Cipresa

Cipresa (lat. Cupressus sempervirens) je iglavec, ki se pogosto uporablja za dekorativne namene. Številne tovrstne rastline s podobnimi značilnostmi, kot je klek se pogosto poimenujejo s tem imenom, toda cipresa sodi v družino cipresovk. Ta družina ima 30 priznanih rodov in okrog 160 vrst, med katere sodijo tudi mamutovec in sekvoja.

Cipresa se med ljudstvom imenuje tudi čempris, čempres, čepris in cimpreš. Latinsko ime je dobil po grški mitološki zgodbi, v kateri Apolon pretvarja mladeniča s tem imenom v drevo, potem ko je ubil jelena, ki mu ga je daroval.

Cipresa je vednozeleno pokončno drevo, ki lahko naraste do višine 40 m, ustvarjajoč piramidalno ali valjasto krošnjo. Obstajata dve vrsti krošenj: ena e vodoravna (ženska), druga je pa gosta in piramidalna (moška).

Njegova korenina je razvejana in trdna, prilagodljiva težkemu terenu. Občutno je širša od krošnje in lahko gre do 2 m v globino. Deblo je pokončno in ravno, s sivim lubjem, ki je na začetku gladko, toda s starjenjem postaja razpokano. Listi so temno zeleni in kožasti, kratki in tenki, nameščeni kot strešniki po vejah in imajo smolaste žleze, ki izpuščajo aromatični vonj.

Cvetijo od marca do maja z majhnimi in dvospolnimi cvetovi. Plod je okrogli storž, velik do 4 cm s približno petnajstimi lesenimi luskami. Pod vsako lusko imajo seme, ki ne izgublja kalivosti v naslednjih nekaj let. Storž lahko ostane na steblu nekaj let po oprašitvi.

Cipresa je rastlina, ki je avtohtona za območje Sredozemlja. Rada ima vroče in suho podnebje. Redkeje jo je možno najti v hladnejšem celinskem področju. Zahvaljujoč olju v listih se dobro prilagodi suši. Raste zelo hitro in ima lepo krošnjo, zaradi česar se pogosto vzgaja kot dekorativno drevo. Izpušča tudi bogat in aromatičen vonj ter je priljubljen v bližini balkonov in prostorov za bivanje.

Lahko jo je oblikovati in zato ne zahteva veliko truda za doseganje atraktivnega izgleda. Gre za dolgovečno drevo, ocenjeno je da lahko doživi 500 - 1000 let.

Vrste

V svetu obstajajo številne vrste cipresa, ki so se prilagodile različnim podnebjem in območjem ter se zato pomembno razlikujejo po izgledu. S pomočjo mešanja je dobito tudi veliko število kultivarjev, ki se uporabljajo za vzgojo in dekorativne namene. V nadaljevanju predstavljamo nekaj izmed najpomembnejših.

Navadna cipresa

Navadna cipresa je najpogostejša vrsta, ki se lahko najde na našem območju. Gre za okrasno rastlino, ki se običajno najde ob poteh, okrog cerkva ali na pokopališčih. Ima zelo aromatičen vonj in njeno listje je lepljivo na dotik. Njeni storži so majhni in ostanejo na veji nekaj let. Obožuje topla območja.  Krošnja je piramidalna. Lahko se prilagodi tudi celinskemu podnebju, toda v tovrstnih primerih izgublja gostoto in intenzivnost vonja.

Zlata cipresa

Ta vrsta je ena izmed najbolj atraktivnih kultur zaradi svojih rumenkastih listov, zaradi katerih se pogosto imenuje kot "limonina cipresa". Rada ima sončna in dobro drenirana mesta in ne uspeva v senci. Lahko jo je obrezovati in oblikovati, zaradi nižje rasti pa je primerna za vzgajanje v loncih ali kozarcih. Občutljiva je na nizke temperature in se zato mora vnesti v zaprte prostore. Zaradi pritlikave rasti je primerna za vzgajanje kot bonsaj drevo.

