Smreka (lat. Picea) je vrsta iglavca iz družine borovk (Pinaceae), kamor sodijo še bor, čuga, kitajski brin (keteleeri), cedra, jelka, duglazija in macesen. Izvira s severne poloble - iz zahodne in severne Amerike, Evrope, Mehike in Azije, raste pa predvsem v gorskih gozdovih in tajgah.
Drevo lahko običajno zraste v višino 18 - 60 m in ima premer približno 60 cm. Raste razmeroma hitro - letno povprečno 75 - 152 cm. Ima gosto krošnjo. Lubje je sprva svetlo rjavo, sčasoma pa dobi rdečkasto barvo in razpokano površino. Veje so prekrite z drobnimi 1-2 cm dolgimi iglicami, ki so zelene in na vrhu zašiljene. Smreka cveti maja, kot plod cvetov pa zrastejo storži, ki zorijo od septembra do oktobra. Storži so valjaste oblike - dolgi so približno 16 cm in široki 4 cm.
Smreka raste na območjih z nadmorsko višino 1.000 - 2.300 m in je pogosto izpostavljena vetru. Je dolgoživa vrsta, ki lahko živi tudi do 1000 let. Prenese temperature do -40°C, idealne temperature pa so v območju 4 - 18°C. Zelo rada ima vlažna območja, slabo pa prenaša sušo, zato najbolje uspeva v dobro odcednih ilovnatih, glinastih in peščenih tleh. Čeprav je vrsta, ki uspeva v vlažnih predelih, ima rada sonce in ne prenese sence. Iglice odpadejo, ko je drevo staro 4-10 let, nato pa se obnovijo. Smreka zahteva veliko vode, predvsem takoj po sajenju in v sušnih obdobjih- idealno 2,5 - 7,5 cm vode na teden.
Rastlina se razmnožuje s semeni in potaknjenci ter zahteva redno gnojenje, še posebej, če gre za vrsto, posajeno na vrtu. Pogosto se sadijo pritlikave vrste, ki zrastejo do 1,5 m in jih običajno, tako kot nordijsko jelko, gojimo kot božična drevesca. Medsebojna razdalja med drevesi je odvisna od vrste, navadno 1,2 - 1,8 m, medtem ko je medsebojna razdalja med dvema sosednjima vrstama 2,5 m, vendar jih je zaradi intenzivnega širjenja najbolje posaditi na medsebojni razdalji 3 m, da bo med sadikami dovolj prostora za kroženje zraka in da bo vsaka sadika imela najmanj 6 ur sončne svetlobe.
Sorodniki
Vrste
Smreka lahko sama zasede večino gozdne površine, pogosto pa raste v kombinaciji z drugimi iglavci. Nekatere vrste lahko med seboj križamo in tako dobimo različne vrste hibridov, ki jih lahko sadimo izven prvotnih površin in na območjih, kjer so temperature nad 18°C. Poznamo približno 40 vrst smrek, med katerimi so najbolj znane črna smreka, bela smreka, rdeča smreka, norveška smreka, Engelmannova smreka, sitka, kavkaška smreka, srebrna smreka in sibirska smreka.
Črna smreka
Črna smreka (lat. Picea mariana) je vrsta, ki lahko zraste v višino 5 - 15 m in ima premer debla 15 - 50 cm, nekateri primerki pa lahko zrastejo tudi do 30 m višine. Običajno raste na močvirnatih območjih, večinoma na severovzhodu Amerike. Idealna letna količina padavin je 380 - 760 mm. Lubje je tanko in svetlo rjave barve, iglice, ki pokrivajo veje, pa so dolge 6 - 15 mm in temnejše barve. V obdobju od aprila do maja cveti z rdečimi in rumenimi cvetovi. Glede na to, da raste na močvirnatih območjih, zahteva visoko vlažnost in tudi veliko sonca. Je počasi rastoča vrsta, ki ima plitek koreninski sistem in zato ni odporna proti sunkom vetra. Izmed vseh vrst ima najmanjše seme, dolgo je 1,5 - 4 cm in široko 1 - 2 cm. Storži so okrogle oblike in temno vijoličaste barve. Nastajajo v šopih, ko pa dozorijo, se odprejo na krošnji in ostanejo na drevesu več let. Iz črne smreke proizvajajo gumo in pivo.
Bela smreka
Bela smreka (lat. Picea glauca) je vrsta, ki izvira iz severnih gozdov Severne Amerike, natančneje iz osrednje Aljaske. Poznamo jo tudi po imenih kanadska smreka, zahodna bela smreka in stožčasta smreka. V višino lahko zraste 15 - 30 m, včasih tudi do 40 m, premer ima približno 1 m. Deblo je prekrito s tankim lubjem, ki se lušči v krogih s premerom 5 - 10 cm. Listi so igličasti z dolžino 12 - 20 mm in sivo modre barve. Storž je običajno dolg 3 - 7 cm, luske pa so dolge približno 1,5 cm. Te so sprva zelene in rdeče barve, kasneje, ko dozorijo, pa spremenijo barvo v svetlo rjavo, kar se običajno zgodi 4 - 8 mesecev po oprašitvi. Koreninski sistem je precej prilagodljiv, vendar je načeloma sploščen z več dolgimi koreninami tik pod površjem zemlje. Življenjska doba te vrste je običajno 250 - 300 let.
