Bazilika (lat. Ocimum basilicum) je rastlina iz družine ustnatic (Lamiaceae), kamor uvrščamo še mačjo meto, elšolcijo, skrečnik, ožep, črno lahkotnico, grenkuljico, zmajevko, zebrat, ožepek/miloduh, rabdozijo, sivko, srčnico, regelj, črno meto, meliso, vrtni šetraj, majaron, žajbelj, kraški šetraj, čišljak, materino dušico in timijan.
Izvira iz Indije, od koder se je v srednjem veku razširila po Evropi in svetu. Danes jo največ uporabljajo v Italiji in Franciji. Ljudska imena so tudi bazilka, bajželj, bosilj, bosiljek, božiljek, bažuljek, božilek, bražiljka, bražika, bržiljka, mežiljka, prežilka.
Je enoletna zelnata rastlina, katere razvejano steblo lahko zraste v višino 50 - 80 cm. Tudi korenina je razvejana in prodre precej plitvo, približno do 40 cm globoko. Ovalni svetlo zeleni listi so izjemno aromatični. Na konicah so zašiljeni, na robovih redko plitvo nazobčani. Velikost listov se sorazmerno povečuje od vrha do dna stebla.
Beli in majhni cvetovi se nahajajo na vrhu stebla in cvetijo od junija do avgusta. Bazilika obrodi temno rjave jajčaste plodove, ki so izredno majhni (do 2 mm).
Bazilika najbolje uspeva v rahli in vlažni zemlji ob zadostni sončni svetlobi. Gojimo jo lahko v manjših cvetličnih loncih in na odprtih družinskih vrtovih.
Sorodniki
Vrste
Obstaja veliko vrst bazilike in prihajajo iz različnih delov sveta. Ločimo, na primer, sredozemsko, indijsko ali afriško baziliko, med njimi pa je še na desetine vrst, ki se med seboj razlikujejo po velikosti, obliki, barvi, vonju in okusu.
Glede na videz listov ločimo sorte s srednje velikimi listi, nato grmaste sorte z nekoliko manjšimi listi (npr. Piccolo, Omicum b. minimum) in sorte z listi v velikosti dlani (npr. Genovese, Foglia di lattuga) . Listi večine sort so temno zeleni, nekaj pa jih je tudi s temno rdečimi listi (npr. Osmin purple, Red ruby).
Vrst bazilike pa ne razlikujemo le glede na videz listov, ampak tudi po aromi. Tako imajo zelene sorte slajšo aromo, vse druge pa značilen oster okus in vonj. Zanimivo je, da lahko najdemo tudi baziliko z okusom cimeta, limone ali janeža.
Vse sorte imajo enak zdravilni učinek, vendar so nižje sorte bolj aromatične. Posebej izstopajo sorte Genovese (sladka bazilika), Clasico in drobnolistna bazilika.
Limonska bazilika
Limonsko baziliko (lat. Ocimum americanum) imenujemo tudi indonezijska bazilika. Gre za specifično vrsto bazilike, ki je avtohtona na indijski podcelini, v jugovzhodni Aziji, Afriki in na Kitajskem. Zato drugi del latinskega imena americanum ni upravičen, saj ta rastlina ne izvira iz Amerike, ampak je bila le uvožena v nekatere ameriške države.
V slovenskem jeziku se zaradi specifičnega vonja in blage arome po limoni imenuje limonska bazilika. Zaradi te arome se pogosto uporablja pri pripravi slaščic, pa tudi kot začimba za številne jedi in čaje.
Ima pokončno steblo in lahko zraste v višino 30 - 100 cm. Suličasti listi so dolgi 2-5 cm in imajo nazobčane robove. Beli cvetovi so dvospolni in zbrani v pokončna socvetja, ki cvetijo avgusta in septembra. Plod bazilike je orešek, ki je razdeljen na 4 manjše črne plodove. Razmnožujemo jo s semeni, ki jih sejemo od februarja do junija. Semena običajno vzklijejo v približno 14 dneh ob ugodnih temperaturah (15 - 25°C).
