Kala (lat. Zantedeschia aethiopica) ali škrnicelj je zelnata trajnica s prepoznavnim cvetom, ki izvira z območja južne Afrike. V toplem podnebju raste na soncu ali v delni senci in spada v družino kačnikovk (Araceae), kamor sodijo tudi kukavica, trst, monstera, filodendron, zlati potos, kaladij, arizema, pegasti kačnik in taro.
Običajno je trajnica, v hladnejših podnebjih pa se jo obravnava kot enoletno rastlino. Ustreza ji vlažno rastišče, zato jo lahko pogosto gojimo kot močvirsko rastlino, najraje pa ima rahlo kisla tla. V višino lahko zraste približno 30 - 90 cm s premerom 45 - 60 cm. Rastlino sestavljajo široki srčasti zeleni listi, iz katerih izhajajo cvetna stebla. Pogosto jo najdemo na hišnih vrtovih kot mejno rastlino ob zidovih ali na travnikih.
Najbolj ji ustrezajo temperature med 15 - 27°C, zato jo uvrščamo med poletne rastline. Cvetovi so lijakaste oblike s prepoznavnim rumenim prašnikom v sredini in lahko zdržijo 3 - 8 tednov. Ko je sezona cvetenja mimo, se listi obdržijo in počasneje odmirajo. Faza mirovanja rastline nastopi po cvetenju, ko je temperatura nižja od 10°C. Rastlino lahko pred propadom rešimo tako, da izkopljemo preostanek in obdržimo gomolj ali pa porežemo liste in tla zastremo, da preprečimo zmrzovanje ali vdor nepotrebne količine vode, ki bi poškodovala gomolj in koreninski sistem.
Tla zastremo z organskim kompostom, čas za sajenje kale pa je po zadnjem mrazu, v obdobju od februarja do junija. Sadimo jo na sončno mesto, neposredno na vrt ali v posodo. Zahteva dobro odcedna tla, najbolj ji ustrezajo peščena tla. Poleti je zalivanje intenzivnejše, pozimi pa je z njim priporočljivo prenehati. Zalivamo le, ko je zemlja okoli rastline suha, saj lahko prekomerno zalivanje tudi v poletnih mesecih povzroči propadanje rastline zaradi gnitja korenin. Rastlino gnojimo med sajenjem, pa tudi vsako pomlad, kar pripomore k hitrejšemu cvetenju.
Sorodniki
Vrste
Kala je trajna gomoljnica različnih barv, med katerimi je najbolj znana in najbolj razširjena bela barva. Raste tudi v rumeni, oranžni, roza, vijolični in čokoladni barvi. Listi so običajno dolgi 30 - 40 cm, najširši so v sredini, proti vrhu pa se zožijo. Cvetovi in listi imajo dolgo steblo. Poleg navadne kale so poznane še belo pikasta, zlata, rožnata in Mapoch kala, pa tudi številni križanci, med katerimi so najbolj priljubljeni črna zvezda, jutranje sonce in zelena boginja.
Belopikasti škrnicelj (kala)
Belopikasti škrnicelj (lat. Zantedeschia albomaculata) je vrsta bele kale z zelenimi listi, prekritimi z belimi lisami. Raste od sredine poletja do zgodnje jeseni. Velja za srednje visoko rastlino, raste v razponu 30 - 60 cm višine oz. širine. Listni peclji so dolgi 30 - 45 cm, cvetovi pa približno 12 cm. Najraje ima sonce ali delno senco in najbolje uspeva v glinasti in ilovnati, dobro odcedni zemlji. Sadimo jo na južni ali zahodni strani kot mejno rastlino ob zidovih, jezerih in potokih, uspešno pa raste tudi v posodah. Ta vrsta kale je strupena za živali.