Rdeča smreka
Rdeča smreka (lat. Picea rubens) ali vzhodna smreka je vrsta s stožčasto krošnjo, ki lahko zraste v višino do 40 m ter ima premer približno 1 m. Izvira iz Kanade in prenese temperature do -40°C. V kombinaciji z jelko, črno smreko in vzhodnim belim borom raste na okoli 2000 m nadmorske višine v gorskih in alpskih gozdovih. V vlažnih okoljih, kjer je dobro odcedna peščeno ilovnata prst, običajno živi 250 - 450 let. Občutljiva je na veter in kisli dež. Lubje je tanko in sivo rjave barve, rumeno rjave vejice so čvrste. Igličasti listi dolžine 1,2 - 1,5 cm imajo zelo ostro konico. Storži, ki visijo z vej, so običajno dolgi 3 - 5 cm ter rdeče rjave barve.
Norveška smreka
Norveška smreka (lat. Picea abies) ali navadna oz. visoka smreka je okrasno drevo, ki izvira iz severne Evrope in se pogosto uporablja za pogozdovanje. Je hitro rastoča vrsta piramidne oblike, ki prenese temperature do -17°C in v višino zraste 30 - 45 m. Pogosto raste tudi v hladnih in zmernih predelih Severne Amerike, kjer pa je običajno nižja (12 - 18 m višine). Letno zraste 33 - 60 cm. Veje so obrnjene navzdol, kar daje vtis, da visijo. Smreka je prekrita s temno zelenimi listi in okrašena s približno 22 cm dolgimi storži. To vrsto lahko pogosto vidimo posajeno na zelenicah ali v parkih in je v zimskem obdobju zelo dobra zaščita pred vetrom.
Engelmannova smreka
Engelmannova smreka (lat. Picea engelmannii) je dobila ime po nemškem botaniku Georgeu Engelmannu, ki jo je prvi odkril. Ravno drevo s krošnjo v obliki krone lahko zraste v višino do 50 m in ima premer okoli 1 m. Izvira iz Severne Amerike, najpogosteje pa raste na nadmorski višini okoli 1700 m, na območjih z dolgimi mrzlimi zimami in kratkimi hladnimi poletji. Najbolje uspeva na vlažnih ilovnatih tleh na polnem soncu ali v delni senci. Listi so ostri in modrozeleni ter v obliki iglic in so enakomerno razporejeni v vse smeri. Ta vrsta daje izjemno močno vrsto lesa, ki se uporablja pri izdelavi strešnih kritin, vezanega lesa, glasbil, kot so violine in klavirji, pa tudi pri izdelavi letal.
Sitka
Sitka (lat. Picea sitchensis) je največja vrsta smreke, ki lahko zraste v višino do 70 m, ima premer približno 2 m in dobro prenaša slabše pogoje rasti. Raste hitro, tudi do 90 cm letno. Ima zelo dolgo življenjsko dobo - v povprečju 700 - 800 let, raste pa na območju Severne Amerike v obalnem pasu do 700 metrov nadmorske višine. Lubje je tanko, rjavkaste barve in se drobi na drobne luske. Iglice, ki pokrivajo drevo, so zelenkaste barve, spiralasto razporejene po vsej dolžini in pritrjene s klinčki, ki ostanejo na veji, ko iglice odpadejo. . V parku v Vancouvru stoji najstarejša smreka, stara okoli 800 let in visoka 95 m. Lubje sitke naj bi bilo odličen vir vitamina C, iz njega izdelujejo košare, klobuke, tla, glasbila in vrvi.
Kavkaška smreka
Kavkaška smreka (lat. Picea orientalis) ali orientalska smreka je vrsta, ki izvira z območja Rusije in Kavkaza, kjer raste v gorah na 700 - 2.100 m nadmorske višine ob letni količini padavin 1.000 - 2.000 mm. Prenese temperature do -30°C, najraje ima kisla tla s hladnimi zimami in toplimi poletji. Ima piramidno krošnjo in lahko zraste v višino do 60 m. Uspeva na različnih tleh (od peščenih do ilovnatih), pomembno je, da so dobro odcedna. Lubje je hrapavo in prekrito z luskami, ki se sčasoma razlomijo v majhne plošče, bledo rjave veje pa so prožne in kratke. Nespremenjeno intenzivno temno zeleno barvo ohrani skozi celo leto. Njena slabost je, da raste počasi in ni na voljo v lokalnih drevesnicah ali za sajenje v naseljenih območjih, ker ne prenaša onesnaženja.
Srebrna smreka
Srebrna smreka (lat. Picea pungens) ali bodeča smreka je zimzeleno drevo, ki izvira iz Severne Amerike, v Evropi pa velja za kultivirano vrsto. V Sloveniji je srebrna smreka avtohtona. Raste na gorskih območjih na nadmorski višini 2.000 - 3.000 m. Čeprav lahko zraste do višine 30 m, redko preseže višino 15 m. Odporna je proti zmrzali, vetru in mestnemu onesnaževanju. Raste na območjih s hladnim in vlažnim podnebjem, kjer je povprečna letna količina padavin 460 - 610 mm. Prenaša sušo, preživi pa tudi temperature do -40°C. Smreka je stožčaste oblike z vodoravnimi vejami in sivim lubjem. Sivozelene iglice so dolge približno 3 cm in zavihane navzgor. Krasijo jo storžki, ki so dolgi približno 10 cm. Drevo ima plitve korenine, ki dobro kljubujejo neposrednim sunkom vetra. Srebrna smreka je simbol zvezne države Kolorado.