Genovese
Genovese poimenujemo tudi sladka bazilika. V odvisnosti od pogojev vzgoje lahko zraste v višino 20 - 80 cm. Ima velike svetlo zelene liste, ki so rahlo svilnati ter bele cvetove. Pogosto se uporablja v italijanski kuhinji za pripravo pesto omake.
Clasico
Sorta Clasico je nižja in običajno zraste v višino največ 40 cm. Ima izredno prodoren in močan vonj ter se uporablja kot začimbna in dišavna rastlina. Poleg uporabe v kuhinji lahko to sorto zaradi njenega vonja uporabljamo tudi na vrtovih za odganjanje mrčesa.
Drobnolistna bazilika
Drobnolistna bazilika izvira iz Indije in Šrilanke in zraste v višino do 30 cm. Njena značilnost je, da odganja komarje in druge insekte v domovih ali drugih prostorih, kjer je posajena ali kjer jo sušimo. Uporabljamo jo kot začimbo v različnih jedeh ali pa za pripravo osvežilnega čaja. Semena lahko uživamo tudi sama ali pa jih na primer dodamo v testo za kruh, ki bo tako dobilo specifično aromo.
Gojenje
Uspešna vzgoja bazilike je vključuje kolobarjenje, zalivanje, gnojenje in razmnoževanje.
Tla
Bazilika zelo dobro uspeva na globokih in prepustnih, srednje rodovitnih tleh, zahteva pa velik delež humusa. Bazilika prenaša precej širok razpon pH tal - od 4,3 do 8,2. Porabi zelo malo hranilnih snovi iz zemlje in zelo hitro preraste okoliški plevel.
Poudariti je potrebno, da je bazilika občutljiva na ostanke herbicidov v tleh. Prav tako zahteva tla, ki imajo dokaj dobro vodno kapaciteto in tla, ki se hitro segrejejo, kot so aluvialna tla in črnice. Možno jo je gojiti tudi na peščenih tleh, vendar jo je v takem primeru potrebno redno namakati in gnojiti z mineralnimi gnojili.
Glede priprave tal je jeseni obvezno globoko oranje, da se tla pripravijo za setev. Osnovno obdelavo tal opravimo na globini 30 - 35 cm. Ko pride zgodnja pomlad, se izvede površinska obdelava tal, da se ohrani vlaga v tleh. Bazilika lahko raste na istem zemljišču 2 ali 3 leta.
Podnebje
Bazilika najbolje uspeva na območjih, kjer je vlažno in zelo toplo, tj. kjer prevladuje zmerno toplo podnebje. Najbolj ugodna temperatura za kalitev je 18 - 20°C, vzkali pa lahko že pri temperaturi 12°C, ki pa velja za minimalno temperaturo. Poleg tega je pomembno, da je rastišče svetlo in zaščiteno pred mrazom. Bazilika ne prenaša deževnega in mrzlega vremena, rastline pa, ne glede na starost, zmrznejo že pri temperaturi 0°C.
Čas sejanja
Kot večino zelišč tudi baziliko sejemo spomladi, ko mine nevarnost pozebe.
Kolobarjenje
Bazilika se dobro vključi v skoraj vsako kolobarjenje, saj je enoletna kultura. Poleg tega jo je priporočljivo saditi na isto mesto vsako drugo ali tretje leto. Za baziliko so najboljše predhodne kulture stročnice (npr. fižol, grah, bob, soja, leča).
Paradižnik je odlična rastlina za sajenje poleg bazilike, ker obema ustrezajo enake razmere, bazilika pa tudi pomaga zaščititi paradižnik pred škodljivci. Poleg paradižnika baziliki ustreza tudi paprika. Obe imata radi sončno svetlobo in če ju posadite skupaj, lahko izboljšate okus obeh rastlin.
