Perunika (lat. Iris) je zelo cenjena cvetnica iz družine perunikovk (Iridaceae), ki je v našem prostoru pogosto in pomembno prisotna. Je ena izmed okoli 60 vrst iz družine perunikovk, ki je bila poimenovana po tej pomembni vrsti. Druge bolj znane vrste so še gladiola, frezija, lilija in žafran. Poimenovana je bila po grški boginji mavrice Iris, slovensko pa po staroslovanskem bogu Perunu, glavnem božanstvu staroslovanske mitologije. Legenda pravi, da je boginja Iris preko mavrice pošiljala ljudem sporočila in na mestu, kjer se je mavrica dotaknila tal, je zrasla ta čudovita roža. Poznamo jo tudi pod ljudskim imenom bogiša.
Perunika ali iris je trajna zelnata cvetnica. Korenina je v obliki korenike, ki se širi vodoravno in tako rastlini omogoča enostavno in hitro razširjanje. Listi so tanki in ozki, nimajo peclja in rastejo neposredno iz odebeljene korenike, proti koncu se zožijo in so zelenkasto srebrne barve. Na otip so hrapavi in zelo čvrsti. Postavljeni so izmenično v dveh vrstah. Steblo je mesnato in pokončno ter zraste v višino do 100 cm. Cvetovi so veliki, z mehkimi in valovitimi cvetnimi listi ter posejani s črnimi vzorci. Perunike so najpogosteje rožnate in vijolične barve, ki od dna cvetnega lista postopoma temnita, najdemo pa jih tudi v beli ali rumeni barvi. Plod je strok, poln podolgovatih semen.
Perunika je na našem območju zelo pomembna, saj obstaja kar nekaj vrst, ki so samonikle. Ustreza ji celinsko podnebje, pa tudi močvirnata rastišča, poleg tega pa se zlahka prilagaja različnim podnebnim razmeram. Ne prenaša suhih in vročih območij, temveč bolj vlažno in hladnejše podnebje. Lahko uspeva tudi v gorskih predelih, zaradi svojih razkošnih cvetov pa je priljubljena za gojenje na vrtovih in za spomladanske aranžmaje.
Vrste
Trenutno je na svetu več kot 300 vrst perunik, ki rastejo kot samonikle rastline. Na našem območju je zabeleženih nekaj vrst, ki rastejo samoniklo, in nekaj endemičnih vrst, od katerih sta strogo endemični ilirska perunika in bolj razširjena hrvaška perunika. Zaradi lepega cveta pa je perunika v zadnjem času doživela pravi skok v nastajanju hibridov in kultivarjev, zato je nemogoče določiti točno število vrst, ki obstajajo. Že same vrste se med seboj razlikujejo, zato lahko perunike razdelimo v dve skupini: pritlikave perunike, ki imajo krajše steblo in en cvet, ter visoke perunike. Iz vsake skupine v nadaljevanju navajamo najpomembnejše in najbolj pogoste vrste.
Navadna perunika
Navadna perunika je predstavnica vrste in izvira iz nemškega območja. Je visoka perunika s pokončnimi in mesnatimi stebli, njen cvet pa je običajno temno vijolične barve. Zaradi drobnih dlačic v notranjosti cveta jo imenujemo tudi bradata perunika.
Ilirska perunika
Ilirska perunika (lat. Iris pallida subsp. illyrica; sin. Iris pseudopallida) - to vrsto zaradi izjemno nizkega stebla uvrščamo med pritlikave perunike, saj lahko zraste le do višine 5 cm. Ima samo en vijoličen cvet in drobne modre ali bele dlačice, ki spominjajo na brado. Spada med rastline, ki bi bile lahko kmalu ogrožene, najdemo pa jo ponekod v Dalmaciji in na hrvaških otokih.
Nizka perunika
Nizka perunika (lat. Iris pumila) prav tako spada med pritlikave vrste, vendar je še vedno višja od ilirske. Njeni cvetovi so navadno rumeni, z ozkimi cvetnimi listi in polni dlačic na notranjih delih. Uspeva v celinskem območju, ustrezajo ji predvsem peščena tla.