Arizonska cipresa

Arizonska cipresa je okrasno vednozeleno drevo, ki raste na področju Severne Amerike. Ima nekaj kultivarjev, ki se medsebojno razlikujejo po obliki krošnje. Priljubljena je zaradi svetlejših modro-sivih listkov in bogate krošnje. Rada ima sončna območja in ne raste v senci. Dobro prenese tudi mestne, onesnažene prostore in nizke temperature. Na odprtem lahko uspešno prezimi tudi hladnejše zime.

Kašmirska cipresa

Kašmirska cipresa je redkejša vrsta ciprese, ki raste na področju Kitajske in Butana. Zanimiva je zaradi tega, ker raste na večjih nadmorskih višinah (okrog 2.000 m). Po obliki pogosto spominja na bora in lahko zraste tudi do višine 20 m. Njena krošnja je piramidalna, veje so pa doge in spuščene.

Kitajska cipresa

Kitajska cipresa se imenuje tudi "žalostna" zaradi njenih vej, ki visijo k tlom. Izvira iz Kitajske in Vietnama. Gre za visoko drevo, ki lahko zarste do 40 m v višino. Ustvarja gosto krošnjo s premerom širšim od 2 m. Dobro prenese hladnejše ponebne pogoje in se zato pogosto vzgaja kot okrasno drevo v parkih.

Kalifornijska cipresa

Kalifornijska cipresa se pogosto imenuje tudi "sobna", saj se lahko goji v kozarcih in v zaprtem prostoru. Njeno deblo je grbasto in raste nepravilno. Zato je odlična kot dekorativno drevo. Zagotoviti ji je treba dobro drenirana tla in osončeno mesto. V dobrih razmerah lahko zraste tudi do 30 m v višino.

Leylandova cipresa

Leylandova cipresa je najbolj znana po uporabi kot živo mejo. Ima gosto razporejene liste in z gostim sajenjemo ustvarja živo mejo, kot obrambo pred pogledi in vetrom. Odporna je na onesnaženje in nizke temperature.

Gojenje

Gojenje čempresa ne zahteva veliko dela s samo rastlino, vendar ji je za dober izgled potrebno omogočiti določene pogoje. V nadaljevanju naštevamo katere pogoje morate zagotoviti s ciljem, da bi rastlina dobila zaželeni izgled.

Kolobarjenje

Cipresa je iglasta rastlina, ki je nagnjena k kislenju tal in zato nima težav glede soživljenja z drugimi rastlinami, temveč obratno - prav druge rastline imajo težave z njo. Ne more uspeti pod drevesi z gostimi krošnjami, ki so višja od nje in jo je zato treba posaditi na osamljeno mesto. Izogibajte se sajenju drugih rastlin izpod nje ali v njeni neposredni bližini, ker jih lahko posuši. Ustvarja kisli humus, ki počasi razpade in je škodljiv za ostale rastline.

Zalivanje

Voda je eden izmed največjih sovražnikov ciprese, ker lahko v prevelikih količinah povzroči gnitje korenin in odmrtje rastline. Najpomembnejše je priskrbeti dobro drenažo tal in omogočiti iztekanje vode. Rastlina dobro prenese sušo in zato ne zahteva veliko zalivanja. Zalivanje se opravlja enkrat v treh ali štirih tednih tekom poletnih mesecih, pozimi pa se na odprtem prostoru ustavlja. Najboljše jo je zaliti z deževnico ali odstalo vodo, in sicer do 5 l po sadiki.

Gnojenje

Cipresa raste zelo hitro, vendar ima tudi potrebo po dodavanju mineralnih snovi za dobivanje zdravejšega izgleda. Najpomembnejše je dohranjevati ga neposredno po sajenju sadike in spomladi, v času, ko je vegetativno najaktivnejša. Pri dohranjevanju dobro reagira na mineralna gnojila, bogata z dušikom in hitro poganja mladike. V vsakem primeru je potrebno uporabljati gnojila, namenjena iglastim rastlinam ali posebej cipresi, ki vsebujejo optimalno količino hranljivih snovi in ne spreminjajo pH vrednosti tal.