Šparglji so prav tako dober sosed bazilike, saj privabljajo pikapolonice, ki so naravni plenilci listnih uši. Bazilika odganja tudi špargljev ožig, ki lahko močno poškoduje pravkar vzkaljene vršičke špargljev. Poleg bazilike pogosto posadimo tudi ognjič, ker lahko pomaga odvrniti različne škodljivce, vključno z glistami, listnimi ušmi, japonskimi hrošči in polži.
Bazilika in krompir ali celo česen so odlična kombinacija, ne le zato, ker imajo skupaj odličen okus, ampak tudi zato, ker skupaj dobro uspevajo. Korenasta zelenjava, kot sta korenje in pesa, je prav tako odlična spremljevalka bazilike, saj izboljša rast in okus teh rastlin.
Glede na to, da je bazilika začimba, se odlično ujema z drugimi začimbnicami, kot so origano, drobnjak, kamilica, koriander, boraga, peteršilj in majaron.
Rastline, ki jih ni priporočljivo saditi poleg bazilike pa so: kumare, ker imajo enake bolezni, komarček, timijan in redkev.
Faza mirovanja
Bazilika je enoletnica. Čeprav naj bi bila faza mirovanja običajno pozimi, je potrebno, če rastline ne prenesemo v prostor, pustiti, da odcveti in odmre, nato pa jo naslednje leto ponovno posaditi.
Sajenje
Pred sajenjem je potrebno poznati najugodnejši čas in zahteve glede lastnosti tal, ki bodo najprimernejša za pridelavo. Baziliko lahko posejemo ali pa posadimo sadike. Enako dobro uspeva na večjih odprtih površinah in v manjših prostorih, kot so balkoni ali terase družinskih hiš in stanovanj.
Sejanje
Baziliko je najbolje posejati v začetku maja, da se izognemo škodi zaradi pozne spomladanske pozebe. Seveda, če jo sejemo na območjih, kjer ni velike nevarnosti pozebe, lahko setev opravimo že prej, konec aprila.
Pri setvi je potrebno upoštevati medvrstno razdaljo 50 cm. V eno jamico posejemo 3 - 5 semen, razdalja med jamicami pa naj bo 20 - 25 cm. Globina setve je 0,5 - 1 cm. Semena obdržijo kalivost 4 - 5 let in začnejo kaliti približno 7 - 14 dni po setvi.
Pri tem načinu sejanja in vzgoje je potrebno nasad namakati, da kasneje pridobimo dve košnji.
Sajenje sadik
Čas sajenja sadik je enak času sajenja semen. Sadike vedno sadimo, ko imajo 3 ali 4 pare listov in ko zrastejo do višine 10 ali 12 cm. Pri sajenju sadike je potrebno upoštevati tudi medvrstno razdaljo 50 cm. Če gre za manjše površine, potem lahko sadike sadimo ročno ali s sadilnikom in v brazde z upoštevanjem razdalje med rastlinami 30 - 40 cm.
Na večjih površinah zasaditev opravimo s sadilci. Sadike je najbolje presajati ob vlažnem in oblačnem vremenu. Ob neugodnih vremenskih razmerah (sončnem in svetlem vremenu) pa je potrebno sajenje opraviti v zgodnjih večernih urah. Takoj po sajenju je potrebno sadike dobro zaliti.
Gojenje na vrtu
Baziliko je potrebno obdržati v zaprtih prostorih, dokler ne mine nevarnost zmrzali, nato pa jo utrditi, da se popolnoma prilagodi zunanjim razmeram. Za sajenje potrebuje toplo, sončno, zaščiteno mesto z dobro odcedno zemljo ali posodo, napolnjeno z večnamenskim kompostom. Pri sajenju bazilike na prostem izberite tako lokacijo, kjer bodo imele rastline dovolj sončne svetlobe.