Hrvaška perunika
Hrvaška perunika (lat. Iris croatica) je najbolj razširjena visoka perunika na našem območju. Cvetovi so intenzivno vijolični z rumenimi pikami v sredini. Ker je zelo dekorativna, je ogrožena in velja za redko vrsto. Uspeva lahko tako na globokih kot plitvih apnenčastih tleh.
Ozkolistna perunika
Ozkolistna perunika je pogostejša vrsta, ki jo najdemo v gozdovih, za razliko od drugih vrst pa cveti pozneje, od maja do junija. Listi so nekaj centimetrov tanki in višji od stebla, zato so videti kot travne biljke. Cvetovi so manjši in zelo dišeči.
Vodna perunika (lat. Iris pseudoacorus)
Vodna perunika (lat. Iris pseudoacorus) je ena najbolj razširjenih vrst po vsem svetu, pri nas pa raste tik ob močvirjih in mokriščih okoli rek. Znana je po rumenem cvetu brez značilne bradice, cvetni listi pa so posejani z rdečkastimi žilami. Običajno cveti od aprila do junija.
Bleda perunika
Bleda perunika (lat. Iris pallida) je pogosto znana kot lažno bleda perunika, ime pa je dobila po svetlejših listih v nasprotju z drugimi vrstami. Cvetovi so sicer manjši, vendar jih je na enem steblu več. So vijolične barve z rumeno brado. Večinoma jo najdemo na obali, raste pa na plitvih, kamnitih apnenčastih tleh.
Sibirska perunika
Sibirska perunika (lat. Iris sibirica) se najbolj razlikuje po listih, ki so bolj okrogli in temnejše barve. Njeno steblo je votlo, navadno ima tri cvetove, ki se spreminjajo od nežno vijolične do bele barve z značilno rumeno brado, cveti pa od maja do junija. Najpogosteje jo najdemo na močvirnih in vlažnih območjih.
Gojenje
Perunika je okrasna rastlina, ki se zlahka prilagaja različnim podnebnim razmeram, zato ne preseneča, da jo pogosto gojimo kot okrasno rastlino. V nadaljevanju navajamo vse nasvete o tem, kako jo vzgojiti, da bo imela čudovite cvetove.
Tla
Perunike imajo rade rahla in rodovitna tla, pogosto uspevajo na peščenih tleh in skalnatih območjih. Odvisno od vrste imajo rade suho in kamnito podlago, nekatere pa uspevajo tudi na močvirnih predelih. Pred sajenjem je potrebno opraviti osnovno in dodatno obdelavo tal. Pri spomladanskem sajenju je pomembno, da zemljo jeseni globoko preorjemo. Pred sajenjem je potrebno še zdrobiti zemeljsko skorjo, vendar je pomembno, da spodnji del, ki je namočen, ostane nedotaknjen.
Podnebje
Perunika je rastlina zmernega celinskega podnebja in dobro preživi nizke temperature in močne zime. Rada pa ima tudi toplejša območja, zato nekatere vrste uspevajo na sončnih legah in kamnitih podlagah. Dobro prenašajo bližino vode in soli ter so odporne na mestno onesnaženje, zato rastejo na mestnih vrtovih. So prilagodljive, zato lahko rastejo v senci, vendar imajo na splošno rade bolj sončna rastišča. Rastejo do 700 metrov nadmorske višine in imajo raje ravna tla. Večina jih prekine vegetacijsko obdobje med povišanjem temperature in zmanjšanjem vlažnosti.
Čas sajenja
Perunike sadimo jeseni, vendar je optimalno, če jih posadimo konec poletja, da se ukoreninijo in pripravijo na mrzlo zimo ter cvetenje pozno spomladi. Lahko preživijo temperature do -15°C, najbolje pa se obnesejo pri temperaturi 15°C.
