Paradižnik (lat. Solanum lycopersicum) je enoletna rastlina iz družine razhudnikovk (Solanaceae). Z botaničnega vidika uvrščamo paradižnik med sadje, vendar se v kulinariki in trgovini šteje za zelenjavo. Pretežno ga vzgajajo v toplih krajih, saj se plodovi večinoma zaužijejo sveži, jih pa tudi kuhamo, konzerviramo in predelujemo.
Rastlina zraste v višino od 0,5 - 3 m. Steblo je zelnato in razvejano, prekrito z dlačicami in lepljivo. Rumeni cvetovi rastejo v grozdih. Plodovi so sprva zelene barve, z zorenjem pa dobivajo temno rdečo barvo.
Paradižnik izvira iz Južne Amerike, v Evropi pa se je prvič pojavil leta 1493.
Sorodniki
Sorte
Sčasoma so se razvile številne sorte paradižnika, pri izbiri pa je potrebno predvsem razmisliti, kakšna bo končna uporaba plodov vaše rastline. Praviloma gledamo, kateri plodovi bodo najbolj konkurenčni na tržišču, zato je potrebno analizirati povpraševanje na tržišču oz. predvideti, kdaj bo večje povpraševanje po paradižniku. Ko to ugotovimo, je potrebno upoštevati, v kolikšnem času dozori sorta, za katero smo se odločili.
Paradižnike delimo glede na čas zorenja na:
Zgodnje sorte: plod dozori v 115 - 130 dneh
Te sorte so primerne za vzgojo v rastlinjakih iz plastične mase. Najbolj razširjene vrste so: Amati F1, Baghera F1, Grownet F1, Ivet F1, Arletta F1, Minaret F1 in podobni.
Pozne sorte: plod dozori v 130 - 170 dneh
Te sorte običajno vzgojimo iz semen na prostem, na področjih z dolgim poletjem. Najbolj znane vrste so: Lustro F1, Optima F1, Sinatra F1, Hector F1, Bobcat F1 in podobni.
Pred izbiro sorte paradižnika, ki ga želimo vzgajati, se je potrebno tudi odločiti, ali bomo vzgajali domače ali tuje sorte. Številni pridelovalci se odločijo za domače sorte - deloma zaradi želje po tradicionalni vzgoji, deloma zaradi dejstva, da take sorte običajno obrodijo večje in bolj mesnate plodove.
Dobra izbira, še posebej za neodločne, so lahko hibridne sorte. Take sorte namreč obrodijo več plodov ter so odporne na večje število bolezni in škodljivcev. Omogočajo tudi vertikalno vzgojo.
V nadaljevanju so nekatere izmed bolj znanih sort, ki se vzgajajo in potrošijo v večjih količinah na našem področju..
Paradižnik San Marzano
Kot pove že ime, ta sorta izvira iz Italije. Odlikuje jih podolgovata oblika z mesnato sredico in majhnim številom semen. Izmed vseh vrst so najbolj primerni za pripravo omak in juh.
Češnjev paradižnik
Posebnost te sorte je, da raste v grozdih, kar je možno, ker je nekajkrat manjši od ostalih vrst paradižnika. Plodovi so vedno svetlo rdeče barve, lahko so okrogli ali podolgovati. Pri vzgoji češnjevega paradižnika je potrebno upoštevati, da veliko bolje uspevajo v rastlinjakih kot na prostem. Uporabljamo jih pri pripravi solat ali kot dodatek pečeni ribi ali mesu.
Mesnati paradižnik (Beefsteak)
Ta vrsta ima večje plodove od ostalih, saj dosežejo težo tudi do 200 g. Imajo tanko lupino in so najpogosteje nepravilne ali valovite oblike. Sredica je mesnata z malo ali celo nič semen. Najpogosteje se uporablja v solatah.
Domači paradižnik (Berberana F1)
Ima nadpovprečno velikost plodov, notranjost pa mesnato s srednjim številom semen. Plodovi so svetlo rdeče barve, vendar pogosto ob steblu ostanejo zelene barve. Zaužijemo jih lahko surove ali pa uporabimo za pripravo omak.
Paipai F1
je hibridna sorta s plodovi v velikosti slive in teže okoli 180 g. Na vsakem steblu je 6-8 plodov. Zaradi trdnejše zgradbe imajo, ko so skladiščeni, zelo dolg rok trajanja.