Sibirska smreka
Sibirska smreka (lat. Picea obovata) je vrsta, ki izvira iz Sibirije in severozahodne Mongolije, raste pa na približno 2000 m nadmorske višine. Je srednje velikosti in lahko zraste v višino 15 - 36 m ter ima premer 1 m. Ima stožčasto krošnjo z vejami, usmerjenimi navzdol. Lubje je temno sive barve, veje pa so sprva bledo rjave, s staranjem pa posivijo. Iglice, ki pokrivajo veje, so kvadratne z ostrimi konicami in dolge približno 2,5 cm ter široke približno 2 mm. Storži, ki krasijo veje, so dolgi 5 - 11 cm in široki 2 - 3 cm ter dozorijo 4 - 6 mesecev po oprašitvi. Prenese temperature do -45°C. Ta vrsta se uporablja za izdelavo gradbenih konstrukcij in papirja, iglice pa se uporabljajo pri proizvodnji piva.
Gojenje
Smreka je zimzelena vrsta, ki je v odvisnosti od posamezne vrste, lahko počasi ali hitro rastoča, najbolje pa uspeva na izjemno vlažnih tleh, kot so gorski gozdovi ali tajge z nadmorsko višino najmanj 1700 m in kjer je pH vrednost tal med 6,0 - 8,0. Najpomembneje je, da je zemlja dobro odcedna.
Sajenje priporočamo spomladi ali zgodaj poleti, poletnemu in jesenskemu sajenju pa se je potrebno izogibati. Čeprav lahko smreka zraste precej visoko, je nenavadno, da ima precej plitve korenine, ki so prvo leto po sajenju le kakšnih 5 cm pod površjem tal. Po sajenju je priporočljivo zemljo prekriti z zastirko debeline 5 cm.
Dokler se ne izoblikuje koreninski sistem, novo zasajeno drevo zahteva bolj redno zalivanje. Vedno zalivamo z vedri ali s cevjo, nikakor ne s pršenjem. Pri večjih drevesih je pri vsakem zalivanju priporočena količina vode 5 - 6 l. Smreko najpogosteje uporabljamo kot okras vrtov ali jih zasadimo ob robu kot okrasna drevesa. Smreka pa ima tudi pozitivne učinke na zdravje ljudi.
Tla
Smreka kot večletna zimzelena rastlina, ki izvira iz mrzlih podnebij in suhega zraka, ne prenese vročega in vlažnega podnebja. Najbolje jo je saditi v dobro odcedno peščeno ilovico, edina zahteva pa je izpostavljenost dnevni sončni svetlobi vsaj 6 ur dnevno. Čeprav nekatere vrste prenesejo določeno mero sušnih obdobij, je še vedno potrebno redno zalivanje, zlasti če je bilo drevo presajeno. Najbolj idealna pH vrednost naj bi bila med 6,0 - 8,0, pri čemer se je potrebno izogibati kislemu okolju. Največji "krivec" za kislost okolja pa so odpadle iglice, ki imajo pH 4,5 - 5,0.
Podnebje
Smreka zahteva vlažne pogoje rasti, najbolje pa uspeva v tajgi in hladnem podnebju, ki je običajno pri visokih nadmorskih višinah. Zaradi svoje prilagodljivosti lahko uspeva v najrazličnejših podnebjih. Brez težav prenese temperature okoli -30°C, prenese tudi temperature do 18°C, vendar pa je optimalna temperatura 5 - 7,5°C. Rezultati so najboljši, če raste nad 1400 m nadmorske višine. Veliko smrek je v Bavarskih Alpah, kjer je pogozdenost kar 52-odstotna, torej pokriva 250.000 ha gozdnih površin.
Spomladi in poleti naj bo vlažnost zraka 70 - 80%, jeseni in pozimi pa 55 - 65%. Potrebna letna količina padavin se med vrstami smrek razlikuje, zato so nekatere vrste bolj tolerantne in uspevajo tudi, če je dežja zelo malo (prenesle bodo letno količino padavin 150 mm), medtem ko pa nekatere druge vrste ne bodo mogle rasti, če bo letna količina padavin manjša od 1500 mm.
Čas sajenja
Smreko sadimo na predhodno izbrano mesto zgodaj spomladi, običajno nekaj tednov po zadnji zmrzali ali v obdobju od avgusta do oktobra, in sicer na mesto, kjer bo imela dovolj sonca- vsaj 6 ur dnevno. Pred sajenjem priprava tal ni potrebna. Med sajenjem prav tako ni potrebno dodajati dodatnih materialov, le pri sajenju v posodo lahko dodamo mešanico šote ali organskega komposta, zelo majhno plast v posodi pa pustimo prazno, da bo zemljo lažje zalivati.
Po sajenju rastlino obilno zalijemo, zemlja med dvema zaporednima zalivanjema pa se ne sme izsušiti, zato je rastlino priporočljivo zalivati vsak dan, še posebej, če gre za poletno obdobje in če zalivamo takoj po sajenju ali presajanju.
Kolobarjenje
Smreke ni težko kombinirati z drugimi rastlinami in se pogosto uporablja kot navdih v krajinski arhitekturi, pa naj gre za kombiniranje z drugimi vrstami pritlikave smreke, kot je stožčasta smreka (lat. Picea glauca Conica) ali z drugimi enoletnimi in trajnimi rastlinami. Priporočljivo jo je kombinirati z rastlinami, ki imajo enake zahteve glede zemlje, temperature, vlažnosti in osvetljenosti kot smreka, kar so običajno hosta, praprot, rododendron, hortenzija, bergenija in šmarnica. Rastline, posajene pod smreko, moramo redno gnojiti, predvsem z gnojilom NPK 24 - 8 - 16 in redno zalivati.