Kolobarjenje
Glede na to, da cveti zgodaj, peruniko najpogosteje gojimo kot predkulturo. Na istem mestu se lahko goji do 3 leta, nato pa je potrebno korenike odstraniti. Če jo gojimo kot drugo kulturo, je potrebno zemljo dobro očistiti korenin, ustrezajo pa ji ustrezajo kulture, ki smo jih predhodno dobro pognojili z organskim gnojilom. Dobro se ujema z drugimi zgodaj cvetočimi rastlinami, kot so potonika, pelin, lilija, ameriški slamnik, rudbekija ali sencoljubnimi rastlinami, kot je krvavi mlečnik, in različnimi sukulentami.
Če želite ob peruniki posaditi rastlino, ki bo uporabna in užitna, ima čebula rada suhe razmere in večina proizvede razmeroma malo listov, zato je mešanica zgodnjih čebulnih sort, ki cvetijo pred perunikami, dobra in koristna izbira za sajenje med njimi.
Dobro uspevajo tudi z drugimi koristnimi zelišči in začimbami, kot so sivka, mačja meta in žajbelj.
Faza mirovanja
Perunika konča svojo rastno sezono, ko se vlaga v tleh zmanjša in temperature povišajo. Med poletno sušo jo je potrebno zalivati enkrat tedensko. Pred zimo, torej po sajenju, je priporočljivo nasad pokriti z rahlo zemljo in slamo ali agrotekstilom, da ga zaščitimo pred zmrzaljo. V zimskih mesecih rastlina prenese sneg, vendar jo je priporočljivo umakniti, da je ne poškoduje.
Sajenje
Perunike ali irise je enostavno vzgojiti le iz enega primerka ali dela korenike, zato so v vrtovih zelo zaželene. Poleg tega so dandanes priljubljene tudi kot komercialna vrsta. V nadaljevanju predstavljamo vse potrebno za uspešno vzgojo.
Sejanje
Čeprav je vzgoja iz semen zelo redka, se jo v zadnjem času ponovno začenja izvajati zaradi enostavnejšega shranjevanja semen, ki poleg tega, da zavzamejo manj prostora, zdržijo dlje in ohranijo priročnost kalitve. Rastlinam porežemo cvetne glavice, da ne porabljajo energije za pridelavo semen. Ko pa se pojavijo stroki s semeni, jih lahko posušimo za naslednjo sezono.
Semena spomladi posejemo v rahlo, humusno zemljo ter jih zalijemo in pokrijemo s folijo, kar ustvari idealne pogoje za kalitev. Rastlina bo cvetela šele po dveh letih. Zanimivo je, da so poganjki na začetku videti kot trava, vendar jih ne smete izpuliti.
Sajenje korenike
Za vzgojo iz korenike se uporabljajo manjše korenike, ki jih ni mogoče posušiti in uporabiti za predelavo. Pomembno je, da so korenike čvrste in pravilno skladiščene ter da imajo razvito korenino. V zemljo jih sadimo s koreninami navzdol, na velikih površinah pa jih lahko sadimo tudi s sadilnikom krompirja. Po sajenju je potrebno koreniko dobro prekriti z zemljo, da pozimi ne zmrzne. Optimalno je, da jo posadite 8 cm globoko in pustite do 30 cm razdalje med vsako rastlino in 50 - 70 cm med vrstami. Pri takšni ureditvi potrebujemo za en hektar do 80.000 sadik.
Gojenje na vrtu
Pri gojenju na prostem je peruniko ali iris bolje posaditi na sončno ali polsenčno mesto. Najpomembnejša je ureditev tal, na katerih bo rastlina rasla, zato težka in ilovnata tla zahtevajo dobro drobljenje in obogatitev s peskom. Lahko jo gojimo tudi v skalnjakih, po cvetenju pa bodo njeni okrasni listi še naprej krasili okolje. Čeprav običajno raste samostojno, se odlično poda v cvetlične kombinacije z drugimi cvetlicami.
