Pelin (lat. Artemisia) je rod aromatičnih zelnatih rastlin, ki obsega preko 480 vrst, saj v ta rod uvrščamo najstarejše in najbolj cenjene vrste zdravilnih rastlin. Rod Artemisia spada v družino nebinovk (Asteraceae, alt. Compositae), ki vključuje vrste, kot so ambrozija, navadni potrošnik (cikorija), kamilica, regrat, modri glavinec itd. Beseda "artemisia" izhaja iz imena grške boginje Artemide ali iz grške besede "artenes", ki pomeni zdrav, svež.
Pelin imenujemo tudi ominika, komoljika, metlika, pelen, pelinka. Zaradi podobnih morfoloških značilnosti ga pogosto zamenjujejo z ambrozijo (lat. Ambrosia artemisiifolia).
Pelin je zelo razširjena rastlina in ga najdemo po vsej severni polobli - v Evropi, Severni Ameriki in Aziji. Izviral naj bi iz vzhodne Evrope in srednje Azije. Pelin je znan po svojih zdravilnih lastnostih, poleg tega pa tudi po svojem aromatičnem in grenkem okusu ter velja za eno najbolj grenkih zelišč. Samoniklo raste na travnikih, ob gozdnih poteh in ob robovih gozdov, ob obali, na kamnitih tleh in na pašnikih, ob živih mejah, mejnikih in zidovih. V Sloveniji ga najpogosteje najdemo na Primorskem, raste pa tudi v notranjosti. Na vrtu ga pogosto gojimo kot eno izmed rastlin za "domačo lekarno", intenzivno pa ga gojimo tudi za proizvodnjo kozmetičnih in zdravilnih izdelkov, pijač, začimb in v dekorativne namene.
Temno zeleni listi pelina so pernato deljeni in poraščeni z belo srebrnimi svilnatimi dlačicami. Pokončno, čvrsto, razvejano in včasih pri dnu olesenelo steblo je prav tako poraščeno z dlačicami. Pelin lahko zraste do višine 200 cm in živi do 10 let. Raste v obliki grma ali polgrma. Cvetovi so majhni, pokončni in zbrani v rumene cvetne glavice ter so hermafroditni (vsebujejo pestič in prašnike). Pelin cveti od junija do oktobra. Korenina je majhna, vretenasta in čvrsta. Listi in cvetovi imajo značilen vonj in okus, korenina je blagega aromatičnega okusa.
Sorodniki
Vrste
V Sloveniji samoniklo raste 16 vrst pelina, ki so si genetsko in morfološko sorodne in podobne, vendar se razlikujejo po zdravilnih lastnostih, uporabi in rastiščih. Nekatere vrste gojimo le v dekorativne namene, druge pa izključno v zdravilne namene. Vrste pelina, ki so prisotne v Sloveniji so: abrašica, navadni (gorski, pravi) pelin, sladki pelin, beli pelin, modrikasti ali obmorski pelin, primorski pelin, pehtran, pontski pelin, šibasti pelin in divji pelin. Kot invazivna vrsta je bil zabeležen tudi verlotov pelin (lat. Artemisia verlotiorum Lamotte). V nadaljevanju bodo podrobneje opisane najpogostejše in najbolj zdravilne vrste pelina: gorski pelin, sladki pelin, divji pelin in abrašica.
Gorski pelin
Gorski ali pravi pelin (lat. Artemisia absinthium) najpogosteje splošno poimenujemo kar "pelin" in je zato tudi najbolj prepoznaven. Steblo je pokončno, listi so pernato deljeni in poraščeni s sivimi dlačicami. Zaradi visoke vsebnosti eteričnega olja (kemične snovi tujon, cineol, borneol) in grenkih snovi (absint, artabisin) ima grenak okus ter aromatičen, prijeten vonj. Iz te vrste pelina proizvajamo alkoholno pijačo pelinkovec, ki je poleg janeža in komarčka sestavina absinta. V zdravilne namene se uporabljajo listi in cvetovi, lahko tudi korenina.
Sladki pelin
Zelo zdravilna in znana vrsta je tudi sladki ali enoletni pelin (lat. Artemisia annua). V nasprotju s svojim imenom nima sladkega, ampak grenak okus, kot večina drugih vrst pelina. Poimenovanje se verjetno nanaša na sladek vonj in aromo, ki sta značilna za to vrsto, saj ga imenujejo tudi dišeči pelin. Je enoletna zelnata vrsta in v naravi raste samoniklo kot "plevel". Raste lahko v obliki grma ali kot posamezna rastlina, visoka do 2 m. Velikokrat ga lahko zamenjamo s pravo kamilico (Matricaria chamomilla). Sladki pelin vsebuje spojino artemisinin, ki se uporablja za zdravljenje malarije in krepitev imunosti.
