih za komercialno proizvodnjo. Glede na to, da je žajbelj zelo odporen, dobro raste v skalnjakih in na oteženih področjih. Rad ima neposredno sončno svetlobo, tako da mu ustrezajo svetla mesta. Odporen je tudi na sunke vetra. Za lažje vzdrževanja nasada pa je potrebno zagotoviti dobro prepustnost vode in rastline pravilno razporediti.
Gojenje v rastlinjaku
Čeprav ima žajbelj rad visoke poletne temperature, pa ni odporen na nizke zimske temperature, zato je gojenje v rastlinjaku popolna rešitev za zaščito rastline pozimi. Poleti je rastlinjak obvezno odpirati in preverjati ter zagotoviti zadostno količino dnevne svetlobe. Ob začetku vegetacije in pred cvetenjem je potrebno rastlino bolj redno zalivati, pozimi pa se zalivanje zmanjšuje. Na tak način tudi najbolje vzgojimo sadike, saj je temperaturo lahko vzdrževati.
Gojenje v posodah
Žajbelj gojimo v posodah kot okrasno ali začimbno rastlino, ki jo lahko kombiniramo tudi z drugimi aromatičnimi rastlinami, kot sta rožmarin in bazilika.
Zagotoviti je potrebno dobro odvajanje vode iz posode, ker bi preveliko zadrževanje vode povzročilo gnitje korenin. Žajbelj lahko postavimo na sončen ali pol senčen del balkona, pozimi pa ga je priporočljivo prenesti v zaprt hladnejši prostor, ki je oddaljen od umetnega ogrevanja.
Vzdrževanje nasada
Nasad žajblja vzdržujemo tako, da ročno odstranjujemo plevel in ga okopavamo. Pletje plevela je pomembno pri mladem nasadu, da se rasti rastline ne zaduši. Pravilna razporeditev rastlin nam lahko olajša delo ter pusti dovolj prostora za pretok zraka ter zadostno količino svetlobe. Okopavamo takoj po klitju in je v prvem letu pogostejše. Starejši nasad je priporočljivo okopati konec jeseni ali zgodaj spomladi, da se zemljo obogati s kisikom.
Nega
Žajbelj sam po sebi ne zahteva veliko nege in vzdrževanja, še posebej odpornejše vrste, ki so samonikle. Vseeno pa v nadaljevanju navajamo nasvete, ki bodo spodbudili boljši pridelek.
Zalivanje
Žajbelj zelo dobro prenaša sušo in vroče podnebje, kar okrepi intenzivnost eteričnih olj. Rastlina je zelo občutljiva na povečano količino vode, zato je med gojenjem potrebno paziti na dobro drenažo tal. V primeru daljših sušnih obdobij je potrebno žajbelj zalivati vsaj enkrat tedensko. Najboljši način namakanja je sistem po kapljicah, ki zaliva rastlino točno pod koreninami. Najbolje je uporabljati mehko vodo ali deževnico.
Gnojenje
Žajbelj ima rad tla, ki so bogata s hranilnimi snovmi, zato se rastline hrani v več fazah. Prva faza je pred sajenjem, ko se pri jesenski obdelavi tal doda hlevski gnoj. Pred samim sajenjem je potrebno tla dodatno obogatiti z dušikom. Preostanek dušikovega gnojila pa se doda po prvi žetvi. V naslednjih letih se rastlino gnoji spomladi s kombinacijo gnojil z deležem dušika, kalija in fosforja. Pravilno gnojenje bo omogočilo večji pridelek listja in eteričnega olja.
Razmnoževanje
Žajbelj razmnožujemo s semeni in delitvijo korenin. Lažje je razmnoževanje s semeni, saj je proces mehaniziran in se lahko pokrije večja površina. Eden izmed načinov je neposredno ročno ali mehanizirano sejanje na mestu rasti. Drugi način pa je sajenje sadik v gredice zgodaj spomladi in jeseni presaditev v zemljo, v kateri bodo kasneje rasle.
Delitev korenin je možna pri starejših rastlinah, ki imajo široko krošnjo. Celo rastlino dvignemo iz zemlje ter od korenine odstranimo mlade korenine. Dokler se ne okrepijo, jih je priporočljivo posaditi v ločene posode in jih šele kasneje prestaviti na končno mesto rasti.
Presajanje
Žajblju ustreza, če raste bolj na gosto, zato ni potrebe po presajanju rastlin, če so se med sajenjem dobro prijele. Presajanje je potrebno le pri gojenju v cvetličnem loncu. Rastlina ima močne in olesenele korenine, ki prodrejo globoko, zato potrebuje posodo z globokim dnom. Če nima dovolj prostora za rast, bo rastlina začela izgubljati listje. Žajbelj v globljo posodo, napolnjeno z rahlo zemljo, presadimo spomladi.
Pomlajevanje
Žajbelj vsako leto pomladimo z žetvijo in košnjo. Če pa ga gojimo kot okrasno rastlino v cvetličnem loncu, ga pomladimo v aprilu. Rastlina ima namreč lahko poškodovane ali posušene veje in jih je potrebno odstraniti z ostrimi vrtnarskimi škarjami, da bodo na njihovem mestu pognale nove, mlade veje.
