Ingver (lat. Zingiber officiale) je trajnica iz družine ingverjevk. Čeprav je njena najbolj znana vrsta, v to družino sodijo še kurkuma in kardamom. Zanimivo je to, da v tej družini ni ogroženih vrst in to, da je 5 izmed njenih vrst invazivnih. Ingver je rastlina, ki se goji in uporablja primarno zaradi njenih eteričnih olj.
Njegovo ime ima sanskritsko poreklo in pomeni "telo v obliki roga", nanašajoč se na videz korenike. Pred vsem se uporablja kot začimba, vendar v orientalnih kihinjah ima širšo uporabnost.
Ingver je trajnica, ki šteje kot ena izmed najstarejših kultiviranih rastlin. Steblo in listi lahko narastejo do 1 m v višino. Njegova korenika, oziroma rizom, ki raste in se širi pod zemljo, ima buškasti poganjek iz katerega raste steblo. Korenika se širi v grozdni obliki in hitro ter iz vsakega novega poganjka raste novo steblo. Rastlina, ki raste nenadzorovano, pogosto izgleda kot šop rastlin.
Steblo je pokončno in trdno, temnozelene barve. Listi so dolgi, ozki in kopljasti ter lahko narastejo do 15 cm. Cveti so grozdasto nameščeni in pretežno rumene barve. Po cvetju rastlina dobiva plod, ki je podoben stroku s semeni. Ingver cveti šele drugo leto po sajenju. Korenika je trda in buškasta ter ima lupino, pod katero se skriva meso, ki varira od rumenkaste do rožičaste barve. Po videzu je podoben gomolju čičoke.
Ingver je rastlina tropskega in subtropskega podnebja. Izvira iz vzhodne Kitajske, pozneje je uvezen v Evropo preko Indije. Zaradi tradicionalnega gojenja na Kitajskem ima močan vpliv na gastronomijo. Pomemben je tudi v nekaterih evropskih kuhinjah, na primer v angleški. Goji se največ zaradi korenike, vendar se iz ingverja proizvajajo tudi drugi zdravju koristni izdelki. Danes je priljubljen zaradi njegovih zdravilnih učinkov na človeški organizem in kot začimba v kuhinji.
Vrste
Obstajajo številne vrste ingverja, ki so se sčasoma razširile po svetu. Čeprav so njegovi listi in steblo zmeraj podolgovati in pokončni, se vrste medsebojno razlikujejo po cvetu in barvi korenike. Četudi se v naših krajih ingver ne goji v velikih količinah, še vedno v svetu obstajajo nekatere priljubljene vrste, ki se uporabljajo v kulinariki ali kot zdravilne rastline. To so nekatere izmed najbolj znanih:
Rumeni ingver
Rumeni ingver je klasični ingver in je vrsta, ki nas najbolj spominja na to rastlino. Ima močno rumeno pobarvano korenino, ki se uporablja kot začimbo in kot zdravilo. Znan je po intenzivnem vonju in močnem okusu. Uporablja se za zdravljenje ran, za krepitev imunitete ali proti alergijskim in kožnim reakcijam. Verjame se, da, razen tega, pomaga tudi k blažitvi najrazličnejših bolečin in pri čiščenju organizma.
Beli ingver
Beli ingver se pogosto imenuje tudi afriški ingver, ker se pogosto goji v Afriki. Znan je po velikem belem cvetu in se zato uporablja tudi kot okrasna rastlina. Njegova korenina se pred uporabo običajno suši in riba. Uporablja se tudi v številnih tradicionalnih indijskih receptov.
Globba ingver
Globba ingver je zelo visok primerek, ki cveti z grozdastimi belimi cvetovi. Ti se pojavljajo v juniju in trajajo vse do jeseni. Najbolj primerno ga je gojiti na senčnem in vlažnem mestu. Njegova korenika je svetlovijolične barve.
