Jelka (lat. Abies) je vrsta iglavca iz družine borovk (Pinaceae). Vsi iglavci, razen macesna, ki mu jeseni odpadejo iglice, so zimzelena drevesa, najbolj znani pa so bor, smreka in cedra. Obstaja več kot 40 vrst, ki so razširjene na severni polobli v zmernem pasu. Latinsko ime izhaja iz glagola "abire", kar pomeni "oditi" in opisuje njeno težnjo k rasti v višino.
Drevo lahko zraste v višino do 60 m in živi več sto let. Krošnja je v mladih letih piramidna, v starosti pa se veje na zgornjem delu razširijo in vrh postane raven. Premer debla je lahko več kot 2 m. V mladosti je lubje gladko in sivkasto, kasneje pa razpoka in tvori oglate luske. Notranji del lubja ostane rdeče barve in ga obilno prekriva smola. Veje rastejo vodoravno in so prekrite s temno zelenimi iglicami. Poganjki so značilne rdečkaste barve. Iglice so mehke in ploščate, na vejah lahko ostanejo tudi do 8 let.
Moški in ženski cvetovi dozorijo na isti rastlini in cvetijo od aprila do junija. Moški cvetovi so rumenkaste ali rjave barve, ženski pa bele barve. Storži dozorijo septembra in so temno rjave barve. V njih je skrito rdečkasto rjava ploščato seme. Koreninski sistem prodre globoko in je zelo razširjen, tako da drevesu daje trdno oporo tudi ob sunkih vetra.
Jelka je razširjena po celi Evropi. Ob gabru in bukvi je jelka drevo, ki ga najpogosteje videvamo, vzgojeni pa so tudi čisti jelkini gozdovi. Najvišje raste v hribovito planinskem področju, a redko nad 2.000 m nadmorske višine. Zaradi poševnih vej in gladkih iglic dobro prenaša nanose snega.
Sorodniki
Vrste
Na svetu obstaja okoli 40 vrst jelk, zaradi tržnih razlogov pa danes lahko najdemo tudi številne kultivarje. Z mešanjem sort pridobijo jelke različnih barv, videza in vzdržljivosti iglic. V nadaljevanju navajamo nekaj najbolj poznanih vrst jelk.
Navadna jelka
Navadna jelka je najbolj razširjena vrsta. Ima značilno piramidno krošnjo in je odporna na mraz. Poleg hrasta je najpogostejše drevo v Sloveniji. Vzgajajo jo zaradi okraševanja v božičnem obdobju in zaradi kvalitetnega lesa za nadaljnjo obdelavo.
Grška jelka
Grška jelka ima izrazito bogato in gosto piramidno krošnjo ter daljše iglice, zaradi česar njene veje izgledajo večje in bolj razkošne. Razširjena je v Grčiji, največ pa je posadijo kot okrasno drevo in v parkih. Odporna je na mestno onesnaženje in sušno podnebje. Hitro raste in je hvaležna za vzgojo.
Orjaška jelka
Orjaška jelka je bila poimenovana po svoji visoki rasti. Raste počasi, vendar lahko doseže višino tudi do 84 m. Najvišji primerki rastejo na področju ZDA. Odporna je na nizke temperature in ima piramidno krošnjo. Iglice so pisane z belo črto in jih uporabljajo za čaj. Notranjost debla lahko zmeljemo in dodamo juham.
Alžirska jelka
Kot pove že njeno ime, izvira s področja severne Afrike. Značilni so veliki storži, ki so sprva modro zelene barve, kasneje postanejo rjavi. Ustrezajo ji glinena in globoka tla ter veliko sonca. Raste na planinskem področju in je občutljiva na mestno onesnaženje, zato je pokazatelj čistega okolja. Raste hitro in dobro prenaša sušo.
Koloradska jelka
Koloradska jelka ima številne kultivarje, ki se vzgajajo v parkih in na vrtovih. Zaradi srebrnkastih iglic jo imenujejo tudi dolgoigličasta. Izvira iz Skalnega gorovja v ZDA, a je danes razširjena po celem svetu. Hitro raste in je odporna na mestno onesnaženje.
