Vijolica

Vijolica (lat. Viola) je trajna cvetoča rastlina iz družine vijolic. Gre za družino 25 rodov, med katerimi so največje vijolice s 480 vrstami. Večinoma gre za cvetoče rastline, ki so razširjene v tropskih gozdovih po svetu, najbolj znana predstavnica pri nas pa je vijolica. Latinsko ime izvira iz besede ion, ki pomeni vijolična.

V naših krajih je zelo razširjena in priljubljena, priljubljeni imeni pa sta vijolica ali dišeča vijolica.

Vijolica je trajnica in zelnata cvetoča rastlina, ki raste v travniku, grmičasta in sploščene oblike. Lahko raste do 10 cm, vendar je to v veliki meri odvisno od vrste. Listi rastejo v rozeti in so v obliki srca, zelene barve in nazobčanega roba. Nahajajo se na dolgem peclju in rastejo gosto. Cvet je na enem steblu in raste iz pazduhe. Čašica je sestavljena iz 5 obrnjenih ovalnih cvetnih listov, vijolične, modrikaste ali bele barve in z intenzivnim vonjem. Glede na to, da je ena od pomladnic, cveti od marca do maja. Plod je dlakavi tobolec s temno rjavimi semeni, ki se končajo s podaljški z obilico beljakovin in privabljajo mravlje, ki jih tako širijo.

Vijolica je rastlina zmernega podnebja, čeprav se zlahka prilagaja drugim podnebnim razmeram. Razširjena je v večjem delu Evrope in Azije. Pogosta je v listnatih gozdovih, na travnikih in ob cestah. Spada med pomladnice in je zaradi pretiranega nabiranja v naravi zaščitena z zakonom. Nabiranje je dovoljeno le za osebne namene ali nadaljnjo presaditev.

Vrste

Trenutno je na svetu več kot 400 vrst vijolic, od katerih ima večina raje zmerno podnebje.Največja razlika med vrstami je barva in oblika cvetnih listov. Prav tako obstajajo manjše razlike med podnebjem in območji, kjer se pojavljajo. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj najbolj znanih vrst vijolic in njihove ključne lastnosti.

Viola odorata

Dišeča vijolica je ena najbolj razširjenih vrst in predstavnikov rodu, zato jo imenujemo tudi angleška vijolica, sladka vijolica ali vrtna vijolica. Znana je po tem, da se samostojno širi, tako da zlahka prekrije del tal. Njen cvet je izrazito vijolične barve in intenzivnega vonja.

Viola riviniana

Rivinijevo vijolico imenujemo tudi divja vijolica, poznana pa je po višjem in plazečem steblu. Cveti šele od aprila, lahko pa jo najdemo v listnatih gozdovih ali na travnikih in ob potokih. Cvetovi so večji in svetlejše barve.

Viola persicifolia

To vrsto vijolice lahko najdemo po vsej Evropi, pa tudi v severni Aziji. Zraste lahko do 30 cm v višino in se širi s koreninicami. Listi so ozki in podolgovati, cvet pa je bele barve. Danes je v naravi redka, zato je zaščitena z zakonom.

Viola biflora

To vrsto vijolice lahko najdemo v delih Evrope, Azije, pa tudi na Kitajskem in v Severni Ameriki. Posebna je zaradi rumenih cvetov s temnimi črtami v sredini. Pogosto je sestavljena iz dveh cvetov. Njeni listi so okrogli in nazobčani, rastlina pa je odporna na težje pogoje rasti.

Viola alba

Bela vijolica ima, kot že ime pove, bele cvetove in se pogosto šteje za navadno vijolico z belimi cvetovi, vendar je ločena vrsta. Največja razlika je v listih, čeprav se širi s koreninicami in raste kot ležeča trata. Cvet je nežen, vendar intenzivnega vonja.