Beehive ingver
Beehave ingver se razlikuje od ostalih vrst največ po cvetu. On je oranžne barve, v obliki korneta in izgleda, kot da bi bil pleten. Ta vrsta je znana po tem, da ne prenaša vročine in neposredne izpostavljenosti soncu, ker se njegovi venčni listi lahko dobesedno zažgejo.
Hidden ingver
Hidden ingver se imenuje tudi kurkuma ingver zaradi izrazito rumene barve korenine. Cvet je lep in rožičast ter je privlačen kot vrtni okras. Običajno se za osebne potrebe goji v loncu, vendar se tako mora pogosto presajati, ker raste precej hitro.
Sajenje
Ingver je rastlina, ki največ raste v tropskem območju in se ne goji pogosto v naših krajih. V našem območju se pretežno goji iz hobija ali za lastne potrebe. Komercialno gojenje še ni prisotno, delno zaradi neprimernega podnebja, delno pa tudi zaradi nezadostnega povpraševanja. V nadaljeavanju prinašamo nekaj nasvetov kako gojiti ingver, vsaj za lastne potrebe.
Čas sajenja
Ingver na našem območju ne more obstati na odprtem zaradi občutljivosti in drugačnih pogojev, v katerih običajno raste. Zato ga je najboljše gojiti pri stalni temperaturi, s ciljem, da se ne bi tvegala smrt rastline. Ingver lahko preživi na temperaturah do 12°C. Na nižjih temperaturah hibernira in upočasni rast. Če se temperatura spusti pod ničlo, pride do zmrznitve in odmrtja rastline
Optimalna temperatura za razvoj rastline je 20°C, vendar je je na našem območju nemogoče obdržati tekom celega leta. Ingver je tropska rastlina in obožuje vlago, zato mu ne ustreza niti suhi primorski kraj. Če se sadi v zaprtem se lahko posadi kadarkoli tekom leta pri omenjeni temperaturi.
Izbira podlage
Ingver je gomoljasta rastlina. Njegova korenika grozdasto raste pod zemljo. Ni je mogoče vzgojiti ali cepiti na drugo rastlino, temveč se s kombiniranjem dveh vrst lahko dobijo različne nove sorte, ki se potem gojijo v različnih delih sveta in imajo posebne značilnosti.
Sejanje
Ingver razvije plod v obliki stroka, ki vsebuje semena za razmnoževanje. Sajenje semena se običajno ne prakticira, glede na to, da se povsem dobro razmnožuje z koreniko. Če se kljub temu uporabljajo semena je potrebno izbrati preverjeno in tretirano seme. Semena se pred setvijo namočijo 2 - 3 ure zaradi boljšega klitja.
Seje se v posebne kontejnerje na humusna tla, na globino 2 - 3 cm ter se nežno pokrijejo z zemljo. Potem jih je potrebno popršiti z vodo in pokriti s folijo. Ingverju je potrebno več časa za klitje, včasih celo do 6 tednov. Pomembno ga je vzdrževati na sobni temperaturi in ga redno zalivati.
Sajenje sadik
Pogosejši in najenostavnejši način gojenja ingverja je iz korenike, oziroma rizoma. Za sajenje se vzame sveža korenina s poganjki, ki jo je zaželjeno pustiti v vodi 2 uri. Korenina se položi v kompostno zemljo, izmešano s peskom ter se pokrije z rahlo zemljo. Dobro se zalije, s pozornostjo na vlago. Po 3 - 4 tednov pride sadika, ki jo je potrebno presaditi v večji lonec ali kontejner s ciljem, da bi se korenika nadaljevala razvijati.
Vzgoja na odprtem
Na našem območju je ingverja skorajda nemogoče vzgajati na odprtem. V svetu se na odprtem vzgaja na območjih tropskega podnebja, saj zahteva toploto in vlažnost. Čeprav gre za rastlino iz južnih krajev, ingver ne mara neposredne izpostavljenosti soncu. Zato ga je tekom vzgoje potrebno ščititi pred močnim popoldanskim soncem.
