Rdeči bor ali bor (lat. Pinus sylvestris) je iglasto drevo iz družine borovk (Pinaceae). Borovke so obstajale že v obdobju krede, o čemer pričajo številni fosili. Razširjene so po celem svetu in razporejene v 4 rodove z več kot 200 vrstami. Večinoma so to zimzelena drevesa ali grmi, razen macesna, ki jeseni izgubi iglice. Najbolj znani predstavniki so jelka, cedra, smreka in macesen.
Latinsko ime Pinus je stari naziv za vse vrste borov in tudi za druge zimzelene grme, ki imajo plod v obliki storža; sylvestris pa pomeni gozdni. Na našem področju je pogosto poimenovan tudi borovec.
Morfološko je bor drevo, ki lahko v višino zraste 30 - 40 m in ima premer debla okoli 30 cm. Krošnja ima lahko premer (v odvisnosti od vrste in oblike) tudi do 10 m. Oblika krošnje se razlikuje med vrstami, lahko pa je stožčaste, piramidalne oblike ali pa v obliki dežnika. Nekatere krošnje se sčasoma sploščijo in imajo raven vrh. Krošnja je svetlozelena in razvejana, vendar pa se s starostjo deli krošnje sušijo in deluje golo. Korenine so izrazito močne. Iz glavne korenine se razveji koreninski sistem. Mlado lubje je rdečkasto rjavo in se lušči v tankih luskah, sčasoma pa postane sivo rjave barve in razbrazdano.
Poganjki so zaobljeni in prekriti z luskami in smolo. Najpogosteje so svetlozelene barve, ko pa olesenijo, postanejo rdečkasto rjavi. V vsakem čopku rasteta po dve sivo zeleni ali modro zeleni zaobljeni iglici, dolgi 4 - 7 cm, ki sta na vrhu zašiljeni.
Bor cveti od aprila do junija, skupki cvetov so rumeni in podolgovati. Plod je storž dolžine 3-8 cm, ki raste na peclju. Sprva je rdečkasto vijolične barve, kasneje porjavi in se obrne proti zemlji. Dozorijo šele čez leto dni, odpadejo pa čez 3 leta. Semena se nahajajo pod luskami storža. Imajo dolga krilca in so temno rjave barve.
Zaradi svoje izjemne prilagodljivosti različnim podnebnim pogojem in tudi surovim podnebjem, je bor razširjen po celem svetu, saj se je prilagodil posameznemu podnebju in na določenem območju razvil drugačne lastnosti. Raste v mešanih gozdovih, čeprav na nekaterih področjih zrastejo tudi samo borovi gozdovi. Bor je odporen na visoke nadmorske višine in znan po dolgoživosti, saj so našli primerke, stare do 500 let. Bor vzgajajo tudi kot okrasno rastlino.
Sorodniki
Vrste
Zaradi svoje razširjenosti in prilagojenosti različnim podnebnim pogojem, je borov rod bogat z vrstami. Na svetu naj bi obstajalo več kot 115 vrst, izmed katerih ima vsaka razvite podvrste in kultivarje. Vrste se najbolj razlikujejo glede na lego rasti, barvo iglic in obliko krošnje. Kultivarji se med seboj zelo malo razlikujejo, najpogosteje po obliki krošnje. V nadaljevanju navajamo najpogostejše vrste na našem področju in njihove značilnosti.
Rdeči bor
Rdeči bor (lat. Pinus sylvestris L.) je najbolj razširjen na svetu, saj raste po Evropi, delu severovzhodne Azije in Severne Amerike. Raste nad 2.000 m nadmorske višine in je prilagojen surovemu podnebju ter revnim tlom. Najpogosteje ima piramidalno krošnjo. Obstaja veliko različic vrste, razvitih pa je bilo tudi mnogo kultivarjev. Nekateri so pritlikavi, najpogosteje pa se razlikujejo po barvi iglic, ki variira od svetlozelene in rumenkaste do modro zelene in srebrnkaste barve.