Res je, da smreka ni enostavna soseda, saj ustvarja veliko sence, zahteva veliko vode in črpa preveč hranilnih snovi, česar nekatere rastline ne prenesejo, zato ob njej ni priporočljivo saditi rastlin, ki so občutljive na gnitje korenin in ne prenesejo kisle zemlje, saj smrekove iglice, ki padajo na tla, sčasoma povečajo kislost zemlje. Rastline, ki jih pod smreko nikakor ni priporočljivo saditi so: srhkodlakava rudbekija, potonika, iris, homulica, maslenica, ostrožnik, sivka, hibiskus, volčji bob, krizantema, srobot, marjetica in kokarda.
Faza mirovanja
Čeprav gre za zimzeleno vrsto drevesa, ki običajno živi v hladnih predelih, je njeno obdobje mirovanja izključno od zgodnje zime do pozne pomladi, saj začne cveteti v maju. V fazi mirovanja rastlina ne poganja novih vej ali brstov, dodatno zalivanje pa ni potrebno, saj bodo v zimskem času padavine zagotovile zadostno količino vode, ki bo rastlini pripomogla k rasti. S sajenjem in vzgojo smreke v ustrezni zemlji, kot je glinasta, preprečimo dodatno kopičenje prevelike količine vode. V fazi mirovanja smreke ni potrebno obrezovati ali gnojiti, saj v tem obdobju drevo nima sposobnosti obnavljanja.
Sajenje
S sajenjem smreke je priporočljivo počakati na pomlad. Gre za drevo, ki zelo hitro raste, in če jo posadimo neposredno v zemljo, je priporočljivo, da je zemlja vlažna, saj bolje posnema razmere, v katerih rastlina najbolje uspeva. Zaradi plitvega, a široko razvejanega koreninskega sistema je pri sajenju potrebno zagotoviti ustrezno oddaljenost od temeljev hiše, sten ali na primer cevi, in sicer je priporočljiva razdalja 3,5 - 4,5 m. Smreko sadimo zgodaj spomladi oz. v obdobju od avgusta do oktobra v dobro odcedna ilovnata tla.
Po sajenju na koreninsko grudo ne nasujemo plasti zemlje, da se rastlina ne zaduši, zalivanje pa naj bo pogosto, saj ne smemo dopustiti, da bi se zemlja izsušila. Na vrh položimo 5 cm plast zastirke, običajno sesekljan les ali borovo slamo, ki pomaga pri zatiranju plevela in ohranjanju vlage. Sesekljan les, ki ga uporabimo kot zastirko, je potrebno predhodno sušiti vsaj 6 mesecev do enega leta.
Sejanje
Semena za sejanje se nahajajo v storžu in jih je potrebno pred setvijo 24 ur namakati, nato jih postaviti v hladilnik za 4 - 6 tednov in šele nato posejati v 10 cm posodo. Posodo predhodno napolnimo z navadno mešanico zemlje, po kateri razporedimo semena in jih prekrijemo z rahlo mešanico.
Kot pri vsakem drugem sajenju v posodo, je potrebno ohranjati vlažnost zemlje. Posodo s posejanimi smrekovimi semeni postavimo na prosto, na mesto, ki bo zaščiteno pred dežjem. Na ta način se kaljivost semen poveča na približno 80%, medtem ko proces kalitve običajno traja 5 - 20 dni. Idealna temperatura za kalitev semen je 6 - 29°C. Ko semena vzklijejo, jih prekrijemo s plastjo grobega ali drobnega peska debeline 2,5 - 10 cm.
Sajenje sadik
Smreka je rastlina, za katero predhodna priprava ni potrebna, še posebej, če jo posadimo neposredno v zemljo na vrtu. Sadimo jo na mesto, kjer ji lahko zagotovimo ustrezno vlago. Zaradi koreninskega sistema, ki je izredno plitek in se nahaja približno 5 cm pod zgornjo plastjo zemlje, so najbolj idealna ilovnata tla. Najraje ima odprte gozdove, možna je tudi vrtna zasaditev, vendar mora biti v tem primeru vrsta smreke prilagojena zemlji in podnebju, v katerem je posajena. Nekatere vrste lahko brez težav rastejo na območjih z manj padavinami, ker so bolj odporne na sušo, in čeprav lahko prenese visoko kislost, mora biti pH vrednost med 6,0 - 8,0.
Smreke lahko posadimo posamezno, skupinska zasaditev pa zahteva določeno medsebojno razdaljo ter oddaljenost od sten in temeljev. Čeprav lahko smreko razmnožujemo tudi s semeni, jo najpogosteje razmnožujemo z delitvijo, za presajanje pa je potreben razvit koreninski sistem in minimalna višina rastline 25 - 50 cm.
Cepljenje
je tehnika, ki se uporablja za razmnoževanje rastlin in vključuje ukoreninjenje potaknjencev, ki so bili ločeni od matične rastline. Smreka je rastlina, ki se zlahka cepi, kar običajno izvedemo spomladi ali zgodaj poleti, ko rastlina začne rasti.
Obstaja več načinov cepljenja smreke, najpogostejša pa sta T-cepljenje in U-cepljenje, kjer cepič odrežemo od matične rastline in se nato ukorenini v zemlji ali vodi.
Cepljenje smreke zahteva določene izkušnje in znanje ter ustrezne pripomočke. Izvesti ga je potrebno pravočasno. Ko so potaknjenci ukoreninjeni, jih je potrebno redno zalivati in gnojiti, da zagotovimo, da se razvijejo v zdrave rastline.