Abrašica
Abrašica (lat. Artemisia abrotanum) je vrsta, ki izvira iz Evrazije, danes pa raste po vsem svetu, in tudi v Sloveniji. Za razliko od prej opisanih vrst je trajnica. Vonj spominja na pijačo Coca-Cola, zato abrašico včasih imenujejo tudi "Coca cola pelin". Zaradi lepe barve in oblike listov jo pogosto gojijo v dekorativne namene. Listi se uporabljajo v zdravilne namene (za pripravo čaja), v kulinariki kot začimba in tudi kot repelent proti moljem. Pri nekaterih ljudeh lahko povzroči alergijsko reakcijo.
Divji pelin (lat. Artemisia vulgaris)
Divji pelin samoniklo raste v Evropi, Aziji in Afriki, v Severni Ameriki pa velja za invazivno vrsto. Kot abrašica je tudi divji pelin zelnata trajnica. Številni cvetovi so zbrani v socvetje. Raste na zapuščenih zemljiščih, ob rekah in cestah, na sončnih in suhih legah ter na tleh, bogatih z dušikom. Uporablja se v tradicionalni kitajski medicini (v akupunkturi), kot začimba in kot biofumigantna rastlina (za dimljenje in čiščenje prostorov). Listi divjega pelina so bogati s karotenom, askorbinsko kislino in eteričnim oljem. Prisotnost divjega pelina kaže na bogatost tal s kalijem. Dobro prenaša nizke temperature in sušo, razmnožuje se lahko s semeni in potaknjenci ter je zelo odporen na škodljivce. Številni vrtnarji na svojem vrtu gojijo divji pelin zaradi njegovega biocidnega delovanja proti insektom, ogorčicam in glivičnim boleznim.
Gojenje
Pelin ima skromne zahteve glede pogojev za rast in ga lahko gojimo kot zdravilno, aromatično, repelentno in okrasno rastlino na vrtu, njivi ter v posodah. Zaradi bujne in razvejane rasti je obrezovanje pelina nujno, od zunanjih okolijskih pogojev pa je najbolj pomembno, da se nahaja na sončni legi.
Tla
Različne vrste pelina so prilagojene različnim tipom tal, saj lahko dobro uspeva na kamnitih, apnenčastih, peščenih in glinenih tleh. Najpomembnejša fizikalna lastnost tal je dobra prepustnost, saj pelin ne prenese prevelike vlage v tleh. Če tla niso dovolj rahla, prepogosto zalivanje ni potrebno, ampak šele, ko se voda popolnoma vpije v tla. Pred sajenjem ali setvijo je potrebno tla preorati ali prekopati. Pelin dobro uspeva na kislih ali rahlo kislih tleh s pH okoli 5,5, lahko pa uspeva tudi na nevtralnih in alkalnih tleh (pH do 8,0).
Podnebje
Večina vrst pelina zelo dobro prenaša mraz, še bolje pa sušo. Pelin odlično uspeva na območjih z zmerno toplim podnebjem, na prisojnem terenu. Nekatere vrste in sorte so bolj prilagojene hladnejšim zimam celinskega podnebja, druge pa bolj prilagojene toplejšim podnebnim razmeram. V splošnem lahko rečemo, da je pelin odporna in prilagodljiva kultura in da lahko uspeva tako v notranjosti kot v obmorskih območjih. Pelin najbolje uspeva na sončnih legah, uspeva pa lahko tudi v polsenci.
Čas sajenja
Čas sajenja pelina je odvisen od načina razmnoževanja. Če ga razmnožujemo s semeni, je idealen čas setve spomladi, v marcu ali aprilu. Sejanje na kališča ali tople grede je bolj zgodaj - konec februarja ali v začetku marca. Če pa pelin razmnožujemo z delitvijo grmov, je najbolje, da nove rastline posadimo jeseni, pred jesenskim deževjem, ki bo mlade rastline dobro zalilo, lahko pa tudi zgodaj spomladi, pred sušo in visokimi temperaturami.