Črni bor
Črni bor (lat. Pinus nigra) je večinoma razširjen po Južni Evropi ali severovzhodni Afriki. Je ena izmed najpomembnejših vrst za pogozdovanje pogorelih področij. Uporabljajo ga tudi pri preprečevanju plazov na apnenčastih področjih.
Iglice so značilno temno zelene barve, trde in imajo zelo aromatičen vonj. Dobro prenaša dolga obdobja suše in je prilagojen toplejšemu podnebju. Odporen je na slano in mestno onesnaženje, zato ga pogosto vzgajajo kot okrasno drevo.
Pinija
Pinija (lat. Pinus pinea) raste na sredozemskem področju in jo najpogosteje vzgajajo kot okrasno drevo. Odporna je na slano in ji ustreza toplo podnebje. Pinija naj bi bila avtohtona vrsta na otoku Mljet, obstaja pa še nekaj kultivarjev, ki so zelo zanimivi kot okrasna drevesa.
Planinski bor ali rušje
Planinski bor ali rušje (lat. Pinus mugo Turra) raste na nadmorskih višinah nad 1.400 m in je značilen za planinske predele. Dobro prenaša hladno podnebje in ni občutljiv na mraz ali revna tla. Ima številne podvrste, ki se uporabljajo za vzgojo in dekoracijo. Znan je po tem, da z njim pogozdujejo nagnjene terene.
Alepski bor
Alepski bor (lat. Pinus halepensis Mill.) raste na področju Sredozemlja, od Španije do Turčije preko severne Afrike. Zelo je primeren za suha področja, zato ga uporabljajo tudi kot zaščito pred erozijo in vetrovi. Ima zelo dekorativen videz, saj deblo tvori različne oblike in veje so lepo upognjene. Odporen je na slano, nižje temperature in mestno onesnaženje, zato ga vzgajajo tudi v parkih.
Gojenje
Bor je zelo razširjena vrsta, ki se lahko širi tudi samostojno, vendar se zaradi lepega videza in vzdržljivosti pogosto vzgaja v dekorativne namene. V nadaljevanju navajamo nasvete, kako ga lažje vzgojiti.
Kolobarjenje
Bor pogosto vzgajamo v vrstah, kar olajšuje vzdrževanje nasada. Raste na stalnem mestu in je monokultura, ker potrebuje tudi do 15 let, da doseže želeno višino. Med bori v vrsti je potrebno pustiti 2 m razmika, med vrstami pa vsaj 3 m. Bor ima lahko visoko deblo in krošnjo, zato je pod njim dovolj prostora za vzgojo drugih rastlin. Zaradi iglic povzroča kislost tal, zato je potrebno izbrati rastline, ki jim ustreza senca ter prenesejo kisla tla. Med grmovnicami sta to hortenzija ali rododendron, med rožami pa šmarnice ali begonije.
Zalivanje
Bor je zelo prilagodljiva vrsta s koreninami, ki prodirajo globoko in lahko prenese daljša sušna obdobja. V odvisnosti od mesta sajenja prilagodimo količino vode. Najpogosteje bor sam pridobi zadostno količino vode, vendar pa je potrebno mladi nasad ob dolgotrajnem sušnem obdobju dvakrat mesečno zaliti.
Ustrezajo mu zmerno vlažna tla, ne prenese pa močvirnih tal ali tal, v katerih se zadržuje preveč vode. Če ga vzgajamo doma, ga je potrebno ob povečani toploti vsaka dva dneva zaliti z 2 dl vode.
Gnojenje
Gnojenje bora vključuje pripravljalno gnojenje in dodatno gnojenje. Tla, v katera bomo posadili bor je potrebno jeseni pred sajenjem pripraviti. Boru ustrezajo kisla tla, zato v sadilni luknji zmešajte šoto in hlevski gnoj, ki ga bo dodatno obogatil z minerali. Po sajenju zadošča, če bor dognojimo enkrat ali dvakrat letno z mineralnimi gnojili za iglavce.