Viola reichenbachiana

To vrsto vijolice imenujemo tudi bledo vijolična, ker je njen cvet svetlejši od drugih vijoličnih vrst. Imenuje se tudi gozdna vijolica, ker običajno raste v listnatih gozdovih. Pojavlja se še pod snegom, ker jo ščitijo odpadli listi.

Viola suavis

To je še ena vrsta vijolice, ki jo najdemo v Evropi in ima vijoličen cvet in intenziven vonj. Vendar so njeni cvetni listi nepravilno razporejeni, zato daje vtis drugačne vrste. Pojavlja se tudi zgodaj spomladi in je ena prvih pomladnic in izjemno odporna na zimo.

Viola canina

Čeprav tej vrsti pravijo tudi pasja vijolica, s psi nima veliko opraviti. Njeni listi so, za razliko od drugih, tanki in suličasti. Cvetovi so večji in bledo vijolične ali modre barve in ne dišijo. Najdemo jo po vsej Evropi in raste v travnikih, deli pa so užitni.

Viola palustris

Ta vrsta je dobila ime po latinski besedi za močvirje, ker je to območje, na katerem raste. Gre za večletno vrsto, ki je izjemno odporna na težke pogoje, ima pa velike in nazobčene liste ter manjše cvetove. Večinoma se nahaja na področju Severne Amerike.

Viola hirta

Rutava ali dlakava vijolica je stara vrsta vijolice, ki jo najdemo v severnih predelih Evrope. Zelo je podobna navadni vijolici po cvetu in listih, vendar je vidna prekritost z dlakami.

Saintpaulia ionantha

Afriška vijolica se na našem območju sadi in goji kot sobna ali hišna rastlina. V toplejših in bolj eksotičnih predelih Afrike, kot pove že samo ime, jo lahko sadimo kot vrtno rastlino. Afriška vijolična je zelnata trajnica in pripada družini gesnerijevk.

Gojenje

Gojenje vijolice je zelo preprosto, zato jo pogosto gojimo kot pokrov za neurejene površine na vrtu ali trati. Prav tako je velika prednost, da zgodaj cveti in okrasi sadike. V nadaljevanju je nekaj nasvetov, kako izboljšati njeno gojenje.

Tla

Vijolica lahko preživi na revnih tleh, najpogosteje pa raste na humusnih tleh v gozdu ali ob potoku, kar je potrditev, da obožuje humusna in bogata tla. Najbolje ji ustreza črnica, pomešana s kompostom, vendar bo uspela tudi na neke vrste ilovici, posebno občutljivi na močvirna območja, zato je potrebno zagotoviti tudi dobro drenažo območja, na katerem raste. Primerne so tudi peščene talne obloge, vendar z večjim prihrankom. V jesenski obdelavi je potrebno orati do globine 30 cm, spomladi pa dodatno zrahljati zemljo.

Podnebje

Vijolica je rastlina zmernega podnebja, čeprav jo najdemo tudi v severnih predelih. Težje prenaša vroča in suha območja ter sol. Odporna je tudi na nižje temperature in veter, še posebej pa ji ustreza, da cveti obkrožena s snegom. Gre za rastlino krajšega dneva in ima rada polsenčna mesta.

Rada raste tudi v grmovju, zato jo lahko gojimo pod grmičevjem ali listavcem. Najbolje ji ustreza kontinentalno podnebje z več padavinami pozimi in spomladi, ki spodbujajo njeno rast.

Čas sajenja

Odvisno od načina sajenja lahko vijolice sejemo jeseni ali sadimo spomladi. Upoštevajte, da vijolice po setvi in presajanju zacvetijo šele drugo leto. Dobro prenaša tudi nižje temperature, do -10°C.

Kolobarjenje

Vijolica je trajnica, ki se zaradi svoje delitve nenehno širi, zato je treba pustiti prostor za njeno nadaljnjo rast. Prav tako, ko je enkrat posajena na enem mestu, jo je precej težko izkoreniniti. Odlično se ujema z drugimi spomladanskimi rastlinami, kot sta jeglič ali visibaba, skupaj pa tvorita zgodnje cvetoče gredico. Za preživetje je ni treba gojiti v ustreznem kolobarju.