Gojenje na vrtu
Sajenje na prostem je značilno za območja z mrzlim podnebjem, kjer lahko temperatura pade tudi do -40°C. Smreko posadimo na mesto, kjer bo zaščitena pred neposrednimi sunki vetra, ki lahko rastlino nepopravljivo poškodujejo, vendar ji moramo zagotoviti zadostno dnevno količino sončne svetlobe. Zaradi široko razvejanega koreninskega sistema smreko posadimo v jamo, ki je trikrat širša in globlja od koreninske grude drevesa. Sadilna jama mora biti oddaljena od hišnih temeljev in zidov. Upoštevati je potrebno, da naj bo najmanjša medsebojna razdalja med rastlinami 1,8 m, minimalna razdalja med dvema vrstama pa 2,5 m.
Smreko lahko posadimo tudi kot samostojno drevo v kombinaciji z drugimi vrstami, ki dobro prenašajo takšne talne, vodne in sončne razmere kot jih zahteva smreka. Smreko pogosteje zalivamo takoj po sajenju in v poletnem obdobju. Pri zalivanju je pomembno, da zalijemo le spodnji del rastline, pri čemer se izogibamo škropljenju po vejah in iglicah.
Gojenje v rastlinjaku
Semena najprej namočimo in jih postavimo v hladilnik za nekaj časa, nato pa jih posejemo v 10 cm veliko posodo, napolnjeno z enako količino vrtne zemlje in organskega komposta (v razmerju 1 : 1). Semena posejemo po površini in jih prekrijemo s tanko plastjo vermikulita. Posodo postavimo ob okno, da rastlini zagotovimo dodatno količino sončne svetlobe. Ko sadike zrastejo do višine 2,5 cm, lahko posodo odnesemo iz rastlinjaka. Presajanje na prosto je idealno 3 leta po setvi.
V rastlinjaku lahko uravnavamo vlago in tako dosežemo ustrezno količino vlage, ki je potrebna za pravilno kalitev. Če želimo kalitev pospešiti, na posodo namestimo plastično vrečko. Smreka, vzgojena v rastlinjaku, se lahko prilagodi temperaturam med 15 - 26°C. Za gojenje v rastlinjaku so najboljše vrste: bela smreka, črna smreka, pritlikava smreka Alberta, sibirska smreka, kavkaška smreka, rdeča smreka in podobne.
Gojenje v posodah
Smreko pred sajenjem v posodo potopimo v koreninski hormon, nato pa jo posadimo v predhodno omenjeno mešanico. Smreko, ki je posajena v posodi, je potrebno bolj redno negovati (tj. zalivati in gnojiti) kot drevesa, posajena neposredno v zemljo. Posoda naj ima drenažne odprtine velikosti 10 - 12 cm, da omogočijo nemoten odtok nepotrebne vode brez zadrževanja. Ko je sadika velika 2,5 cm, jo dvakrat tedensko pognojimo z uravnoteženim gnojilom 20 - 20 - 20 ali z gnojilom z nizko vsebnostjo dušika 8 - 32 - 16. Priporočljivo je, da na dnu posode, v kateri je posajena smreka, položite plast 10 cm gramoza, s čimer stabilizirate posodo.
Vzdrževanje nasada
Smreke sadimo na medsebojni razdalji 1,8 m, včasih pa tudi manj, zlasti če gre za sajenje pritlikavih vrst. Med rastno sezono lahko tla zastremo z organskim kompostom, na primer z zdrobljenimi lesnimi odpadki, da preprečimo nenadzorovano prodiranje vode v koreninski sistem. Priporočljivo je, da sadiki zagotovite delno senco ali neposredno sončno svetlobo. Poleti je potrebno redno zalivanje. Zalivamo takoj, ko se zgornja površina tal posuši, avgusta pa prenehamo z zalivanjem, da se drevo prilagodi zimskim razmeram.
Nega
Vzdrževanje smreke je enostavno, saj zahteva le občasno obrezovanje ter odstranjevanje suhih in nizkih vej. Najbolje uspeva na razmeroma vlažnih tleh ob nizkih temperaturah in v mrzlih, ostrih zimah. Na začetku jo zalivamo vsak dan, zlasti takoj po sajenju ali v poletnem obdobju. Obrezovanje smreke je dovoljeno zaradi oblikovanja, vzdrževanja določene višine, pa tudi zaradi ohranjanja zdravja in pravilne rasti rastline.
Enako dobro prenaša neposredno sončno svetlobo in polsenco, senca ji ne ustreza. Čeprav jo lahko sadimo na travnatih površinah kot edino zimzeleno drevo v kombinaciji z drugimi enoletnimi vrstami, jo je najbolje saditi v odprtih gozdovih neposredno v zemljo. Posebno je potrebno paziti predvsem na minimalno oddaljenost od temeljev oz. stene hiše, ki mora znašati 3,5 m.
Zalivanje
Za zdravje smreke je voda zelo pomembna, vendar jo lahko presežek ali pomanjkanje vode uniči, kar se bo odražalo na povešenih iglicah. Rastlina zahteva povečano zalivanje med presajanjem in v sušnih obdobjih. Količina zalivanja je odvisna tudi od vrste tal, zato smreko, posajeno v peščeno zemljo, zalivamo pogosteje kot tisto, posajeno v glinasto zemljo.