Gojenje v rastlinjaku
Perunike so zelo odporne rastline in dobro prenašajo hladnejše zime, zato gojenje v rastlinjaku ni potrebno. Najpogosteje se v rastlinjaku vzgajajo sadike iz semen ali pa se sadike pripravijo na novo sezono. Nato jih je potrebno gojiti na visokih gredah in pri minimalni temperaturi 15°C. Zagotoviti jim je potrebno najmanj 8 ur dnevne svetlobe in rastlinjak redno zračiti. Pomembno je zagotoviti namakalni sistem, ki je lahko škropilni ali kapljični, za zalivanje pa uporabiti deževnico ali demineralizirano vodo. Da bi dosegli optimalne rezultate, je potrebno rastline posaditi v ločene posode v humusno in mineralno zemljo, pomešano s peskom. Spomladi so rastline pripravljene za prodajo in jih lahko odnesemo na prosto.
Gojenje v posodah
Perunika je lahko zelo dekorativna rastlina v za gojenje v posodah na terasah ali na balkonih. Za takšno gojenje se priporočajo pritlikave vrste, katerih listi ne bodo utesnjevali prostora. Pomembno je, da za sajenje izberemo globljo posodo z možnostjo odvajanja vode. Zemljo za sajenje je potrebno zmešati s peskom in zakopati korenike do globine 10 cm.
Ker se korenika razrašča, jo je potrebno vsako leto odstraniti iz tal, odrezati dele in nasad razredčiti ter obogatiti z novo prstjo, enkrat tedensko pa zaliti in hraniti v času razvoja popkov. Zaželeno jo je postaviti na polsenčno mesto, zaščiteno pred direktnim vetrom ali onesnaženjem.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje rastlin vključuje okopavanje in ovijanje korenik. Okopavanje opravimo dvakrat ali trikrat letno, odvisno od prekritosti površine z zemeljsko skorjo in plevelom. Lahko se izvaja ročno ali strojno, odvisno od kolobarja. Pri okopavanju s koreninami odstranimo plevel in zdrobimo zgornjo plast zemlje. Med medvrstno obdelavo lahko odstranimo odvečno zemljo in z njo prekrijemo korenike, ki štrlijo iz zemlje.
Nega
Vzdrževanje perunik ali irisov je zelo preprosto, njihove liste pa lahko ohranimo kot okrasni element na vrtu tudi po cvetenju, zato so primerne za tiste, ki se nimajo veliko časa posvečati rožam. Navajamo vse nasvete, da bo nasad perunike zdrav in negovan.
Zalivanje
Perunike ali irisi cvetijo aprila ali maja, ko je večja količina padavin, ki zadosti njihovim potrebam po vodi. Z dvigom temperature se njihova aktivna vegetacija zmanjša, zato ne potrebujejo stalnega zalivanja. V daljših sušnih obdobjih pa jih je priporočljivo zalivati z deževnico. Rade imajo močvirna in vlažna tla, zato jih ne moti daljše zadrževanje vode.
Gnojenje
Gnojenje perunike delimo na tisto pred sajenjem in tisto med rastno dobo. Med osnovno obdelavo tal jih je zaželeno obogatiti z organskim gnojilom, zlasti na revnih in plitvih tleh. Poleg tega jih lahko med rastjo dognojimo z mineralnimi gnojili. Optimalna je uporaba gnojil, bogatih z dušikom, kot je NPK, vendar šele po opravljeni analizi tal.
Razmnoževanje
Iris lahko razmnožujemo s semeni ali z delitvijo korenike. Semena so manj pogosta metoda in jih je potrebno nabrati, ko strok dozori. Ko strok poči, seme razprostremo na soncu, da se posuši in ga shranimo v papirnati vrečki, da prezimi v temnem in hladnem prostoru. Kaljivost je šibkejša, zato jih je potrebno stratificirati tako, da jih za 24 ur postavimo v hladilnik in pred setvijo 12 ur namakamo v vodi.