Gojenje v rastlinjaku
Najprimernejši način vgoje v naših krajih je v zaprtem, vendar se mora zadovoljiti zahtevana raven vlage in kakovosti tal. Ingverju je potrebno priskrbeti temperaturo nad 20°C tekom celega leta, čeprav se lahko malo spusti tekom hladnejših mesecev. Zahteva zelo kakovostna tla, ki morajo biti humusna in rahla. Ingver ima rad vlago in ga je zato potrebno redno zalivati. Mora imeti zagotovljen sistem namakanja. Najboljši način je orositev, s čemer se dvigne raven vlage v samem rastlinjaku in se rastlini omogoči, da vlago vpija preko listov.
Gojenje v posodah
Najbolj priljubljen in hkrati najlažji način vzgoje ingverja je v kozarcu. Rastlini je treba zagotoviti primerno steklenico z globino najmanj 50 cm, v kateri se lahko razvije korenika. Zaradi hitre rasti ga je treba presajati v globlje in širše kozarce.
Pri tem načinu je pomembno priskrbeti dobro drenirano in rahlo dno. Ingver ima rad tla bogata s kompostom in s hranljivimi snovmi. Zato se za vzgojo lahko uporablja zemja za rože. Občutljiv je na količino vode in ga je treba dobro zalivati.
Ingver se vzgaja v vlažnem in toplem prostoru z veliko svetlobe, najpogosteje kar v kuhinji. Gretje v zaprtem lahko posuši zrak in je zato potrebno namakati listje ali uporabljati vlažilec zraka. V toplejših obdobjih se rastlina lahko iznaša na balkon, vendar stran od neposredne sončne svetlobe. Ponoči jo je priporočljivo umakniti nazaj v zaprtem.
Tla
Ingver ne more uspeti v revnih in kislih tleh. Zahteva tla, ki so najbližja naravnim, to je bogata, humusna, rahla in vlažna. Pomembno je da dobro vpija in ne obdržuje vode. Tla, v katerih se sadi, morajo biti dobro obdelana. Ingver se sadi na vsaj 30 cm razmika zato, da bi se olajšal razvoj korenike. Tla se lahko pomešajo tudi s peskom zaradi večje prozračnosti in lahkotnosti. Izogibajte se sajenju ingverja na glinastih in težkih tleh.
Podnebje
Ingver je rastlina tropskega podnebja in obožuje vlažna in topla območja. Rad raste v senci in ga je zato treba zaščititi pred neposrednim soncem. Takšni pogoji se lahko omogočijo edino v zaprtih prostorih. Dobro uspeva na 300 - 900 m nadmorske višine z zadostno količino padavin, kar pomeni povprečno 1.500 mm. V svetu raste v tropskih krajih. Možno ga je najti na Havajih in na Tajskem, največ pa v Indiji in na jugu Kitajske.
Vgoja
Ingver v naravnih pogojih ne zahteva veliko dela ali posebnega tretmana. Lahko ga je vzdrževati, ko se enkrat prilagodi področju, na katerem se vzgaja. Zato v nadaljevanju prinašamo nekatere nasvete za to, kako se potruditi, da ingver dobro uspeva.
Kolobarjenje
V naravnem okolju je ingver okrožen s številnimi drugimi rastlinami in ga zato bližina višjih rastlin ne moti. Dobro prenaša hišne, pa tudi vrtne rastline. Kljub temu ne uspeva dobro, če se sadi v neposredni bližini bazilike, hrena ali mete.
Zalivanje
Ingver je posebej občutljiv na vlago in vodo. Zato je pomembno posvetiti pozornost namakanju. Zaliva se 2 - 3 krat tedensko. Pomembno je, da je zemlja vlažna, ampak ne mokra zato, da bi se korenina zaščitila pred gnitjem. Zaliva se s deževnico ali z demineralizirano vodo. Pri bolj obsežnem gojenju je pomembno priskrbeti sistem namakanja, s katerim se vzdržuje vlažnost. Namakanje je posebej važno v treh fazah razvoja. Prva je pri vkorenitvi mladih rastlin. Druga je pri razvoju korenike in tretja je pri cvetenju. Tedaj mu je treba posvetiti več pozornosti in ga redno zalivati.