Kolobarjenje
Pelin vzgajamo na isti površini več let, zato ne sodi v klasičen enoletni kolobar pridelkov. Na isti površini ga lahko gojimo 4 - 6 let, potem pa ga je potrebno preseliti na drugo površino, ker se začneta zmanjševati pridelek in kakovost. Pri izbiri površine, na kateri bomo vzgajali pelin je najpomembnejše, da na njej ni plevela, saj ga pelin, zaradi tekmovanja za vlago, hranila v tleh in sončno svetlobo, ne prenese.
Najboljše predhodne kulture za pelin so okopavine, oljna ogrščica, strnine (pšenica, rž, ječmen, oves) in vse druge poljščine, ki uspešno zatirajo plevel. Pelin je skupaj z drugimi vrstami z repelentnimi in insekticidnimi lastnostmi priporočljivo zasaditi med vrstami, kjer rastejo glavni posevki.
Korenje je edina rastlina, ki velja za dobro družbo pelinu, saj pelin odganja napade korenjeve muhe. Vendar pa je zaradi njegove strupenosti bolje poleg korenja posaditi druge rastline z enakim delovanjem, kot so por, čebula in dišavnice, kot so rožmarin, janež, koromač in žajbelj.
Faza mirovanja
Pelin preide v fazo mirovanja, ko odcveti in se razvije seme. Pri večini vrst pelina listi pozimi ne odpadejo, vendar je potrebno spremljati zunanje vremenske razmere, da rastlino pravočasno zaščitimo pred morebitno zmrzaljo. Pelina v fazi mirovanja ni priporočljivo pogosto zalivati, ampak le, ko se tla izsušijo. Če je zima suha, ga je potrebno zalivati pogosteje. Če pelin v celinskih predelih gojimo na prostem, ga lahko zastremo z lesnimi sekanci, suho travo, slamo ali senom, da zaščitimo korenine pred zmrzaljo. Med fazo mirovanja lahko opravite tudi obrezovanje ter odstranjevanje suhih in starejših vej.
Sajenje
Sajenje pelina je praviloma preprosto, še posebej, če gojimo sadike. Pri setvi je lahko problematična nizka kaljivost semen, ki je značilna za določene vrste pelina (npr. pehtran). Sadimo lahko ročno ali z natančnimi sejalnicami, tla pa morajo biti predhodno dobro pripravljena.
Pelin je zelnata trajnica ali enoletnica (odvisno od vrste) in cepljenja ne izvajamo, zato izbira podlage za pelin ni opredeljena. Najpogostejši način pridobivanja želenih lastnosti iz ene sorte in njenega križanja z drugo je s potaknjenci zelnatih rastlin. V hortikulturi izvajamo takšno križanje pri razmnoževanju izbranih genotipov ali hibridov z visokim odstotkom artemizinina v listih ali pri določenih mutiranih rastlinah.
Sejanje
Seme pelina kali na prostem in ga je, preden ga posejemo na odprto sončno mesto, priporočljivo zmešati s peskom. Tako mešanico peska in semen položimo na površino zemlje in zalijemo. Pri neposrednem sejanju naj bo med vrstami razdalja pelina 40 - 50 cm, znotraj vrste pa 15 - 30 cm.
Semena posejemo plitvo, do 1,5 - 2 cm globine. Interval sejanja je odvisen od vrste pelina, sorte in bujnosti oziroma potrebnega vegetacijskega prostora. Za setev na površini 1 ha potrebujemo približno 3 kg semen, redčenje pa opravimo po kalitvi. Seme vzkali po 2 - 9 tednih, kar je odvisno od vrste pelina, pa tudi od zunanjih pogojev (svetloba, temperatura in vlaga). Po kalitvi je treba mladim rastlinam dodati kompost in jih dobro zalivati, dokler se ne okrepijo in razvijejo korenin. Trajne oz. večletne vrste pelina sejemo spomladi, enoletne pa lahko sejemo tako spomladi kot jeseni.
Sajenje sadik
Pelin lahko posejemo tudi v običajne posode za vzgojo sadik. Sadike postavimo na sončno in toplo mesto ter jih redno zalivamo, še posebej pred brstenjem in dokler se ne pojavijo prvi pravi listi. Dokler sadik ne presadimo v zemljo, jih je potrebno vzdrževati in negovati, kar vključuje dodajanje humusa, ko vzkalijo ter za tem vzdrževanje vlažnosti tal in zdravja rastlin. Ko sadike zrastejo do višine 8 - 10 cm, jih presadimo na njivo ali na vrt v pripravljeno zemljo.