Vermoni F1
je sorta paradižnika, ki uspeva pod skoraj vsemi pogoji. Plodovi so nekoliko večji kot pri drugih sortah in lahko tehtajo tudi do 300 g. Glede na to, da gre za hibridno vrsto, lahko računate na visoko plodnost in odlično vzdržljivost.
Dokia F1
To sorto paradižnika odlikujejo veliki rdeči rahlo nagubani plodovi. Sodi v eno izmed »beef« sort paradižnika, ki ima stabilen donos in plodove težke več kot 250 g.
Grifone F1
Srednje zgodnja sorta paradižnika z rdečimi plodovi, ki ob steblu ostanejo rahlo zelene barve. Plodovi so rebrasti in na spodnji strani sploščeni ter v povprečju tehtajo okoli 300 g.
Barbarian F1
je ena novejših sort, ki je predvsem namenjena vzgoji v rastlinjakih. Posebnost je, da plodovi zorijo od znotraj navzven, imajo na koncu svetlo rdečo barvo ter tehtajo več kot 250 g.
Amaneta F1
je zgodnja sorta, ki obrodi okrogle, rdeče plodove, ki dobro prenesejo dolgotrajno skladiščenje. Plodovi so običajne velikosti (tj. okoli 250 g) in vsi dozorijo v podobnem času. Glede nato, da med celotno vegetacijo obrodi po 5-7 plodov na steblo, je odlična izbira za profesionalne pridelovalce.
Rally F1
je za vzgojo ena izmed najpreprostejših sort. Ima zelo močne korenine z velikimi plodovi (nad 250 g), ki so svetlo rdeče barve in sijajnega okusa. Sorta je namenjena predvsem vzgoji v rastlinjakih, posebej pa jo zaradi estetskega izgleda plodov in dobrega okusa cenijo pridelovalci, ki prodajajo svoje plodove na lokalnih tržnicah.
Gojenje
Paradižnik je rastlina, ki odlično uspeva v toplih predelih in ji sredozemsko podnebje zelo ustreza. Vseeno pa je potrebno pri vzgoji na prostem dobro opredeliti čas sajenja in paziti na izbiro tal, saj lahko nekatere predkulture razvoju rastline škodijo. V zaprtih prostorih je paradižnik v nadzorovanih pogojih možno vzgajati celo leto.
Kolobarjenje
Pri izbiri tal za vzgojo paradižnika je pomembno paziti, katere kulture so pred tem rasle na teh tleh. Paradižnika ne smemo saditi za rastlinami iste vrste oz. razhudnikovkami (npr. paprike, jajčevec, krompir).
Paradižnik pa je priporočljivo saditi za čebulo, peteršiljem, zeleno, korenjem, šparglji in baziliko. Če je le možno, izberite baziliko, ki naravno odganja škodljivce, ki bi lahko kasneje napadli paradižnik.
Zalivanje
Paradižnik ima srednje veliko potrebo po vodi, tako da potrebuje rastlina 30 litrov vode / m2 od klitja do prvih plodov in vse do obiranja. To količino lahko povečamo na 40 - 50 litrov med poletnimi meseci zaradi višjih temperatur.
Pri vzgoji paradižnika je priporočeno kapljično namakanje, pomembno pa je, da zalivamo zjutraj, saj drugače rastlina doživi šok zaradi razlike med temperaturo zraka in vode.
Gnojenje
Paradižnik je rastlina, ki potrebuje veliko kalija. Optimalni odmerek je 1:2,53 N:K.
Znak pomanjkanja kalija je, ko opazimo, da plodovi pri peclju ostajajo zeleni oziroma ne dozorijo. Možno je tudi, da se v ožilju in na robovih spodnjih listov pojavi rumeno vijolična pigmentacija.
Poleg kalija je potrebno zemlji neposredno pred oranjem dodati tudi hlevski gnoj. Optimalna količina je 40 - 60 ton na hektar.
Zaželena je uporaba NPK gnojil, čeprav se lahko uporablja tudi KAN. Rastlino dohranjujemo v času cvetenja, pri oblikovanju prvih plodov in med zorenjem.