Na začetku bo smreka potrebovala večjo količino vode, avgusta pa popolnoma prenehamo z zalivanjem, da se rastlina pripravi na zimo. Povečano zalivanje lahko povzroči pojav glivic. Vlažnost rastline najbolje zagotovimo s temeljitim zalivanjem, kjer naj bo zemlja vlažna do globine 23 cm. Zalivamo od večera do jutra, če pa obstaja velika možnost padavin, je ne zalijemo. Da bi obdržali določeno količino vode, uporabimo zastirko, ki jo nanesemo okoli drevesa vsaj 1 m od debla in v debelini 5 - 7 cm.
Gnojenje
Smreko gnojimo spomladi, nato pa potrebuje obilno zalivanje, vendar le, če rastlini primanjkuje hranil ali opazimo počasno rast. Potrebo po gnojenju nakazujejo rumene iglice, ki so posledica pomanjkanja železa in magnezija, ali pa sprememba barve v vijolično, kar kaže na pomanjkanje fosforja. Gnojimo jo z gnojili, ki imajo višje ravni dušika kot kalija in folata. Čeprav so tekoča gnojila bolj učinkovita, je možno uporabiti NPK 12 - 6 - 4 ali 10 - 8 - 6.
Za nanašanje gnojila je potrebno v zemljo predhodno izkopati jame s premerom 2,5 cm in globino 20 - 30 cm. Če uporabljamo gnojilo 10 - 8 - 6, v vsako jamo stresemo 2,5 žlice, medtem ko gnojilo 21 - 0 - 0 zahteva doziranje 1 ¼ v vsako jamo. Možen je tudi nanos organskih gnojil, kot so kompost, nadrobljeno lubje, ribja emulzija, moka iz bombaževih semen, in sicer v debelini 7 - 10 cm. Nedavne raziskave so pokazale, da je za gnojenje smreke zelo učinkovito gnojilo s sečnino, saj v tleh ne pušča ostankov in je varno za uporabo, tako kot pri vsakem gnojilu pa lahko prekomerna uporaba povzroči škodo.
Razmnoževanje
Smreko razmnožujemo s potaknjenci ali s setvijo semen. V gozdovih pa je najpogostejši način razmnoževanja smreke s semeni, ki odpadejo z matičnega drevesa in se čez čas nato oblikuje nova sadika. Za razmnoževanje se najpogosteje uporabijo storži, ki jih naberemo mlade, še preden dozorijo. Ko se storži sami odprejo, iz njih odstranimo semena, postopek pa lahko traja do 2 tedna.
Razmnoževanje s potaknjenci poteka pozno poleti ali zgodaj jeseni, posadimo jih v peščeno ilovico. Potaknjenec dolžine 10 - 20 cm, ki ga potopimo v koreninski hormon, odrežemo z enoletne veje. Veje (potaknjence) posadimo na razdalji 20 - 30 cm. Dokler se tvorijo korenine, mora biti zemlja vlažna.
Presajanje
Čeprav smreko lahko presajamo od sredine avgusta do začetka septembra, je najboljši čas za presajanje spomladi, preden drevo začne brsteti. Pred presajanjem jo je priporočljivo obrezati, da jo lažje obvladujemo, nato pa smreko presadimo na mesto, ki je ustrezno oddaljeno od zidu ali ograje in bo imelo dovolj sonca. Posadimo jo v predhodno izkopano jamo, ki je 2-3 krat širša od koreninske grude, očistimo odvečno zemljo, drevo postavimo v jamo, nato pa korenine prekrijemo z zemljo. Dodatno gnojenje v tej fazi ni potrebno, saj lahko le poškoduje korenine. Nasprotno pa okoli vznožja drevesa dodamo leseno zastirko v debelini 5 - 10 cm, da ohranimo primerno vlažnost.
Pomlajevanje
Smreka je drevo, ki ga ne pomlajujemo na klasičen način, temveč z odstranjevanjem spodnjih vej, do katerih običajno ne pride sončna svetloba in ostanejo brez iglic. Odstranimo pa tudi veje, ki odstopajo od želene oblike smreke. Odstranimo lahko tudi obolele veje, na katerih so iglice spremenile barvo zaradi pomanjkanja hranilnih snovi. Rastlina običajno po tej vrsti pomlajevanja ne potrebuje dodatne nege v smislu zalivanja in gnojenja.
Redčenje
Čeprav smreka zahteva zelo malo pozornosti, predvsem pri redčenju in obrezovanju, je zaželeno odstraniti stranske ali spodnje veje, ki lahko z leti ovenijo in s katerih bodo zaradi pomanjkanja sončne svetlobe odpadale iglice. Z obrezovanjem je potrebno počakati do pomladi, medtem ko klasično redčenje v smislu odstranjevanja notranjih vej ni priporočljivo, razen če gre za obolele veje, s katerih se lahko bolezen razširi na druge zdrave veje, kar na koncu lahko povzroči propad celotnega drevesa.
Zaščita čez zimo
Glede na to, da je smreka večletno drevo, se v času zimskega mirovanja pripravlja na naslednjo sezono, v kateri bo ustvarila nove veje, prekrite z drobnimi temnozelenimi ali srebrnimi iglicami. V času mirovanja morajo biti tla zmerno vlažna, da preprečimo gnitje korenin zaradi prevelikega vpijanja vode, kar lahko povzroči propad cele rastline. Idealni pogoji za preživetje rastline so najmanj 6 ur neposredne sončne svetlobe in ustrezna temperatura.
Spomladi, ko je čas vegetativne rasti, lahko drevo, posajeno v posodo, prenesemo na prosto, vendar le, če so temperature prilagojene razmeram, ki jih potrebuje. Nato začnemo z rednim zalivanjem in gnojenjem, ne glede na to, ali je sadika posajena neposredno na prostem ali v posodi.
