Zelje (lat. Brassica oleracea) izhaja iz družine kapusnic oz. križnic (Brassicaceae), ki je zastopana na skalnatih obalah Evrope, vse od sredozemske obale do Irske in v katero sodijo brokoli, cvetača, daikon redkev in druge. Za zelje so značilne velike, goste glave okrogle ali ovalne oblike, ki so sestavljene iz več plasti listov. Zeljni listi so zeleni in nazobčani, lahko so valoviti ali upognjeni.
Zaradi upogibanja listov zelje razvije velik brst. Vegetativni organi se razvijejo v prvem letu (korenina, steblo, listi), generativni organi (steblo, semena, cvetovi in plodovi) pa v drugem letu. Poseben koreninski sistem vsebuje več debelih korenin, iz katerih ob straneh izhajajo majhne korenine. Poleg podzemnega dela, ki ga sestavlja korenina, je najbolj prepoznavni nadzemni del zeljna glava.
Zelje običajno gojimo kot enoletno rastlino, nekatere sorte, na primer ohrovt, pa lahko preživijo več kot eno sezono. Korenine zelja so plitve in široke ter ne prodrejo globoko v zemljo. Zelje ima raje rodovitna, dobro odcedna tla, ki so bogata s hranilnimi snovmi. Lahko raste v tleh s pH vrednostmi 5,5 - 6,8, čeprav ima raje pH vrednosti okoli 6,5. Ima zelo močan koreninski sistem, sestavljen iz primarnih in sekundarnih korenin, včasih pa se lahko razvijejo nadomestne korenine, ki pomagajo stabilizirati rastlino. Zelje je odporno na mraz in brez zaščite prenese temperature do -5°C.
V naših krajih zelje pridelujemo tako v notranjosti države kot na Primorskem, uživamo pa ga lahko kot sveže ali kislo zelje skozi vse leto.
Sorodniki
Vrste
V splošnem ločimo dve vrsti zelja - belo zelje in rdeče zelje. Belo zelje tvori belo glavo s svetlo zelenimi listi, rdeče zelje pa majhno in čvrsto vijolično rdečo glavo. Sorte belega zelja gojimo za svežo porabo in za kisanje, rdeče zelje pa samo za svežo porabo.
Glede na dolžino rastne dobe ločimo zgodnje, srednje zgodnje in pozne sorte zelja. Pri zgodnjih sortah zelja je vegetacija 75 - 115 dni (npr. Ekspres, Junski, Ditmar, Zlata njiva, Nomer prvi). Srednje zgodnje sorte zelja imajo rastno dobo 120 - 140 dni (npr. Kopenhagensko zelje, Likoris belo zelje, Slava). Pozne sorte zelja imajo vegetacijsko dobo 140 - 160 dni (npr. Varaždinsko zelje, Amager, Futoško zelje, Bewana itd.).
Belo zelje
Belo zelje imenujemo tudi zeleno zelje zaradi kombinacije bele glave in svetlo zelenih listov. Za zgodnjo pridelavo belega zelja je najboljša sorta Ditmar, katere vegetacija traja do 120 dni in v kateri oblikuje glave, težke približno 1,5 kg. Med pozne sorte spada Futoško zelje, katerega vegetacija traja do 150 dni in glave tehtajo okoli 3 do 4 kg.
Poleg domačih sort je priporočljivo gojiti hibride (križance) zelja, ker dajejo enotne glave in je tako zelje bolj odporno na bolezni. Hibridi dajo ob kvalitetni negi veliko višji, kvalitetnejši in bolj stabilen pridelek.
Tucana F1
Tucana F1 je zgodnji hibrid zelene barve, pri katerem po presajanju vegetacija traja le 65 dni. Namenjen je sveži porabi.
Histona F1
Histona F1 je hibrid, katerega vegetacija traja 80 - 85 dni. Temno zelene glave so okrogle oblike, uživamo pa jih lahko kot sveže ali kislo zelje.
Ramco F1
Ramco F1 je pozno jesensko-zimski hibrid zelja. Od presajanja do začetka vegetacije traja 120 dni. Obrodi velike glave, ki tehtajo približno 5 kg. Glava tega hibrida zelja ne razpoka, zato jo lahko dolgo skladiščimo.
Falcon F1
Falcon F1 je pozni hibrid z vegetacijo okoli 140 dni. Okrogla temno zelena glava tehta okoli 5 kg.
Bravo F1
Bravo F1 je srednje pozni hibrid. Velika in ploščata glava je modro zelene barve. Zaužijemo ga lahko svežega, lahko pa je namenjen nadaljnji predelavi.
Prospera F1
Za razliko od predhodnih hibridov, ima Prospera F1 koničasto obliko glave. Sejemo jo sredi septembra, namenjena pa je zgodnji spomladanski pridelavi na Primorskem. Zaužijemo jo svežo.