Razmnoževanje
Za paradižnike je značilna samooploditev, vendar jim pri tem lahko pomagamo, da pospešimo njihov razvoj.
Mehansko paradižnike oplodimo tako, da zatresemo žice, na katere so privezani. Na ta način se sprosti pelod, ki bo oplodil pestič v cvetu. Pomembno je, da ta način uporabimo zjutraj ali ob oblačnem vremenu, da je nižja zračna vlaga, ker preprečuje sproščanje peloda.
Kemično pa paradižnike oplodimo s fitohormoni, ki so stimulatorji rasti rastline. Zadošča, če fitohormone uporabimo na prvih nekaj cvetnih vejicah. Postopek prav tako izvajamo zjutraj.
Tla
Korenine paradižnika zrastejo tudi do 50 cm v globino, zato je pomembno, da ga ne vzgajamo v zemlji, ki vsebuje veliko gline, saj bo to preprečilo razvoj korenin. Primerna so rahla in plodna tla, ki so nevtralna ali rahlo kisla. Nivo podtalnice ne sme biti visok, čeprav imajo paradižniki srednje veliko potrebo po vodi.
Pred sajenjem je potrebno zemljo obdelati, in sicer zaradi dolžine korenin tudi globje sloje. Zato je zaželeno tla zrahljati do globine okoli 40 cm. Spomladi je potrebno površino poravnati ter na ta način zapreti brazde, s frezanjem pa je potrebno pripraviti drobno zrnato strukturo zemlje. Upoštevati je potrebno, da so po takšni obdelavi tal padavine izrazito nezaželene, ker lahko dež tla ponovno zbije in ne bodo primerna za sajenje paradižnika.
Če uspemo proces zaključiti brez padavin, lahko nadaljujemo s pripravo tal za sajenje, kar predvsem vključuje izdelavo dvignjenih gred. Višina naj bi bila 15 - 25 cm, širina pa 30 - 60 cm. Če nameravate postaviti kapljično namakanje, je potrebno postaviti cevi pred postavitvijo gred.
Podnebje
Paradižniku ustreza toplo vreme. Mraz jim lahko škoduje, zato je priporočljivo, da pridelovalci v kontinentalnem delu države ne izberejo poznih sort.
Upoštevati je potrebno, da paradižnik najbolje klije pri temperaturi med 22 in 25°C, minimalna temperatura za klitje pa je 10°C. Klitje traja 8 - 23 dni. Za razvoj rastline in plodov je optimalna temperatura med 18 in 22° C pri relativni vlagi 55 - 65%.
Potrebno je tudi omeniti, da imajo paradižniki radi svetlobo oziroma potrebujejo 8-10 ur svetlobe dnevno. Ta lastnost ustreza našemu podnebju, saj lahko tolikšno količino svetlobe pričakujemo od konca februarja do oktobra.
Sajenje
Paradižnik lahko sadimo na vseh lokacijah: od velikih polj do cvetličnih loncev na balkonih stanovanj. Vseeno pa je potrebno upoštevati, da korenine pri paradižniku ne rastejo in da je pri sajenju potrebno postaviti paradižnik čim globje v zemljo. Za dosego najboljših rezultatov priporočamo, da postavite steblo v zemljo vse do najnižjih listov.
Čas sajenja
Pri izbiri časa sajenja paradižnika je potrebno vedno upoštevati, kaj je naš končni cilj oz. kaj nameravamo narediti s plodovi.
Zgodnje sorte paradižnika lahko začnete na Primorskem saditi že v sredini januarja, mesec dni kasneje pa srednje zgodnje sorte. V celinskem delu države pa lahko zgodnje vrste posadite okoli 20. februarja, vse ostale sorte pa v začetku marca do prve polovice aprila. Ta pravila oz. časovne opredelitve veljajo za zgodnjo pridelavo na polju.
Če pa ste se odločili za vzgojo na prostem in proizvodnjo industrijskega paradižnika, je primeren čas za sajenje od sredine aprila do začetka maja.
Sejanje
Paradižnik lahko posejemo na polju, v rastlinjakih, cvetličnih loncih, plastičnem satju in gredah. Pomembno je, da je globina zemljiščnega substrata vsaj 15 cm. Uporabimo lahko različne kombinacije hlevskega gnoja, zemlje in peska ali pa že pripravljene zmesi Brill ali Klassman substratov, ki jo je pred setvijo potrebno utrditi z desko.