Pri sajenju z metodo delitve grma je potrebno korenine razdeliti na 5 - 8 delov. Tako razdeljene rastline je potrebno takoj presaditi v zemljo, tako da se prvi listi nahajajo blizu tal. Po sajenju je potrebno rastline redno zalivati, dokler se ne ukoreninijo. Z delitvijo korenin lahko pridobimo 3 - 6 novih sadik in to je najpogostejši način sajenja za potrebe vrtnarstva.
Pelin lahko sadimo tudi s pomočjo zelnatih potaknjencev, kar uporabimo, da pridobimo nove rastline z enakimi želenimi lastnostmi kot jih ima matična rastlina, iz katere so vzeti potaknjenci. Pri sajenju potaknjencev lahko za boljše in hitrejše ukoreninjenje uporabimo fitohormone.
Gojenje na vrtu
Pelinu na vrtu ustreza sončna lega, idealna pa so tudi mesta, zaščitena pred močnimi vetrovi. Kadar pelin ni glavni posevek, t.j. če ne pridelujemo intenzivnih nasadov, ga pogosto posadimo ob robovih zelenjavnega vrta, saj ima uporabne repelentne lastnosti, ki odganjajo škodljivce številnih vrst zelenjave. Proti listnim ušem, rji, pršicam, gosenicam in mravljam uporabimo domač in preprost pripravek iz pelina - 300 g svežih listov in cvetov pelina ali 30 g suhega pelina namočimo v 10 l vode ali deževnice. V vodi se namaka 2 - 3 dni, nato pa je pripravek pripravljen za škropljenje, kar izvajamo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne.
Gojenje v rastlinjaku
V celinskem podnebju lahko pelin gojimo tudi v zaprtih prostorih (rastlinjaku), vendar pa je to najpogosteje le med kalitvijo. Prednost sejanja pelina na topla ali hladna kališča je prihranek semena - potrebujemo 0,5 kg/ha semen. Prav tako je v kontroliranih pogojih (vlaga, temperatura) in ob zaščiti pred neugodnimi zunanjimi vplivi večja možnost, da bodo sadike zdrave in kakovostne. V zaprtih prostorih sejemo bolj zgodaj, konec februarja ali v začetku marca. Sadilna razdalja med vrstami je 8 - 10 cm, znotraj vrste pa 1 - 2 cm. Potrebno je 90 - 120 dni, da se rastline razvijejo in pripravijo za nadaljnjo rast na prostem.
Gojenje v posodah
Pelin je rastlina, ki jo lahko gojimo tudi v posodah, še posebej, če jih postavimo na balkon z veliko sončne svetlobe. Zemlja v posodah naj bo bogata s humusom, saj je kakovosten substrat ključnega pomena za uspešno rast in razvoj rastline v posodi. Posode lahko postavimo tudi v hišo, vendar na zračno in sončno mesto. Če v posodi vzgajamo divji pelin, je potrebno poskrbeti za dobro prezračenost, saj se takšne rastline pogosto težko prilagodijo suhemu zraku v zaprtih prostorih. Spomladi, poleti in zgodaj jeseni je najbolje, da je posoda s pelinom na prostem, ko pa se začnejo temperature zniževati, posodo prinesemo v zaprt prostor ali jo zaščitimo. Okrasni pelin pogosto gojimo v posodah, druge vrste pa pogosteje posadimo v zemljo na prostem.
Vzdrževanje nasada
Pri vzgoji pelina je najpomembnejši agrotehnični ukrep pletje plevela, zlasti ko so rastline še mlade in se razvijajo. V tej fazi jim lahko pleveli (predvsem trajnice) konkurirajo za vlago in hranila v tleh. Drugi ukrepi za vzdrževanje nasadov pelina so okopavanje, obdelava, dognojevanje in pravočasna zaščita pred škodljivci in boleznimi. Če opazite spremembo barve listov, je potrebno za en teden zmanjšati intenzivnost zalivanja in preveriti drenažne pogoje. Če pelin gojimo v glinastih tleh s slabšo prepustnostjo vode, je rahljanje tal tudi eden izmed ukrepov vzdrževanja.
Nega
Pelin je nezahtevna in odporna rastlina ter ne zahteva pogostega vzdrževanja in nege. Vzdrževanje nasadov pelina obsega pletje plevela, vzdrževanje vlage, varstvo pred škodljivci in boleznimi, dodajanje humusa, redčenje pregostih sklopov, obrezovanje in redčenje. Rastline lahko zlasti v sušnih in zimskih mesecih zastremo, da v tleh ohranjamo stabilno temperaturo.