Zlata ali Elliottova kala
Zlata ali Elliottova kala (lat. Zantedeschia elliottiana) je vrsta kale z rumenimi cvetovi, ki lahko zrastejo do velikosti 15 cm. Tako kot pri belo pikasti kali, so njeni listi pokriti z belimi pikami in so dolgi približno 30 cm. Cveti celo poletje in zraste 60 - 90 cm, zaradi razširjenosti pa jo sadimo na razdalji 30 cm in globini 10 cm.
Zahteva vlažna in dobro odcedna tla, najraje pa ima glinasta, ilovnata in peščena tla z nevtralno pH vrednostjo. Gojimo jo lahko v hladnejših in toplejših podnebjih. Če jo sadimo v hladnih podnebjih, je bolje, da je izpostavljena soncu, medtem ko pa v toplih podnebjih zahteva delno senco, da lahko čim dlje cveti.
Rožnata kala
Rožnata kala (lat. Zantedeschia rehmannii) je vrsta, ki je bila poimenovana po poljskem botaniku Antonu Rehmannu. Cveti celo poletje, značilni pa so približno 7 cm veliki rožnati cvetovi ter ozki in dolgi temno zeleni listi. Zraste do višine 60 cm, sadimo jo na razdalji 25 cm. Tako kot druge vrste potrebuje vlažno in dobro odcedno zemljo, idealno glinasto ali ilovnato zemljo. Idealna temperatura pri kateri uspeva je 10 - 21°C, sadimo pa jo lahko tako v posode kot neposredno v zemljo na mesto, ki je zaščiteno pred močnim in neposrednim vetrom. Raste na območjih z obilnimi poletnimi padavinami, kot sta južna Afrika in Svazi.
Mapoch kala
Mapoch kala (lat. Zantedeschia pentlandii) je bila poimenovana po regiji Mapoch, kjer je najbolj prisotna. Je listopadna rastlina, ki zraste do višine 60 cm in ima rumene cvetove z vijolično liso na sredini. Tako kot druge vrste zraste približno 30 - 60 cm in jo pogosto opazimo gosto rasti med skalami ali v odprtih gozdovih. Za cvetenje potrebuje veliko sonca in vode, zemlja pa mora biti bogata in dobro odcedna, z idealno pH vrednostjo med 6,0 - 8,0.
Črna zvezda
Črna zvezda je vrsta, priljubljena zaradi svoje barve lijakastih cvetov, ki se spreminja od temno vijolične do čokoladne. Idealna temperatura za rast je 16 - 24°C, če jo gojimo pri sobni temperaturi, pa ji moramo zagotoviti temperaturo okoli 21°C. Listi imajo enako obliko kot večina drugih vrst kal, steblo pa je enake barve kot cvetovi. Pogosto so tudi listi obrobljeni z isto barvo. Običajno zraste do približno 40 cm višine in širine, sadimo pa jo od marca do aprila v vlažno, dobro odcedno zemljo s pH vrednostjo 5,0 - 8,5. Zahteva občasno zalivanje in ne prenese temperatur okoli 0°C.
Jutranje sonce
Jutranje sonce je oranžno-rumena sorta s temnimi listi, prekritimi z belimi pikami. Posadimo jo spomladi, da začne poleti (v obdobju med julijem in avgustom), cveteti s trobentastimi cvetovi. Raste na delni ali celotni prisojni legi. Zraste do višine približno 50 - 60 cm, razdalja med dvema sadikama naj bo približno 15 cm. Priporočena globina sajenja čebulice je približno 5 cm. S to vrsto je idealno kombinirati rastline, kot sta vrtna kresnica in hosta, medtem ko imajo rastline, kot sta sivka in ognjič, estetsko in uporabno vlogo, saj ščitijo pred škodljivci.