Erdeno F1
Erdeno F1 je srednje zgodnji hibrid, ki ga lahko skladiščimo do 3 mesece. Ima čvrsto okroglo glavo. Uporabljamo ga lahko kot sveže ali kislo zelje.
Hispi F1
Hispi F1 je še en hibrid s koničasto obliko glave. Obilno obrodi, zaužijemo ga svežega.
Rdeče zelje
Med različnimi sortami rdečega zelja izstopa Erfurtsko zelje, katerega vegetacija traja 100 - 120 dni, med kasnejšimi sortami pa je specifično Nizozemsko (Holandsko) zelje. Poleg teh dveh vrst obstaja tudi več dobrih hibridov rdečega zelja.
Sombrero F1
Sombrero F1 je zgodnji hibrid rdečega zelja, ki ga sejemo marca, da dozori do avgusta in septembra. Obrodi okrogle in čvrste glave, uživamo ga svežega.
Roxy F1
Roxy F1 je pozni hibrid. Obrodi okrogle podolgovate glave, ki tehtajo približno 2 kg. Uporabljamo svežega in se precej dolgo ohrani.
Redar F1
Redar F1 je zgodnji hibrid temno vijolične barve, ki so od ostalih hibridov razlikuje po finejši notranji strukturi.
Gojenje
Zelje je ena najpomembnejših zelenjavnih kultur, ki se gojijo po vsem svetu, njegova priljubljenost pa izhaja iz njegove sposobnosti, da uspeva v različnih podnebnih razmerah in je izredno hranljiv. Gojenje zelja ni zahteven postopek, a zahteva določeno mero znanja in truda, da dosežemo dober pridelek. Za pravilno pridelavo zelja je potrebno izbrati dobre predkulture in se izogibati slabim predhodnim kulturam, poznati pogoje zalivanja in namakanja ter zagotoviti ustrezno gnojenje.
Tla
Zelje bo najbolje uspevalo v globokih, strukturiranih in rodovitnih tleh. Primerna pH vrednost je 5,5 - 6,5. Zgodnje sorte zelja bodo uspevale na lahkih in peščenih tleh na sončnih legah, pozne sorte zelja pa prenesejo težja in vlažna tla, ki so zato bolj rodovitna. Pri obdelavi tal je potrebno upoštevati več pravil.
Tla za sajenje kapusnic moramo pripraviti prejšnje leto, osnovno pripravo tal opravimo jeseni na globini 25 - 30 cm. Tako obdelano zemljo pustimo prezimiti v odprtih brazdah. Spomladi nato začnemo s pripravo tal za presajanje zgodnjega zelja, ki obsega obdelavo, brananje in valjanje. Pozno zelje pa zahteva manj priprave tal in vključuje oranje tal ter takojšnjo pripravo, ko odstranimo predhodni pridelek.
Podnebje
Da bodo semena zelja vzklila, je potrebna temperatura vsaj 1 - 5°C. Optimalna temperatura za nadaljnji uspeh je približno 20°C, najvišja pa 28°C. Za oblikovanje zeljne glave je optimalna temperatura 15 - 18°C, pri čemer je najnižja temperatura 4°C, najvišja pa 25°C. Do oblikovanja glave naj bo temperatura 15 - 20°C.
Mraz ni zaželen v fazi brstenja, ko so rastline mlade in tudi ne v drugem letu, ko rastlina začne cveteti in razvijati plodove. Mraz najbolje prenesejo odrasle rastline (do približno -12°C). Iz vsega navedenega izhaja, da zelje najbolje uspeva v hladnem in vlažnem podnebju.
Čas sajenja
Idealen čas za sajenje zelja je odvisen od podnebnih razmer in sorte zelja, ki ga nameravamo saditi. Zelje praviloma sadimo spomladi ali jeseni, ko so temperature tal in zraka optimalne za rast in razvoj rastlin. Zgodnji spomladanski meseci so običajno najboljši čas za sajenje zgodnejših sort zelja, medtem ko so pozni pomladni ali zgodnji poletni meseci priporočljivi za poznejše sorte. Za zgodnjo pridelavo poteka setev oziroma sajenje zelja konec februarja ali v začetku marca, za poznejšo jesensko in zimsko pridelavo pa v prvi polovici junija.
Za nekatere sorte zelja, ki dozorijo pozno jeseni ali pozimi, je priporočljivo jesensko sajenje. Upoštevati je potrebno tudi podnebje, v katerem je načrtovano sajenje, saj se različne sorte zelja gojijo v različnih podnebnih razmerah.
Kolobarjenje
Glede na to, da je zelje podvrženo številnim boleznim in škodljivcem, ga je priporočljivo gojiti v kolobarju, na isto površino pa ga lahko posadimo šele po preteku 3 ali 4 let.