Kavkaška jelka
Kavkaška jelka izvira s področja Kavkaza in je zaradi lepe piramidne oblike po svetu priljubljena kot božično drevo. Ima nekaj kultivarjev v različnih barvah - od srebrne do zlato rumene. Dobro prenaša nizke temperature in hitro raste, saj lahko zraste tudi do višine 80 m. Najpogosteje se nahaja v parkih in na vrtovih.
Balzamovec
Ta vrsta jelke je dobila ime po smoli, ki jo proizvaja. Izhaja iz ZDA in Kanade, v Evropo pa je prišla v 19.stoletju. V parkih jo vzgajajo kot okrasno drevo, ima pa tudi gospodarski pomen. Njeno smolo raztopijo in jo uporabljajo pri lepljenju optičnih instrumentov. Les je mehak in se uporablja za izdelavo papirja.
Španska jelka
Španska jelka izvira iz Evrope in ima modrikaste storže, ki rastejo pokonci. Ustreza ji toplo in suho podnebje z zadosti sonca. Danes je razširjena tudi na področju severne Afrike.
Gojenje
Jelka je zelo priljubljena kultura za vzgojo v javnih ali zasebnih parkih. Prav tako je priljubljena božična dekoracija in potrebe po njej se povečujejo. Navajamo nekaj nasvetov, kako jelko čim bolj pravilno vzgojiti.
Kolobarjenje
Jelka ni hvaležna rastlina za kolobarjenje. Glede na to, da je iglavec, povzroči kislost humusa, kar lahko škoduje kasnejšim kulturam, zato jo najpogosteje na določenem območju vzgajamo kot monokulturo. Vendar pa lahko pod jelko raste grmovje, ki mu ustreza senca - na primer: smreka, rododendron, azaleja, hortenzija, mah, aucuba in jucca.
Pri sajenju v vrstah je potrebno zagotoviti med jelkami vsaj 3 m razmika, saj začne, če nima dovolj prostora, izgubljati spodnje veje ter ostane golo visoko deblo.
Zalivanje
Jelka ne prenaša dobro prevelike količine vode, lahko pa zaradi globokih korenin in smole preživi daljše sušno obdobje. Svoje potrebe po vodi zadovolji z naravnimi padavinami. Med vzgojo jo je potrebno zalivati samo, dokler je mlada sadika, ki še ni dobro ukoreninjena. Korenine rastejo izrazito globoko in črpajo podzemno vodo. Pod jelko lahko posadimo mah ali položimo zastirko, da zadržujeta vlago in preprečita razpoke v tleh.
Gnojenje
Glede na to, da je jelka iglavec, je potrebno pri gnojenju uporabljati gnojilo, ki je namenjeno iglavcem. Pred sajenjem sadik je potrebno tla pognojiti s hlevskim gnojem, ki preleži zimo in na ta način tla dovolj obogatimo. Gnojilo se doda šele v drugem letu po sajenju. Po 3. letu rastline ni več potrebno gnojiti.
Razmnoževanje
Rastlina se razmnožuje s semeni in vegetativno s potaknjenci. Seme ima nizko kaljivost, zato ga je potrebno pred uporabo stratificirati. Rastlina se v naravi razmnožuje samostojno, saj pri odpadanju storžev izpade tudi seme. Zanimivo je, da se storži med gozdnim požarom razpočijo, tako da se seme raznese in pomaga pri ponovnem pogozdovanju.
Presajanje
Jelko presadimo na končno lokacijo šele, ko se sadika razvije. Presajamo spomladi, da ima rastlina dovolj časa za razvoj korenin. Presajamo ročno tako, da rastlino izkopljemo, ko je stara najmanj štiri leta, kar omogoči da lahko korenine izvlečemo v celoti.