Razmnoževanje

Cipresa se razmnožuje s semenom, s cepljenjem, z reznicami in s poganjki iz štorjev. Vsaka tehnika razmnoževanja prinaša hitre rezultate. Seme ima visoko raven klijavosti tudi po desetih letih in se nahaja pod lesenimi pokrovi v storžu. Za razmnoževanje z reznicami se uporabljajo enoletne reznice, ki se odrežejo s steriliziranimi škarjami. Reznica pušča korenine 3 tedne po polaganju v zemljo. Pomembno jo je zaliti po polaganju in čakati, da pusti korenine na suhem. Cipresa pušča poganjke iz debla, ki se tudi lahko uporabljajo kot reznice za nadaljnje razmnoževanje. V divljini je samonikla rastlina in se razmnožuje samostojno iz semena, ki ga raznašajo ptice.

Presajanje

Posebej pomembno je presajati cipreso, ki se vzgaja v kozarcu, s ciljem, da bi korenina rastline lahko nadaljevala s pravilnim razvojem. Presajanje se opravlja na vsaki dve leti ali celo vsako leto, če je povprečna letna rast 70 cm ali več. Pri presajanju se pozorno potegne ven cela korenina in se seli v večji kozarec. Zemlja s korenine se lahko rahlo otrese zato, da bi se korenina sprostila. Položi se v rahlo zemljo, korenina pa se pokrije z novo zemljo in z vrtno zastirko, zmerno se zalije ter se po dveh tednih pognoji.

Pomlajevanje

Cipresa se pomlajuje z rezanjem starih in bolnih vej. Rastlina se samostojno pomlajuje s puščanjem poganjkov na deblu, kar se lahko regulira z vezanjem.

Tla

Cipresa dobro prenaša kisla in ilovata tla. Ni zelo občutljiva na tla, ki niso bogata z mineralnimi snovi, toda tovrstna tla lahko zmanjšajo kakovost rastline. Dobro prenaša sušo, mestno onesnaženje in slano.

Podnebje

Cipresa je rastlina sredozemnega in toplejšega podnebja. Zelo dobro prenaša sušo in lahko vzdrži tudi do 3 mesecev brez vode. Dež ji več ustreza tekom zimskih mesecev. Rada ima neposredno izpostavljenost soncu, toda v naših krajih izjemoma lahko uspe tudi izpod sredozemskega bora, ki ima redko krošnjo. Minimalna temperatura v hladnih mesecih je do -20°C. Običajno raste na nadmorskih višinah do 1.700 m, vendar obstajajo tudi vrste, ki lahko rastejo na večjih višinah.

Sajenje

Ciprese ni težko samostojno vzgajati, čeprav je za lastne potrebe najlažje kupiti že pripravljeno sadiko v posebnem kontejnerju. Prinašamo nekaj nasvetov, ki vam bodo pomogli pri vzgoji.

Čas sajenja

Ciprese ni priporočljivo saditi v času vegetativnega obdobja, temveč zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Za sajenje ji ustreza temperatura okrog 6°C.

Izbira podlage

Cipresa se lahko goji s cepljenjem. V tem primeru se kot podlaga izbere druga vrsta ciprese, kleka ali katero koli drugo črnogozdno drevo. Na ta način se doseže vzgoja kultivarjev. Uporablja se enoletni brst od 10 cm, ki se vstavi v rez na steblu. Rez se obloži z sadnim voskom s ciljem, da bi se zaščitilo in izboljšalo klitje.

Sejanje

Seme ciprese je znano po tem, da dologo obdržuje vzkljivost. V 1kg semena se lahko dobije 150.000 enot. Seme je samooplodno in zato omogoča rast v divljini. Seje se v kontejner v rahlo in humusno zemljo in vzklije na 15°C. Zaliva se šele, ko se zemlja posuši do 5 cm globine. Mlada rastlina hitro raste in vzklije čez dva tedna. Setev se najpogosteje opravlja pri pogozdovanju pogorelih območij in se zato imenuje tudi z imenom "pionir vegetacije".