Primerne predkulture za kapusnice lahko razdelimo glede na to, ali gre za zgodnje ali pozno zelje. Dobre predkulture za zgodnje zelje so kumare, paprika, paradižnik, korenje, fižol, leča in grah, za pozno zelje pa fižol, grah, zgodnji krompir, pšenica in ječmen.
V naših krajih zelje največkrat gojimo za grašico, koruzo, krompirjem, pšenico itd. Metuljnice so bogate z dušikom, ki je pomemben za rast zelja, koruza pa lahko pripomore k zmanjšanju populacije škodljivcev, ki napadajo zelje. Redkvice lahko izboljšajo zdravje tal in preprečijo bolezni, solata in kumare pa lahko tudi zmanjšajo populacije škodljivcev in izboljšajo zdravje tal. Prednost zelja je v tem, da v tleh ne zapusti plevela, zato je dobra predkultura številnim vrtninam.
Zelje lahko privabi škodljivce, kot je kapusova muha, kar lahko negativno vpliva na rast in zdravje nekaterih rastlin, kot je drobnocvetni vrbovec.
Obstaja več zeliščnih rastlin, ki jih je priporočljivo posaditi poleg zelja zaradi različnih koristi, ki jih lahko nudijo. Zeleno na primer pogosto sadimo poleg zelja, saj lahko pomaga odganjati škodljivce, na primer kapusovo muho. Poleg tega je zelena bogata s hranilnimi snovmi, zato lahko izboljša rodovitnost tal. Korenje lahko pomaga odganjati škodljivce, tudi kapusovo muho in kapusovega belina. Poleg tega imata korenje in zelje različne potrebe po hranilnih snoveh, zato ju je mogoče uspešno gojiti skupaj. K zelju je priporočljivo posaditi tudi peteršilj, ker pomaga pri odganjanju škodljivcev, kot je kapusova muha, in izboljša okus zelja. Poleg tega peteršilj vsebuje hranilne snovi, ki lahko pomagajo izboljšati zdravje tal.
Čebula je še ena izmed rastlin, ki jih pogosto sadimo poleg zelja, saj lahko pomaga pri odganjanju škodljivcev, vključno z kapusovo muho in kapusovim belinom. Poleg tega čebula vsebuje žveplove spojine, ki lahko pomagajo izboljšati zdravje tal. Podobno je ustrezen sosed zelju tudi motovilec, ki je bogat s hranilnimi snovmi, ki lahko pomagajo izboljšati zdravje tal.
Obstajajo pa tudi rastline, ki jih ni priporočljivo saditi skupaj z zeljem, na primer paradižnik, koriander, špinača in koruza. Paradižnik ni priporočljiv sosed zaradi nasprotujočih si potreb po hranilnih snoveh in privabljanja škodljivcev. Koriander lahko pritegne kapusovo muho, ki poškoduje zelje, medtem ko imata špinača in zelje podobne potrebe po hranilnih snoveh, špinača pa lahko tudi ovira rast korenin. Koruza ni priporočljiva zaradi visokih potreb po hranilnih snoveh in zaradi zaviranja rasti korenin, pritegne pa lahko iste škodljivce, ki napadejo tudi zelje.
Faza mirovanja
Zelje vstopi v fazo mirovanja v zimskih mesecih, ko so temperature nizke in ni dovolj sončne svetlobe za rast in razvoj rastline. V tej fazi zelje upočasni metabolizem in delovanje, zato je rastlina pogosto videti "manj živahna". Vendar pa je mirovanje zelja naravni pojav, ki rastlinam omogoča, da si opomorejo in se pripravijo na naslednjo rastno sezono.
Med mirovanjem rastline še vedno potrebujejo redno zalivanje in vzdrževanje, da preživijo zimo in ostanejo zdrave naslednje leto. Ko se spomladi temperature in trajanje sončne svetlobe spet dvignejo, se bo zelje ponovno aktiviralo in začelo novo sezono rasti in razvoja.
Sajenje
Sajenje zelja je pomemben proces pri gojenju te priljubljene zelenjave. Zelje je bogato s hranilnimi snovmi in se uporablja v številnih jedeh po vsem svetu, zato ga gojijo v različnih podnebjih in regijah. Sajenje zelja je lahko izziv zaradi možnosti okužbe s škodljivci in boleznimi, zato je potrebno skrbno izbrati mesto za sajenje, pripraviti tla ter rastline med rastjo in razvojem redno spremljati.
Sejanje
Sejanje semen (gojenje iz semen) pomeni gojenje zelja v gredicah. Razdalja med gredicami je približno 1 m, poleg tega je razdalja med vrstami 30 cm, razdalja znotraj vrste pa 15 cm, kasneje pa se poveča na 30 cm. Globina sajenja je 1,25 - 2,5 cm, količina semena pa 1 - 1,5 kg/ha. Izogibati se je potrebno prevelikemu mrazu, pa tudi visokim temperaturam. Navedeno velja za sorte s krajšo rastno dobo, ki znaša 75 - 105 dni.