Faza mirovanja

Vijolična začne počivati po zorenju ploda, kar je najpogosteje konec poletja. V jeseni izgubi listje in se pripravlja na počitek ter porabi manj hrane in vode. Če se goji v zaprtih prostorih, je treba zmanjšati količino vode, rastline v lončkih pa je treba vnesti v hladen in zaprt prostor. Rastline lahko na prostem zaščitimo z zastirko, čeprav dobro prenašajo nizke temperature.

Sajenje

Vijolica se lahko zelo enostavno goji v vsakem vrtu, pomembno je le, da pravilno izvedemo vse korake pri sajenju. Kateri so in kako jih najbolje izvesti, vam ponujamo v spodnjih nasvetih!

Sejanje

Vijolico je enostavno razmnoževati iz semena, kar je najpogostejši način razmnoževanja, celo v naravi. Semena so zelo kaljiva in jih je najbolje pustiti v vodi prejšnji večer, da se zmočijo in hitreje vzklijejo. Jeseni jo sejemo v posode, napolnjene s cvetnim substratom, in brez dodatnega ogrevanja prezimi v zaščitenem in zaprtem prostoru. Jeseni jo sejemo v posode, napolnjene s cvetnim substratom, in brez dodatnega ogrevanja prezimi v zaščitenem in zaprtem prostoru. Damo jo v globino do 2 cm, prekrijemo z ohlapno zemljo ter navlažimo in prekrijemo s folijo. Vzkali v 7-10 dneh in traja nekaj tednov, da razvije korenino. Pomanjkljivost tega načina gojenja je, da rastlina ne cveti v prvem letu.

Sajenje sadik

Najhitrejši način za vzgojo gredice je sajenje sadik. Sadiko sadimo, ko ima razvito korenino, zato je najbolje izbrati kontejnerske rastline. Sadijo se spomladi, ko se zemlja raztopi v rahlo in pripravljeno zemljo. Prav tako se lahko sadiko posadi konec poletja, da se spomladi pripravi na cvetenje.S sajenjem sadik je lažje dobiti želeno razporeditev in priporočljivo je, da med dvema rastlinama omogočite razmik 20 cm.

Gojenje na vrtu

Vijolico zelo pogosto gojimo na prostem kot prvi cvet na vrtu in kot pokrov tal. Lahko se posadi ob številnih rastlinah, zato tudi po cvetenju pušča zeleno preprogo, ki pokriva neprimerne površine. Za zadrževanje vlage ima raje polsenčne in zaščitene lege, neposredna sončna svetloba pa lahko poškoduje liste. Pri gojenju na vrtu je treba pred sajenjem ustrezno obdelati zemljo in vzdrževati mlade nasade.

Gojenje v rastlinjaku

Gojenje v rastlinjaku je primerno za pridobivanje zdravih in razvitih sadik. Pri takšni pridelavi in za lažje presajanje posamezne rastline se priporoča sejanje v posode. Pri zaprti pridelavi je pomembno vzdrževati konstantno temperaturo med 15 in 20 °C. V zimskih mesecih je treba zagotoviti več svetlobe, zato je priporočljiva uporaba umetne razsvetljave. Pri gojenju v zaprtih prostorih je potrebno poskrbeti za namakanje, vendar je potrebno zalivanje enkrat na teden ali manj, odvisno od vlažnosti substrata. Poleg tega je treba dodati mineralno gnojilo enkrat na mesec.
V nadzorovanih pogojih rasti lahko rastlina cveti že v januarju.

Gojenje v posodah

Vijolico lahko gojimo tudi v lončkih in je primerna za okrasitev balkonov, zdravo sadiko pa je najbolje posaditi konec poletja. Izbrati je treba podolgovate posode, v katerih se lahko vijolica širi, medtem ko globina posode ne igra ključne vloge. Za gojenje v loncu je potrebno uporabljati obogateno zemljo za rože in redno zalivati. V oblačnejšem vremenu in pozimi enkrat na teden, poleti pa do trikrat na teden. Posodo z rastlino je najbolje hraniti v polsenci in zagotoviti dobro drenažo za odvajanje odvečne vode.