Razmnoževanje
Bor razmnožujemo s potaknjenci ali s semeni. Razmnoževanje s potaknjenci je bolj tvegan način, še posebej, če je drevo, s katerega odvzamemo potaknjence, starejše. Z direktnim sajenjem v zemljo je težje doseči rezultat, zato se je kot najboljši način izkazalo cepljenje.
Razmnoževanje s semeni je razširjeno v naravi. Moški in ženski cvetovi dozorijo v maju, ko se tudi oprašijo. Do oploditve pride 13 mesecev po oprašitvi, razvije se en zarodek. Storž lahko dozori isto leto ali pa 2 - 3 leta kasneje. Semena se nahajajo pod luskami in jih, ko storž poči, zaradi dolgih krilc zlahka prenaša veter.
Presajanje
Bor iz posode ali cvetličnega lonca presadimo po 2 letih. Lahko presadite tudi starejše drevo, vendar je to veliko težje. Presajamo v obdobju mirovanja, zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Ko določite ustrezni kolobar ali prostor sajenja, iz posode izvlecite celotno korenino in jo posadite do iste globine, kot je bila zakopana do sedaj. Zemljo dobro utrdite in bor pokončno naravnajte, da se ne bi kasneje razvijal postrani, lahko pa ga tudi podprete s količki. Po presajanju dobro zalijte in pokrijte z zastirko ali šotnim mahom, kar pomaga zadržati vlago v prvih mesecih.
Pomlajevanje
S staranjem lahko krošnja bora postopno izgleda bolno ali uničeno. To povzročijo stare veje, ki se sčasoma posušijo, a ostanejo na deblu. Bor pomladimo tako, da ga jeseni obrežemo in odstranimo vse stare, suhe ali bolne veje.
Tla
Bor raste na različnih podlagah in se dobro prilagodi vsakemu tipu zemlje. Prenese apnenec, silikat, dolomit, raste pa tudi na peščenih in suhih tleh. Glede kislosti zemlje ni zahteven, za vzgojo pa je optimalna bogata in zmerno vlažna črnica. Edino, česar bor ne prenese, so močvirna in namočena tla.
Podnebje
Bor je izrazito prilagodljiva vrsta in lahko prenese tudi ekstremne podnebne pogoje. Obstajajo vrste, ki uspevajo izključno v mejnih gozdnih področjih ali pa so edina skupnost na visokih nadmorskih višinah, tako da dobro prenašajo mraz. Najpogostejša vrsta, rdeči ali navadni bor, je izjemno prilagodljiva v hladnejšem področju, saj dobro prenaša mraz. Sredozemski bori imajo raje topla in suha področja, zato težko uspevajo v celinskem delu. Bor v iglicah in deblu zbira smolo, kar mu omogoča, da lahko prenese nizke temperature in dolgotrajno sušo.
Sajenje
Bor pogosto zaradi dekorativnega izgleda načrtno vzgajamo, v nadaljevanju pa navajamo, kako ga uspešno posaditi.
Čas sajenja
Zaradi odpornosti na nizke temperature lahko bor posadimo ali posejemo relativno zgodaj spomladi (v marcu ali aprilu). Minimalna temperatura klitja naj bi za hitrejšo in pravilnejšo rast znašala 10°C.
Izbira podlage
Najbolj praktičen in učinkovit način razmnoževanja bora je cepljenje poganjkov, kar se izvaja že od 19. stoletja. Za podlago lahko vzamemo katerikoli iglavec, najbolje pa je, če cepimo spomladi in nato zaščitimo s sadjarskim voskom. Izberemo enoletni poganjek, ki ga odrežemo s steriliziranimi škarjami in vstavimo v zarezo na deblu ali veji mladega drevesa. S cepljenjem dobimo različne kultivarje in se obogatijo nove vrste, hkrati pa je to najbolj učinkovit način razmnoževanja.