Sajenje sadik
Gojenje sadik je v primerjavi z gojenjem semen varnejše in pogostejše. Sadike gojimo pozimi ali spomladi v kalilnici ali na prostem. Najbolj ugodna temperatura za njihovo gojenje je 10 - 12°C. Posejemo jih na medvrstno razdaljo 5 - 7 cm in razdaljo 2 cm znotraj vrste. Iz tega sledi, da potrebujemo 400 - 500 g/ha semena.
Gojenje na vrtu
Postopek sajenja zelja na vrtu sestavlja več korakov. Prvi korak je izbira ustrezne sorte zelja, ki je prilagojena podnebnim razmeram in tlom, na katerih jo bomo gojili ter sorte, ki bo ustrezala želenim potrebam. Po izbiri sorte je za sajenje potrebno pripraviti tla. Zelje ima raje bogata, dobro odcedna tla s pH med 6,0 in 6,8. Tla je potrebno očistiti plevela in pripraviti za setev. Priporočljivo je tudi dodajanje organskih gnojil, kot sta kompost ali hlevski gnoj, da zemljo obogatimo s hranilnimi snovmi.
Zelje lahko posejemo neposredno v zemljo ali vzgojimo iz sadik. Če ga posejemo neposredno v zemljo, je potrebno narediti v tleh približno 1,5 cm globoke brazde in jih razmakniti približno 45 cm narazen. Semena nato posejemo v brazde na razdalji približno 2,5 cm drug od drugega. Če zelje vzgajamo iz sadik, sadike posadimo približno 45 cm narazen, korenine pa dobro prekrijemo z zemljo.
Po sajenju je pomembno, da rastline redno zalivamo in da iz zemlje okoli njih odstranjujemo plevel. Zelje naj bo vsaj 6 ur dnevno izpostavljeno sončni svetlobi, zemlja okoli njega naj bo vlažna, a ne premokra. Da bi preprečili širjenje okužb, je potrebno rastline redno pregledovati, ali so vidni znaki škodljivcev in bolezni. Zelje je dovzetno za škodljivce in bolezni, zato je pomembno, da z zaščitnimi ukrepi preprečimo poškodbe rastlin.
Gojenje v rastlinjaku
Gojenje zelja v rastlinjakih ima številne prednosti, zlasti na območjih s hladnejšim podnebjem. Rastlinjaki omogočajo gojenje rastlin v toplejšem okolju, kar lahko podaljša rastno dobo in poveča pridelek. Prav tako lahko rastlinjaki nudijo zaščito pred škodljivci in boleznimi, zmanjšajo potrebo po namakanju in olajšajo nadzor nad zračno vlago in temperaturo.
Ne smemo pa pozabiti, da se zelje lahko hitro razraste, zato je potrebno rastlinam zagotoviti dovolj prostora za rast. Gradnja in vzdrževanje rastlinjakov sta lahko draga, zato morate te stroške pred začetkom gojenja upoštevati.
Gojenje v posodah
Zelje lahko gojite v posodah, vendar se zavedajte, da bo rast rastlin omejena z velikostjo posode. Zelje ima običajno velike korenine, kar pomeni, da bo za rast potrebovalo globoko posodo. Najbolje je, da uporabite posode, ki so visoke vsaj 30 cm in široke vsaj 45 cm. Prav tako je pomembno, da med rastlinami poskrbimo za dovolj prostora, da preprečimo prenatrpanost in da ima vsako zelje dovolj prostora za rast.
Za gojenje zelja v posodah je potrebno uporabiti kvaliteten substrat za rastline, ki bo zagotovil dovolj hranilnih snovi, dobro drenažo in dovolj vlage. Zelje ima rado bogato zemljo, zato je pred sajenjem potrebno dodati organsko gnojilo. Rastline je potrebno redno zalivati in vzdrževati vlažno zemljo, ki pa ne sme biti premokra. Pomembno je zagotoviti dovolj sončne svetlobe, vsaj 6 ur dnevno.
Gojenje zelja v posodah ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti so možnost gojenja zelja na balkonih in terasah ter možnost lažjega zatiranja škodljivcev in bolezni. Slabosti pa vključujejo omejen prostor za rast rastlin, kar lahko povzroči nižji pridelek ter potrebo po pogostejšem zalivanju in gnojenju.
Nega
Posajeno zelje zahteva nego, ki vključuje 2 - 3 okopavanja. Na ta način rastline prekrijemo z zemljo in nato ustvarimo ugodnejše pogoje za razvoj korenin. Vzdrževanje in nega zelja vključujeta obvezno namakanje (6 - 10-krat v rastni sezoni), zlasti med zvijanjem zeljne glave. Zelje je potrebno tudi 2-3 krat pognojiti. Po vsakem dežju ali namakanju je priporočljivo tudi rahljanje tal, zatiranje plevela in zračenje tal z obdelavo, ki naj ne bo pregloboka, da ne poškodujemo korenin.