Zalivanje
Pelin je kultura, ki zelo dobro prenaša sušo in praviloma ne potrebuje veliko vode. Dobro razvita vretenasta korenina rastlini omogoča črpanje vode iz globljih plasti zemlje. Pelin pa je vseeno potrebno zalivati, da izboljšamo kakovost posameznih delov rastline. Potrebe po vodi so še posebej izrazite pri mladi rastlini oz. v prvi rastni sezoni. Redno zalivanje je potrebno dokler se rastlina ne razvije in okrepi, kasneje pa je le redko potrebno intenzivnejše namakanje, razen v obdobjih velike suše. Pelin je potrebno med prvim poletjem pogosteje zalivati - vsakih 7-10 dni in pustiti, da se voda popolnoma vpije v tla, da preprečimo zadrževanje odvečne vode in gnitje korenin. Odrasle rastline lahko zalivamo tudi poleti na vsake 2 - 3 tedne.
Gnojenje
Pelin dobro uspeva na revnih tleh, zato pogosto gnojenje in dodatno gnojenje ni potrebno, še zlasti pri gojenju posameznih rastlin na manjših gredicah, ki jim redno dodajamo organsko maso. Prepogosto gnojenje z dušikovimi gnojili je lahko celo nevarno in povzroči podolgovato in okorno rast stebla. Pri intenzivni vzgoji pelina, je potrebno pred sajenjem tla pognojiti z zrelim gnojem, v količini 20 - 30 t/ha. Na povprečno rodovitnih tleh je potrebno dodati 40 - 60 kg/ha N, 50 - 70 P2O5 in 90 - 100 kg/ha K2O. Osnovno in dodatno gnojenje sta v veliki meri odvisna od analize tal in foliarne analize, ki ju je treba opraviti pred ugotavljanjem potreb rastline po dušiku, fosforju in kaliju, odvisna pa sta tudi od vrste pelina, ki jo gojimo.
Razmnoževanje
Pelin se v naravi razmnožuje s semeni, ki lahka in jih pogosto raznaša veter. Cvetovi pelina so dvospolni - zunanji cvetovi so ženski, notranji pa moški, zato je pelin samooplodna rastlina, ki za oprašitev ne potrebuje druge rastline. Pelin pri vzgoji lahko razmnožujemo vegetativno in generativno, in sicer s setvijo semena, delitvijo korenin in pridobivanjem sadik iz zelnatih potaknjencev.
Presajanje
Pelin presajamo spomladi, ko mine nevarnost pozebe. Če je rastlina pozimi rasla v zaprtem prostoru v cvetličnem lončku, jo presadite na vrt, ko doseže višino okoli 10 cm. Pri pelinu se presajanje nanaša tudi na jesensko oddvojitev korenin od matične zdrave rastline. Pri tem je pomembno, da rastlino razdelimo skupaj s korenino. S to metodo lahko pridobimo do 8 novih rastlin, ki jih presajamo na medvrstno razdaljo 50 - 60 cm, znotraj vrste pa na razdalji 40 - 50 cm.
Pomlajevanje
Večletni pelin je potrebno pomladiti, ko doseže določeno velikost oz. ko razvije bujen grm. Pomlajevanje vključuje rezanje porumenelih ali suhih listov ter podolgovatih starejših in povešenih vej. Celotno rastlino pomladimo tudi z dodajanjem organskih snovi v tla, na primer z zastiranjem ali prekrivanjem s kompostom. Z rednim dodajanjem hranil v tla zagotovimo rastlini boljšo prehrano, izboljšano odpornost in imunost ter s tem tudi boljšo rast in pridelek.
Redčenje
Redčenje pelina se nanaša na odstranjevanje podolgovatih vej in povešenih poganjkov, s čimer notranjim vejam omogočimo zadostno izpostavljenost sončni svetlobi. Redčenje lahko izvajamo v fazi mirovanja (pozimi), lahko pa tudi med vegetativno rastjo rastline. Pelin redčimo le ob suhih dneh, da se mesto redčenja ne navlaži.