Sejanje
S semeni se bor razmnožuje večinoma v naravi, lahko pa tak način uporabimo tudi pri tržni vzgoji. V povprečnem storžu lahko najdemo 30 - 40 semen, od katerih jih povprečno vzklije 12-15. Da bi se izboljšala kaljivost, za setev uporabimo vsaj eno leto stara stratificirana semena, ki smo jih namočili v vodo vsaj 24 ur pred setvijo.
Seme vzgojimo v ločeni posodi ali cvetličnem lončku na šotni zemlji in zalivamo vsake 2 dni. Pomembno je, da uporabimo rahlo zemljo, zalivamo vsake 2 dni in vzdržujemo temperaturo 12°C. Sadika bo ob takih pogojih vzklila v 14 - 20 dneh.
Sajenje sadik
Najlažji način vzgoje bora je sajenje že oblikovane sadike. Z uporabo zdravih in preverjenih sadik z razvejanim koreninskim sistemom zmanjšamo možnost sušenja rastline in omogočimo boljši rezultat. Ob sajenju je pomembno, da rastlino posadimo na isti globini kot je bila prej, korenine pa morajo biti v celoti prekrite z zemljo, da se rastlina ne posuši. Med sajenjem moramo tudi paziti, da ne poškodujemo koreninskega sistema, še posebno vodilne korenine. Idealna sadika je stara 2 - 5 let.
Gojenje na vrtu
Bor je odporen na mestno onesnaženje, zato ga pogosto vzgajamo v parkih in na vrtovih. Glede na to, da dobro prenaša veter in nizke temperature, se pogosto sadi kot obramba pred vetrom, dobro pa uspeva tudi na pobočjih z višjim naklonom. Ustreza mu polsenčna lega in bližina drugih rastlin. Nekatere vrste so odporne tudi na slano. Pri izbiri vrste za vzgojo na vrtu ali v parku je pomembno, da najprej preučimo značilnosti, da se bo bor estetsko in klimatsko vklopil v okolico.
Gojenje v rastlinjaku
Glede na to, da je bor zelo odporna vrsta, vzgoja v rastlinjaku (razen v fazi setve in vzgoje iz semen) ni potrebna. Semena najpogosteje posejemo v rastlinjaku, da lažje vzdržujemo stalno temperaturo in da bi se lahko mlada sadika popolnoma razvila. Mladika po kalitvi potrebuje do leto dni, da se v celoti razvije in optimalno je, če je ta čas v rastlinjaku. V rastlinjaku je potrebno vzdrževati temperaturo 10°C, vendar ga je potrebno tudi zračiti. Zadošča, če rastline dvakrat tedensko zalivamo z mehko vodo ali deževnico.
Gojenje v posodah
Najprimernejše vrste za vzgojo v cvetličnih loncih so miniaturni bori, vendar ima vsaka vrsta nekaj kultivarjev, ki so prilagojeni vzgoji v zaprtem prostoru.
Pri vzgoji v zaprtem prostoru je najpomembneje, da rastlina ni neposredno izpostavljena izvoru toplote in da jo v toplejših pogojih pogosteje zalivamo. Preden jo odnesemo na prosto, jo je potrebno aklimatizirati v hladnejšem prostoru (hodnik ali garaža). Ne prenese neposredne svetlobe, vseeno pa potrebuje vsaj 6 ur dnevne svetlobe. Rastlino presadimo vsako drugo leto ali kadar korenine prerastejo posodo. Uporabimo šotno in rahlo zemljo z dobro prepustnostjo vode.
Nega
Zaradi prilagodljivosti na različne klimatske pogoje, vzdrževanje bora ne zahteva veliko fizičnega dela. V nadaljevanju navajamo nekaj nasvetov, ki vam bodo pomagali pri negi.