Zalivanje
Glede na to, da zelje potrebuje veliko vlage, ga gojimo predvsem v rečnih dolinah. Zelje potrebuje največ vode, ko začne razvijati liste in ko se zavija glava. Takrat je najugodnejša relativna zračna vlaga 80 - 90%, vlažnost tal pa 75 - 80%.
Namakanje nasadov je obvezno, da ohranja zmerno, a zadostno vlažnost tal. Z zalivanjem najprej zagotovimo vlago v zgornji obdelovalni plasti 10 - 15 cm z 2 - 3 l/m2, nato pa 4 - 6 l/m2. V fazi ukoreninjenja se je potrebno zalivanju izogibati, ker mora rastlina takrat razviti močno korenino. Vendar pa število zalivanj in predpisana norma namakanja ne veljajo dosledno za vsak nasad, ker se le-ti med seboj razlikujejo in imajo različne potrebe po vodi.
Pri namakanju sadilnega materiala v drevesnicah je glede količine vode potrebna pazljivost, kar pomeni, da jo dodajamo v manjših količinah, da preprečimo prekomerno rast in razne bolezni. Običajno izvedemo ročno namakanje. Po sajenju je v odvisnosti od okolijskih razmer potrebno zagotoviti 380 - 500 mm vode.
Gnojenje
Zelje potrebuje hranljiva tla tako kot druge kapusnice. Za pravilno gnojenje je najprej potrebno preveriti pH vrednost tal in stanje hranilnih snovi. Zelje potrebuje veliko dušika in kalija. Dušik pozitivno vpliva na pridelek, saj ga bistveno poveča, pri čemer je zelo pomembno razmerje N:P:K. Če pretiravate z dušikom, bo zeljna glava ohlapna, mehka in votla.
Gnojila s povečano vsebnostjo kalija prispevajo k čvrstosti zeljne glave. Pri jesenski osnovni obdelavi tal je priporočljivo uporabiti NPK gnojilo v razmerju 10:20:30 ali 0:20:30, v količini 300 - 400 kg/ha. Spomladi lahko pri pripravi tal pred sajenjem dodamo 300 - 400 kg/ha NPK v razmerju 15:15:15.
Dušikova gnojila zagotovimo takoj po sajenju, kot prvo gnojenje, v količini 150 - 300 kg/ha. Nič ne bo narobe, če pred zavijanjem glave dognojimo še z drugimi kompleksnimi gnojili 10:20:30 v količini 200 kg/ha.
Razmnoževanje
Zelje lahko razmnožujemo s semeni in vegetativno, to je s potaknjenci in presajanjem rastlin. Razmnoževanje s semeni je najpogostejši način razmnoževanja zelja. Semena običajno posejemo neposredno v zemljo spomladi, ko so vremenske razmere primerne za rast rastlin.
Vegetativno razmnoževanje zelja je lahko koristno, če želimo ohraniti genetske lastnosti določene sorte, kar lahko dosežemo z odvzemom potaknjencev ali presajanjem rastlin. Za odvzem potaknjencev je potrebno odrezati list ali steblo rastline in ga posaditi v zemljo. Po nekaj tednih bi morala rastlina pognati korenine in začeti rasti. Presajanje zelja je lahko koristno, če želimo rastlino prestaviti na drugo mesto v vrtu ali če želimo rastlino presaditi v večjo posodo.
Vendar je pomembno upoštevati, da nekaterih sort zelja ni mogoče razmnoževati vegetativno in jih je potrebno razmnoževati s semeni. Tudi če zelje razmnožujemo vegetativno, je za uspešno razmnoževanje potrebno rastlini zagotoviti ustrezno nego.
Presajanje
Presajanje zelja običajno opravimo, ko rastline dosežejo nekaj centimetrov višine in so pripravljene za presaditev na stalno mesto. Pred presajanjem je potrebno rastline zaliti, da jih lažje izvlečemo iz zemlje. Nato rastline skupaj s koreninami previdno izpulimo in presadimo na stalno mesto na medsebojni razdalji približno 30 cm.
Pomembno je zagotoviti, da so tla na novi lokaciji dobro pripravljena in vsebujejo dovolj hranilnih snovi. Zelje najbolje uspeva v dobro odcedni zemlji, bogati s hranilnimi in organskimi snovmi. Po presajanju je potrebno rastline redno zalivati in vzdrževati vlažnost tal.
Pomlajevanje
Zelja običajno ni potrebno pomlajevati, lahko pa nekatere vrste zelja pomladimo in tako izboljšamo rast in kakovost rastlin. Pomlajevanje zelja običajno izvajamo na zrelih rastlinah, ki začnejo poganjati cvetove. Z odstranjevanjem odcvetelih ali poškodovanih cvetov in delov rastline spodbujamo rast novih poganjkov in listov. Ta postopek pomaga rastlinam podaljšati rastno dobo in ustvariti boljši pridelek.
