Špinača (lat. Spinacea oleracea) je enoletna rastlina, ki je priljubljena za vzgojo na zelenjavnem vrtu. Rastlina izvira iz zahodne Azije, kjer je samonikla. V Evropi špinačo prvič omenijo okoli leta 1100 v Nemčiji in jo vzgajajo na vrtovih.
Kasneje so začeli špinačo vzgajati iz gladkih semen, njeno poimenovanje pa je nastalo v Franciji kot asociacija na osnovno perzijsko ime. Danes jo vzgajajo v zmernem kontinentalnem podnebju, vendar ji bolj ustreza toplo sredozemsko podnebje. Že 2.000 let jo vzgajajo za prehrano, tako da se je razvila v stalno rastlino na družinskih posestvih.
Špinača je zelnata rastlina iz družine ščirov (Amaranthaceae), ki tvori nizki grmiček in listno rozeto. Njeni temno zeleni listi so lahko gladki ali nazobčani, kar je odvisno od vrste semen. Barva je prav tako odvisna od vrste špinače in časa setve. Listi lahko zrastejo do velikosti 20 cm, ločimo pa užitne in neužitne liste.
Špinači ustreza zmerno podnebje in je primerna za vzgojo na našem področju, je pa potrebno zadostiti določenim pogojem, da dobimo užitne in kvalitetne liste. Špinača je tudi pomemben vir železa in je bogata z minerali, vendar jo je potrebno pravilno pripraviti in zaužiti, saj ima lahko kopičenje nitratnih soli nezaželene učinke v organizmu.
Sorodniki
Vrste
Sprva so obstajale vrste špinače z nazobčanimi semeni, ki so odpornejše in hitreje cvetijo. Kasneje so se pojavile vrste z gladkimi semeni, ki so danes večinoma v uporabi. S križanjem najuspešnejših sort so dobili vzdržljive hibride s kvalitetnim donosom. Navajamo nekaj najbolj znanih sort za vzgojo na našem področju.
Maščobni list
Maščobni list je zgodnja vrsta, ki je dobila ime po značilnem videzu listov. Rozete so velike in obilno obrodijo. Dobro prenese hitri padec temperature in jo lahko nabiramo že sredi aprila. Primerna je za vzgojo na prostem ali v rastlinjaku.
Boa
Boa je zgodnja vrsta špinače, za katero so značilni ravni in podolgovati listi, ki so pripravljeni za nabiranje v 45 dneh po klitju. Vrsti bolj ustrezajo višje temperature, vzklije pa tudi pri nižjih. Odlikuje jo smaragdno zelena barva listov.
Matador
Matador je srednja vrsta, ki je najbolj priljubljena na našem področju. Grmički so nizki, listi pa mesnati in temno zelene barve. Sorta je primerna za vzgojo na prostem. V odvisnosti od temperature, jo lahko naberemo po 30 - 50 dneh. Zahteva redno zalivanje.
Victoria
Victoria je pozna vrsta špinače, najprimernejša za jesensko setev. Ustrezajo jo rodovitna, ustrezno vlažna tla. Lahko jo sejemo celo leto in nabiramo v več valovih. Špinača ima zelene liste z modrimi žilicami in bujno rozeto.
Gojenje
Špinačo je preprosto vzgajati, vendar je za kvalitetnejši pridelek potrebno vložiti tudi nekaj truda. Na sončnem vrtu je pomembno, da špinačo posejemo na vlažnem mestu, kjer bo imela dovolj vode, lahko pa jo vzgajamo tudi na sončnem delu. Pomemben dejavnik vzgoje je tudi kolobarjenje.
Kolobarjenje
Špinača je kultura, ki jo sejemo nekajkrat letno in se lahko vrnemo na isto mesto, kjer je že rasla. Neustrezne predhodne kulture so sorodne sorte (pesa, repa in blitva), ki so tudi neustrezni sosedi med samo vzgojo. Okoli špinače lahko posadimo aromatične rastline (npr. bazilika, žajbelj, majaron), ki ji pomagajo pri obrambi pred škodljivci. Ostali dobri sosedje in ustrezne predhodne kulture pa so paradižnik, paprika in jajčevec. Špinača je tudi ustrezen vmesni posevek v rastlinjakih.
Zalivanje
Za kvaliteten pridelek špinače je bistvena stalna preskrbljenost z vodo, še posebej med vegetacijo. Obilno jo je potrebno zalivati s postano vodo ali deževnico. Zalivamo lahko tudi po listih, vendar pa se je potrebno izogibati neposredni sončni svetlobi in vročini. Najbolje jo je zalivati zgodaj zjutraj ali pred večerom. Seveda z zalivanjem ni dobro pretiravati ali puščati preveč vode, saj to vpliva na količino nitritov, ki so v prevelikih količinah škodljivi.