Sajenje sadik

Sajenje sadik na končno mesto je najvarnejši in najučinkovitejši način gojenja. Sadijo se na razmiku od 40 do 60 cm, če se pa goji kot živa meja, se lahko sadi tudi na manjšem razmiku. Najboljše je saditi posebno sadiko, staro eno leto, ki je v zadostni meri razvila korenino. Zaželjeno je to, da so sadike tretirane in zdrave zato, da bi se preprečilo širejenje bolezni. Luknja, v katero se sadi, mora biti za 10cm globlja od tiste, v kateri je rastlina rastla. Uporablja se rahla in humusna zemlja. Za večjo stabilnost se zasajena rastlina lahko podpre z letvicami.

Gojenje na vrtu

Cipresa se na odprtem goji kot okrasna rastlina v zasebnih vrtovih ali v mestnih parkih. Običajno se sadi kot živa meja ali v drevoredu. Rada ima močno in neposredno sonce, čeprav lahko raste tudi v delni senci. Dobro prenaša veter in se zato sadi tudi kot obramba pred vetrom. Gre za hitrorastočo rastlino, ki zlahka izpolni estetske zahteve v obliki drevesne stebelne rastline ali visokega grma.

Gojenje v rastlinjaku

Gojenje ciprese v rastlinjaku je praktično smiselna le v celinskih območjih s hladnejšimi zimami. Cipresa lahko prenese temperature do -20°C, vendar jo je potrebno zaščititi z vnašanjem v toplejše prostore. Snežni nanosi lahko povzročijo pokanje vej in s tem poškodujejo rastlino. V rastlinjaku prezimi na 15°C. Če raste v kozarcu se zaliva enkrat mesečno.

Gojenje v posodah

Nekatere vrste ciprese so idealne za gojenje v loncih kot dekorativne rastline na balkonih ali v dvoriščih. Rastlina se sadi v za 10cm večjo in globljo posodo od dotedajšnje, zaželjeno pa je uporabljati terakotne ali glinene lonce. Na dno posode je potrebno položiti večje kamne, preko njih pa stresti drobnejše kamenčke zaradi drenaže. Najboljše je uporabljati rahlo zemljo, ki se na vrhu pokrije z vrtno zastirko. Pomembno je, da voda popolnoma odteče in se ne obdrži v bližini korenine. Rastlina se zaliva enkrat v dveh tednih z deževnico. Zaželjeno jo je namestiti na sončni del balkona in jo pozimi vnašati v zaprti prostor.

Nega

Cipresa je vzdržljiva in samostojna rastlina, ki ne zahteva utrujajočega vzdrževalja. Razen oblikovanja po želji, prinašano nekatere nasvete za še večje olajšanje tega posla.

Faza mirovanja

Cipresa miruje tekom zimskih mesecev s hladnejšimi temperaturami. Če se goji v loncu jo tekom faze mirovanja ni potrebno zalivati več kot enkrat in ga je treba vnesti v zaprti prostor. Na odprtem se, v tej fazi, zalivanje ustavlja.

Vzdrževanje nasadov

Vzdrževanje nasada ciprese zajema kosenje okrog nje. Če je pravilno zasajena se košnja lahko opravi mehanično. Košenje je treba biti redno v času, dokler so rastline nizke, zaradi preprečitve zadušitve mladic s plevelom.

Rezanje

Rezanje ciprese se lahko opravi tekom poletnih mesecev. Cipresa je rastlina, ki hitro raste in zato mladice lahko motijo zaželjeni izgled. Pomembno je, da se veje režejo s steriliziranimi škarjami. Priporočljivo je tudi izogibati se največjim vročinam zaradi preprečitve osušitve vej. Rezati se morajo tudi bolne veje, ki lahko ogrozijo celotno rastlino. Takšne veje je treba oddaljiti stran od nasada in jih takoj po rezanju zažgati.

Nabiranje

Od ciprese se nabirajo storži in sicer v času, dokler so zeleni. Nabirajo se tudi listi za izdelavo olj in pripravkov. Iz dekorativnih namenov lahko nabirate tudi suhe storže, ki se nabirajo po potrebi, ročno ali s škarjami.

Skladiščenje

Cipresa se najpogosteje skladišči kot esencialno olje in sicer tako, da se njene veje destilrajo s ciljem, da bi se iz njih izvlekla aromatična olja. Razen tega se storži hranijo kot suhi okras in lahko stojijo več let. Uporabne so tudi za zakuritev ognja in se zato skladiščijo v suhih prostorih.

