Rdeča pesa (lat. Beta vulgaris var. conditiva) je dvoletna zelenjava iz rodu pes (Beta) in družine ščirovk (Amaranthaceae), kamor sodijo amarant, špinača, kvinoja in sladkorna pesa. Poznana je že od antičnih časov, izvira pa iz Sredozemlja. V prvem letu oblikuje steblo, liste in korenine, v drugem letu pa razvije generativne organe, steblo s cvetovi, plodovi in semeni.
Rdeča pesa je korenasta zelenjava in se odlikuje po velikem temno rdečem korenu, ki je obarvan zaradi vsebnosti rdečega pigmenta betacianina. Koren je največji del rastline in polovica štrli nad površino zemlje. Steblo rdeče pese je visoko in pokončno, vendar se zaradi svoje dolžine (do 40 cm, v fazi cvetenja pa do 2 m) največkrat upogne ob tleh ali naslanja na okoliške rastline.
Cvetovi na steblu so dvospolni, plod pa je enosemenski orešček nepravilne okrogle oblike.
Rdeča pesa uspeva v razmeroma hladnih predelih, zahteva pa veliko svetlobe ali polsenco. Najbolj ji ustrezajo dobro obdelana humusna tla z veliko vlage.
Sorodniki
Vrste
V svetu in tudi v Sloveniji gojijo relativno malo vrst rdeče pese. Najpogostejši vrsti sta egipčanska pesa in detroitska pesa ter vse iz njiju pridobljene sorte. Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo peso na zgodnje sorte (do 100 dni), srednje zgodnje sorte (100 - 300 dni) in pozne sorte (več kot 130 dni). Glede na videz pese pa ločimo okrogle, valjaste ali podolgovate in sploščene sorte.
Egipčanska ploščata pesa
Egipčanska ploščata pesa je razširjena v Evropi in Ameriki. Spada v skupino zgodnjih sort in ob ugodnih razmerah dozori približno 60 dni po setvi. Ob pravilni agrotehniki je zanjo značilen velik in stabilen pridelek. Listna rozeta je pol pokončna z 10 - 15 listi. Temno zeleni listi so v obliki srca in srednje velikosti, njihova površina pa je gladka. Koren je ploščat. Na prerezu so vidni koncentrični krogi, več kot polovica korena pa je nad površino tal.
Bordo
Sorta je primerna za dolgoročno skladiščenje in konzerviranje. Spada med srednje zgodnje sorte in jo odlikuje dolga jarovizacija, tj. agrotehnična priprava semen pred setvijo, ki skrajša vegetacijsko dobo in poveča pridelek. Sorta je slabše odporna proti peronospori in drugim boleznim. Listna rozeta je pol pokončnega videza, listi pa so povešeni in večji v primerjavi z listi egipčanske ploščate pese.
Detroit
Sorta Detroit je rezultat kanadske selekcije. Podobna je sorti Bordo in je zelo razširjena. Ta sorta daje manjši pridelek in je ni možno dobro skladiščiti. Zanjo je značilna majhna pokončna rozeta s podolgovatimi in nazobčanimi listi. Notranjost korena je nežna in temno rdeče barve z nejasnimi krogi. Tehnološko zrelost doseže približno 70 dni po setvi.
Bikor
Sorta Bikor je intenzivno rdeče barve brez belih kolobarjev in značilne okrogle oblike. Uvrščamo jo med srednje zgodnje sorte. Ima majhno pokončno rozeto z rahlo podolgovatimi listi. Ponuja veliko možnosti predelave in ima odlične lastnosti za prehrano. Bikor lahko dolgo časa skladiščimo.
Pronto
Pronto je večnamenska rdeča pesa, ki jo lahko posejemo zgodaj. Ta sorta bo obrodila okrogle, lepe in odlično obarvane plodove, zato jo pogosto gojijo.
Norton
Sorta Norton se od ostalih sort rdeče pese razlikuje po videzu. Je podolgovate oblike z indeksom korena 2 - 4. Sorta je kvalitetna in močno obarvana ter namenjena predelavi.
Bikores
Bikores je nizozemska sorta pese temno rdeče barve in okrogle oblike. Primerna je za svežo porabo, pa tudi za predelavo.
Formanova
Formanova je danska sorta pese temno rdeče barve z valjasto obliko korena.