Obrezovanje
Pelin je potrebno obrezovati zaradi bujne in močne rasti grma. Zelena rez se izvaja poleti, da odstranimo podolgovate in povešene veje. Z ostrimi škarjami nad prvimi listi odrežemo zgornji del veje. Jeseni grm porežemo, da oblikujemo kompaktno obliko grma. Po potrebi lahko pelin močno obrežemo, na višino približno 15 cm. Iz obrezane rastline se bodo razvili novi poganjki.
Odrezanih delov pelina ni priporočljivo odlagati na kompost, ker se ga bodo zaradi grenkih snovi mikroorganizmi in deževniki izogibali. Prav tako lahko substrat, v katerem je pelin razpadel, iz istega razloga onemogoča normalno rast drugih rastlin.
Priprava na naslednjo sezono
Če gojimo enoletno vrsto pelina, je potrebno naslednje leto rastlino skupaj s koreninami odstraniti in pripraviti zemljo za naslednji pridelek. Tla je potrebno zrahljati, prekopati ali preorati ter pognojiti z organskim gnojilom, običajno zrelim hlevskim gnojem. Če pa gojimo večletno vrsto pelina, ki na isti površini ostane več let, potem pri pripravi na naslednjo sezono posevek negujemo s spomladanskim ali jesenskim dognojevanjem, zalivanjem, rezjo ter zaščito pred škodljivci in boleznimi.
Bolezni
Posamezne rastline pelina zelo odporne in se redko okužijo z boleznimi, ki prizadanejo rastline. Ob določenih vremenskih pogojih pa se okužba vseeno lahko pojavi npr. če je spomladi povečana zračna vlaga, ki jo spremljajo visoke temperature. Zadrževanje vode v predelu korenin lahko pri pelinu povzroči gnitje korenin.
V posevkih pelina se pojavljajo naslednje bolezni: pegavost listov, rja stebla in listov ter glivične bolezni, ki jih povzročata Erysiphe spp. in Plasmopora spp.
Pegavost listov
Pegavost listov povzroča vrsta patogene glive Cercospora absinthii. Na pelinovih listih povzroči nastanek peg s temnim, črnim robom in sivo notranjostjo, simptomi pa se lahko kažejo tudi v obliki ožigov na listu. Glivini toksini uničujejo rastlinske membrane in ob ugodnih razmerah za njeno širjenje, lahko povzroči smrt rastline. Uspešno jo zatiramo s fungicidi, preventivno pa jo preprečimo z zagotavljanjem pretoka zraka v območju rastline in njene notranjosti ter z dobro drenažo tal.
Rja stebla in listov
Bolezen povzroča Puccinia absinthii, patogena gliva iz rodu Puccinia, kar prepoznamo po pojavu črnih izbočenih pik in sivo-črne prevleke na zadnji strani lista. Ob intenzivni okužbi jo lahko zatiramo tudi s fungicidi. Če bolezen opazite v zgodnji fazi, lahko okužene dele rastlin odstranite in sežgete.
Škodljivci
Pelin je zaradi že omenjenih grenkih snovi in eteričnega olja zelo odporen proti škodljivcem ter deluje repelentno na molje, mravlje, muhe, listne uši, miši in druge vrtne škodljivce. Zaradi te lastnosti je pelin idealna kultura za ekološko pridelavo, ki prepoveduje uporabo pesticidov in insekticidov. Na pelinu so najpogosteje opaženi škodljivci: listni zavijač, pelinova listna uš, pelinov molj in strune.
Listni zavijač
Semasia pupillana je bel molj z rjavimi znamenji na sprednjih krilih, ki se prehranjuje s steblom in korenino pelina, najpogosteje pa ga opazimo julija in avgusta. Ličinke najprej opazimo v lubju stebla, nato se spustijo do koreninskega vratu in korenin ter si vrtajo pot skozi steblo. Ličinke se nato zabubijo v tanek zapredek med koreninami ali v koreninah. V Sloveniji napadi listnega zavijača niso pogosti in ne predstavlja večje nevarnosti za pelin.
Pelinova listna uš
Pelin običajno posadimo kot vrtno rastlino, ki bo odganjala listne uši, vendar se je ta vrsta uši (Macrosiphoniella absinthii) prilagodila grenkim snovem, ki jih vsebuje pelin. Uši so rdečkasto rjave barve in jih zlahka prepoznamo po črni lisi na sredini trebuha. Velike so 1,5 - 2,5 mm in se na zgornji strani lista pelina prehranjujejo s sesanjem rastlinskega soka. Ob močni okužbi lahko pride do venenja in sušenja rastline, vendar si posamezne rastline večinoma opomorejo.