Zelje običajno pomlajujemo, ko je vreme hladnejše in je rastlina v mirovanju. Rastline lahko pomlajujemo spomladi ali jeseni, ko je nevarnost poškodb rastlin minimalna. Pomembno je vedeti, da nekaterih sort zelja ni mogoče pomladiti, zato je pomembno, da preden začnete s pomlajevanjem, svojo sorto zelja preverite.
Redčenje
Zelje moramo redno redčiti, da zagotovimo pravilno rast in razvoj rastlin. Zelje redčimo, ko rastline dosežejo določeno velikost, običajno, ko imajo 3 - 4 liste. Redčenje vključuje odstranitev odvečnih rastlin, pustimo le najmočnejše in najbolj zdrave rastline na medsebojni razdalji približno 30 cm. Ta proces pomaga preprečiti tekmovanje med rastlinami za hranilne snovi in vodo ter omogoča pravilno kroženje zraka med rastlinami, zmanjšuje možnost širjenja bolezni in škodljivcev ter izboljša dostop do svetlobe.
Pri redčenju zelja se je pomembno izogniti pretiranemu redčenju, saj lahko s tem zmanjšamo skupni pridelek. Prav tako je potrebno redčenje izvajati, ko rastline niso v fazi aktivne rasti, da zmanjšamo nevarnost poškodb rastlin in zagotovimo njihovo hitrejše okrevanje po redčenju.
Obrezovanje
Zelja ni potrebno obrezovati, včasih pa lahko odstranimo zunanje liste, da omogočimo boljši dostop svetlobe in zraka v notranjost rastline. Poleg tega lahko, če rastline gojimo v zelo gosto zasajenih vrstah, le-te redčimo, da vsaki rastlini zagotovimo dovolj prostora za rast in razvoj.
Če zelje gojimo za pridelavo manjših glav, lahko odstranimo zgornji del rastline za spodbujanje razvoja manjših glavic na spodnjih vejah. Vendar v večini primerov zelje za normalno rast in razvoj ne potrebuje obrezovanja. Bolj pomembno mu je zagotoviti optimalne rastne pogoje ter redno zalivanje in gnojenje, da zagotovimo zdrav pridelek.
Zaščita pred vetrom
Zelje je potrebno zaščititi pred močnimi vetrovi, zlasti v zgodnji fazi rasti, ko so rastline še mlade in občutljive. Veter lahko poškoduje rastline tako, da jih upogiba, trga ali lomi, kar lahko privede do zastoja v rasti in zmanjšanja pridelka.
Zelje pred vetrom najbolje zaščitimo tako, da vrtno površino ogradimo z ograjo ali kakšno drugo zaščito, za kar lahko uporabimo vse, od visokih desk do žive meje. Poleg tega lahko uporabimo zaščitni material, kot je mreža ali tkanina, da zaščitimo rastline pred vetrom in jih obdržimo pokonci.
Poleg zaščite pred vetrom je pomembno zagotoviti tudi dovolj prostora za rast in razvoj rastlin, da zmanjšamo njihovo medsebojno tekmovalnost za vodo, hranilne snovi in svetlobo. Zelje je najbolje gojiti na odprtih in sončnih mestih, kjer imajo rastline dovolj sončne svetlobe in dostop do zraka.
Zaščita čez zimo
Zelje lahko prenese nizke temperature in rahel mraz, če pa pričakujemo zelo nizke temperature ali daljše mrzlo obdobje, je potrebno rastline zaščititi, da preprečimo poškodbe ali pozebo.
Najboljši način za zaščito zelja pred mrazom in pozebo je, da rastline pokrijemo z netkanim blagom ali drugim materialom, ki bo zadrževal toploto. To bo ustvarilo mikroklimo okoli rastlin in pomagalo ohraniti toploto, ki se sprošča iz tal. Prav tako je pomembno, da je zemlja okoli rastlin ohlapna, kar olajša pretok zraka in vode in lahko pomaga zaščititi rastline pred mrazom.
Če zelje gojimo na gredicah, lahko za zadrževanje toplote v tleh uporabimo zastirko iz organskega materiala, na primer iz slame ali sena.
Bolezni
Obstaja veliko bolezni in škodljivcev, ki lahko negativno vplivajo na gojenje zelja. Prepoznavanje prvih simptomov poškodb bo omogočilo ustrezen odziv. Zelje lahko prizadenejo glivične, bakterijske ali virusne okužbe. V nadaljevanju je pregled najpogostejših (glivičnih) obolenj.
Poleganje nasada
Poleganje nasada lahko povzroči več glivic, kot so Pythium sp., Rhizoctonia solani ali Olpidium brassicae.
Pythium sp. je glivica, ki deluje v predelu koreninskega vratu. Rastlina se na tem področju zlomi, ker postane zelo tanka in vodena. Okužene sadike zelja popadajo po tleh.