Priprava za naslednjo sezono

V celninskih krajih se cipresa, ki raste na odprtem, pripravlja na sezono z zaščito pred mrazom. Uporabljajo se lahko agrotekstili, ki obdržujejo led, toda ne obdržujejo snega. Tako se rastlina ščiti pred lomljenjem vej pod težo snega.

Bolezni

Cipresa ni imuna na bolezni, čeprav vsebuje aromatična olja. V nadaljevanju so podane neke izmed najbolj znanih bolezni, ki lahko škodujejo temu drevesu.

Rak lubja

Rak lubja je najpogostejša bolezen, ki lahko uniči rastlino. Simptomi so sušenje vejic, kar lahko na prvi vpogled izgleda kot škoda zaradi premočnega sonca. Pozneje se na lubju pojavijo pege iz katerih teče smola. Končni rezultat je izsušitev celotne rastline. Bolezen se lahko prepreči s sajenjem zdravih mladic, z uporabo fungicidov na bazi bakra ali z odstranitvijo bolnih rastlin.

Čarovniška metla

Čarovniška metla je glivična bolezen, ki povzroči rast bušk v obliki metle. Bolezen se tretira tako, da se bolna veja ali del drevesa odstrani. Bolezen povzroča deformacijo dela ali celotne rastline.

Pegavost mladic

Pegavost mladic se pojavlja na rastlinah, starih do dve leti. Pokaže se kot sprememba pigmenta na lubju. Bolezen se lahko prepreči s sajenjem tretiranih mladic in z uporabo fungicida. Mlade rastline so posebej občutljive na bolezen zaradi nizke rasti in bližine tal. Razen pegavosti se mladicam lahko pripeti tudi gnitje korenin zaradi zadrževanja vode.

Škodljivci

Razen bolezni so cipresi lahko škodljive tudi nekatere žuželke. Najpogostejše med njimi so značilni gozdni škodljivci, ki se selijo z enega drevesa na drugo.

Zalubnik

Zalubniki so najpogostejši škodljivci ne le ciprese, temveč tudi drugih iglavcev. Zaradi omejene gibljivosti napadajo samo trajnice, lahko se pa preselijo z ene vrste na drugo. Gre za drobne hrošče, ki svoje ličinke položijo v deblo. Najpogosteje napadejo debla, ki jih je že poškodovala toča ali mehanska sila. Ličinke vrtijo luknje in se hranijo s sokovi, kar povzroča izsušitev cele rastline. Potem se selijo na drugo. Uničijo se z uporabo insekticida.

Molji

Molji se večinoma obdržujejo na zunanjih vejicah in se hranijo z rastlinskimi sokovi. Vidljivi so zaradi sušenja vrhov vej. Rastlino je potrebno zaščititi z insekticidom ali jo brizgati v času naletov. Večji naleti lahko povzročijo izsušitev rastlin v nasadu, posebej če so gosto nasajeni, kot je to primer z živimi mejami.

Rdeči pajek

Rdeči pajek napade številne rastlinske vrste in polaga jajčeca globoko v deblo. Plete drobne in svilene mreže, ki so težko opazne. Mlade ličinke se širijo in se hranijo s sokovi. Večje število njih lahko izsuši posamezne dele rastline. Težko se ga je rešiti, saj se obdržuje v gostejšem delu. Zato je potrebno škropiti globlje s ciljem, da bi insekticid boljše učinkoval.

Uporaba

Cipresa je  lepo drevo, ki se že dolgo časa uporablja v dekorativnih namenih. Razen tega ima tudi zdravilno in aromatično vrednost, toda gre za strupeno rastlino, ki se ne sme zaužiti.

Gospodarstvo

Cipresov les, oziroma cipresovina ima veliki gospodarski pomen. Deblo se suši hitro, brez težav in brez napak. Običajno je ravno in se zaradi tega uporablja za poznejšo predelavo. Ima naravno trajnost in ni nagnjeno k napadom žuželk.