Pomlajevanje
Jelko pomlajujemo z rezanjem starih in suhih vej. Če želimo obdržati piramidno obliko krošnje, lahko porežemo zgornje veje, ki povzročajo širjenje zgornjega dela krošnje Spomladi odstranimo vse slabe in suhe veje, vključno s tistimi, ki rastejo v nasprotni smeri.
Tla
Jelka ni zahtevna glede tal in je rast na revnih tleh ne ovira. Zahteva pa globoka tla, da se lahko korenine pravilno razvijejo. Kisla tla je ne motijo in nekatere vrste lahko uspevajo tudi na peščenih tleh. Pri vzgoji je potrebno primerjati naravni habitat s tlemi, na katera jo nameravamo posaditi. Najbolj ji ustrezajo apnenčasta in silikatna tla, nekatere vrste pa ne prenesejo onesnaženih tal.
Podnebje
Jelka je rastlina zmernega podnebja in je razširjena v večjem delu Evrope in Severne Amerike. Pretežno raste na planinskem področju, od 1.500 do 2.000 m nadmorske višine. V odvisnosti od vrste lahko prenese tudi sončna in vroča obdobja ter mrzle temperature do -25°C. Ustreza ji vlažno podnebje.
Sajenje
Jelko načrtno sadimo pri vzgoji za nadaljnje presajanje. Zelo je odporna, potrebno je le paziti pri izbiri vrste, če jo sadimo na mestnem področju. Nekatere jelke (npr. alžirska in španska) ne prenesejo mestnega onesnaženja.
Čas sajenja
Jelko sadimo zgodaj spomladi ali zgodaj jeseni. Seme kali pri 8°C, za sajenje sadik pa je primerna temperatura nad 10°C. Rezultati so najboljši pri spomladanskem sajenju, saj imajo korenine možnost razviti se v obdobju toplega vremena ter se pripraviti na prezimovanje.
Izbira podlage
Jelko lahko razmnožujemo tudi vegetativno s cepljenjem. Uporabimo enoletni poganjek za cepljenje na iglasti podlagi. Sama podlaga ni tako pomembna, vendar je bolje, če gre za drugo jelko, ki bo lahko prenesla visoko rast. Najpogosteje na tak način vzgajajo različne kultivarje, da pridobijo novo barvo iglic.
Sejanje
Jelko lahko posejemo neposredno ali pa le za pripravo sadik. Semena so skrita v storžu in potrebujejo dolgo časa, da pridejo na prosto in vzklijejo. Semena morajo vsaj 1 leto stati na temnem mestu, da se jim izboljša kaljivost. Najpogosteje uporabljamo petletno stratificirano seme. Seme sejemo s sejalko, na sejalni razmik še ni potrebno paziti, ker bomo rastline kasneje razredčili. Posejemo na globini 5 - 10 cm in semena prekrijemo z zemljo. Vzklije po 14-30 dneh, mladi poganjek je potrebno enakomerno zalivati.
Sajenje sadik
Preden bomo sadiko posadili, je potrebno izkopati ustrezno sadilno luknjo, v katero bomo rastlino postavili. Jama mora biti nekaj centimetrov širša od trenutnega koreninskega sistema. Najprej zemljo v jami navlažimo, na dno pa nato potresemo prod, ki bo služil kot drenažni sloj. Rastlino prekrijemo z rahlo zemljo in podpremo s palico. Za presajanje so najboljše sadike, ki so stare vsaj 4 leta. Pomembno je, da sadika raste v samostojni posodi in da ima zelene čvrste iglice. Priporočamo uporabo tretiranih rastlin.
Gojenje na vrtu
Pri vzgoji na prostem je potrebno upoštevati položaj jelke. Lahko raste v senčni legi, vendar ni dobro, da je v bližini vrta z zelenjavo in začimbami. Dobro prenaša bližino drugih dreves, lahko pa postane dominantna in drugim onemogoči rast. Dobro prenaša tudi slanost, mestno onesnaženje, dim in prah, tako da jo lahko posadimo v mestnih parkih ali ob morju. Sadimo jo lahko tudi kot zaščito proti vetru, saj zaradi globokih korenin, močan veter dobro prenaša.