Gnojenje
Pravilno dohranjevanje je pomembno za pospeševanje rasti in zagotavljanje kakovostne korenike. Ne prenaša dobro hlevskega gnojila. Zato je najboljše pri osnovni obdelavi obogateti zemljo s kompostom. Dober način je tudi uporaba gnojil v granulah pred setvijo. Granule se mešajo z zgornjo plastjo zemlje in se potem posadi rastlina. Rastlino je treba dobro zalivati za to, da bi granule razpadle in obogatile zemljo. Pozneje se lahko dodajajo tekoča mineralna gnojila. Največjo potrebo ima po dušiku.
Razmnoževanje
Najenostavnejši in najhitrejši način razmnoževanja ingverja je s koreniko. Za to se uporablja sveža korenina, lahko tudi sušena, ki se namoči en dan pred sajenjem. Pomembno je, da na sebi ima izbokline, iz katerih se bodo kasneje razvili novi poganjki. Lahko se razmnožuje tudi s semenom, vendar je ta proces počasnejši.
Nega
Proces vzdrževanja ingverja ni težak. Rastlino je lahkotno gojiti v optialnih pogojih. Pri vzdrževanju ingverja ni potrebno vlagati veliko dela za to, da bi se dobil obilnejši rod.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada ingverja zajema drobljenje skorjaste zemlje, prezračevanje zemlje in uničevanje plevela. Drobljenje skorjaste in razpokane zemlje je pomembno, ko je le-ta trda in glinasta. Ko se glinasta zemlja posuši ali močno namoči se lahko pojavijo skorja in razpokline, ki motijo rast korenike.
Razen skorje je zemljo treba zmeraj osveževati in okopavati s ciljem, da bi imela zadostno količino kisika. Okopavanje je najboljše opraviti ročno, s čemer bi se preprečilo poškodovanje korenike ali katerega koli drugega dela rastlie. Pri okopavanju je zadostno iti v globino do 10cm. Tako se uničijo morebitni škodljivci in se hkrati prezračujejo tla.
Na odprtem ali v rastlinjaku je treba posvetiti pozornost tudi plevelu, ki lahko zaguši razvoj rastline. Zato se zemlja mora pravilno obdelati še pred setvijo. To zajema temeljito obdelavo, s katero se odpravijo morebitne predkulture ter fino drobljenje zemlje pred sajenjem. Razen tega se tla, ki so dlje časa zapuščena lahko tretirajo s herbicidi s ciljem zmanjševanja ali popolnega odpravljanja plevela.
Obrezovanje
Ingver nima potrebe po rezanju - pri njemu je pomembno presajevanje. Potem, ko se rastlina vkorenini, se korenika hitro razvija in izpolnjuje prostor. Zato jo je potrebno redno presajevati, takoj ko postane prevelika za kozarec ali za protor, v katerem se goji. Pri gojenju na odprtem ali v rastlinjaku je pomembno rastline razporejati tako, da bi bilo med vsako izmed njih vsaj 20cm prostora, kar omogoča pretok zraka in dovolj prostora v zemlji za razvoj korenike.
Nabiranje
Ingver je pripravljen za uporabo po 6 - 8 mesecih, ne gleda na to, če se razmnožuje s koreniko ali se sadi s sadikami. Najboljše je oceniti zrelost po steblu. Ko steblo doseže vsaj 1m višine in cvet odpade, to pomeni da je korenika pripravljena za konzumacijo.
Obstajata dva načina nabiranja. Prvi je rezanje ali košenje stebla pred nabiranjem in potem izkopavanje celotne korenine. Na ta način se korenina izkoristi v celoti in se hkrati odstrani celotni nasad, kar je zelo praktično pri komercialnem gojenju. Če gre za gojenje za osebne potrebe se lahko izkoristi samo en del korenike. Potem se preostali del s poganjki ali stebli presadi na drugo mesto. Na ta način se zagotovi neprekinjena rast in rod ter se uporablja dozoreli del rastline.