Gojenje v rastlinjaku
Baziliko lahko posadimo tudi v rastlinjak, še posebej skupaj s paradižniki. Bazilika sovraži mokre korenine, zato jo je potrebno zalivati zjutraj. Z rednim obiranjem vrhnjih poganjkov in odstranjevanjem vseh cvetov, ki se začnejo razvijati ohranjamo produktivnost rastline in njeno grmičasto obliko. Pri sajenju v rastlinjaku je potrebno izpolniti vse pogoje za vzgojo v notranjih prostorih.
Gojenje v posodah
Baziliko lahko zelo uspešno in enostavno gojimo v cvetličnih loncih, zaradi varčnosti pa je najbolje izbrati manjše sorte. Semena posejemo neposredno v posodo na globino 5 mm in nato posodo obvezno postavimo na mesto, kjer bo imela rastlina dovolj svetlobe, ob oknu ali na balkonu. Prav tako je pomembno, da ima posoda, v katero sejemo rastlino, dobro drenažo. Ko rastlina zraste do 20 cm, ji lahko vrh odtrgamo, saj bo ta poteza rastlino spodbudila k rasti v obliki grma. Presajanje rastline v večjo posodo ali na vrt lahko izvedemo že, ko rastlina zraste v višino približno 8 cm.
Vzdrževanje nasada
Nasad vzdržujemo z okopavanjem, ker je bazilika občutljiva na herbicide. Namen okopavanja je rahljanje tal in uničenje plevela. Pomembno je, da veliko plevelov zatremo že pred prvo košnjo, saj se po tem rastlina razraste in razveji, zato plevel ne bo več mogel rasti.
Prvo okopavanje opravimo približno 2 tedna po presajanju, drugo pa približno 3 tedne po prvem okopavanju. Na manjših površinah je možno ročno okopavanje, za večje površine pa je potrebno uporabiti ustrezne stroje.
Nega
Vzdrževanje in nega bazilike obsegata redno zalivanje in gnojenje, boj proti plevelu, pa tudi pravilno obrezovanje in oblikovanje.
Zalivanje
Korenina bazilike je razvejana in izredno plitva, zato je potrebno poskrbeti za veliko količino vlage, predvsem v fazi kalitve, brstenja in poganjanja popkov. V obdobju rasti potrebuje 600 - 650 mm2 padavin.
Za namakanje nasadov se običajno uporabljajo poplavni sistemi, kanali, umetni dež in kapljično namakanje. Na območjih z zmernim podnebjem se namakanje izvaja vsakih 7 - 10 dni.
Pri zalivanju bazilike na vrtu ali v posodah, morate spremljati vlažnost zemlje in jo zaliti šele, ko opazite, da je zemlja suha. Zalivati je potrebno čim bližje dnu stebla in se izogibati neposrednemu zalivanju listov. Ob visoki in stalni vročini lahko baziliko zalivamo vsak dan, ker se zemlja hitro izsuši.
Gnojenje
Pri gnojenju bazilike, se je potrebno držati ustaljenih in preverjenih razmerij. Pri osnovnem jesenskem gnojenju je potrebno kombinirati 35 - 45 kg/ha fosforja in 80 kg/ha kalija. Pri začetnem, spomladanskem gnojenju pa je potrebno zagotoviti 40 - 60 kg/ha dušika in 18 - 20 kg/ha kalija. poleg tega je priporočljivo tla po prvi košnji pognojiti s 30 ali 50 kg/ha dušika.
Če baziliko gojimo v zaprtih prostorih, je priporočljivo zemljo pognojiti le enkrat na mesec. Gnojenju se je potrebno izogibati, če temperature padejo pod 16°C.
Razmnoževanje
Razmnoževanje bazilike poteka z neposredno setvijo semen in pridelavo sadik v toplih gredicah. Boljši in uspešnejši način je razmnoževanje s sadikami, saj dobimo dva pridelka na leto. Setev je potrebno opraviti konec februarja ali v začetku marca, saj naj bi bile sadike pripravljene za presajanje v začetku maja. Temperatura v gredicah ne sme biti nižja od 15°C, sicer razmnoževanje ne bo uspelo.