Gojenje v rastlinjaku
Jelka lahko zraste do višine 80 m in ni primerna kultura za vzgojo v rastlinjaku. V rastlinjaku je le v prvi fazi rasti, ko posejemo seme. Seme vzklije že pri temperaturi 8°C, zato lahko v rastlinjaku pod nadzorovanimi pogoji omogočimo celoletno kalitev.
Gojenje v posodah
V posodah lahko vzgajamo kultivarje sobne jelke, ki so nizke rasti. Nekateri jih uporabljajo tudi kot živa božična drevesa. Sobni jelki zelo topli prostori ne ustrezajo, saj lahko začne izgubljati iglice ali pa nastane med vejami prevelik razmik. Ustrezajo ji osvetljena mesta. Vsakih 14 dni jo je potrebno zalivati, posoda pa mora biti dobro drenirana, da odteče ves presežek vode. V poletnih mesecih jo gnojimo s tekočim gnojilom. Sobna jelka raste počasneje in je ni potrebno vsako leto presajati. Pri presajanju uporabimo travno zemljo, ki jo zmešamo z glinasto.
Nega
Jelka je ena najbolj hvaležnih rastlin za vzdrževanje, saj je že po sami konstrukciji prilagojena težkim pogojem. Ne zahteva veliko nege in jo vzgajajo v mestnih parkih. V nadaljevanju je nekaj nasvetov za njeno vzdrževanje.
Faza mirovanja
Jelka miruje od decembra do februarja in takrat nima potrebe po hranljivih snoveh ali večji količini vode. Njene veje so bolj upogljive in zlahka prenese težo snega.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje mladih sadik zajema namakanje, rahljanje skorje in odstranjevanje plevela. Mlad nasad potrebuje več zalivanja, zato je priporočljivo uporabljati kapljično namakanje. Rahljanje zgornje plasti zemlje pripomore k povečanju kisika v zemlji. Plevel med jelkami kosimo mehansko, da omogočimo zadostno svetlobo, preprečujemo bolezni in gnojimo zemljo.
Redčenje
Nasad jelk mora imeti med rastlinami minimalno 3 m razmika in 5 m med vrstami. Če je razdalja manjša, obstaja možnost, da se rastline ne bodo razvile in jih bo potrebno redčiti. Rastlino lahko posekamo ali presadimo na drugo mesto, dokler je mlada.
Obrezovanje
Jelke so dokaj občutljive na hitre temperaturne spremembe, saj se jim začnejo sušiti veje. Zgodaj spomladi pred začetkom pretakanja sokov, je potrebno vse suhe in bolne veje porezati, da zrastejo nove in zdrave ter s tem ohranimo gosto krošnjo. Po obrezovanju se lahko reze zaščiti s sadjarskim voskom.
Nabiranje
Posamezne dele jelke lahko nabiramo skozi celo leto, saj lahko jelko v celoti uporabimo. Iglice nabiramo pozimi in zgodaj spomladi, saj se iz njih pripravlja čaj. Notranji del, kambrij, pridobimo s sečnjo jelke jeseni. Storže lahko nabiramo, ko so zreli, rjavi in odprti. Posušimo jih na soncu in uporabimo v okrasnih aranžmajih. Jelko lahko posekamo po več kot 10 letih in iz debla naredimo deske ter izdelamo pohištvo.
Skladiščenje
Posamezni deli jelke se različno skladiščijo. Deblo se razreže na manjše in tanjše dele ter posuši. Na tak način ga lahko skladiščimo in uporabljamo več let. Posušeni storži se ohranijo več let, iglice pa je najbolje uporabiti sveže.
Bolezni
Čeprav je jelka odporna na onesnaženje in težje pogoje rasti, pa ni odporna na nekatere bolezni. Navajamo najbolj znane bolezni in kako jih zdraviti.