Gnojenje
Pri špinači je pomembno gnojenje, vendar se je potrebno izogibati agresivnim gnojilom ali sejanju takoj po organskem gnojenju. Špinačo posejemo na mestu, ki je bilo gnojeno z organskim gnojem (najpogosteje hlevski gnoj) za predhodnimi kulturami kot so paradižnik, zelje ali paprika.
Pri gnojenju z dušikom je potrebna pozornosti, saj je potrebno upoštevati predhodne kulture in sestavo tal. Če bodo tla preveč zasičena z dušikom, se v listih začnejo kopičiti nitrati. Temu se izognemo z gnojenjem s kalijem, ki uniči nakopičene nitrate.
Razmnoževanje
Ob ustrezni setvi in pravilnem kolobarjenju špinače ni potrebno redčiti. Lahko pa na ta način pospešimo rast, če je nasad pregost in rast prepočasna.
Špinača po cvetenju razvije semena, ki jih lahko zberemo za nadaljnje razmnoževanje, vendar z leti tako seme izgublja kaljivost. Če smo vzgajali različne sorte, jih je potrebno ustrezno ločiti, da ne pride do mešanja semen.
Tla
Tla, na katera posejmo špinačo, morajo biti obogatena in vlažna, saj se drugače posuši. Dobro uspeva na humusnih tleh in črnici, lahko pa uporabimo tudi peščeno ilovnata tla. Špinača je dober pokazatelj kvalitete tal, ker so tla, na katerih uspeva špinača primerna tudi za rast drugih kultur. Špinači ne ustrezajo kisla tla, tako da je najprimernejša vrednost pH 6,5 - 7,5.
Za kvaliteten pridelek so potrebna rodovitna in srednje težka zemljišča z zrahljano površino, ki je očiščena plevela. Izogibati se je potrebno kislim tlom in tlom, pognojenim s hlevskim gnojem, ker vsebuje veliko dušika. Tla morajo tudi dobro prepuščati vodo in biti vlažna, saj ima špinača plitve korenine in za rast potrebuje stalno vlago.
Podnebje
Špinača na prostem dobro prenaša neposredno sončno lego. V splošnem ji ustreza zmerno podnebje, tako da jo lahko vzgajamo v toplem obdobju tudi v hribovitih predelih, izogibati pa se je potrebno sušnim in zelo vročim področjem. Sejanje špinače v različnih podnebnih razmerah omogoča njeno stalno prisotnost na tržišču.
Sajenje
Špinačo za vzgojo na prostem ali v rastlinjaku izključno sejemo. Uporabiti je potrebno zdrava semena in zagotoviti vse potrebne pogoje, da dobimo dober donos. Špinača ima majhna semena. Na hektar potrebujete 25 - 40 kg semen, odvisno od predhodnih izkušenj s kaljivostjo.
Čas sejanja
Nekatere vrste špinače lahko vzklijejo že pri 0°C in so odporne na mraz, zato jih lahko sejemo že zgodaj spomladi, takoj ko odmrznejo tla in jih je možno pripraviti za setev. Sejemo pa lahko tudi pozneje spomladi ali v začetku poletja, vendar gre takrat špinača hitreje v cvet in ima slabo izkoriščenost. Najbolje jo je sejati pozno jeseni, ker ima takrat kvaliteten pridelek in lahko prezimi. Če pozimi ni snega, jo je potrebno pokriti s slamo.
Sejanje
Kot smo že omenili, špinačo samo sejemo. Potrebno je pravilno upoštevati kolobarjenje, saj si s tem olajšamo vzdrževanje in kasnejše nabiranje. Za komercialno pridelavo uporabljamo natančno sejalko, ki razprši semena v sejalni razdalji 20 cm med vrstami in 3-5 cm med rastlinami. V odvisnosti od vrste in setve sejemo na globini 3-4 cm. Da bi pospešili kalitev, lahko semena čez noč namočimo. Pomembno je tudi, da uporabimo tretirana semena, ki so kasneje odporna na bolezni.
Gojenje na vrtu
Špinača je primerna za sejanje na prostem. Raste na različnih nadmorskih višinah, pozorni moramo biti edino na količino plevela, da ne zaduši rastline. Če nameravate prodajati svežo špinačo (celi listi in rozete), računajte posejati 100 rastlin na m2. Če pa boste špinačo kosili za nadaljnjo predelavo, lahko posejete do 200 rastlin na m2.
Gojenje v rastlinjaku
Špinačo lahko posejete tudi v rastlinjaku in je pridelek večji zaradi kontroliranih ugodnih pogojev rasti. Poleg tega je rastlina zaščitena pred neposredno sončno svetlobo, ki bi lahko uničila liste. Rastlinjak zadržuje vlago, kar pospešuje rast, zato je pridelek hitrejši in bolj kvaliteten kot na prostem.