Vzdrževanje nasada

Vzdrževanje nasadov vijolic vključuje odstranjevanje plevela in okopavanje za oskrbo tal s kisikom. Še posebej pomembno je, da plevel odstranimo, ko so sadike mlade, da se lahko pravilno razvijejo. Najbolje ga je odstraniti ročno, da se posajene rastline ne poškodujejo. Poleg tega je treba spomladi, v katerih rastejo, še posebej, ko gre za starejše buje, omogočiti pretok kisika na tla.

Nega

Ker je vijolica izjemno hvaležna rastlina, vzdrževanje in nega ne zahtevata veliko časa ali dela. Spodaj vam predstavljamo vse, na kar morate biti pozorni.

Zalivanje

Vijolica nima posebnih zahtev za vodo, vendar jo je treba v daljših sušnih obdobjih zalivati. Pogosto se goji kot del travnika, zato potrebujejo podobno nego. Rada raste v bližini potokov, zato je pomembno, da vzdržujemo raven vlage v substratu. Najbolj ji ustreza zalivanje z deževnico. Pri komercialni pridelavi je pomembno zagotoviti namakalni sistem, najboljši pa je kapljični sistem.

Gnojenje

Vijolica ima presenetljivo malo potrebe po hrani, zato raste tudi na revnejših tleh. Poleg tega lahko preveč gnojenja spodbudi liste, da rastejo čim bolj bujno in se vijolica izogne cvetenju. Mimogrede, pri pripravi tal za gojenje je treba jeseni dodati organsko gnojilo, spomladi pa jo je treba gnojiti s tekočimi mineralnimi gnojili. Najbolj ji ustrezajo gnojila na osnovi dušika z več kalija in manj fosforja. Ko zacveti, je treba prekiniti hranjenje.

Razmnoževanje

Vijolice lahko razmnožujemo s semeni, najpreprostejši način pa je z delitvijo ali rezanjem. Razmnoževanje s semeni je učinkovito, vendar veliko počasnejše. Z delitvijo se nasadi redčijo in rastline se preselijo na drugo mesto. Delitev se opravi v juliju in rastlina se takoj preseli na drugo mesto. Vzame se zdrava sadika, iz katere se vzamejo mladi poganjki in korenine. Prav tako jo je enostavno razmnoževati s stoloni, ki jih vzamemo po cvetenju. Rastlina se običajno širi sama s koreniko, zato vzamemo bližnjo sadiko z razvito korenino in jo posadimo v pripravljen substrat. Rastline, posajene poleti, so pripravljene na prezimovanje in cvetenje spomladi.

Presajanje

Rastlino primarno presadimo po kalitvi v ločeno posodo. Že po 4 - 6 tednih je pripravljena za presaditev na končno mesto rasti. Presadimo jo marca, vendar zacveti šele naslednje leto. Presaditi jo je treba v ohlapno zemljo v približno deset centimetrov globoko luknjo in korenino popolnoma prekriti z zemljo. Takoj po presajanju jo je treba dobro zaliti in paziti na vlažnost substrata do 8 tednov oziroma dokler se korenina popolnoma ne razvije. V prvem letu presaditve je pomembno, da je ne poškoduje suša, da se korenine pravilno razvijejo.

Pomlajevanje

Vijolice se nenehno širijo, zato jih je treba sčasoma pomladiti, da se ne spremenijo v liste. Vedno pustimo največje šope trave in odstranimo suhe ali obolele liste. Presežek mladih šopov trave se umakne, da ostane dovolj prostora, da se razvije ena trata. Če se želi dobiti naravno prevleko, potem pomlajevanje opravimo z odstranitvijo starih delov rastline.