Redčenje
Nasad redčimo, ko rastlina razvije 3-4 liste. Najbolj razvite rastline pustimo v vrsti in redčimo tako, da je med rastlinami 30 cm razmika. Rastline, ki smo jih odstranili, lahko presadimo na drugo mesto ali pa jih uporabimo za zapolnitev vrst.
Obrezovanje
Kadar žajbelj gojimo v komercialne namene, rastlin ni potrebno obrezovati.
Rastline, ki jih gojimo v cvetličnih loncih, obrežemo spomladi, da se odstranijo odvečne ali bolne veje ter olajša oblikovanje grma. Žajbelj obrezovanje dobro prenaša in z lahkoto požene nove poganjke. Nikoli ne obrezujte starih osnovnih vej, vedno mlade poganjke.
Zaščita čez zimo
Žajbelj je rastlina, ki je odporna na mraz in zmrzal, zato ga pozimi v večini primerov ne potrebujemo zaščititi pred mrazom. Brez težav bo prezimil v večini podnebij, kjer ga je mogoče gojiti. Vendar pa je na območjih z izjemno mrzlimi zimami ali pri gojenju v posodah morda potrebna dodatna zaščita s prekrivanjem tal okoli rastline s plastjo zastirke ali suhega listja, kar bo pomagalo ohranjati vlažnost tal in preprečilo zmrzovanje korenin.
Bolezni
Čeprav je žajbelj zelo neobčutljiv na pogoje gojenja, pa ni odporen na vse bolezni, ki lahko ogrozijo nasad. V nadaljevanju navajamo, za katere bolezni gre in kako jih preprečiti.
Gnitje korenin
Bolezen se pojavi zaradi prevelike količine vode na enem mestu ali zaradi zadrževanja vode na področju korenin. Da bi to preprečili, je potrebno zagotoviti dobro drenažo zemlje in zmerno zalivati.
Siva plesen
Sivo plesen povzroča glivica, ki se s sporami širi v toplem in vlažnem vremenu ter lahko dolgo časa ostane v zemlji, v katero se posadi rastlino. Glivico prepoznamo po sivi prevleki na listju. Ker pa je listje že samo sivkaste barve, pogosto njeno prisotnost opazimo šele, ko začne listje odpadati. Če takoj ne uporabimo fungicidov, lahko resno škoduje pridelku.
Škodljivci
Čeprav se žajbelj zaradi svojega aromatičnega vonja uporablja za odganjanje žuželk, obstajajo tudi škodljivci, ki mu lahko škodujejo ter jih navajamo.
Polži
Čeprav ima žajbelj močan vonj, ne zadošča, da bi odgnal polže, ki se prehranjujejo z njegovim listjem. Prepoznamo jih po sluzasti sledi, ki jo puščajo ali po pojedenih delih rastline. Naravno jih preganjamo tako, da jih ročno odstranjujemo, postavimo pasti iz piva ali jih odganjamo z bakreno žico v tleh.
Gosenice
Gosenice so pravzaprav ličinke metuljev, ki se, dokler se ne spremenijo v odraslega metulja, hranijo z listi rastlin. Veliko gosenic lahko pogrize cele rastline, kar privede do sušenja in propadanja nasada. Gosenice lahko ročno odstranjujemo ali pa liste poškropimo z milnico.
Uporaba
Žajbelj je rastlina z bogato in dolgo tradicijo - njegova zdravilnost je poznana že 4.000 let. Poleg uporabe njegovih zdravilnih lastnosti se uporablja tudi v kulinariki.
Žetev
Žajbelj se kosi z mehanskimi stroji, ki ga tudi avtomatsko oberejo. Čas košnje je odvisen od starosti in uporabe rastline, vedno pa se jo pokosi na največ 10 cm, da rastlina pozimi ne zmrzne. Košnja se izvaja, ko je listje srebrnkasto in cvet v celoti odpade.
Kadar rastlino vzgajamo prvič in je bila posejana pred aprilom, je lahko prva košnja julija, druga pa oktobra. S tem dobimo okoli 7 ton svežega žajblja na hektar.
Večletno rastlino lahko kosimo v maju in konec septembra, pričakovan pridelek pa je 14 ton na hektar. Kadar se žajbelj uporablja samo za destilacijo olja, je košnja možna tudi med cvetenjem. Pomembno je, da je žetev v toplem in suhem vremenu.
Žajbelj se najpogosteje uporablja posušen. Naravno ga na zračnem mestu sušimo nekaj dni in ga stalno obračamo. Lahko pa ga sušimo tudi 5 ur v sušilniku pri temperaturi 50°C.
Skladiščenje
Posušeni žajbelj hranimo v papirnih ali tekstilnih vrečkah v temnem in suhem prostoru. Ko vrečko odpremo, je potrebno žajbelj hitro porabiti.