Pri zgodnjih sortah naj bo razmik med posejanimi semeni 70 x 35 cm, srednje zgodnji in pozni paradižnik pa sejemo na razmiku 80 x 40 cm. V rastlinjaku je potrebna medsebojna razdalja 70 x 50 cm.
Po setvi je potrebno po vrhu dodati hranljivo zmes debeline 2 prstov, utrditi tla in dodati vodo. Zaželeno je čimbolj ohraniti vlago, zato lahko nasade prekrijemo s prozorno folijo, ki jo odstranimo, ko rastlina začne kaliti.
Ko začne paradižnik kaliti, mu je potrebno zagotoviti oporo za rast. To lahko storimo s postavitvijo lesenih ali plastičnih količkov, v rastlinjakih pa se uporabljajo plastični trakovi, ki se pritrdijo na nosilce rastlinjaka in nežno okoli rastline.
Gojenje na vrtu
Ko paradižnik obrodi, ga je potrebno obirati večkrat tedensko, zato je že pri sajenju potrebno predvideti, da bo med vrstami prehodna pot, ki bo omogočala obiranje. Svetujemo, da razmik med vrstami ni manjši od 80 - 100 cm. Razmik znotraj vrste pa je odvisen od tega, katero vrsto paradižnika sadite.
Za zgodnje vrste naj bi bil razmik med rastlinami 30 - 40 cm, za ostale sorte pa 50 - 70 cm.
Po sajenju oziroma ko začne paradižnik rasti, je potrebno rastlini zagotoviti oporo, da lahko raste v višino. Opora je lahko količek, ki ga je potrebno postaviti ob vsaki rastlini posebej ali pa uporabimo žico in plastično vrvico. V tem primeru postavimo količke na razdalji 3 m, med njimi pa napnemo žico. Paradižnike nato privežemo na žico. Pazite, da pustite paradižniku dovolj prostora za rast, saj se med razvojem razširi tudi za več kot 2 cm.
Gojenje v rastlinjaku
Glede zamika med rastlinami in privezovanja se vzgoja v zaprtem prostoru ne razlikuje od vzgoje na prostem.
Prednost zaprtih prostorov je možnost kontrole mikroklime, kar omogoča celoletno vzgojo paradižnikov. Najbolj pomembno je paziti na temperaturo, ki ne sme biti višja od 27°C (če se to zgodi, je nujno rastlinjak prezračiti) ali pasti pod 21°C.
Gojenje v posodah
V zadnjem času je vedno bolj priljubljena vzgoja paradižnika na balkonih v cvetličnih loncih, saj rastlina ne zahteva pretirane nege. Če se odločite za ta način vzgoje, je bistveno izbrati dovolj velik cvetlični lonec, da se bo rastlina lahko razvijala in rasla.
Seme lahko posejemo v manjši posodi (npr. jogurtov lonček), ki jo preluknjamo, da lahko presežek vode odteče. 2/3 nato napolnimo z organsko zemljo in posejemo nekaj semen paradižnika. Na vrh dodamo še nekaj zemlje in nežno potlačimo. Vse skupaj prekrijemo s preluknjano plastično folijo in postavimo na toplo mesto. Po začetku klitja lahko odstranite plastično folijo, rastlino pa lahko presadite v cvetlični lonec, ko vidite, da je oblikovala 5 - 6 prvih listov.
Vzgoja na balkonu
Zaradi enostavne vzgoje je vzgoja paradižnika v stanovanju vedno bolj priljubljena, vendar je potrebno izbrati balkon, ki ima veliko svetlobe. Priporočamo balkon na južni strani, ker paradižniki potrebujejo 6-8 ur sončne svetlobe dnevno.
Paradižnik ne prenaša mraza, zato jih je potrebno posaditi v maju. Glede izbire vrste paradižnika se je po dosedanjih izkušnjah češnjev paradižnik izkazal kot najbolj hvaležna vrsta, čeprav je možno kvalitetno vzgojiti tudi paradižnik jabučar.