Uporaba
Že iz antičnih časov je najbolj znana uporaba pelina v medicini, saj deluje antiprotozoalno, antibakterijsko, protiglivično, protivnetno, imunomodulatorno, citotoksično, analgetično, nevroprotektivno, antidepresivno, prokognitivno, nevrotrofično in antioksidativno ter vpliva na stabilizacijo celične membrane.
Pelin ima številne načine uporabe tudi v kozmetiki in kulinariki. Glavne snovi za biološko delovanje rastline so: eterično olje, grenki seskviterpenski laktoni, flavonoidi, druge spojine, ki dajejo grenak okus, azuleni, fenolne kisline, tanini in lignani.
Nabiranje
Pelin dozori in ga lahko začnemo nabirati julija in avgusta. Liste nabiramo pred cvetenjem, cvetove pa lahko nabiramo pred in med cvetenjem. Pelin nabiramo šele v drugem letu rasti, saj v prvem letu ne cveti. Od drugega leta dalje pa ga prvič nabiramo pred cvetenjem, ko cvetovi še niso popolnoma oblikovani. V deževnih letih lahko izvedemo nabiranje dvakrat.
V intenzivnem nasadu lahko ob eni košnji pospravimo 16.000 - 32.000 kg/ha zelene rastlinske mase, iz katere po sušenju pridobimo 4.000 - 8.000 kg/ha posušene rastlinske mase. Za 1 kg suhe mase je potrebno nabrati 4 kg svežega pelina. Zdravilne snovi in eterična olja so prisotna v vseh delih rastline, največ pa v zgornjem delu rastline (do 30 cm). Zato nabiramo zgornje, zelene dele rastline, spodnje dele stebla pa pustimo. Nabiranje poteka v suhem in lepem vremenu.
Sušenje
Nabrane zelene dele rastlin je potrebno takoj posušiti. Svežo maso lahko sušimo v sušilnicah pri temperaturi do 40°C. Drugi način je sušenje rastlin na sobni temperaturi in v senčnem zračnem prostoru, kar je daljši, vendar enako učinkovit postopek. Pri sušenju je potrebno paziti, da nabrani rastlinski deli čim bolj ohranijo aromo, vonj, okus in barvo, zato prostor, v katerem sušimo, ne sme biti izpostavljen soncu.
Posušene dele rastline lahko spravimo v papirnate vrečke ali kozarce, ki jih hranimo v temnem in hladnem prostoru.
Ozimnica
Kulinarika
Alkoholna pijača iz pelina, ki je znana pri nas, je pelinkovec. V svetu pa je veliko bolj znan liker absint, ki ga pripravljajo s pelinom, janežem in koromačem. Absint je bil v 20. stoletju prepovedan, ker povzroča halucinacije (visoka vsebnost tujona), v prevelikih količinah pa lahko povzroči trajne poškodbe živčnega sistema. Iz pelina poleg pelinkovca in absinta tudi posušene začimbe in čaj.
Pri uživanju pelina bodite previdni. V odvisnosti od odmerka je lahko tudi strupen in povzroča različne bolezni (psihične težave in motnje živčnega sistema). Sodobna medicina je zato prepovedala uživanje eteričnega olja, pridobljenega iz pelina, prav tako se uživanje pelina odsvetuje nosečnicam, doječim materam in otrokom.
Kozmetika
Različne vrste pelina se uporabljajo za izdelavo različnih kozmetičnih pripravkov. Na pelinovi osnovi izdelujejo kreme, balzame in tonike, ki lajšajo bolečine v sklepih, pomagajo pri razdraženosti kože, rdečici in aknah, vlažijo kožo, zdravijo luskavico in ekceme. Izvleček pelina deluje pomirjujoče, protivnetno, antibakterijsko in spodbuja rast las. Pelin je tudi pogosta sestavina izdelkov za nego otroške kože ter izdelkov za zaščito in pomlajevanje mastne in pigmentirane kože. Dodajajo ga kremam, losjonom, šamponom, formulam v prahu in deodorantom.
Pelin v kozmetiki še vedno uporabljajo v terapevtske in profilaktične namene ter kot sestavino izdelkov proti staranju za nego zrele kože obraza in telesa. Snovi, ki jih vsebuje, prispevajo k uravnavanju kožnega metabolizma, hitremu izločanju toksinov in spodbujanju regeneracije kožnih celic.