Uporablja se za gradnjo ladij, izdelavo sodov in glazbenih inštrumentov ker je zelo kompaktno in dobro drži žeblje. Šteje kot neuničljivo drevo in se zaradi tega uporablja za izdelavo sarkofagov in krst. Gre za precej trdo drevo, ki se lahko uporablja tudi za izdelavo okrasnih predmetov. Zanimivo je zaradi ustvarjanja grbin, ki predmetu dajo privlačen videz.

Kozmetika

Z destilacijo in izparevanjem vejic in listov ciprese se proizvede aromatično olje z intenzivnim vonjem, ki ima uporabo v kozmetiki. Ima pomorjajoče in antiseptičke značilnosti in se zato doda proizvodom za čiščenje obraza. Razen tega zmanjšuje znojenje, zaradi česar se doda v deodorante.

Zaradi limfotoničnega učinkovanja se dodaja tudi k proizvodom proti celulitu, uporablja se pa tudi v kremah proti pokanju kapilar. Uporablja se tudi v kopelih, za inhalacije in masaže. Nekateri verjamejo, da njegov vonj spodbudi energijo in moč razmišljanja ter se zato uporablja tudi kot olje za meditacijo.

Medicina

Za medicinske namene se uporabljajo storž in listi. Storži se nabirajo dokler so zeleni in se uporabljajo za pripravo čajev ali napitkov za izboljšanje prebave. Uporablja se pri težavah z venami, toda ne le v estetskih namenih. Pomaga pri razširjenih ali bolnih ven. Jemlje se v obliki čaja ali prahu v tabletah. Mast z oljem iz ciprese se uporablja pri težavah s hemoroidi.

Tinktura iz ciprese se jemlje pri težavah z neredno menstruacijo ali s krvavitvijo maternice. Storži so se, zaradi svoje oblike, včasih uporabljali tudi pri najrazličnejših ženskih bolezni, kot so težave z jajniki. Inhaliranje olja se uporablja pri pogostem kašlju in preprečevanju pljičnih bolezni. Lahko pomaga tudi proti prepogostemu uriniranju. Zaradi močnega vonja se ne priporoča nosečnicam in doječim ženskam.

Zanimivosti

Cipresa je naravno prisotna v Sredozemlju, vendar so različne vrste bile znane širom sveta. Vedno se je uporabljal kot okrasno drevo. Zaradi prijetnega vonja se je zažigala in uporabljala pri obredih žrtvovanja.

Znana je tudi na Kitajskem, kjer so se nedozoreli  storži žvečili za boljši zadah in zaščito zob. Stari Grki so jo uporabljali pri notranjih krvavitvah.

Skozi zgodovino so jo vedno izkoriščali zaradi trdnega lesa in je zmeraj imel praktično uporabnost. Danes ni več tako pogosto prisotna kot materijal za gradnjo, vendar se še vedno uporablja za izdelavo drage in trajnostne stvari, kot so glasbeni inštrumenti.

Najbolj znan predmet iz cipresovega lesa so vrata bazilike Sv. Petra v Rimu, ki jo je izgradil cesar Konstantin in je trajala okrog 800 let.

Cipresa je tudi medonosna rastlina. Čebele jo oprašijo kot eden izmed najzgodnejših cvetov.

Cipresa šteje kot simbol smrti in podzemlja, kar datira še iz stare grške mitologije. V njej je povezana s Hadom in s podzemljem. Tudi dandanes se pogosto najde na pokopališčih. Povezuje se z večnostjo in se zato sadi kot stalni čuvaj pokopališča. Uporabljale so jo različne civilizacije, ne le mediteranske. Stari Egipčani so s cimpreso okraševali krste, stari Perzijci so pa verjeli, da je drevo raja. Verjame se, da je tudi križ, ka katerem je bil križan Jezus Kristus, bil narejen prav iz ciprese.

Cipresovemu aromatičnemu olju se pogosto pripisujejo učinkovine, ki pozitivno vplivajo na mentalno in čustveno zdravje. Verjame se da spodbuja občutek sreče, veselja in pozitivnosti ter da usmerja in izboljša osredotočenost. Pomaga pri togotnosti ali žalovanju in pri reševanju emocionalnih težav. Spodbuja delovnost, kreativnost in osredotočenost pri intelektualnih naporih.

Foto:  Jeyaratnam Caniceus / Pixabay