Rhizoctonia solani je glivica, ki se pojavlja v vlažnih, šibko strukturiranih glinenih tleh. Povzroči, da se steblo blizu površine zemlje zvije, zato se rastline zlomijo in poležejo.
Olpidium brassicae je glivica, ki napade rastline v zgodnjem stadiju v predelu koreninskega vratu, ki potemni in se zmehča, nato pa se rastlina poleže in odmre. Zaščitna ukrepa pred to boleznijo sta ustrezna tla in dobra predsetvena priprava tal. Uporabimo lahko tudi fungicide.
Uvelost
To bolezen povzroča parazit prevodnih snopov, tako imenovani fuzarij. Rastline se lahko okužijo preko zemlje, vode za namakanje ali delovnega orodja. Bolezen je najbolj škodljiva pri temperaturah 24 - 28°C, temperature pod 17°C pa ji niso naklonjene. Prvi znak te bolezni je izguba turgorja v listih, ki takrat že spremenijo barvo v rumeno-zeleno, kasneje pa porjavijo, se posušijo in odpadejo. Takšne rastline zaostajajo v razvoju. Ob pravilnem kolobarjenju je potrebno saditi hibride, ki so odporni na to bolezen.
Ožig
Ožig ogroža nasad mladih rastlin in se pojavi skoraj vsako leto. Najprej opazimo izgubo barve na kličnih listih, nato porumenelost, listi se zvijejo in nazadnje ovenijo. Na teh mestih se nastane tudi siva prevleka. S starostjo postanejo listi bolj odporni na to bolezen, vsekakor pa je potrebno zagotoviti zaščito (sterilizacijo kališča in uporabo fungicidov).
Pegavost kapusnic
Pegavost kapusnic se kaže s koncentričnimi pegami na listih, ki so žametne in rjave ali črne barve. Seme v lusku je okuženo bodisi samo površinsko bodisi tudi znotraj. Takšna okužena semena običajno slabo kalijo in imajo zakrknjen videz. Bolezen se prenaša s semeni, zato je zaščitni ukrep obdelava semena s toplo vodo in fungicidom, namenjenim za tretiranje semen ter pravilen kolobar.
Pepelovka kapusnic
Pepelovka kapusnic je bolezen, ki se pokaže v obliki umazano belih micelijev na hrbtni in zgornji strani listov. Tako okuženi listi so svetlejši od zdravih listov. Na listih se lahko na vrhu glavice pojavijo nekroze, kar nato pomeni pojav saprofitov in odmiranje listov. Za zaščito je možna uporaba fungicidov.
Škodljivci
Na zelju se lahko pojavijo škodljivci na korenini in koreninskem vratu, na steblu in peclju ter na listih in glavah.
Kapusova ogorčica
Kapusova ogorčica je škodljivec, ki napade korenino rastline. Ob zelo močnem napadu spodnje korenine rastline odmrejo, posledično pa spodnji listi porumenijo in odpadejo. Ličinke se izležejo iz jajčec in vstopijo v korenino, kjer nadaljujejo s svojim razvojem. Zaščita pred tem škodljivcem je pravilen kolobar, zatiranje plevela in gojenje sort s krajšo rastno dobo. Lahko se uporabijo nematocidi.
Bolhač
Bolhač se pojavi na listih in glavah zelja. Ta hrošč je dolg 1,5 - 3 mm in različnih barv - črne, temno modre ali temno zelene barve. Nekatere vrste tega škodljivca imajo lahko vzdolž telesa rumeno črto. Škodo na rastlini povzročajo odrasle žuželke, ki grizejo liste in tako v njih delajo luknje. Najbolj škodljivi so mladim rastlinam, zatirati pa jih je mogoče z insekticidi.
Kapusova muha
Zanimivo je, da je kapusova muha podobna hišni muhi. Dolga je 5 - 7 mm in je sive barve. Ko napade rastlino, koreninski vrat in druge korenine potemnijo. Mlade rastline takrat propadejo, starejše pa zaostajajo v razvoju in ne morejo razviti kvalitetne in zdrave glave. Temu škodljivcu ustrezajo temperature nad 12°C. Zaščito izvajamo z uničenjem ostankov rastline in uporabo insekticidov v kališču pred setvijo, med razvojem rastline, med letom in med odlaganjem jajčec.
Kapusova sovka
Kapusova sovka je rjav molj. Škodo najprej naredijo zelene ali rjave gosenice, ki grizejo liste. Metulji nato v juniju odložijo jajčeca na rastline, s katerimi se gosenice hranijo, nato pa se v zemlji zabubijo in spremenijo v metulje, ki poletijo julija in avgusta. Znak za alarm in zatiranje je, ko opazimo napad, ki bi lahko škodljivo vplival na več kot 10% listne mase. Z insekticidi zatiramo gosenice, ko so manjše od 25 mm.