Faza mirovanja
Bor preide v fazo mirovanja po presajanju in lahko traja 1-2 leti. V tem obdobju nove iglice ali veje ne rastejo, vendar to ni nič zaskrbljujočega. Ob nadaljnji rasti je bor v fazi mirovanja, ko na vrhovih vej ni mladih svetlozelenih vejic ali iglic, kar se lahko pri posameznih vrstah zgodi v različnih delih leta.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada zajema košnjo in vzdrževanje okoliške površine. Z redno košnjo odstranjujemo travo in druge rastline, ki bi lahko zadušile mladi bor, ohranjamo pa tudi urejenost nasada. Med vzdrževanjem okoliških tal pa ročno ali z brano razdrobimo skorjo, da v tla pride dovolj kisika. Če zemlja razpoka, zadošča, če z motiko razbijemo skorjo in zapolnimo odprtine.
Redčenje
Z upoštevanjem pravilnega kolobarjenja pri sajenju vzdržujemo nasad in zmanjšujemo možnost obolevanja posameznih rastlin. Kadar bori rastejo pregosto ali prihaja do razsipanja semen, ki zapolnjujejo praznine, je potrebno vrste razredčiti. To naredimo spomladi ročno tako, da rastline odstranimo iz vrste in jih presadimo na drugo mesto.
Obrezovanje
Bor obrezujemo iz dveh razlogov: zaradi odstranjevanja suhih in bolnih vej ali zaradi oblikovanja krošnje. Obrezujemo spomladi, da odstranimo veje, ki jih je poškodoval sneg. Veje s škarjami odrežemo čisto ob deblu.
Obiranje
Zgodaj spomladi se obirajo mlade vejice in borovi poganjki, ki jih kasneje uporabljajo v medicinske in prehrambne namene. Borov les za gradnjo se seka poleti ali jeseni.
Skladiščenje
Način shranjevanja je odvisen od namena in dela bora, ki ga skladiščimo, vsak del pa je uporaben. Iglice in mlade poganjke lahko uporabimo sveže ali pa jih posušimo na soncu ter jih nato shranimo na suhem v papirni vrečki za pripravo čaja. Lahko jih tudi destiliramo in dodamo drugim preparatom. Odpadle storže naberemo in jih posušimo za okrasne aranžmaje. Les posušimo in ga po obdelavi uporabimo v različne namene.
Bolezni
Glivice in nepravilno posajeni nasadi so glavni vir bolezni, ki napadejo bor in v nadaljevanju navajamo nasvete, kako se jim izogniti ali se boriti proti njim.
Izpadanje starih borovih iglic
Vzrok te bolezni je glivica, ki se lahko razširi z ostalih igličastih vrst in v sporah v zemlji preživi dlje časa. Okuži že odraslo drevo. Prve pege se pojavijo v avgustu, jeseni pa se stanje lahko poslabša, kar privede do sušenja dela ali celih vej. Za to bolezen ni registriranega fungicida, preventivno pa je priporočljiv zadosten sadilni razmik v nasadu ter uničenje okuženih rastlin.
Izpadanje mlajših borovih iglic
Ta glivična bolezen lahko napade tudi enoletne sadike, večinoma pa je aktivna v vlažnem obdobju. Simptomi so rdečkaste pege, izpadanje iglic pa lahko privede do popolnoma golih vej. Izrazita škoda najpogosteje nastane v drugem letu po okužbi.
Rdeča pegavost iglic
To bolezen povzroči glivica, ki se širi z vetrom in ima zato velik potencial za okužbo celotnega nasada. Najpogosteje se pojavi v juniju, prvi simptomi so rdečkaste pege. Pege povzročijo sušenje in izpadanje iglic, drevo postaja golo in se suši. Preventivno se proti tej bolezni borimo z uporabo fungicida na bakrovi osnovi. Okužene rastline je potrebno zažgati.
Škodljivci
Poleg bolezni bor napadajo tudi nekateri škodljivci. Čeprav deblo in veje vsebujejo smolo, ni dovolj močna za obrambo in v nadaljevanju navajamo škodljivce, pred katerimi je potrebno bor zaščititi.