Delitev rastline na korenike je najbolje narediti jeseni. Z lopato odstranimo del zemlje, kjer rastejo korenike in jih s škarjami razdelimo na manjše dele. Pomembno je, da vsak del razvite korenine pregledamo glede prisotnosti škodljivcev ali bolezni ter odstranimo mehkejše dele. Nato jim skrajšamo liste in jih presadimo na želeno mesto. To je veliko hitrejši in učinkovitejši način gojenja.
Presajanje
Peruniko presajamo pozno poleti in zgodaj jeseni. Pri presajanju korenike razdelimo, preverimo pa tudi njihovo stanje. Gostota rastline se zmanjša in ji je treba pustiti dovolj časa, da se pred fazo mirovanja na to privadi. Po presajanju je možno, da se bo rastlina polno razcvetela šele čez dve leti, zato ne pričakujte rezultatov takoj spomladi.
Redčenje
Perunike lahko redčite glede na gostoto nasada. Pri pregosto posajenih rastlinah ali ko se je korenika po letih gojenja razrasla, jo je priporočljivo odstraniti in zmanjšati gostoto rastlin, kar omogoča bogatejše cvetove, večje liste ter lepšo in zračnejšo rastno obliko.
Obrezovanje
Po cvetenju je priporočljivo odstraniti cvetoče glavice, da ne izgubljajo energije za pridelavo semena. Poleg tega je mogoče liste obrezati do odebeljenega dela, da skrajšamo rastno dobo. Odstranimo lahko tudi suhe ali obolele liste.
Bolezni
Perunike so zelo odporne rastline, ki se zlahka prilagajajo življenjskim okoljem, odporne pa so tudi na močvirnata območja. Lotijo pa se jih glivične bolezni, ki se prenašajo z drugih rastlin in lahko povzročijo estetske težave. V nadaljevanju te bolezni navajamo.
Mozaik perunike
Mozaik perunike je glivična bolezen, ki se pojavi, če se voda predolgo zadržuje na listih. Tako kot druge bolezni iz te skupine se lahko prenese z druge rastline ali iz okužene zemlje. Napada liste, ki so najprej rumeno pikčasti, kasneje pa se pike povežejo v lise, ki lahko prekrijejo ves list. Napaden list se kmalu posuši, kar lahko vpliva tudi na pridelek cvetov. Odpravimo jih lahko s fungicidi ali zdravimi posamezniki.
Pegavost listov
Drugo bolezen, ki napada liste, povzročajo virusi, katerih simptom so rumene lise na listih. Sčasoma se posušijo in povzročijo luknje v listu, lahko pa se razširijo tudi na večje dele. Razen estetske škode nimajo pomembnega vpliva na rastlino.
Škodljivci
Perunika nima večjih škodljivcev, značilnih za to vrsto, lahko pa jo napadejo škodljivci z drugih bližnjih rastlin. Spodaj predstavljamo, kateri so in kako se jih iznebiti.
Listne uši
Listne uši so pogosti spomladanski škodljivci, ki se hranijo z rastlinskimi sokovi. Pogosto se pojavijo tudi na peruniki, vendar ne povzročajo večje škode, predstavljajo pa estetski problem. Največja težava je, da puščajo za seboj sladko tekočino, ki je povečuje dovzetnost rastline za bolezni. Iznebite se jih lahko tako, da jih poškropite z milnico.
Polži
Polži so običajni vrtni škodljivci, ki se hranijo z listi perunike, saj so podobni travnim bilkam. Večji nasad polžev lahko poje cele liste in rastlina izgubi energijo, potrebno za cvetenje. Iznebite se jih tako, da okoli rastlin namestite razne pasti, polento, pivo ali bronasto žico ali pa jih nabirate ročno.
Uporaba
Čeprav je očitna uporaba perunike kot okrasne rastline zaradi njenih lepih cvetov, ima pomembno vlogo v ljudski medicini in današnji kozmetični industriji.