Bolezni
Smreka je zaradi okolja, v katerem se nahaja in raste, zelo občutljiva na številne bolezni. Zaradi izjemno visoke vlažnosti zraka in tal jo pogosto napadejo rja, rdeča trohnoba iglavcev in tudi razne glivične bolezni.
Rja
Rja je bolezen, ki se pri smreki najpogosteje pojavlja v poletnem času in pogosto poškoduje stranske popke mladih dreves, končni popki pa se lahko skrivijo in sčasoma posušijo. Bolezen povzročata dve glivici iz rodu Chrysomyxa, ki polovico svojega življenja preživita na smrekovih iglicah.
Okužbo opazimo po pojavu rumenih iglic, kar je najbolj izrazito pri črni, modri in beli smreki. Na iglicah se tvorijo mehurčki, ki počijo in sproščajo spore ter zlahka okužijo okoliške iglice. Za zatiranje rje ni priporočljivo uporabljati fungicidov, saj okuženih iglic ni mogoče zdraviti. Okužba ni usodna, je bolj estetska težava, ki drevesa ne prizadene vsako leto. Ponavadi traja največ dve leti.
Rdeča trohnoba iglavcev
Rdeča trohnoba iglavcev je bolezen, ki jo povzročajo številne glivice, najpogosteje pa se, tako kot rja, pojavi v poletnem obdobju zaradi prevelike količine vlage, kjer najpogosteje trpijo mlada drevesa, zlasti če so posajena v neprimerno vrsto tal (npr. glinasta tla). Zadušitev povzroča gnitje korenin in sušenje listov, posebnost pa je, da se bolezen zelo hitro širi. Najpogosteje se pojavi po sajenju starih semen v hladno in mokro zemljo. Bolezen se najpogosteje prenaša z vrtnim orodjem, preprečimo pa jo lahko s pravilnim kroženjem zraka. S sajenjem v organsko zemljo in predhodno očiščeno posodo ter z nadzorovanjem prekomernega zalivanja novo posajenih sadik lahko omejimo pojav te bolezni. Z uporabo fungicida, ki vsebuje naravno bakterijo Streptomyces lydicus, pa lahko sadiko zaščitimo pred pojavom številnih bolezni.
Odpadanje iglic
Odpadanje iglic povzroča glivica Rhizosphaera, ki se spomladi ali zgodaj poleti pojavi na konicah zelenih vej, ki sčasoma spremenijo barvo in začnejo odpadati v obdobju od poznega poletja do jeseni. Bolezen običajno prizadene spodnje veje in se postopoma širi proti notranjosti drevesa. Če se okužba ponavlja 3-4 leta, bo drevo verjetno ovenelo. Za preprečevanje bolezni je potrebno vzdrževati dobro kroženje zraka med drevesi in saditi na dobro odcednih tleh z veliko dnevno količino sončne svetlobe. Drevesa, ki jih priporočamo za sajenje, so navadna ali bela smreka, ker so odporna na pojav te bolezni, v nasprotju z modro smreko, ki skoraj vedno zboli. Pri zaščiti sadike smreke bodo pomagali fungicidi, ki vsebujejo bakrov hidroksid ali mankozeb, apliciramo jih spomladi ali poleti, nato pa naredimo 3-4 tedne premora.
Škodljivci
Smreko lahko poškodujejo različni škodljivci, najpogosteje listne uši, pajkove pršice in adelgidi.
Listne uši
Listne uši (lat. Aphidoidea) so škodljivci, ki se zbirajo in naselijo na spodnji strani listov ali na vejah med iglicami. Iglice objedajo in sproščajo lepljivo snov, t.i. medeno roso, zaradi katere iglice spremenijo barvo in sčasoma ovenijo. Suho in toplo podnebje je ugodno za širjenje tega škodljivca, z izogibanjem skupinskemu sajenju sadik pa lahko pojav listnih uši preprečimo. Za naravni boj proti listnim ušem lahko uporabimo repično olje, ob večjih napadih pa insekticidno milo.
Pajkove pršice
Pajkove pršice (lat. Aculops cannabicola) je vrsta škodljivca, ki povzroča uvelost dreves. Pršice so majhne in očem skoraj nevidne. Nahajajo se v kolonijah in se hranijo z vsemi deli listov, najlažje pa jih opazimo na spodnji strani listov in na vejah med iglicami. Zaradi tega ima drevo zmanjšano sposobnost rasti in napredovanja, kar se kaže v prezgodnji porumenitvi in odpadanju iglic. Smreko lahko zdravimo z naravnimi metodami, kot je odstranjevanje okuženih sadik ali naravnih sovražnikov, in insekticidi, kot sta milo in olje na osnovi repice ali neema.
Adelgid
Adelgid (lat. Adelges tsugae) je škodljivec, ki izvira iz vzhodne Azije in je bližnji sorodnik listne uši. Je droben škodljivec, ki ni izjemno nevaren, aktiven pa je spomladi in jeseni, ko se prehranjuje z iglicami ali njihovim sokom, kar povzroča sušenje in izgubo iglic. Drevesa, ki okužbo preživijo, so oslabljena in lahko zelo hitro ovenijo. Da bi preprečili pojav teh škodljivcev, je potrebno drevesa redno čistiti, previsoka drevesa pa enkrat letno tretirati s fungicidom, najbolje spomladi. Škodljivca se naravno iznebite z uporabo vrtnarskega olja ali insekticidnega mila, ki ju rahlo nanesete na iglice.