Če nimate izkušenj s sajenjem paradižnika, priporočamo nakup sadik, da si celoten proces olajšate. Pri nakupu bodite pozorni, da bodo sadike zdrave zelene barve in izberite tiste, ki imajo steblo visoko okoli 25 cm.
V tla poleg svojega paradižnika zapičite leseni količek, da se bo rastlina lahko vzpenjala ob njem. Ne pozabite redno zalivati rastline, vendar le toliko da bo zemlja ves čas vlažna.
Nega
Vzdrževanje nasada
Paradižnik je izjemno hvaležna rastlina, ki obilno obrodi, vendar je dejanski rezultat odvisen od tega, kako redno skrbimo zanj. Zelo pomembno je redno odstranjevanje stranskih poganjkov, s čimer spodbudimo nadaljnjo rast. Paradižnik najbolje uspeva v toplem ozračju, pomembno pa je, da je tudi ustrezna zračna vlaga. Kako zalivati in gnojiti paradižnik preberite v nadaljevanju.
Obrezovanje
Obrezovanje paradižnika je pomembno. Če bi rastlini pustili, da se neovirano razvija, postane prepleten grm, zato se plodovi ne morejo razvijati, poveča pa se tudi tveganje obolenj.
Potrebno je izvesti t.im. pinciranje oz. odstranjevanje mladih poganjkov, ki se razvijejo na mestih, kjer se vejice razvejijo. Poganjke je nujno odstraniti, ko dosežejo velikost 5-8 cm, kar izvajamo enkrat tedensko. Če bi slučajno spregledali kakšen poganjek in bi presegel omenjeno dolžino, mu je potrebno samo odstraniti vrh.
Ko vaš paradižnik razvije 4 - 6 cvetnih vejic, je potrebno odstraniti vrhove vsem vejicam, s čimer pospešimo zorenje.
Z odstranjevanjem spodnjih listov prav tako lahko omogočimo rastlini, da lažje diha. Ko dozorijo prvi plodovi je potrebno odstraniti starajoče in zvite liste. Po odstranitvi listov je potrebno uporabiti fungicid, da se prepreči nastanek bolezni.
Obiranje
Paradižnik lahko obiramo ročno ali strojno.
Če želite svoj pridelek plasirati svež za takojšnjo uporabo, je priporočljivo ročno obiranje. Izbira ustreznega trenutka za obiranje je odvisna od oddaljenosti tržišča. Plodovi, ki dozorijo na steblu (oziroma dosežejo svetlo rdečo barvo), imajo najboljše lastnosti, vendar so lahko hitro preveč zreli in jih je možno plasirati le na bližnje trge.
Plodove, ki pa se obirajo v prehodni fazi (ko so rumeni ali oranžni), pa lahko skladiščimo tudi do 2 tedna (pri temperaturi 10°C in relativni vlagi 75 - 80%). Pri temperaturi okoli 20°C bodo potem hitro postali svetlo rdeče barve in ostali sveži še 5 - 10 dni.
Tretja možnost je obiranje zelenih plodov, ampak je to priporočljivo le ob koncu sezone, da se prepreči potencialne izgube zaradi nizkih temperatur.
Paradižnik obiramo strojno, kadar je namenjen predelavi. Najboljše sorte za strojno obiranje so tiste, ki nimajo bujnih stebel, plodovi pa so čvrsti in jih lahko odtrgamo brez peclja, saj je tak način obiranja zelo škodljiv za rastlino.
Obiranje poteka 90 - 120 dni od sajenja paradižnika.
Skladiščenje
Plodove paradižnika je potrebno previdno obrati, in sicer tako, da vsakega zavrtimo okoli osi. V odvisnosti od tega, koliko plodov obrodi rastlina, se lahko obirajo tudi večkrat tedensko. Zaradi ustreznejše temperature zraka je paradižnik zaželeno obirati zjutraj.
Paradižnik lahko hranimo 5 dni pri temperaturi do 30°C in 9 dni pri temperaturi do 20°C. Vendar pa paradižnik najpogosteje hranimo pri temperaturi 5 - 10°C, saj se čas skladiščenja s tem podaljša. Paradižnik hranimo v hladilnikih z normalno atmosfero.
Upoštevati pa je potrebno, da se bodo plodovi poškodovali in postali bolj občutljivi na bolezni, če bomo paradižnik hranili pri temperaturi, ki je nižja od 5°C. Relativna zračna vlaga v skladišču mora biti 90 - 95%.