Red ace F1
Kot novejši hibrid rdeče pese izstopa Red ace F1. Odlikuje ga privlačna, gladka in lepa barva notranjosti. Izstopa po tem, da za razliko od drugih sort pese uspeva v neugodnih rastnih razmerah. To sorto je zato potrebno saditi na območjih, kjer je pogosta suša. Sorta je namenjena predelavi.
Detroit dark
Detroit dark je sorta pese z okroglo obliko korena močne rdeče barve. Sorta daje stabilen visok pridelek.
Replata
Replata je nizozemska selekcija rdeče egipčanske pese, ki zgodaj dozori in je intenzivne rdeče barve brez svetlejših kolobarjev.
Regala
Regala je sorta okrogle oblike, namenjena zgodnji in poletni setvi. Regala je najzgodnejša sorta znotraj sorte Detroit. Uspešno jo skladiščimo in je primerna za svežo porabo.
Gojenje
Največji vpliv na gojenje rdeče pese imajo kolobarjenje, vlažnost tal in pravilno gnojenje.
Tla
Rdeča pesa najbolje uspeva v globokih in strukturiranih tleh, ki so bogata z organskimi snovmi. Ustrezajo ji so aluvialna tla, na težkih in zbitih tleh pa pride do deformacije korena in manjšega pridelka, ki je slabe kakovosti. Tej rastlini najbolj ustrezajo nevtralna oz. rahlo alkalna tla s pH vrednostjo 6,5 - 7. Orna plast naj bo drobljiva, rastlini mora biti zagotovljena vlaga. Nivo podtalnice ne sme biti višji od 1,2 m, za naše kraje so primerni černozjom, travniška črnica in aluvialna tla. Izogibati se je potrebno gajnjači (evtrična rjava prst) in humski črnici (humoglej).
Glede obdelave tal je potrebno ustvariti globoko in rahlo orno plast, da se odebeljeni koren normalno razvija. Potrebno je tudi upoštevati, da globina oranja ne sme presegati 30 cm. Osnovno obdelavo tal se izvedemo takoj, ko odstranimo predhodni posevek in naj bo zelo plitva, od 10 do 18 cm. Na ta način se prepreči nepotrebna izguba vode iz tal. Pred setvijo mora biti površina rahla, da lahko posejemo semena.
Pripravljena plast zemlje v spodnjem delu naj bo optimalno zbita, saj s tem zagotovimo gibanje vode iz globljih plasti navzgor, zrahljana zgornja plast pa poskrbi za boljšo zračnost tal, segrevanje in lažjo kalitev. Predsetveno obdelavo lahko izvedemo s krožnim brananjem, brananjem ali frezanjem. V okviru predsetvene obdelave je potrebno zagotoviti tudi gnojenje.
Podnebje
Rdeča pesa uspeva na razmeroma mrzlih področjih. Semena se pojavijo pri temperaturi 5°C, pri temperaturi 10°C pa vzklijejo v približno 10 dneh. Mlade rastline prenesejo temperature do -4°C. Odrasla rastlina lahko pred pobiranjem prenese kratkotrajne ohladitve. Najboljša temperatura za razvoj je 15 - 23°C. Visoke dnevne temperature nad 30°C niso ugodne, prav tako pa tudi ne temperature pod 10°C, saj obe skrajnosti upočasnita rast rastline.
Čas sajenja
Idealen čas za sajenje rdeče pese je odvisen od podnebnih razmer na območju, kjer je posajena. Na splošno rdečo peso sadimo spomladi, ko mine nevarnost zmrzali in se zemlja segreje na okoli 10°C. V večini območij je to običajno konec aprila ali v začetku maja. Vendar pa prenaša rdeča pesa nižje temperature bolje kot druge vrtnine, zato jo lahko ob ugodnih razmerah posadimo tudi prej. Za jesensko sajenje je idealen čas sajenja približno 3 mesece pred prvim mrazom. Rdečo peso lahko posadite večkrat v sezoni, da zagotovite stalen pridelek.
Kolobarjenje
Dobre predkulture za pridelavo in sajenje rdeče pese so tiste, ki zgodaj zapustijo mesto sajenja in ne izčrpavajo tal - na primer: krompir, zgodnje zelje, kumare in čebula, pa tudi strna žita, kot so pšenica, ječmen, oves, rž in proso ter grašica.
Daleč najboljši spremljevalci rdeče pese so vsi predstavniki družine lukovk, kot so čebula, por, drobnjak, mlada čebula, oblasti luk, šalotka in česen, ki bo pesi tudi izboljšal okus. Rastline iz te skupine so znane kot "smrdljive lilije", njihov oster vonj pa lahko odvrne številne žuželke, ki se hranijo z listi rdeče pese, predvsem bolhače, zajce in jelene.