Najbolj optimalni pogoji so temperatura tal 20°C in temperatura zraka 25°C - takrat bodo semena vzklila v 5 ali 6 dneh. Na 1m2 pridobimo cca 1.000 - 1.200 rastlin, za setev pa porabimo 2 ali 3 g/m2 semen. To pomeni, da za 50 - 80 m potrebujete 150 - 250 g semen.
Zadnjih 10 - 15 dni pred presajanjem naj bodo gredice čez dan izpostavljene svetlobi in splošnim zunanjim razmeram, da se mlade rastline prilagodijo svojemu kasnejšemu novemu rastišču.
Presajanje
Bazilika se v vodi hitro in enostavno ukorenini, ko pa pridobijo sadike majhno maso korenin, dolgo nekaj centimetrov, jih lahko posadite v zemljo ali presadite na prosto. Baziliko lahko presajamo, če ima vsaj 2 prava lista in če se korenine dotikajo dna posode. To niso stroga pravila, a na splošno bodo posamezne sadike dovolj močne, da prenesejo postopek presaditve. Vsekakor lahko sadike delimo že prej, le paziti moramo na njihovo občutljivo stanje.
Redčenje
Ko baziliko redčimo, z nohti ali majhnimi škarjicami odrežemo manjša stebla v višini tal. Po tem lahko nadaljujete z vzgojo starih sadik v stari posodi. Sadike, ki so bile odstranjene, uvenijo in ne tekmujejo več za vodo ali hranila, zemljo pa dodatno obogatijo z organsko snovjo.
Obrezovanje
Za uspešno in zdravo rast rastline je pomembno, da liste bazilike pravilno porežemo. Nikoli ne odstranite več kot 2/3 listov naenkrat. Z rezanjem listov lahko začnemo, ko ima rastlina vsaj 6 listov in je visoka 15-20 cm. Najbolje je rezati liste z vrha.
Priprava na naslednjo sezono
Bazilika je enoletna rastlina, zato, če jo sadimo na prosto, pustimo, da odcveti in odmre, nato pa posadimo nove rastline. Seme lahko naberemo tudi za setev naslednje leto. Priprava na setev zajema gnojenje tal.
Bolezni
Za pravilno vzgojo bazilike je potrebno poznati nekatere bolezni in škodljivce, ki se lahko pojavijo na rastlini, ter ukrepe za njihovo pravilno zatiranje. Med boleznimi so najpogostejše tiste, ki povzročajo gnitje rastlin, gliste pa najpogosteje napadejo korenine rastlin.
Bolezni bazilike se pojavljajo predvsem v toplem podnebju, kjer pri vzgoji uporabljamo namakanje. To so bolezni, ki jih povzročajo talni patogeni, ki povzročajo gnitje rastlin. Pogoste bolezni so koreninska gniloba, ožig, siva plesen, črna listna pegavost in virus mozaika.
Bolezni se zatiramo z dezinfekcijo tal s paro ali zaplinjevanjem v skrajnih primerih okužbe. Poleg tega je potrebno vzdrževati čisto orodje in stroje ter v primeru okužbe odstraniti vse dele okužene rastline, v primeru širjenja okužbe pa tudi okoliške okužene rastline.
Ožig
Bazilikin ožig je nova bolezen, ki se širi po svetu v zadnjih letih. Poleg bazilike so bolezen potrdili tudi na drugih rastlinah iz družine ustnatic, kot sta žajbelj in rožmarin. Ko je bazilika okužena, ni več primerna za trg ali predelavo. Prve simptome je težko opaziti in večinoma ostanejo neopaženi. Glede na to, da listi spremenijo barvo v rumenkasto, lahko sklepamo, da rastlini primanjkuje hranil, na primer dušika.