Pred samim transportom je priporočljivo paradižnik oprati, očistiti in za 15 sekund izpostaviti curku vroče vode (nad 50°C), da zmanjšamo občutljivost plodov.
Pri samem transportu mora biti paradižnik ločen od ostalega sadja in zelenjave, saj nekatere vrste (melona, banana in jabolko) sproščajo etilen, ki pospeši zorenje paradižnika.
Bolezni
Paradižnik je izpostavljen številnim obolenjem, pri nas so najpogostejši: pegavost listov, krompirjeva plesen in siva plesen.
Pegavost listov
Ta bolezen se lahko pojavi že na prvi kličnih listih v obliki pegavosti. Pege so sive barve, ki sčasoma preide v rumeno barvo. Povzroči sušenje lista in odmiranje cele rastline.
Krompirjeva plesen
je še ena bolezen, ki jo opazimo po sivih pegah, vendar krompirjeva plesen zajame spodnje dele listov. Čez čas pege postanejo prozorne in se potem posušijo. Kot dodatni simptom je na spodnjem listu opazna bela prevleka ob vlažnem vremenu. Če se bolezen razširi na plodove, so na njih vidne temne vdrte pege, ki sčasoma postanejo bronaste barve. Bolezen je večinoma omejena le na posamezno rastlino čeprav lahko ob ugodnih pogojih povzroči propad celotnega pridelka.
Siva plesen
Ta bolezen se predvsem pojavi na steblu v obliki sivih odmrlih madežev. Bolezen se potem razširi na plodove, na katerih se pojavijo temne pege, ki so obkrožene s svetlim tkivom. Siva plesen se pogosteje pojavi pri vzgoji v zaprtih prostorih. Preventivno lahko 10 dni pred sajenjem uporabimo sredstva na osnovi bakra.
Škodljivci
Paradižnik napadejo koloradski hrošč, tripsi, talni škodljivci in podobni. Najboljša obramba je uporaba insekticida med sajenjem in obiranjem.
Obstaja tudi nekaj ljudskih nasvetov, kako zaščititi paradižnik pred škodljivci. Okoli nasada lahko zasadite ognjič, ki na naravni način zmanjša invazijo belih uši. Ko paradižnik začne cveteti, v zemljo dodajte dve žlici magnezijevega sulfata, raztopljenega v 5 l vode. Magnezij in žveplo spodbudita razvoj zdravih plodov.
Pozabavajmo se s posameznimi škodljivci:
Koloradski hrošč
Čeprav koloradski hrošč največkrat napade krompir, ga v zadnjem času vedno pogosteje opazimo tudi na paradižniku. Pojavi se spomladi, ko se začne pariti. Samice polagajo jajčeca pod liste paradižnika, težava nastane, ko se jajčeca izležejo. Mladi hrošči namreč skušajo pojesti čim več kot je možno in včasih uničijo vse liste oziroma celoten nasad. Zatiramo jih s proizvodi ki vsebujejo alfa - cipermetrin, imidakloprid, metaflumizon in klorpirifos.
Polž
Te živali imajo zelo velik apetit, čeprav so počasne. Najpogosteje se prehranjujejo z listi, v katerih izgrizejo velike razpoke, včasih napadajo tudi klične liste, mlada stebla, pa tudi zrele plodove. Kot obrambo lahko uporabimo proizvode, ki vsebujejo metaldehid.
Rastlinjakov ščitkar (bela mušica)
je molj, ki je velik 2 mm in belo-prozorne barve. Prvi znak, da je napadel paradižnik, je rosa, ki se pojavlja na listih in plodovih. Kmalu lahko opazimo tudi same molje ter tudi njihove ličinke, ki so najpogosteje razširjene na spodnjih listih. Kot obrambo lahko uporabimo proizvode, ki vsebujejo imidakloprid ili alfa - cipermetrin.
Listni miner
je vrsta metulja v velikosti 5-7 mm. Samice polagajo jajčeca na spodnji strani lista. Jajčeca so sprva rumenkaste barve in ovalne oblike, gosenice se izležejo po 3-5 dneh. Gosenice se zapredejo in s tem uničujejo rastlino ali plod. Listni miner lahko v kateri koli obliki preživi celo zimo. Obramba pred njimi je odvisna od stadija, v katerem ga opazite, zato se je glede primernega sredstva najbolje posvetovati s fitofarmacevtom.