Fižol in druge metuljnice, kot so bob, soja, leča, luštrek, čičerika in grah, med rastjo izboljšujejo tla in vežejo dušikov dušik ter ga pretvorijo v amonijak in nitrite, ki se nato sprostijo v tla, od koder jih lahko rdeča pesa absorbira. Dušik izboljša rast zelenih listov rdeče pese, zato bodite previdni, da ne pretiravate s sajenjem metuljnic, saj lahko preveč dušika škoduje rdeči pesi, ki bo nato pognala več listov na račun korena.
Solata bo porabila hranila, ki so na voljo blizu površine tal, medtem ko bo pesin koren črpal hranila od spodaj, kar pomaga pri boju proti izpadu pridelka in omogoči gojenje dveh pridelkov na kompaktnem in manjšem prostoru. K pesi se bodo dobro podale tudi poljščine, ki jih pobiramo v hladnih zimskih mesecih, na primer redkvica.
Intenzivna aroma številnih zelišč, kot so materina dušica, ožepek, rožmarin, meta in mačja meta, so odlični spremljevalci pese, saj bodo njihova dišeča olja pomagala odganjati škodljivce, ki se prehranjujejo z rdečo peso.
Predstavniki družine križnic, kot so brokoli, cvetača, zelje in repa, so odlična izbira za sajenje poleg rdeče pese. Ne le, da bodo križnice pripomogle k rasti rdeče pese, tudi ona bo pomagala njim. Listi rdeče pese so bogati z manganom in železom, zato bodo vsi odpadli listi ali tisti, ki se razgradijo nazaj v zemljo, križnice spodbudili k rasti. Amarant pomaga rahljati zemljo, kar koristi rdeči pesi.
Rdeče pese ni priporočljivo saditi z bučami, špinačo, blitvo ali krmno peso.
Faza mirovanja
Faza mirovanja pri rdeči pesi nastopi po pobiranju, ko se koren pripravlja na zimsko obdobje. Na tej stopnji rdeča pesa preneha aktivno rasti in začne pripravljati koren za shranjevanje hranilnih snovi.
Pobrano rdečo peso pustimo sušiti na soncu ali v toplem in suhem prostoru, da se povrhnjica posuši in ustvari zaščitno pregrado, ki bo preprečevala vdor vlage in poškodbe korena. Ko bodo ponovno nastopile višje temperature, se bo koren ponovno razraščal in pesa bo prišla iz faze mirovanja. V naslednji fazi rasti bo rastlina razvila zelene liste in stebla ter ponovno aktivno razvijala in proizvajala hranljive korene.
Sajenje
Za uspešno sajenje rdeče pese je potrebno poznati čas in način sajenja, tipe in vrste tal, ki jih ta rastlina zahteva in pri kakšnih temperaturah uspeva.
Sejanje
Rdečo peso gojimo z neposredno setvijo semen, pridelujemo pa jo na poljih ob intenzivni pridelavi zelenjave in na manjših površinah v vrtovih. Semena rdeče pese zahtevajo vlago do 14,5%, kaljivost 80% in čistost 97%. Za pospešeno kalitev je priporočljivo, da semena dva dni namakamo v mlačni vodi (22 - 23°C), nato pa jih posušimo in posejemo. Tudi tretiranje z biostimulatorji in dezinfekcija semena kažeta pozitivne učinke.
Pri rdeči pesi je medvrstna razdalja 45 - 50 cm. Čas setve je odvisen od cilja pridelave. Za poletno porabo je potrebno sejati rdečo peso od sredine marca do konca maja. Čas setve pomembno vpliva na pridelek in kakovost pese. Spomladi posejano rdečo peso lahko hranimo na njivi do konca vegetacije, to je do sredine oktobra (160 - 170 dni). Rdečo peso pa lahko pobiramo že po 75-90 dneh od kalitve, ker je mlada in je njen koren zelo okusen. Najboljša globina sejanja je 2,5 - 3 cm.
Gostota je odvisna tudi od cilja pridelave, zato bo pri spomladanski setvi gostota manjša kot pri poletni. Če gojimo rdečo peso za svežo porabo in kot mlado peso v šopih, potem prenese gostejšo strukturo. Če pa je rdeča pesa namenjena hrambi in kasnejši predelavi, jo je potrebno gojiti v redkejši skupini.