Po nabiranju se z ingverja umije odvečna zemlja. Lahko se uporablja v sveži ali sušeni obliki. Posušeni ingver se dobiva s sušenjem v sušilnici do stopnje, ko se raven vlage zniža na 3%. V tej obliki se običajno zmelje v prah, ki se uporablja kot začimba. Posušeni ingver ne izgublja niti okusa niti barve in se lahko dolgo skladišči.
Skladiščenje
Po nabiranju je najboljše uporabljati sveži ingver. V hladilniku ga lahko vzdržujete svežega celo do dveh tednov. Zaradi dolgotrajnejšega transporta se pogosto hitro zmrzne, zaradi ohranjevanja njegovih značilnosti. Še en praktični način je kandiranje, tj. shranjevanje v sladkorju. Tako se lahko konzumira celo leto.
Bolezni
Ingver ni imun na bolezni in škodljivce, čeprav gre za zelo odporno rastlino. Bolezni, ki ga lahko napadejo ponavadi poškodujejo korenino. Nekatere izmed najbolj znanih med njimi so:
Bakterijsko venenje
Bakterijsko venenje ne napade le ingver, je pa ena izmed bolezni, ki lahko nanesejo resno škodo. Ta bolezen napade korenino in postane opazna šele, ko je že v naprednem stanju. Prvi simptomi so gnitje listov in hujšanje stebla. Ko se korenika izkopa se začuti tudi značilen smrad po gnilobi. Zbolelo koreniko je treba odstraniti, zemljo pa razkužiti s fungicidi. Najboljše je počakati s sajenjem korenik v zbolelo zemljo.
Fuzarij
Fuzarij povzroči skupina glivic, ki se nahajajo v zemlji in se lahko preselijo na rastlino ter povzročijo škodo na koreniko. Glivice so aktivne v času velike vlage in vstopajo skozi poškodovane dele rastline. Zato je pomembno imeti dobro drenirana tla, s katerih se lahko odstrani odvečna vlaga in uporabljati fungicide kot zaščito pred glivicami.
Nematoda koreninskega vozla
Nematoda koreninskega vozla je tipična bolezen korenine rastlin. Ponavadi se pojavi v obliki izrastlin na korenini, ki se sčasoma oosušijo in razpokajo. Korenina postane mehka in žametasta ter se sčasoma posuši in odmre. Okužene rastline se morajo odstraniti iz zemlje in se zažgati, s ciljem preprečevanja nadaljnega širjenja bolezni. Kontaminirana tla je potrebno tretirati s fungicidi.
Škodljivci
Razen bolezni, rastlino lahko napadejo tudi škodljivci. Sledijo najpogostejši med njimi skupaj z nasveti kako se proti njim boriti.
Polži
Polži so običajni vsiljivci v vrtovih. Ne prizanašajo niti ingverju. Razen tega, da jedo mlade liste in upočasnijo rast, polži za sabo puščajo sluz, ki lahko prenaša številne bolezni. Polžev se je najlažje rešiti z ročnim nabiranjem ali s postavljanjem pasti s polento, ki jih napihne in ubije. Gre za ekološke načine, ki ne škodujejo rastlini in ohranjajo kakovost korenike.
Mravlje
Mravlje so druga vrsta vsiljivcev, ki lahko poškoduje nasadu ingverja. One iščejo hrano s kopanjem predorov pod zemljo in se pogostokrat hranijo s koreniko, oziroma z rizomom. Običajno vrtajo luknje neposredno v rizom, kar škodi korenini, ki se sčasoma suši in postane nagnjena k bolezni. Mravlje je možno izgnati s soljo ali z uporabo praška proti mravljam.