Ščitaste uši
Ščitaste uši so žuželke, ki najpogosteje napadejo bor, še posebej, če ga sadimo v zgoščenih vrstah. Svoja jajčeca odlagajo na iglicah in sesajo sok, kar iglice oslabi in privede do izpadanja in sušenja vej ter celotne rastline. Škodljivca opazimo, če razmaknemo veje, proti njemu se borimo z uporabo insekticida.
Rdeči pajek
Rdeči pajek se prav tako prehranjuje s sokovi iz iglic in gradi v krošnji drobne mreže, zato ga je sprva težko opaziti. Zaradi številnih odloženih jajčec je pogosto resna grožnja nasadu. Najpogosteje se razmnožuje globoko v krošnji, zato je potrebno rastlino vztrajno zdraviti s fungicidom.
Uporaba
Bor pogosto uporabljamo zaradi zdravilnosti iglic in aromatičnosti smole. V nadaljevanju navajamo nekatere najpomembnejše oblike uporabe.
Medicina
Borove iglice in mladi poganjki so spomladi bogati z vitaminom C, zato jih nabiramo zaradi priprave čaja. Sveže zdrobimo in jih prelijemo z vročo vodo ter pijemo nesladkano. Tradicionalno iz njih izdelujejo sirup proti kašlju ali za blaženje težav z dihalnim sistemom.
Najpomembnejše je eterično olje, ki ga pridobimo z vodno destilacijo. Ima močan intenziven vonj po smoli, deluje pomirjujoče in protivnetno. Spodbuja nadledvično žlezo in se uporablja za inhalacijo pri težavah z dihali ali za masažo pri težavah z artritisom in revmo.
Gospodarstvo
Borov les ima velik gospodarski pomen za izdelavo pohištva ali dodatkov. Les je mehak in elastičen ter ga je lahko obdelovati. Je trpežen in privlačne rumeno rdeče barve. Najpogosteje ga uporabljajo za izdelavo pohištva, celuloze ali pri gradnji, saj je zaradi smole vodotesen. Zaradi večjega deleža smole je nekatere vrste borovega lesa težje obdelovati.
Naravno akumulirano smolo lahko neposredno uporabimo ali pa z njeno destilacijo izdelamo terpentinsko olje rumenkaste barve in aromatičnega vonja, ki ga uporabljamo kot topilo za maščobe, barve, lake ali v proizvodnji parfumov.
Zanimivosti
Bor je ena najstarejših živečih rastlin na svetu, kar dokazujejo fosilne najdbe iz obdobja krede. Zaradi svoje vzdržljivosti se je prilagodil številnim pogojem ter preživel tudi najbolj surovo podnebje.
Je izrazito dolgoživ, saj lahko raste tudi do 500 let. Zaradi lahkih semen in peloda pa ga je veter raznesel po celem svetu. Znano je, da so se nekatere vrste bora na določenih območjih obdržale do 8.000 let, s kasnejšo vzgojo pa so se bistveno spremenile, čeprav lahko povezavo dokažemo na podlagi primerjave smole.
Bor je imel od nekdaj pomembno vlogo v človeški zgodovini, prvenstveno zaradi uporabe lesa pri gradnji.
Bor je bil pomemben v številnih kulturah. Njegovo eterično olje so uporabljali kot obredno olje, uporabljali pa so ga tudi starešine kot stimulator za pogum in modre odločitve.
Indijanci so bor preventivno žvečili proti skorbutu ter ga predvsem pri konjih uporabljali proti ušem in parazitom.
V hišah so zažigali borove vejice za čiščenje prostorov.
Priporočilo pljučnim bolnikom, da naj med okrevanjem obiščejo planinske kraje je pravzaprav priporočilo za povečano bivanje v iglastih gozdovih, še posebej borovih.
Foto: pitinhs / Pixabay
Dodaj odgovor