Da pridobimo čim bolj kakovosten koren, ki bo najprimernejši za predelavo, je najbolje, da rdečo peso gojimo v vrsti na razdalji 8 - 10 cm.
Sajenje sadik
Sadike rdeče pese posadimo v pripravljeno zemljo, ki mora biti ohlapna in rodovitna. Zemljo je potrebno tudi očistiti plevela in jo razdrobiti z grabljami ali motiko. Nato pripravimo sadilne jamice, ki naj bodo globoke približno 5 - 10 cm in med seboj oddaljene približno 20 - 30 cm.
Sajenje sadik pese poteka tako, da v vsako jamico posadimo eno sadiko. Sadiko je potrebno previdno odstraniti iz posode, v kateri je rasla in jo položiti v jamico tako, da je njen vrh nekoliko pod nivojem tal. Po tem je potrebno zemljo okoli sadike rahlo pritisniti, da se stabilizira.
Po sajenju je potrebno sadike zaliti, vendar ne preveč, le toliko, da se tla okoli sadik navlažijo. Sadike rdeče pese pogosto zalivamo in ohranjamo vlažno zemljo, ne smemo pa jih preplaviti z vodo. Prav tako jih je potrebno redno pregledovati in okoli njih odstranjevati plevel, da zagotovimo njihovo zdravje in rast.
Gojenje na vrtu
Rdečo peso začnemo na vrtu običajno saditi konec pomladi, ko mine nevarnost pozebe. Pred sajenjem je potrebno pripraviti tla. Tla naj bodo rahla, globoka in bogata z organsko snovjo. Če je zemlja kisla, ji dodamo apno. Priporočljivo je tudi dodajanje gnojila, ki vsebuje več kalija in fosforja ter manj dušika, da spodbudimo nastanek korenin in korenov.
Pred sajenjem je potrebno sadike rdeče pese pripraviti. Pri kupljenih sadikah je potrebno preveriti, ali so korenine dobro razvite, listi pa zdravi in nepoškodovani. Sadike je potrebno potopiti v vodo, tako da so korenine dobro navlažene.
Za sajenje pese je potrebno narediti vrste z medsebojno razdaljo 30 - 40 cm. Jamice za sadike naredimo na medsebojni razdalji 10 - 15 cm. Globina jamic mora biti tolikšna, da lahko korenine sadike položite v vanjo, medtem ko vrh rastline ostane nad površino tal. Sadiko previdno položimo v jamico, jo prekrijemo z zemljo in rahlo pritisnemo, da se dobro prime.
Rdečo peso je potrebno po sajenju redno zalivati, še posebej v prvih tednih po sajenju. Priporočljivo je tudi, da uporabite organske ukrepe za zatiranje škodljivcev in bolezni, kot so naravni insekticidi in fungicidi, da zagotovite dobro kakovost pridelka.
Gojenje v rastlinjaku
Gojenje v rastlinjaku je pomembno za pridelavo zdravih in okusnih korenovk skozi vse leto. Preden začnemo s sajenjem, je potrebno pripraviti tla v rastlinjaku. Za rdečo peso naj bodo tla rahla in prepustna ter bogata s humusom in hranilnimi snovmi. Za izboljšanje kakovosti tal lahko dodate kompost, hlevski gnoj ali druga organska gnojila. Tla je potrebno pred sajenjem tudi dobro zaliti, da zagotovimo optimalno vlažnost.
Rdečo peso je potrebno v rastlinjak posejati zgodaj spomladi, najbolje marca ali aprila. Običajno jo sejemo v vrste, približno 30 cm narazen. Semena je posejemo v jamice v zemlji na globini približno 2 cm, jih prekrijemo z zemljo in rahlo zalijemo, da jim zagotovimo vlago.
Po setvi je potrebno počakati približno 10 - 14 dni, da semena vzklijejo. Rdeča pesa za uspešno kalitev potrebuje toploto in vlago, zato je pomembno, da v rastlinjaku vzdržujemo temperaturo 15 - 20°C. Prav tako je potrebno paziti, da je zemlja vlažna, vendar ne premokra.
Ko rastline vzklijejo, jih redčimo, da zagotovimo optimalno medsebojno razdaljo- približno 10 - 15 cm med rastlinami.