Redčenje

Po cvetenju se vijolice intenzivno razmnožujejo s potaknjenci. Za nadzor njihove razširjenosti jih je treba občasno redčiti in to le tiste rastline, ki zavzamejo preveč prostora ali rastejo čez drugo. Potrgajo jih ročno, dele z razvito korenino pa lahko presadimo na drugo lokacijo.

Nabiranje

Lahko se uporabljajo vsi deli vijolice, vendar je pomembno, kdaj se pobirajo. Cvetove in liste nabiramo spomladi, ko so mladi, korenino pa izkopljemo jeseni. Ker ne zorijo ob istem času in so zelo občutljivi, je treba cvetove nabirati ročno. Pomembno je, da se izogibamo onesnaževanju območja in ne nabiramo prevelikih količin v naravi, ker so zaščitene z zakonom.

Sušenje

Rastlino sušimo na zračnem mestu s stalnim vrtenjem, dokler se ne izgubi odvečna vlaga.

Skladiščenje

Sveža rastlina je shranjena v platnenih vrečah za prevoz na cilj. Posušene dele rastline hranimo v papirnatih vrečkah ali kozarcih.

Bolezni

Vijolica je skromna in nezahtevna rastlina za gojenje, vendar ima nekaj bolezni, ki jo lahko napadajo. Pomembno je, da rastline pregledamo in pravočasno opazimo simptome, da se nanje lahko odzovemo. V nadaljevanju predstavljamo najpomembnejše bolezni.

Glivična bolezen korenin

Glivična bolezen korenin je nalezljiva bolezen, katere spore lahko ostanejo v tleh in po presajanju napadejo zdravo rastlino. Poleg tega, da je usodna za korenino, škoduje celotnemu nasadu, ker zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja rastline in največkrat vodi do sušenja celotne rastline. Zato je pomembno, da z območja, kjer je posajena rastlina, odstranimo vse možne ostanke prejšnjih posevkov in plevelov ter obdelamo zemljo s fungicidom. Okuženo rastlino je treba takoj odstraniti.

Listna pegavost

Listna pegavost je bolezen, ki se lahko pojavi iz več razlogov. Najpogosteje gre za mehanske poškodbe, ki povzročajo širjenje bolezni in preobčutljivost listov. Pojavijo se predvsem rumene lise, ki prerastejo v rjave in suhe predele. Čeprav bolezen ne more ogroziti rastline, povzroča odpadanje listov in estetske težave.

Pepelasta plesen

Pepelasta plesen je nalezljiva bolezen, ki se širi v hladnem in vlažnem vremenu. Zaradi bližine zemlje in zbrane vode, vijolice zlahka zbolijo od nje in prvi simptomi so siva skorja preko listov. Čeprav bolezen ne povzroča umiranja rastline, lahko povzroči ukrivljenost listov in poškodbe cvetov, zato jo je treba pravočasno zdraviti.

Gniljenje korenin

Gniljenje korenin je bolezen, ki prizadene predvsem korenino, vendar ogroža celotno rastlino. Nekateri vzroki so lahko bakterije ali prevelika količina stoječe vode na enem mestu. Prvi simptomi so sprememba barve korenin, ker pa to ni vidno, lahko opazimo oslabitev baze rastline. Tudi rastlina začne sčasoma veneti, vendar je takrat prepozno za reakcijo in jo je treba vzeti iz zemlje. Za preprečevanje bolezni je pomembno zagotoviti dobro drenažo tal.

Škodljivci

Poleg bolezni obstaja več škodljivcev, ki lahko bistveno ogrozijo stanje rastline. Spodaj vam predstavljamo nekaj najbolj znanih in kako se jih znebiti.

Rdeči pajek

Rdeči pajek je še posebej škodljiv parazit, če vijolico gojimo v loncu in stoji na suhem zraku. Hranijo se s sokovi in puščajo madeže na listih, na katere se lahko sprejmejo druge bolezni. Je majhen in komaj viden s prostim očesom, vendar so opazne mreže, na katerih pušča ličinke. Znebiti se ga je mogoče z zdravljenjem z insekticidom.