Prvi simptomi se pojavijo na najnižjih listih, kjer je prisotnost vlage največja. Nato se na hrbtni strani listov oblikujejo temno rjavi do škrlatni grozdi, ki dajejo listu "umazan" videz. Pojavijo se kloroze nepravilne oblike, ki jih obrobljajo zelene žile. Ko je vlage preveč, kloroza preide v temno rjavo do črno nekrozo. Takšni listi se nato zvijejo in odpadejo. Od okužbe do popolnega propadanja rastline mine le 7 - 10 dni.
Glede na to, da gre za novo bolezen, trenutno pri nas ni uradno registriranega sredstva za zatiranje. Večji pridelovalci bazilike lahko izvajajo preventivne zaščitne ukrepe z razkuževanjem zavarovanega prostora pred začetkom pridelave in z vzgojo manj občutljivih sort.
Osnovni zaščitni ukrep pa je odstranjevanje okuženih rastlinskih ostankov. Razmiki med posodami naj bodo zadostni, da se prepreči zadrževanje vlage in prepušča suh zrak. Prav tako je potrebno zavarovane prostore pogosteje prezračevati, da zagotovimo relativno zračno vlago in se izogibati škropljenju rastlin z vodo, da preprečimo vlaženje listov.
Za okužbo so bolj dovzetne mlajše rastline, zato je rastlino priporočljivo zaščititi že od samega začetka kalitve. Če so se prvi simptomi že pojavili, je pri manj okuženih rastlinah potrebno odstraniti vse okužene liste, preostali del rastline in vse okoliške rastline pa tretirati s fungicidom.
Siva plesen
Siva plesen je pogosta bolezen, ki napada rastline in lahko povzroča škodo skozi vse leto. Povzroča jo gliva Botrytis cinera. Poleg bazilike napade tudi jagode, buče, bučke, paradižnik, čebulo, vrtnice ter druge grmovnice in cvetove na vinski trti.
Večinoma se pojavi zgodaj spomladi kot povzročitelj rastlinske epilepsije, mlade rastline pa odmrejo kmalu po pojavu te bolezni. Pozneje, poleti in jeseni, se lahko pojavi skoraj na vseh delih rastline. Ustreza ji deževno in na splošno vlažno vreme. Ko se pojavi na plodovih rastline, so ti neužitni, saj je okužba tako močna, da plodove prekrije s sivo plesnivo prevleko.
Za zaščito rastlin pred to boleznijo je izjemno pomembna higiena, kar pomeni, da v bližini nasadov ne sme biti odmrlih delov rastline z znaki bolezni. Poleg tega mora biti nasad prezračen in zagotovljen obilen pretok svetlobe do vsakega lista in ploda. Rastline lahko preventivno škropimo z nekaterimi ekološkimi pripravki, ki delujejo tako, da povečajo in zgostijo celične stene rastline in tako preprečijo razvoj te bolezni v rastlinskem tkivu. Ko opazimo močnejšo okužbo, je potrebno poškodovane dele rastline temeljito odstraniti in uporabiti močnejši fungicid.
Črna pegavost listov
Črno pegavost povzročajo glive iz rodu Colletorichum. Bolezen se pogosto pojavi na trti, prizadene pa tudi baziliko. Glede na ime bolezni lahko sklepamo, da je simptom te bolezni pojav temno rjavih do črnih lis z resastim robom. Pege se najprej pojavijo na spodnjih listih, ki so starejši, nato pa se postopoma širijo navzgor in lahko zajamejo celotno rastlino. Sčasoma oboleli listi porumenijo in odpadejo. Pojavu bolezni ustrezajo vlažna tla in senčna mesta, kjer ni dovolj svetlobe.
Bolezen preprečimo z zagotavljanjem ustreznih pogojev za rast rastline. V sušnih obdobjih je potrebno zalivati le zemljo okoli rastline, ne listov. Rastlino je možno tudi preventivno škropiti z ekološkimi pripravki.