Kapusova uš
Kapusova uš je zelene barve in dolga 2 mm. Prekrita je z umazano sivo voščeno oblogo. Uši s svojim delovanjem rastlinam deformirajo liste, ki porumenijo in se posušijo, rastline kot take pa zaostanejo v razvoju in propadejo. Ličinke se običajno pojavijo marca, krilate oblike pa maja in se nato preselijo na preostanek polja. Kot zaščitni ukrep je potrebno odstranjevati rastlinske ostanke in uporabiti insekticide.
Kapusova stenica
Kapusova stenica je temno rdeče ali zelene barve in sploščenega videza. S sesanjem listov povzroči nastanek belih lis, znotraj katerih pride do sušenja tkiva. Posledično se posuši celotna rastlina. Ta škodljivec ima dve generaciji letno in mu ustreza suho in toplejše vreme. Glede na število in razvitost napadenih rastlin zatiranje izvajamo z insekticidi.
Uporaba
Zelje je pogosto, če ne celo najpogostejše živilo v naših gospodinjstvih in ga v domači kuhinji pripravljamo v izobilju, saj je prehransko bogato in izjemno zdravo.
Pobiranje
Zelje začnemo pobirati, ko doseže primerno velikost in čvrstost. Zelje pobiramo tako, da glave zelja odrežemo nad prvim slojem spodnjih listov, čas spravila pa je odvisen od sorte.
Zgodnje sorte zelja pobiramo 2 - 3-krat letno, srednje zgodnje in poznejše sorte pa največ 2-krat letno, saj se moramo izogniti mrazu in zimskim temperaturam okoli -5°C. Če pride do ohladitve med pobiranjem, ga je potrebno prekiniti in počakati na toplejše obdobje. Prav tako zelja ne pobiramo v deževnem vremenu, ker takrat zelje vpije veliko vode in se hitro pokvari.
Zelje večinoma pobiramo ročno, za pobiranje zelja pa lahko uporabimo tudi poseben stroj z diskastimi noži, ki obrežejo in očistijo liste na glavah.
Pridelki so naslednji: zgodnje sorte in hibridi 30 - 40 t/ha, srednje zgodnje okoli 60 t/ha, pozne sorte pa nad 80 t/ha.
Skladiščenje
Pobranega zelja ne smemo puščati v velikih kupih, ampak glave takoj zložimo v zaboje. Prav tako ga je potrebno hitro ohladiti, da se ohranijo rezervne snovi.
Zelje lahko shranimo v talnih skladiščih s prekati ali posebnih skladiščih s hladilnimi napravami. Pobrane pozne sorte zelja lahko skladiščimo 7 - 8 mesecev, srednje pozne sorte približno 3 mesece, zgodnje sorte pa 1 mesec. Tudi temperatura 0,5°C bo pripomogla, da se bo zelje ohranilo sveže tudi do 3 mesece.
Ozimnica
Kulinarika
Zelje lahko uporabimo kot sveže ali kislo zelje. Najprej ga očistimo tako, da odstranimo zunanje poškodovane liste, nato pa glavo prepolovimo in odstranimo trdi del korenine, ki sega do sredine.
Sveže zelje lahko uporabimo za solato, tako da ga naribamo in po želji začinimo. Lahko ga tudi kuhamo na pari ali skuhamo in postrežemo z maslom, oljem ali česnom. Zelje je odlično v kombinaciji z različnimi mesnimi jedmi ali v zelenjavnih juhah. Kislo zelje je idealno kot priloga k različnim kuhanim ali pečenim jedem, najbolj poznano pa je v domačih zimskih jedeh, kot so sarme.
Medicina
Zelje je izjemno bogato z vitaminom C, pa tudi z vitaminom A, folno kislino in minerali, kot so železo, magnezij, kalcij, kalij, natrij in fosfor. Znani so številni pozitivni zdravilni učinki zelja, pogosto uživanje surovega zelja pomaga pri slabokrvnosti, medtem ko je kuhano zelje odlično za razstrupljanje ter pomaga pri slabosti in slabi koncentraciji.
Zanimivosti
Zelje je najbolj razširjena zelenjava v Sloveniji, izvira pa iz Sredozemlja. Zelje je bilo priljubljena hrana Starih Rimljanov. Med rimskimi praznovanji so na sredino miz postavili sveže zelje, saj so Rimljani verjeli, da bo zelje vsrkalo alkohol iz vina, ki so ga pili v izobilju.
Ne Grki ne Rimljani niso znali kisati zelja, ampak so ga uživali le svežega. Šele Stari Slovani so začeli s kisanjem zelja.
Zanimivo je tudi, da je Katon starejši kot pomembna zgodovinska osebnost v svojem delu De agricultura opisal zelje kot najboljšo zelenjavo in podal veliko različnih receptov za njegovo kuhinjsko in medicinsko uporabo.
Foto: Pexels / Pixabay
Dodaj odgovor