Uporaba
Smreka je rastlina, ki ima široke možnosti uporabe, predvsem v kulinariki in kozmetični industriji, zaradi obilice vitamina C pa se uporablja tudi v medicini, predvsem v obliki obkladkov in inhaliranja. Smrekov les je znan po svoji izjemni kakovosti, zato se pogosto uporablja za izdelavo violin in klavirjev, pa tudi za izdelavo ladij in letal. V papirni industriji izstopa smrekova celuloza, sam les pa ni priporočljiv za zunanjo uporabo zaradi slabe vodoodpornosti, ki povzroča gnitje in privablja številne škodljivce ter glivice. V preteklosti so smrekov les uporabljali za pletenje košar.
Nabiranje
Velja nenapisano pravilo, da se mladi smrekovi vršički pobirajo z zrelih dreves in ne več kot 20% z enega drevesa. Iz nabranih iglic lahko pripravimo sok, sirup, med, čaj in podobno. Iglice, ki jih nabiramo med letom lahko uporabimo za pripravo kopeli in tinktur, z destilacijo iglic pa pridobivajo eterično olje. Storže lahko pobiramo tudi jeseni, sekance mladih vej pa le maja in junija.
Skladiščenje
Nabrani smrekovi vršički so obstojni za shranjevanje. Če so pravilno shranjeni v plastični vrečki skupaj z vlažno papirnato brisačo, so lahko shranjeni vsaj mesec dni, osnovni pogoj pa je, da brisačo menjamo vsak teden. Smrekove vršičke lahko shranite tudi v zamrzovalnik in jih uporabite kot okras za sladolede in sirupe.
Kulinarika
Mlade smrekove vršičke lahko sveže uporabimo na različne načine ali pa jih shranimo v zamrzovalniku. Predhodno jih je le potrebno posušiti s soljo ali sladkorjem. Narezane vršičke lahko uporabimo v solatah v kombinaciji z različnimi agrumi ali kot dodatek k pečenemu lososu. So odličen dodatek smutijem, pečeni zelenjavi, krhkemu testu in vinu. Sirup iz smrekovih vršičkov je priljubljen dodatek k gazirani vodi ali koktajlom.
Kozmetika
Poleg vitamina C, ki ga je v smrekovih iglicah veliko, so le-te bogate tudi s karotenom, smolami, eteričnimi olji in nekaterimi elementi v sledovih, kot so železo, baker in mangan. Na kožo delujejo antiseptično, saj kožo hkrati čistijo in regenerirajo ter se uporabljajo kot maska za glajenje gub in povečanje elastičnosti kože. Izjemno so tudi učinkovite pri odstranjevanju prhljaja in prekomernega izpadanja las.
Medicina
S smrekovim čajem zdravimo kašelj. Pomaga tudi pri krvavečih dlesni, akutnem rahitisu pri majhnih otrocih, gripi, vnetju mehurja in podobno. Iz suhih smrekovih iglic je mogoče pripraviti tudi različne kopeli, še posebej blagodejne za zdravljenje kožnih bolezni, protina in revmatizma. Terpentinovo olje lahko uporabimo pri zdravljenju mehurjev na koži ter vnetju sklepov in kit.
Zanimivosti
Indijanci so uporabljali lepljivo smrekovo smolo kot žvečilni gumi, ki so ga kasneje evropski naseljenci v Severni Ameriki prodajali kot prvi komercialni žvečilni gumi.
Na zahodu Švedske raste najstarejša smreka na svetu, norveška smreka, ki je po ocenah stara 9550 let.
Liste in veje uporabljajo pri izdelavi smrekovega piva, pil pa ga je tudi kapitan Cook med svojimi morskimi potovanji.
Smreka je simbol miru in plemenitosti, pri starih Indijancih pa je simbolizirala nebo.
Prvo letalo, ki so ga izdelali za brata Wright, je bilo narejeno iz smrekovega lesa. Smreka je v grbu finskega mesta Kuhmo.
Iglavci
Smreka spada med iglasta drevesa oz. iglavce in je stožčasta semenka v podvrsti golosemenk. Za vse vrste iglavcev je značilno, da so trajne olesenele rastline sekundarne rasti. Večinoma so drevesa, med iglavce pa uvrščamo tudi nekaj grmovnic.
Glede na to, da je večina iglavcev zimzelenih, so listi dolgi, tanki in igličastega videza in pri večini vrst razporejeni spiralasto. Osnove listov so zavihane, tako da so listi zelo ravni ter na ta način maksimalno zajamejo svetlobo. Velikost lista se spreminja od 2 mm pri mnogih luskastih vrstah do 400 mm dolžine pri iglicah nekaterih borovcev. Listi so pogosto temno zelene barve, kar lahko pomaga absorbirati največ energije pri nizki sončni svetlobi na visokih zemljepisnih širinah ali v senci gozdnih krošenj. Večina iglavcev je enodomnih in vse opraši veter. Semena iglavcev se razvijejo znotraj zaščitnega storža, imenovanega strobilus, storži pa potrebujejo od štiri mesece do tri leta, da dozorijo.
Čeprav je skupno število vrst relativno majhno, so iglavci ekološko pomembni. V hladnem podnebju so iglavci večinoma prevladujoče rastline na velikih površinah. Mnogi med njimi sezonsko spremenijo svojo biokemično sestavo, da so bolj odporni proti zmrzovanju.
V Sloveniji so poleg smreke priljubljene vrste iglavcev še: cedra, duglazija, cipresa, jelka, kauri, bor, omorika, munika, čuga, ginko, brin, macesen, pikasti mišjak, sekvoja in tisa.
Foto: Catkin / Pixabay
Dodaj odgovor