Listne uši
Listne uši napadejo številne kulture, vključujoč ingver. Njihova prisotnost se lahko opazi v obliki črnih kupčkov pod listom, ki se pozneje začne kodrati. Listne uši se hranijo s sokovi mladic. Odrasle ličinke se lahko s pomočjo kril selijo na druge rastline. Najbolj učinkovoto sredstvo za boj proti njim so insekticidi.
Uporaba
Kljub temu, da ni tako znan v naših krajih, ima ingver številne pozitivne učinkovine, zaradi katerih ga je dobro uporabljati tako kot del prehrane, kot tudi za zdravljenje nekiaterih težav.
Ozimnica
Medicina
Ingver se v ljudski medicini uporablja v številnih oblikah. Bogat je z gingerolom, ki spodbuja prebavo in rešuje težave z napihnjenostjo. Znan je kot zdravilo proti slabosti in kot pomoč pri črevesnih bolezni.
Ima protibakterijske in antiinflamatorne učinke ter se zato uporablja za krepitev imunitete. Sveži ingver blaži alergijske reakcije in pomaga pri težavah z dihalnimi potmi. Čaj od suhega ingverja umirja in pomaga k povrnitvi dobrega razpoloženja.
Ingver pomirja stres in znižuje raven kolesterola v krvi. Zato je odlčen za hujšanje. Razen tega je odličen tudi za pomiritev slabosti ob potovanju in vrtoglavic.
Ingverjeva korenina z medom in limono učinkuje kot ibuprofen in zmanjšuje bolne krče. Od njega se naredi tudi tinktura, ki pomirja bolečine pri artritisu.
Kulinarika
Ingver ima edinstven okus, istočasno sladek in pekoč. Zato je v kulinariki pogosto del marinad, omak in začimbnih mešanic. Suhi in mleti ingver se doda kot začimba pri pripravi mesa ali jedi z rižem. V sveži obliki se doda v omake.
Sveži ingver je najlažje naribati ali strgati željeno količino z žlico. Dodaja se v ribje in perutninske jedi ter v različne enolončnice. Dobro se ujema z vsemi vrstami mesa.
Ingver se lahko uporablja tudi za pripravo sirupa, znanega kot ingverjeva sliva, ki se konsumira kot dodatek piškotom za sladico.
Z njegovim vnosom je treba biti pozoren. Izogibati se mu morajo osebe, ki imajo težave z žolčnimi kamni in z visokim krvnim tlakom.
Preporočljivo ga je konzumirati takoj po nabiranju za blažji okus. Za močnejši okus jušne osnove, dodajte celo korenino.
Zanimivosti
Ingver izvira iz južne Kitajske. Od tod se je razširil v Indijo in v tropske kraje. Na Daljnem Vzhodu se je uporabljal kot obloga pri zdravljenju manjših ran in krvavitev. Tekom 1. stoletja so ga prinesli iz Indije v Evropo. Bil je znan starim Grkom. Preko tihooceanskih otokov je prispel tudi na Havaje.
Nekatere vrste ingverja so se razširile tudi v Afriki, druge so se prilagodile območjem, na katerih so dandanes avtohtone vrste, kot so Havaji in Tajska. Številna polinezijska plemena so ga uporabljala kot antiseptik, za pomoč pri driski in po porodu.
Največji proizvajalec in uporabnik ingverja je Indija, vendar se šteje, da najkakovostnejši ingver prihaja iz Jamajke.
Zanimiva je povezava med Anglijo in ingverjem. Indija je, kot nekdanja kolonija, v Anglijo izvažala velike količine ingverja. Od njega je nastal tradicionalni "ginger bread", kot sladko pecivo z ingverjem. V času prohibicije se je od ingverja kuhalo pivo "ginger ale", ki je tudi dandanes priljubljeno v svetu.
Naravne sestavine se vedno več uporabljajo v današnji kozmetiki. Ingver je posebej prisoten v melezijski kozmetiki, kjer se dodaja v kreme za pobelitev kože.
Foto: Reinhard Francan / Pixabay
Dodaj odgovor