Po sajenju je potrebno peso redno zalivati, da ohranimo optimalno vlažnost tal. Potrebno je paziti, da se zemlja ne izsuši, hkrati pa se tudi izogibati pretiranemu zalivanju, ki lahko privede do gnitja korenin. Potrebno je tudi odstraniti plevel, ki lahko tekmuje s peso za hranilne snovi in vodo. Rdeča pesa potrebuje za optimalno rast tudi redno gnojenje, da v tleh zagotovimo dovolj hranilnih snovi.
Rdeča pesa običajno dozori v 60 - 80 dneh po setvi. Rdečo peso običajno poberemo, ko koren doseže premer približno 5 cm. Koren lahko izkopljemo iz zemlje ali previdno odstranimo z roko, da preprečimo poškodbe.
Nega
Ko je rdeča pesa posajena, je potrebno nasad ustrezno vzdrževati ter ga obrezovati in oblikovati.
Kot del vzdrževanja je nasad nujno pleti v vseh fazah rasti, predvsem zaradi plevelov, ki bodo odnašali vlago, senčili posevek in tako upočasnili rast rastline ali jo celo uničili. Potrebno je paziti, da med pletjem ne poškodujemo korenin. Neposredna metoda uničevanja plevela je mehanska, obdelava in uporaba herbicidov.
Zalivanje
Rdeča pesa ima sprva precej visoke zahteve glede vlage, ki kasneje postanejo zmerne. Da seme vzkali, mora vsrkati vodo v količini 100 - 170% lastne teže. Rdeča pesa pomanjkanje vlage bolje prenaša kot druge korenovke ravno zaradi dobro razvitega koreninskega sistema, vendar vlage vseeno ne sme biti preveč. Za uspešno gojenje rdeče pese je nujna minimalna količina padavin (190 do 230 mm), rdečo peso pa je potrebno v prvih fazah redno zalivati (poleg padavin). Ne smemo je zalivati naglo, da koren ne oleseni.
Gnojenje
Rdeča pesa odlično izkorišča fosfor. Dokazano je, da se najbolje obnese gnojenje s 50 - 100 kg/ha dušika, 100 kg/ha fosforja in 100 - 150 kg/ha kalija, in to s čistimi gnojili. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi z gnojenjem s hlevskim gnojem. Ob osnovni obdelavi tal se zaorje tretjina ali polovica dušika ter dve tretjini kalija in fosforja. Pred setvijo dodamo še drugi kalij in fosfor ter približno petino celotne količine dušika. Preostali dušik porabimo za gnojenje, ki ga opravimo dvakrat - takoj po redčenju in pred sklenitvijo vrst, torej še preden listi prekrijejo medvrstni prostor.
Razmnoževanje
Rdeča pesa se razmnožuje s semeni, pri čemer je potrebno upoštevati vse pogoje za pravilno sajenje semen.
Presajanje
Rdečo peso presajamo le, ko jo iz posode preselimo direktno v zemljo na prostem. Pred presajanjem pese je potrebno pripraviti tla, iz katerih je potrebno odstraniti ves plevel in večje kamenje, nato pa dobro prekopati, da lahko korenine prosto rastejo. Rdečo peso previdno vzamemo iz posode in nežno pritisnemo na stranice, da se korenine sprostijo. Poškodovane korenine je potrebno odstraniti, da preprečimo okužbo.
Ko sta zemlja in pesa pripravljeni, moramo izkopati jame za presajanje na medsebojni razdalji 20 - 30 cm. Globina jame naj bo približno za 10 cm večja od koreninskega sistema rdeče pese. Peso postavimo v jamo tako, da so korenine popolnoma prekrite z zemljo. Zemljo rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe in poskrbimo, da se pesa dobro ukorenini. Po presajanju je potrebno peso dobro zaliti, da se korenine dobro navlažijo.
Pomlajevanje
Rdeče pese ni potrebno vedno pomlajevati, vendar pomlajevanje lahko pomaga izboljšati kakovost in pridelek. Pomlajevanje izvedemo po prvem letu rasti rdeče pese za izboljšanje rezultatov v naslednji sezoni, in sicer tako, da odstranimo stare korenine ter pustimo le mlade korenine.
Preden se lotimo pomlajevanja, je potrebno peso previdno izkopati iz zemlje, pri tem pa paziti, da ne poškodujemo korenov, nato pa vse stare korene (stari koreni so temnejši in trši od novih) porezati, pri čemer je potrebno paziti da ne poškodujemo zdravih delov korena. Nato pripravimo zemljo in jo premešamo s kompostom ali drugimi hranilnimi snovmi, novo peso pa posadimo v novo zemljo in zalijemo.