Po žetvi lahko žajbelj tudi pustimo, da uveni in ga 2 uri destiliramo v olje. Če tega ne moremo narediti takoj po žetvi, je najboljše, da listje posušimo in ga uporabimo kasneje.
Ozimnica
Kulinarika
Žajbljevi cvetovi so prijetnega vonja in privlačijo čebele, ki naredijo med. Žajbljev med, ki je značilne temno rumene ali zelenkaste barve, se uporablja pri zdravljenju kašlja in dihalnih težav. Med ima močan okus, zato se ponavadi je samostojno in ga ne dodajamo v pecivo ali čaj.
Sveži žajbelj ima intenziven okus, ki se pogosto uporabi kot dodatek omakam, tako da je ena od bolj preprostih in okusnih omak za testenine na podlagi žajblja popraženega na maslu.
Kozmetika
Čeprav žajbelj ni pogosta izbira v kozmetičnih pripravkih, se pogosto dodaja šamponom za krepitev las, saj redno nanašanje žajbljevega šampona krepi konice las in jih naredi bolj sijoče. Dodaja se tudi v balzame za masiranje utrujenih mišic.
Medicina
Žajbelj je izjemno zdravilen in prevladovalo je prepričanje, da lahko pozdravi vse bolezni. Vseh bolezni sicer ne more pozdraviti, v nadaljevanju pa so primeri, v katerih lahko pomaga.
Iz žajblja najpogosteje pripravimo sirup ali čaj, tako da z vročo vodo prelijemo posušene liste in jih pustimo stati 10 minut, dokler se ne razpustijo. Precejeno in ohlajeno nesladkano tekočino najpogosteje uporabljamo za izpiranje ust pri vnetem žrelu ali aftah. Očisti tudi mandlje ter z inhaliranjem žajbljeve pare pomaga pri vnetju dihalnih poti. Močan čaj pomaga pri reguliranju potenja. Grgranje čaja pomaga ohraniti dlesni in odpravlja slab zadah. Baktericidno delovanje žajblja ščiti zobe. Pitje žajbljevega čaja ugodno deluje na notranje organe, še posebej jetra. Pomaga pri drhtavici, želodčnih in črevesnih težavah.
Z destilacijo iz žajblja pridobimo eterično olje, ki je idealno za kopeli. V toplo vodo se kapne nekaj kapljic olja in taka kopel pomaga umiriti kožni ekcem ali srbečico. Prav tako takšna kopel koristi pri uravnavanju uriniranja in pri težavah z mehurjem. Pomaga tudi pri depresiji in izboljša koncentracijo. Uporablja se lahko tudi v boju proti Alzheimerjevi bolezni in pri hormonskih spremembah v menopavzi.
Iz žajblja se lahko pripravijo tudi tinkture in obloge, ki pomagajo pri kožnih obolenjih. Lahko pa se uporablja tudi kot blag afrodiziak.
Čeprav je žajbljevo eterično olje koristno pri mnogih boleznih in stanjih, je zelo močno in ga je potrebno uporabljati zmerno. Vsebuje tujon, sestavino, ki daje zelo močan vonj, lahko pa deluje tudi na osrednji živčni sistem. Uporabi olja naj se izogibajo osebe z visokim krvnim tlakom ali bolniki z epilepsijo.
Prevelika uporaba povzroči vznemirjenost, glavobol, bruhanje, vrtoglavica in celo epileptični napad.
Zanimivosti
Zgodovina žajblja sega daleč v preteklost, zaradi njegove velike zdravilnosti pa so ohranjeni tudi številni zapisi. Žajbelj so poznali Stari Rimljani in Grki, Egipčani pa so ga dodajali zmesi za balzamiranje. Stari Rimljani so žajblju pripisovali čudežne učinke in so imeli pri obiranju obrede. Indijanci pa so žajbljeve liste uporabljali pri obrednih ognjih.
V srednjem veku so iz žajblja pripravljali ljubezenske napitke. Žajbelj je še posebej cenil Karel Veliki, ki ga je razglasil za obvezno rastlino na vsakem vrtu. V novejšem času se delovanje žajblja medicinsko in znanstveno raziskuje. Masovno se goji na področju Sredozemlja in Vzhodne Evrope.
Zaradi svojih antibakterijskih lastnosti se je žajbelj v zgodovini uporabljal tudi v nemedicinske namene. Najbolj je znana tovrstna uporaba pri Rimljanih za konzerviranje ter hranjenje mesa in mesnih proizvodov, kar se še danes uporablja v tradicionalnih receptih. Kitajci so imeli žajbelj za sveto rastlino, ki prinaša duševno moč in bogastvo, zato so plačevali eno škatlo žajblja s tremi škatlami svojega čaja.
Zanimivo je, da nekatere vrste vsebujejo psihoaktivne substance in ima žvečenje žajbljevih listov lahko podoben učinek kot jemanje droge. Zato je pomembno uporabljati preverjene vrste žajblja in ne pretiravati z uporabo svežih delov rastline.
Dodaj odgovor