Rja iglic
Rja iglic je najpogostejša bolezen, ki povzroči izpadanje iglic. Iglice začenjajo postajati rdeče barve, kar pa ni znak sušenja, ampak bolezni, ki jo povzroča glivica, ki se hitro razmnožuje v vlažnih pogojih. Bolezen odpravimo z odstranjevanjem okuženih vej, lahko pa rastlino tudi zaščitimo s fungicidom.
Sušenje krone
Sušenje krone je značilno za starejše rastline. Zaradi možnih poškodb zaradi snega ali toče, na tanjše in šibkejše vrhove krošnje pridejo bakterije, ki povzročijo sušenje vej. Če je možno, je bolje take vrhove odstraniti, da se bolezen in bakterije ne širijo.
Škodljivci
Poleg bolezni lahko jelki škodujejo tudi nekateri gozdni škodljivci, ki lahko celo povzročijo sušenje celotnega drevesa.
Molj igličar
Molj igličar napada iglice in ogroža jelko. Na iglicah pusti jajčeca. Ko se jeseni razvijejo gosenice, vrtajo v iglice tunele in iglice postajajo blede barve. Spomladi pogrizejo vrhnji del, ki porjavi. Mlada drevesa začnejo zaradi moljev zaostajati v razvoju. Odpravimo jih lahko z insekticidom.
Podlubnik
Podlubnik je invazivna vrsta, ki se zarije pod lubje in povzroča škodo. Prvič se lahko pojavi na jelki marca, ko napade starejše jelke, in sicer pretežno v spodnjem delu pod debelejšim lubjem. Koplje majhne kanale, prisotnost pa opazimo, ko začne iz ran kapljati smola in ko opazimo malo žagovine. Večji napad lahko poškoduje drevo in povzroči, da se posuši. Proti podlubniku se borimo s podiranjem okuženih dreves in uporabo insekticida.
Uporaba
Jelka je rastlina, ki je značilna za naša hribovita območja in je na našem prostoru stalno prisotna. V nadaljevanju navajamo, kako lahko jelko uporabimo.
Kulinarika
Jelka ni užitna, vendar pa lahko njene določene dele uporabimo v kulinariki. Jelkine iglice so bogate z vitaminom C in se uporabljajo za čaj. V primeru, da bi morali preživeti v naravi, so tudi odličen vir hranljivih snovi. Notranji del debla, kambrij, lahko zmeljemo v fin prah in ga dodamo moki pri peki kruha.
Gospodarstvo
Jelka je gospodarsko zelo pomembna zaradi lesa. Nizkokalorični les lahko uporabljamo za ogrevanje, lahko pa tudi v druge namene. Mehak les je svetlejše barve in ga je lahko obdelovati. Zaradi koncentracije smole je zelo vnetljiv in ga je potrebno premazati z zaščitnim lakom. Uporablja se za izdelavo zunanjega pohištva, tal, zidnih oblog, zidne in gradbene konstrukcije, plošč in letvic, celuloze in papirja.
Medicina
Z destilacijo jelkinih iglic dobimo eterično olje močnega, a pomirjujočega vonja. Uporabljamo ga pri boleznih dihal ali za mazanje bolečih mišic.
Zanimivosti
Jelka je pomemben del človeške zgodovine, po poreklu naj bi bila iz Severne Evrope. Številni severni narodi so jo zaradi smolnatega lesa uporabljali za izdelavo pohištva, orožja ali ladij. Fosilne najdbe pričajo, da naj bi jelka obstajala že v obdobju krede. Pomembna je bila tudi v številnih religijah starih narodov. Pri druidih je bila jelka sveto drevo, številni narodi pa so med obredi zažigali njene iglice.
Jelka cveti, vendar ima njeno cvetje šibak vonj, nektar pa vsebuje zelo malo beljakovin, zato se čebele cvetovom izogibajo. Zbirajo pa smolasto tekočino, ki nastane kot izloček rastlinskih uši in en panj lahko zbere tudi do 80 kg. Medica je okusna, temno zelene barve in diši po smoli.
Foto: FelixMittermeier / Pixabay
Dodaj odgovor