Redčenje
Redčenje pese je pomemben postopek, ki ga izvajamo za boljšo kakovost korenin in večji donos korenov. Rdeča pesa teži h gosti rasti, kar lahko privede do manjšega pridelka in slabše kakovosti korenov. Zato je potrebno redčenje, da odstranimo odvečne rastline in zagotovimo dovolj prostora za rast korenin.
Rdečo peso redčimo, ko so rastline dovolj velike, da jih zlahka odstranimo, vendar ne prepozno, da ne poškodujemo preostalih rastlin, običajno približno 4 - 6 tednov po setvi, lahko pa ponovimo še čez 2 - 3 tedne, če je gostota po redčenju še vedno previsoka.
Če se rastlina zlahka izpuli iz zemlje, to pomeni, da njene korenine še niso trdno utrjene v zemlji in jih je mogoče izruvati. Postopek je potrebno ponavljati, dokler ne odstranimo odvečnih rastlin, med rastlinami pa pustiti vsaj 10 cm razdalje, da zagotovimo dobro rast korenov.
Obrezovanje
Za oblikovanje pese je značilno strojno redčenje. Če posevek ni pregost, lahko v kasnejših fazah (40 - 50 dni po setvi) opravimo redčenje zaradi poskusnega pobiranja, ko mlado rdečo peso pošljemo na tržišče za svežo porabo. Kadar peso gojimo iz sadik, se sajenje opravi v fazi 2 - 4 listov.
Pri sajenju je potrebno paziti, da aktivnega popka ne prekrijemo z zemljo, saj lahko povzročimo propad rastline. Medvrstno obdelavo opravimo 3-4- krat v rastni sezoni. Kultiviranje izvajamo po potrebi oziroma po vsakem namakanju ali vsakem močnejšem dežju. Na ta način bomo preprečili nastanek trdne zgornje skorje. Sprva lahko kultivirate na nekoliko večji globini (6 - 8 cm), kasneje pa je potrebno globino zmanjševati (3 - 5 cm).
Zaščita pred vetrom
Rdeča pesa je lahko občutljiva na veter, zato ji je pomembno zagotoviti zaščito, da zmanjšamo vpliv vetra na rast in razvoj rastlin. Obstaja več načinov za zaščito pese pred vetrom, eden od njih pa je postavitev ograje okoli vrta ali območja za gojenje pese. Ograja naj bo dovolj visoka, da zaščiti rastline pred močnimi vetrovi, vendar ne sme zmanjšati sončne svetlobe ali dostopa dežja.
Drugi način je namestitev zaščitnih pasov okoli rastlin pese. To so lahko majhne plastične stene, ki jih namestimo okoli rastlin ali zastiranje okoli stebla rastline. Vgradimo lahko tudi mrežaste okvirje, vendar tako, da omogočimo dostop soncu in dežju.
Zaščita čez zimo
Rdeča pesa je lahko občutljiva na mraz in hlad, zato jo je potrebno zaščititi v zimskih mesecih, še posebej, če jo gojimo kot trajnico. Na hladnejših območjih, kjer lahko temperature padejo pod 0°C, lahko pesa preživi zimo, vendar bodo rastline običajno šibkejše in manj produktivne.
Eden od načinov zaščite je, da rastline prekrijemo z zastirko ali drugim materialom, da zadržimo toploto tal in zaščitimo rastlino pred zmrzaljo.
Material je potrebno položiti čez celotno rastlino, vključno z listi, in ga nato pritrditi, da ga veter ne odnese. Pri pokrivanju rastline pazimo, da stebla ne pritisnemo, saj ga lahko poškodujemo.
Če rdečo peso gojimo kot enoletni posevek, tla pripravimo za novo sajenje tako, da z vrta odstranimo rastlinske ostanke, zemljo prekopljemo in jo obogatimo s kompostom ali drugim organskim materialom, da obnovimo hranilne snovi, ki jih je rastlina porabila v prejšnji sezoni.
Bolezni
Kot vsaka rastlina se tudi pesa bori proti nekaterim boleznim in škodljivcem, proti katerim moramo pravilno ukrepati, da zagotovimo zdravo in rodno rastlino.
Najpomembnejše bolezni pese so: listna pegavost, listna rja, pepelovka in ožig.