Virus mozaika
Virus mozaika običajno povzroči zmanjšan pridelek in slabšo kakovost plodov. Pogosto se pojavlja pri kumarah, papriki in paradižniku. Pri baziliki lahko povzroči pritlikavost (motnjo rasti) zaradi krajšanja internodijev in deformacije listov.
Prvi simptomi se pokažejo v obliki rumenih nepravilnih lis na listih, včasih pa se lahko pojavijo tudi temnejše pege, ki kažejo na nekrozo tkiva. Pri nekaterih rastlinah se listi podaljšajo in zožijo, pri drugih postanejo krajši in manjši. Zaradi vpliva na cvetove plodovi izostanejo ali pa se pojavijo v zelo majhnem številu.
Kot preventivni ukrep je pri vzgoji najprej priporočljivo uporabiti zdrave sadike in z zemljišča odstraniti vse predhodno okužene rastlinske ostanke. Ker je plevel lahko vir okužbe, ga je potrebno redno uničevati. Na večjih pridelovalnih površinah lahko proti tej bolezni uporabite ekološke pripravke.
Škodljivci
Med vsemi škodljivci izstopajo gliste, ki napadejo korenine bazilike. S poznavanjem simptomov prizadetosti, pravočasnim reagiranjem in ustreznimi zaščitnimi ukrepi lahko te škodljivce uspešno obvladujemo.
Gliste
Gliste lahko povzročijo večjo škodo na koreninah bazilike. Gliste so podobne črvom in imajo pomembno vlogo pri razgradnji humusa. Ti škodljivci z vstopom v korenino rastline onemogočijo pretok vode in hranilnih snovi iz zemlje, kar negativno vpliva na razvoj rastline. Posledično rastlina zaostaja v rasti in razvoju ter nato oveni.
Menijo, da je vpliv teh škodljivcev mogoče zmanjšati z dodajanjem organske snovi, kot je piščančji gnoj ali z osončenjem. Osončenje izvajamo tako, da na zemljo položimo plastično folijo, ki zbira sončno svetlobo in zadržuje toploto ter tako zmanjša število patogenov v zemlji.
Zajedavske osice, pajki, stenice
Za zatiranje napadov škodljivcev je priporočljiva uporaba naravnih plenilcev, kot so zajedavske osice, pajki, stenice itd. Z njimi lahko močno pripomoremo k obvladovanju škodljivcev. Poleg njih lahko uporabimo tudi odsevno zastirko, koristne žuželke, rastlinske izvlečke in pasti za škodljivce.
Uporaba
Bazilika je znana predvsem kot začimba, vendar je po svetu tudi cenjeno zdravilo. Uporablja se v medicini in pri kuhanju.
Nabiranje
Večinoma nabiramo odrasle liste bazilike, in sicer po potrebi - ko se listi okrepijo oz. ko dosežejo najvišjo stopnjo aromatičnosti. Običajno je to čas pred ali med cvetenjem, ki poteka od junija do avgusta. Na mestu pobranih listov bodo zrasli novi poganjki in na ta način se čas nabiranja podaljša.
Če gre za večje površine, je potrebno kositi dvakrat letno - v začetku julija in konec septembra. Pokosimo jo na višino 10 - 12 cm. V tem primeru je pričakovani pridelek po dveh košnjah 6 - 8 t svežih rastlin na 1 ha oziroma 1,3 - 1,7 t suhe snovi. To spodbudi poganjanje več stranskih vej, zato bo rastlina veliko večja in bolj razvejana, ko pride čas za drugo košnjo - konec septembra ali že konec avgusta.
Baziliko vedno kosimo ob sončnem in suhem vremenu. Pokošen pridelek lahko ostane na njivi 4 - 6 ur, dokler ne oveni.