Gojenje v posodah
Da se izognemo zmrzovanju tal ali preveliki vlažnosti, je včasih bolje vzgajati špinačo v visokih gredah. Lahko pa jo vzgajamo tudi v cvetličnih loncih, ki pa naj bodo globoki vsaj 30 cm in široki vsaj 20 cm. Paziti je potrebno na redno zalivanje in umik z neposredne sončne svetlobe.
Nega
Špinačo vzdržujemo z redčenjem in odstranjevanjem plevela. Čeprav špinača raste gosto, je potrebno paziti, da je plevel ne zaduši.
Vzdrževanje nasada
V nasadu je najpomembnejše odstranjevati plevel, ki lahko moti ali povsem upočasni rast rastlin. To je še posebej pomembno spomladi, ker toplo vreme in velika vlaga pospešita tudi rast plevela. Mlad posevek lahko jeseni zaščitimo z najlonom za prekrivanje, da mu ne škodijo nizke temperature. Če pozimi ni snega, je nasad potrebno prekriti s slamo, ki bo vzdrževala temperaturo. Zimo preživi le z 2 - 4 listi in spomladi nadaljuje z vegetacijo.
Redčenje
Špinačo je potrebno redčiti, da nastanejo bujne rozete in bolj kvalitetni listi. Če špinačo vzgajamo za nabiranje celih rozet ali listov, potrebuje več prostora, da se pravilno razraste in je zato redčenje pogostejše. Če pa špinačo kosimo za nadaljnjo predelavo, je nasad lahko gostejši. Če se nam zdi rast prepočasna, je prav tako potrebno redčenje, da rastlinam omogočimo hitrejšo rast. Izločene rastline lahko presadite ali uničite, če nimate dovolj prostora za sajenje.
Nabiranje
Špinačo nabiramo večkrat, kar je odvisno od časa setve. V povprečju spomladanska setev potrebuje 30-50 dni, če pa prezimi pa 120-180 dni. Pomembno je, da so listi ustrezne velikosti, kar pa je odvisno od sorte.
Špinačo, ki je tehnično zrela, nabiramo zjutraj ali zvečer. Najprej nabiramo zunanje liste in pazimo, da ne poškodujemo mladih listov ter korenin. Za osebno uporabo špinačo nabiramo ročno, in sicer najstarejše liste. S takim načinom nabiranja lahko v 1 uri naberemo do 30 kg. Vendar pa je tak način težji in ni primeren za večji obseg pridelave.
Za prodajo listov naberemo celo rozeto, če pa gre za nadaljnjo uporabo špinače, jo lahko kosimo s posebnimi kombajni, ki takoj pripravijo liste za nadaljnjo uporabo. Za mehanizirano nabiranje je potrebno izbrati vrsto špinače s pokončnimi listi, saj se tako nabere manj pecljev in ima končni izdelek nižjo vsebnost nitratov.
Skladiščenje
Za prodajo sveže špinače, nabrano špinačo speremo z ledeno vodo, jo odcedimo in pakiramo v gajbice, ki jih hranimo pri nizki temperaturi. Prodaja se v ohlajenih vitrinah in jo je potrebno takoj po nakupu zaužiti, da preprečimo pretvorbo nitratov v nitrite.
Špinačo najpogosteje prodajajo zmleto in zmrznjeno. Liste na hitro blanširamo in zmrznemo, da ohranijo barvo in svežino ter prodajamo v plastičnih vrečkah. Špinačo redko konzerviramo ali prodajamo v konzervah.
Bolezni
Nekatere bolezni in škodljivci lahko uničijo špinačo in so pogosto značilne tudi za ostalo listno zelenjavo. Z ustrezno pripravo in previdnostnimi ukrepi se lahko izognemo večji škodi. Navajamo nekatere izmed najbolj znanih bolezni špinače:
Krompirjeva plesen
Krompirjeva plesen je bolezen, ki primarno napada liste, lahko pa uniči cel pridelek. To je vrsta glivic, vidna v obliki rumenih peg na zgornjem delu lista. Ustreza ji hladno in vlažno vreme. Na spodnjem delu lista pa se pojavi sivo-vijolična prevleka. Listi se postopno skrčijo in posušijo, tako da lahko v kratkem času izgubimo velik del nasada. Spore lahko ostanejo na odpadlih listih ali zemlji, tako da je preventivni ukrep dobro oranje in uporaba zdravih semen. Poleg tega lahko uporabimo tudi fungicid.