Listna pegavost
Listna pegavost je bolezen, ki okuži liste rdeče pese, zlasti v deževnem obdobju in ob namakanju. Glivica se pojavi na starejših listih in se ob ugodni temperaturi ter vlagi hitro širi. Na listih se pojavijo rjave pege (0,5 - 1 cm), nato pa se oboleli listi posušijo in nastanejo novi, kar pravzaprav povzroči podaljšanje koreninskega vratu in posledično zmanjšanje pridelka in kakovosti rastline. Zaščitni ukrepi so dezinfekcija semena, triletni razmik in odstranitev prvih okuženih rastlin iz posevka. Zaščito izvajamo tudi z bakrenimi sredstvi, ko se pojavijo prve pege, in sicer v presledkih 8 - 10 dni.
Listna rja
Listna rja deluje tako, da okuži rastline v posameznih delih gostih posevkov. Od pozne pomladi do jeseni se pojavi na hrbtni strani lista. Lise na listih se širijo in zaradi tega se listi sušijo. Kot zaščitni ukrep je možno uporabiti Alto 100 SL v kombinaciji s pripravki na osnovi fentin-acetata v količini 0,3 l/ha.
Pepelovka
Pepelasta plesen povzroča rdeči pesi veliko škodo predvsem ob suhih in vročih poletjih. Na listih se pojavi debela pepelnata plast micelija, zaradi česar se listi posušijo in pridelek zmanjša. Zaščitne ukrepe izvajamo tako, da raztopini za zatiranje bolezni dodamo enega izmed specifičnih fungicidov za pepelovko.
Ožig
Ožig se pojavi po setvi pese. Deluje na kalček, ki se lahko zmehča, počrni in se posuši. Semena proti tej bolezni obdelamo s pripravki na osnovi TMTD.
Škodljivci
Rdečo peso poleg bolezni napadajo tudi škodljivci: listne uši, pesni bolhač in pesna ogorčica.
Listne uši
Med listnimi ušmi najbolj izstopata pesna uš in zelena breskova uš. Te uši med hranjenjem s svojimi piki vnašajo v tkivo fermente, ki nato povzročijo različne deformacije, kot so kodravost, zvitost robov in odebelitev listov. Za zatiranje listnih uši uporabljamo pripravke Radon 40, Sistemin 40, Ekatin 25, Malation E-50, Imidan itd.
Pesni bolhač
Pesni bolhač pomembno vpliva na pridelek rdeče pese v času kalitve in začetnega razvoja ter v toplih in suhih vremenskih razmerah. Bolhač se intenzivno prehranjuje z listi, ki jih poškoduje z luknjami, kar lahko povzroči propadanje mladega pridelka ali pa upočasni njegov razvoj. Zatiranje tega škodljivca izvajamo na osnovi fosalona, klorpirifosa, diazinona in metidotina.
Pesna ogorčica
Pesna ogorčica napade koren rdeče pese, korenine pese in povzroči propadanje nadzemnega dela. Posledično se na nadzemnih delih pojavijo rumeni in uveli listi. Glavni ukrep za boj proti temu škodljivcu je kolobarjenje, zaščito pa izvajamo z obdelavo z Lorsbanom L-16 EC v količini 2,5 l/ha.
Uporaba
Rdečo peso veliko uporabljamo zaradi njenih dragocenih značilnosti..
Pobiranje
Liste rdeče pese nabiramo poleti, vendar ne smemo pozabiti, da listi rdeče pese hranijo koren, zato z njihovim nabiranjem ne smemo pretiravati. Poleti lahko nabiramo tudi mlade korene.
Pri strojnem pobiranju pese in drugih korenovk je potrebno paziti na vrsto pese in končni rezultat. Izbira stroja za pobiranje korenaste zelenjave je odvisna od dveh različnih metod spravila, in sicer je to lahko ruvanje s pomočjo listne mase ali izkopavanje korenov. Prav tako so lahko stroji enoredni ali večredni.
Sušenje
Sušenje pese je pomemben korak pri pripravi rastline za skladiščenje. Da se bo pesa dolgo obdržala, je pomembno, da jo pred shranjevanjem ustrezno posušite in očistite.
Prvi korak pri sušenju pese je, da rastlino previdno odstranimo iz zemlje, pri tem pa pazimo, da ne poškodujemo korenin ali korena. Liste porežemo, na vrhu korena pa pustimo približno 2,5 cm stebla, da preprečimo vdor vlage med sušenjem. Ko liste odrežemo, pustimo peso približno en teden sušiti na zraku. Če jo pustite v senci, bo sušenje trajalo dlje. Med sušenjem bo rastlina izgubila vlago in korenine se bodo izsušile, kar bo preprečilo gnitje ali kvarjenje med skladiščenjem.