Uši

Uši so pogosti paraziti, ki se pojavijo spomladi, ko iščejo sokove kot hrano.Opazne so kot črne kepe na listih. S svojim videzom porjavijo rastlino, povzročajo pa tudi kodranje listov. Odstraniti jih je treba z uporabo insekticidov.

Polži

Polži so velika grožnja vijolicam, saj so zaradi svoje prizemne rasti lahko dostopna hrana. Hranijo se z listi in povzročajo velike luknje, pustijo pa tudi slinasto sled, ki je lahko grožnja za razvoj nadaljnjih bolezni. Zatreti jih je mogoče z ročnim zbiranjem ali pastmi s pivom in polento.

Uporaba

Ljudje z veseljem vidijo pomladnice, vendar imajo poleg dekorativne uporabe še druge namene.V nadaljevanju vam predstavljamo, katere so.

Kulinarika

Vijolica je užitna rastlina, za prehrano pa se uporabljajo mladi listi in cvetovi. Listi so bogati z vitaminom C in se obravnavajo kot mlada špinača. Uporabljamo jih lahko v juhah, imajo pa tudi dekorativni namen, zato se uporabljajo kot užitni okras na tortah. Rastlina je medonosna in čebele jo radi obiskujejo, zato je del travniškega medu.

Kozmetika

Največja uporaba vijolice je v parfumeriji zaradi opojnega vonja cvetov. Njene cvetove destilirajo v alkoholu, da dobijo dišeče eterično olje, ki se uporablja za izdelavo parfumov ali kot dišava za kreme in druge kozmetike. Tudi pigment iz vijoličnih cvetov se uporablja za izdelavo lakmusovega papirja, ki preverja alkalnost raztopine. Priljubljena je tudi za uporabo v dišečih in sproščujočih kopelih.

Medicina

Vijolica je dobro znana zdravilna rastlina v ljudski medicini in se uporablja na veliko načinov. Celotna rastlina je zdravilna in pomaga pri številnih težavah, kot so okužbe, pomaga pri migrenah in razstrupljanju telesa, lajša različne bolečine, lajša tesnobo in deluje sproščujoče ter pomaga pri boleznih dihal. Med, ki mu dodamo cvetove vijolice, je še posebej dober za krepitev imunosti, daje pa mu tudi finejši okus. Kis, v katerem se hranijo cvetovi, je dober za mazanje bolečih in oteklih mest. Iz vijolice pripravljajo tudi sirup, ki lajša simptome prehlada in pomirja kašelj. Čaj iz posušenih listov in cvetov pomaga pri težavah z dihali. Vijolično olje se uporablja za masažo, ki zmanjšuje glavobole in migrene. Listi vijolice so bogati z vitaminom C in odlični kot zdravilo proti spomladanski utrujenosti.

Zanimivosti

Izvor vijolice ni znan, vendar so jo poznali in uporabljali številni narodi. Prvotno so Grki cenili njeno zdravilnost in vonj, medtem ko so Rimljani dodali okus vinu. Uporabljali so jo tudi Arabci, zato se za območje porekla šteje Sredozemlje. Poleg tega je bila najbolj cenjena pri izdelavi parfumov in kot okras za slaščice. Skozi zgodovino sta bila njena pridelava in uporaba podrobno opisana, šele kasneje pa je bilo priznano množično izkoriščanje in je bila z zakonom zaščitena pred pretiranim nabiranjem.

Vijolica je pomladnica in simbol ponovnega prebujanja in mladosti, a z njo sta povezani dve legendi. Ena je, da bo oseba, ki bo pojedla prvo spomladansko vijolico, imela srečo skozi vse leto.
Druga je iz grške mitologije in gre za Zeusa, ki se je zaljubil v čudovito dekle po imenu Viola. Da bi jo skril pred ženo, jo je spremenil v telico, ki pase dišeče rože.

Foto: LoggaWiggler / Pixabay