Sušenje
Če se odločite za sušenje bazilike, je priporočljivo, da liste pred sušenjem operete in očistite in na ta način odstranite vse, kar bi bilo lahko vir okužbe. Potrebno je vedeti, da bazilika s sušenjem izgubi aromo - celo do 43% arome, če jo sušimo na sobni temperaturi. Da preprečimo izgubo olja, je baziliko najbolje sušiti pri višjih temperaturah (do 40°C).
Odrežemo in posušimo lahko celo rastlino in jo zvezano v snop obesimo na suhem, senčnem in zračnem mestu.
Skladiščenje
Posušeno baziliko običajno shranjujemo v embalaži, ki ne prepušča svetlobe in vlage, da preprečimo izgubo olja in razbarvanje.
Pri baziliki običajno shranimo liste. Liste lahko v vlažni krpi hranimo v hladilniku 2 ali 3 dni, zmrznjeni pa se ohranijo do 3 mesece.
Liste lahko hranimo tudi v kozarcu z nepredušnim pokrovom, v tem primeru jih rahlo posolimo in prelijemo z oljčnim oljem. Listi bodo v olju čez čas počrneli, a bodo odlično odišavili oljčno olje.
Na zraku posušeno baziliko lahko na sobni temperaturi hranite do 2 leti.
Ozimnica
Kulinarika
Bazilika je začimba, poznana po vsem svetu, v Italiji in italijanski kuhinji pa je glavna sestavina skoraj vseh jedi. Za začimbe se najpogosteje uporabljajo posušeni celi ali sesekljani listi, še vedno pa so najboljši sveži listi. Kot taka je pogosta začimba v številnih omakah, testeninah, zelenjavi, paradižnikovih jedeh itd.
Je tudi stalna sestavina raznih juh, svežih solat, namazov, tekočine za kuhanje rib ali tekočine za začinjanje ocvrtih rib.
Odlično se poda tudi k jedem iz krompirja, koruze in cvetače. Ko baziliko uporabljamo kot začimbo, jo dodamo na koncu kuhanja, saj ji dolgotrajno kuhanje odvzame pozitiven učinek in specifično aromo.
Medicina
Zdravilni učinek bazilike je znanstveno dokazan. Kot čajni napitek ali prehransko dopolnilo bazilika spodbuja prebavo, spodbuja tek, pomaga pri vnetju notranjih organov ter odpravlja krče, vnetja in prebavne pline.
Čaj iz bazilike je še posebej koristen pri prehladu in kašlju. Eterična olja, ki jih vsebuje bazilika, imajo namreč antibakterijski in razkuževalni učinek.
Bazilika je tudi močan antioksidant in ščiti telo pred poškodbami, ki jih povzročajo prosti radikali. Če bazilikin čaj popijemo zvečer pred spanjem, pripomore k lažjemu in mirnejšemu spancu, saj odpravlja živčnost in nemir.
Zanimivosti
Ime bazilika izhaja iz grškega jezika in pomeni kralj ali kraljevski, zato to rastlino pogosto imenujejo tudi kraljevska rastlina. Znano je, da je pradomovina bazilike Indija, kjer jo še vedno sadijo v bližini templjev, saj velja za sveto rastlino.
Ostanke bazilike so našli v Egiptu v faraonskih grobnicah v piramidah iz leta 3500 pred našim štetjem. V starem Rimu je bila bazilika prav tako zelo cenjeno zelišče, še posebej v času vladavine Gaja Julija Cezarja. Najzaslužnejši za prenos bazilike z Vzhoda v Evropo so duhovniki, danes pa baziliko kot okrasno, zdravilno in začimbno rastlino uspešno gojijo po vsem svetu.
Bazilika je bila v literaturi prvič omenjena sredi 17. stoletja v angleški literaturi, v ameriški pa šele 100 let pozneje.
Na Haitiju verjamejo, da bazilika privablja denar, uspeh in blaginjo, zato haitijski trgovci pogosto v svoje trgovine dajo baziliko, da pritegnejo kupce in preprečijo nesrečo.
Foto: Crepessuzette / Pixabay
Dodaj odgovor