Ko je pesa dovolj suha, je potrebno odstraniti ostanke zemlje in korenin s krtačo ali mehko krpo, da odstranimo vse ostanke zemlje in umazanijo.
Korene lahko nato shranimo v hladnem in suhem prostoru, na primer v kleti ali shrambi.
Rdečo peso lahko tudi sušimo v pečici ali dehidratorju. V tem primeru peso narežemo na tanke rezine in postavimo v dehidrator ali pečico na nizko temperaturo, dokler ne postane hrustljava in ob lomljenju ne poči.
Skladiščenje
Rdeča pesa, ki jo damo v skladišče ali konzerviramo, mora biti tehnološko zrela, pravilne oblike in premera ter v dobrem zdravstvenem stanju. Pri skladiščenju pese ob korenu vedno pustimo približno 2 cm dolge listne peclje. Za skladiščenje je potrebno zagotoviti vlažnost zraka od 96 do 100% in temperaturo blizu 0°C. To so ugodni pogoji za skladiščenje in v takih pogojih lahko rdečo peso hranimo 3 - 5 mesecev. Skladiščenje se lahko podaljša na 8 mesecev, če je skladišče hladno in ima ustrezen prezračevalni sistem. Za domače potrebe in domačo uporabo lahko peso hranimo v hladilniku ali v kletnih skladiščih.
Če želite peso shraniti v hladilniku, ji odrežite liste nekaj centimetrov nad korenom in jo shranite v plastični vrečki za 7 do 10 dni. Vedno odstranite poškodovane liste, ostale pa shranite v plastično vrečko. V hladilniku jih lahko hranite največ 2 dni. Kuhano in olupljeno rdečo peso lahko hranimo v hladilniku do 7 dni, celo ali narezano pa v zamrzovalniku do 10 mesecev.
Ozimnica
Kulinarika
Iz rdeče pese pripravimo sveži rdeči sok, ki je bogat s hranilnimi vrednostmi. V sokovnik lahko vstavimo narezane koščke pese, po želji dodamo še drugo sadje in zelenjavo (npr. korenje, peteršiljevo korenino, jabolka, jagode, pomaranče itd.). Sok lahko sladkamo z medom. Sok rdeče pese je odlično zdravilo proti protinu, ledvicam in žolčniku.
Rdečo peso lahko uporabimo kot glavno ali stransko sestavino solate, surovo ali kuhano, odvisno od okusa posameznika.
Medicina
Rdeča pesa je izjemno lahko prebavljivo in nizkokalorično živilo. Rdeča pesa je bogata z minerali in en kilogram rdeče pese vsebuje približno 1 dag mineralov. Izmed vitaminov vsebuje največ vitamina C, sledita mu vitamina B1 in B2, niacin, provitamin A in vitamin P.
Rdeča pesa je bogata tudi s folno kislino, zato jo priporočajo nosečnicam, saj lahko prepreči številne bolezni pri novorojenčku.
V rdeči pesi so posebej dragocene vlaknine, ki imajo poseben zdravstveni učinek pri preprečevanju raka debelega črevesa ter bolezni srca in ožilja. Prav zaradi vlaknin lahko pesa zniža holesterol v krvi tudi do 40%.
Že leta so peso uporabljali kot zdravilo za slabokrvnost, saj vsebuje dovolj železa za obnovo krvi in čiščenje toksinov, s svojim delovanjem pa preprečuje tudi nastanek krčnih žil.
Zanimivosti
Današnja rdeča pesa izhaja iz samonikle rastline na območju Sredozemlja. Poznali so jo že Stari Grki in Rimljani.
Grki so jo cenili in darovali bogu Apolonu, Rimljani pa so uporabljali njene zdravilne liste (sorte z debelo korenino takrat še niso bile razvite). Rdečo peso imenujemo tudi "rimska zelenjava", ker je svojo pot po Evropi začela iz Italije.
Madžarski znanstvenik in zdravnik dr. Aleksander Ferenci je leta 1961 prvi na svetu objavil znanstvene članke o rdeči pesi, zato je rdeča pesa od takrat uradno priznana kot zdravilna rastlina.
Foto: Desertrose7 / Pixabay
Dodaj odgovor