Antraknoza
Antraknoza je glivična bolezen, ki lahko ogrozi celoten nasad in povzroči nastanek temnih peg, ki izsušujejo liste. Pojavi se ob deževnem vremenu, najpogosteje pa se prenaša z okuženimi semeni. Ob toplem vremenu se hitro razširi. Preventivni ukrep je uporaba tretiranih in preverjenih semen.
Pepelovka
Pepelovka je bolezen, ki je prisotna na motovilcu, se pa zlahka prenese tudi na špinačo. Na listu se pojavijo beli skupki, ki povzročijo gnitje in sušenje rastline. Bolezen zdravimo z uporabo žveplovih fungicidov.
Škodljivci
Poleg bolezni lahko tudi določeni škodljivci škodujejo nasadu ali ga redčijo.
Pesna muha
Zaradi prehajanja škodljivcev med peso in špinačo, je potrebno ti dve vrsti zelenjave ločiti. Na listu špinače se pojavijo mehurjasti skupki, v katerih se skrivajo ličinke, ki so še posebej aktivne ob veliki vlagi. Ličinke uničijo list in tako pridelek propada. Škodljivca zatiramo z uporabo insekticida.
Pršice
Pršice so velika in pogosta težava pri vzgoji špinače, saj po listih puščajo jajčeca ličink. Ustrezajo jim vlažna in humusna tla. Ličinke se hranijo z listi, samica pa napade celo rastlino. Za zatiranje je potrebno na mladi rastlini uporabiti insekticid.
Listne uši
Listne uši so pogost pojav pri vzgoji špinače. To so majhne krilate oziroma včasih tudi nekrilate žuželke. Pojavijo se na spodnjem delu lista in se hranijo s sokovi. Hitro se razmnožujejo in so prenašalci drugih virusov. Prepoznamo jih kot črne skupke na spodnjem delu lista ali po steblu. Listi postopno rumenijo in postajajo deformirani. Liste uši zatiramo z uporabo insekticida.
Polži
Polši posebej radi napadejo mlade rastline. Če se namnožijo, lahko pojedo cel nasad, saj odrasel polž poje dvakratno količino svoje teže. Za seboj puščajo iztrebke in prenašajo bolezni. Ročno odstranjevanje je zamudno, tako da je najbolje uporabiti organske snovi (pivo, kvas, polenta), da jih privabimo in nato uničimo.
Uporaba
Špinača je rastlina, ki jo poznamo že več kot 2.000 let. Ima široko uporabo in je znana po veliki količini železa. Vseeno pa jo je potrebno pravilno uporabljati, saj ima lahko neželene učinke.
Ozimnica
Kulinarika
Špinača je v kulinariki cenjena kot zdravo in dietno živilo. Pri domači špinači so listi kvalitetnejši in imajo boljši okus.
Špinačo je zaželeno termično obdelati ter odstraniti peclje, ki vsebujejo največ nitratov. Pogosto se kuha z mlekom, saj ji ublaži okus. Pri termični obdelavi izgubi vsaj polovico svoje velikosti, lahko jo dodamo v omake ali postrežemo s testeninami. Pogosto se dodaja v umešana jajca.
Špinača ni priporočljiva za otroke, mlajše od 1 leta in osebe, ki imajo ledvične težave, saj pripomore k nastanku ledvičnih kamnov.
Pomembno je, da špinače ne pogrevamo, saj se na ta način nitrati pretvorijo v strupene nitrite.
Medicina
Špinača je zelo bogata z beljakovinami in vsebuje skoraj vse aminokisline, ki so potrebne za pravilno delovanje organizma. Bogata je z železom in vitaminom C, zato se njeno uživanje priporoča osebam, ki imajo v krvi pomanjkanje železa. Sodeluje tudi pri odvajanju vode iz telesa.
Zanimivosti
Špinačo poznamo že 2.000 let in je samonikla rastlina v jugozahodni Aziji. Uporabljali so jo Arabci, ki so jo v 13. stoletju prinesli v Španijo, kjer so jo kultivirali.
Špinačo so najprej vzgajali iz nazobčanih semen, ki so obrodila nazobčane liste. Sčasoma so jo gojili na vrtovih kot okrasno rastlino, nato pa so jo Francozi kultivirali in uvrstili v kulinariko.
Špinača je postala znana med mladimi zaradi risanke Popaj, v kateri glavni junak je špinačo, da dobi moč. Vendar pa špinača ne daje moči, ampak izboljšuje vid in krvni tlak.
Zdravilni učinki špinače so bili znani že v 16. stoletju, ko je Katarina de Medici zahtevala, da postrežejo špinačo pri vsakem obroku.
Prevelika količina špinače lahko privede v telesu do prevelike količine nitratov, ki imajo lahko tudi smrtne posledice.
Foto: Devanath / Pixabay
Dodaj odgovor