Škodljivci v zemlji
Med njih prištevamo številne ličinke in gosenice, ki napadajo kalčke ali korenine rastline, včasih pa tudi plodove. Največja škoda je, da pogrizenih plodov ne moremo prodati. Za zatiranje lahko uporabite proizvode, ki vsebujejo klorpirifos.
Uporaba
Plod paradižnika ima zelo nizko kalorično vrednost, je pa bogat z beljakovinami, beta karotenom, rastlinskimi maščobami, vitamini A, B, C, D in K, z železom in kalijem.
Ozimnica
- ajvar iz zelenega paradižnika
- džuveč
- kečap
- lutenica
- namaz iz zelenih paradižnikov
- paradižnikov koncentrat
- paradižnikova omaka
- pelati
- pindjur
- salsa
- sataraš
- sušeni paradižniki
- vložen paradižnik
Kulinarika
V kulinariki se paradižnik najpogosteje uporablja surov - v solatah in kot priloga drugim jedem. Lahko pa ga uporabimo tudi v juhah, prilogah in omakah. V zadnjem času se pogosto uporablja tudi paradižnikov sok, ki mu dodamo zeleno, saj naj bi krepil obrambni mehanizem.
Plodove lahko uporabimo tudi za pripravo lastnih semen za naslednje leto, če bi želeli nadaljevati z vzgojo te zelenjave. Zrel olupljen paradižnik postavite v skodelico in dodajte malo vode. Čez nekaj časa se bo na površini naredila bela plast. Čez 36 ur dodate še malo vode in dobljeno tekočino premešate. Na ta način se bodo semena ločila od mesa paradižnika in boste tekočino lahko precedili. Na cedilu bodo ostala semena za naslednje leto, ki jih posušite na kuhinjski brisači in nato posejete.
Medicina
Paradižnik uradno ni zdravilna rastlina, vendar v zadnjem času vedno bolj spoznavamo njegove pozitivne lastnosti. Ena najpomembnejših značilnosti paradižnika je, da je bogat z likopenom, ki je močan antioksidant in ki naj bi pomagal pri boju z rakastimi celicami. Paradižnik vsebuje ogromno likopena, saj mu on pravzaprav daje rdečo barvo.
Pomembno je poudariti, da se likopen bolje absorbira, kadar paradižnik kuhamo oz. toplotno obdelamo. Dobra izbira so: paradižnikova juha, omake in podobni gosti proizvodi, ki sta jim bila dodana tudi olje ali mast.
Zanimivosti
Čeprav mislimo, da je paradižnik v našem življenju prisoten od nekdaj, saj ga pogosto uživamo, v ljudski prehrani ni prisoten dolgo časa. Paradižnik so odkrili španski osvajalci pri odkrivanju Amerik. Po poreklu je iz Peruja, splošno pa ni bil poznan, dokler ga v Evropo niso prinesli Španci.
K priljubljenosti paradižnika so največ prispevali Italijani. V Italiji so ga prvič omenili v 17. stoletju v neapeljski kuharski knjigi, ki je izhajala iz španskih receptov. V Italiji je bila takrat velika lakota, paradižnik pa je postal eno osnovnih živil saj je ob vodi in toploti uspeval skoraj kjerkoli. Na ta način se je uveljavilo, da ga uživamo skupaj z olivnim oljem in osnovnimi ogljikovimi hidrati.
Največji "boom" pa je paradižnik doživel stoletje kasneje, ko so Italijani prvič obložili kruh s paradižnikom in s tem utrli pot današnji pici. Vse ostalo je zgodovina.
Sprva je bilo razširjeno prepričanje, da je paradižnik strupen in da se umre že ob njegovem dotiku. Bogatejši evropski sloji pa so ga kmalu šteli za afrodiziak (še posebej zaradi srčaste oblike). Revnejši sloji so nato začeli posnemati gospodarje in tako je postal paradižnik cenjeno živilo v vseh slojih družbe.
Foto: congerdesign / Pixabay
Dodaj odgovor