Nabiranje
Korenike pobiramo po dveh do treh letih od sajenja. Odstranjujemo jih konec poletja ali v začetku zime, ko vse cvetlice odcvetijo, lahko pa tudi zgodaj spomladi, vendar pred rastno dobo. Poteka lahko ročno, z lopato ali z orodjem za izkopavanje korenovk. S korenik speremo zemljo in odstranimo korenine ali žile. Manjše korenike uporabimo za nadaljnjo pridelavo, večje pa razpolovimo. Iz 1 ha perunike lahko pridobimo 10.000 kg surovih in 2.500 kg suhih korenik. Če perunike nabiramo kot rezano cvetje, jih je potrebno odrezati z ostrimi škarjami, preden se vsi cvetovi popolnoma odprejo.
Narezane korenike sušimo na neposredni sončni svetlobi ali v sušilnici pri 50°C, dokler vsa tekočina ne izpari, nato pa jih zapakiramo za nadaljnjo uporabo. Posušena korenika je trda, bele ali svetlo rumene barve in diši po vijolicah.
Skladiščenje
Kot rezano cvetje lahko peruniko hranimo v hladnejšem prostoru v posodah z vodo do enega tedna. Nenehno menjavanje vode lahko podaljša njegovo življenjsko dobo.
Posušeno koreniko zapakiramo v vrečke iz jute in hranimo v hladnem in temnem prostoru, pri čemer je posebna pozornost namenjena zaščiti pred insekti. Shranjena korenika se ohrani do nekaj mesecev.
Kozmetika
Perunika se večinoma uporablja za proizvodnjo prahu, ki se uporablja v parfumih ali osvežilcih zraka. Poleg tega iz posušene korenike pridobivajo tudi eterično olje. Korenika ima močan vonj po vijolici, kar se uporablja v parfumih ali osvežilcih zraka, pa tudi kot dišavni dodatek kremam in oljem za telo. Bogata je z minerali, ki krepijo elastičnost kože in ji vračajo sijaj. Sok iz sveže korenine se uporablja za odstranjevanje peg. Iz cvetov izdelujejo vijolično ali modro barvilo, ki se uporablja v kozmetiki ali prehrambni industriji.
Medicina
Iris se pogosto uporablja v ljudski medicini. Uporablja se zmleta korenika, ki jo lahko dajemo kot dodatek hrani ali pa jo zmešamo z vodo in pripravimo napitek. Pije se pri težavah z jetri ali žolčem, vendar je potrebno paziti na količino zaužitega. Poleg tega pomaga pri migrenah in težavah z menstrualnimi krči ter ženskim reproduktivnim sistemom. Pomaga tudi pri zamašenih žolčevodih in se uporablja kot diuretik.
Zanimivosti
Perunika je zelo razširjena rastlina in jo gojijo že več kot tisoč let. Njena najstarejša omemba je v starem Egiptu, kjer so jo vladarji držali v rokah poleg žezla kot simbol moči. V stari Grčiji in Rimu so jih vzgajali na vrtovih bogatašev, po srednjem veku pa se je začela njena množična uporaba v kozmetiki in proizvodnji parfumov. Danes je najpomembnejši njen hortikulturni pomen, zato sadike pridelujejo po vsem svetu.
Perunika je na našem območju pridobila na pomenu v času prvih Slovanov, ki so njeno korenino privezali otroku okoli vratu kot zaščito pred uroki.
Pogosto se uporablja kot motiv na slikah ali vezeninah na narodnih nošah, pa tudi v delih priljubljenih svetovnih umetnikov, kot je Vincent van Gogh.
Perunika je bila razglašena za hrvaško nacionalno cvetlico in zanimivo je, kako se je to zgodilo. Pred razstavo cvetja na Japonskem leta 2000 se je ugotovilo, da Hrvaška nima nacionalne cvetlice, zato je Hrvaška akademija znanosti in umetnosti sprejela odločitev o razglasitvi perunike ali irisa za uradno nacionalno cvetlico.
Foto: Capri23auto / Pixabay
Dodaj odgovor