Medicina
Pri pelinu latinsko ime rodu "Artemisia" izhaja iz imena grške boginje Artemide in mitološke zgodbe, da je dala pelin kentavru Hironu kot zdravilo za ljudi. Pelin so v medicinske namene poleg Starih Grkov uporabljali tudi Egipčani kot antiseptik in poživilo, veliko pa ga uporabljajo v ljudski medicini mnogih narodov, predvsem pri zdravljenju želodčnih, jetrnih in žolčnih bolezni ter težav. Pelin se uporablja za zdravljenje ženskih bolezni (pomaga pri različnih ginekoloških obolenjih), pri celjenju ran, izčrpanosti, nespečnosti, nevrozah, malariji in epilepsiji.
Pelin tudi izboljšuje tek in prebavo, spodbuja delovanje žolča, deluje rahlo odvajalno, spodbuja delovanje jeter in zdravi vročico. Skupaj s timijanom ga uporabljajo pri zdravljenju alkoholizma. Gorski pelin izboljšuje delovanje hormonskih žlez, uporablja pa se tudi pri debelosti, sladkorni bolezni, revmi in za odpravo zajedavcev.
Pelinove zdravilne lastnosti pripisujejo spojinam, ki rastlini dajejo grenkobo - povzročajo refleksno izločanje želodčnega soka, spodbujajo sekretorne celice v jetrih in trebušni slinavki ter povečujejo želodčno gibanje in širjenje drobnih žil sluznice, eterično olje pa dokazano poveča nastajanje prebavnih sokov in izboljša pretok krvi.
Pelin v ljudski medicini pelin velja za vsestransko in učinkovito zdravilno rastlino, danes pa se uporablja kot sestavina številnih zdravil ter v homeopatiji, alopatiji in akupunkturi.
Gospodarstvo
Zaradi že omenjenih spojin pelin v kmetijstvu uporabljajo kot repelent in insekticid: pripravki na osnovi pelina odganjajo molje, listne uši, stenice, mravlje in številne druge rastlinske škodljivce. Pelin uporabljajo tudi v veterini -dodajanje posušenega pelina v krmo prežvekovalcev spodbuja njihov apetit, izboljša prebavo in oskrbo s hranili, vpliva na hitrejšo rast živali in poveča količino maščobnih kislin v mesu. Lastnosti pelina in možnosti njegove uporabe v biotehnologiji ter kozmetični in medicinski industriji še vedno raziskujejo.
Zanimivosti
Na Kitajskem je bila uporaba pelina zabeležena leta 186 pred našim štetjem. Sladki pelin so uporabljali v zdravilne namene, kot zdravilo proti malariji in hemoroidom. Zapis o uporabi je bil najden v grobnici Mawangdui Hana. To dragoceno rastlino omenjajo tudi Egipčani - na 3600 let starem Ebersovem papirusu je pelin omenjen pod imenom "saam". Pelin je omenjen tudi v Svetem pismu (v Stari zavezi), kjer je bil povezan z grenkobo in smrtjo. Pelin omenjajo tudi prerok v knjigi o Amosu, grška mitologija, o njegovi zdravilnosti pa so pisali Hipokrat, Dioskorid in Plinij starejši. Zapisi o pelinu kažejo na dolgo zgodovino njegove uporabe v medicinske namene.
V 18. stoletju so oblasti prepovedale pelin, ker so ga mnogi zlorabljali kot halucinogeno mamilo. Danes so pripravki iz gorskega pelina (ki vsebujejo prepovedan odstotek tujona) zaradi strupenosti v določenih odmerkih prepovedani v Švici, Avstriji in Nemčiji.
Rimljani so pelin uporabljali kot nagrado za zmagovalce - pelin je simboliziral blaginjo, moč in zdravje. Podarjanje pijače iz pelina pa je pomenilo tudi podarjanje največjega bogastva - dobrega zdravja.
Leta 2015 je kitajska farmakologinja Tu Youyou prejela Nobelovo nagrado za medicino za svoj prispevek k raziskovanju artemisinina, spojine iz pelina, ki je bila uporabljena v pripravku, ki ga je od 60. let prejšnjega stoletja prejelo približno 200 milijonov bolnikov z malarijo.
Absint, pijača iz pelina in janeža, mora zaradi potencialne toksičnosti vsebovati vsaj 20 mg tujona na liter pijače, vsebnost alkohola pa mora biti najmanj 45%.
Foto: Sheila Brown / CC0 Public Domain
Dodaj odgovor