Zelena boginja
Zelena boginja je dvobarvna vrsta kale iz kombinacije bele in zelene barve, ki se običajno raztezata od središča cveta do njegovega vrha. Zraste do višine 90 cm, sadimo jo kot mejno rastlino ali v cvetlični vrt. Optimalna temperatura za rast te vrste je 15 - 25°C, v fazi mirovanja pa 10 - 13°C. Rada ima sončno svetlobo in potrebuje veliko zalivanja, zlasti poleti. Sadimo jo v vlažna in dobro odcedna tla z idealno pH vrednostjo 6,0 - 6,5. V obdobju od vegetacije do cvetenja jo je priporočljivo gnojiti vsaka dva tedna.
Gojenje
Najbolj znana in daleč najbolj razširjena vrsta kal je navadna bela kala, ki izvira iz južne Afrike. Rada ima vlažna in dobro odcedna tla, zato jo lahko pogosto vidimo rasti ob robovih močvirij, jezer in v odprtih gozdovih. Pogosto raste v kombinaciji z drugimi rastlinami ali samostojno. Velja za enoletno rastlino, čeprav lahko na območjih, kjer so zime mile, čebulica ostane v zemlji, ki jo je potrebno zastreti, da se v času zime in nižjih temperatur ne uniči. Znano je, da težko prenaša temperature pod 10°C in obstaja velika možnost zmrzovanja. Enako uspešno uspeva, če je posajena neposredno v zemljo ali pa v posodo.
Pomembno je, da so izpolnjeni pogoji glede tal, temperature, izpostavljenost in količine vode. Zelo dobro se prilagaja večini vrst tal, najraje pa ima ilovnata in glinasta tla. Temperature za rast naj bodo okoli 26°C, sadimo pa jih na mesto, kjer bo zaščiteno pred neposrednim vetrom. Zalivanje je intenzivnejše poleti, pa tudi pri tistih sadikah, ki so posajene na neposredni sončni svetlobi.
Tla
Vlažna in dobro odcedna tla so idealna za gojenje kal. Pogosto raste na močvirnatih območjih in je idealna za sajenje kot robna rastlina ob zidovih ali na travnatih površinah. Običajno jo sadimo samostojno, lahko pa jo kombiniramo tudi z drugimi enoletnimi in trajnimi rastlinami.
Najbolje uspeva v rahli, rahlo kisli zemlji s pH vrednostjo 5,5 - 6,5. Rade imajo polno sonce in delno senco, način in količina zalivanja pa sta odvisna od lokacije. Za sajenje v posode je potrebno zagotoviti dobro drenažo, kot zemljo pa uporabimo mešanico kokosove šote, drobne šote in grobe šote. Zemljo okoli rastline zastremo tako, da nanesemo plast 5 cm, pri tem pa pazimo, da se kompost ne dotika stebel rastline. Za zastirko uporabimo prepereli kompost, ki ga dodamo po presajanju ali sajenju spomladi.
Podnebje
Kala je rastlina, ki izvira iz južne Afrike in je naravno prilagojena deževnim obdobjem, ko območja postanejo močvirnata, poletja pa so suha in dolga. Cveti v začetku poletja, to je v obdobju med junijem in julijem, njen cvet pa lahko traja 3 - 8 tednov. Rastlino običajno sadimo spomladi pri temperaturi 18°C. Najbolje prenaša temperature med 15 - 28°C, nižje temperature od 10°C pa ne prenese in takrat preide v fazo mirovanja. Hibridne vrste lahko zrastejo v višino 25 - 60 cm in se zlahka prilagodijo sredozemskemu podnebju, za katerega so značilna topla poletja in mokre zime.
Čas sajenja
Kale sadimo spomladi, ko mine nevarnost zmrzali. Sajenje v posodo, ki jo bomo hranili v zaprtih prostorih, je možno tudi prej. Če kalo posejemo, je postopek daljši in lahko prve cvetove pričakujemo šele čez tri leta. Čas, potreben za cvetenje kale, posajene s koreniko, je veliko krajši, zato lahko njeno cvetenje pričakujemo še isto leto. Čeprav je po koncu sezone cvetenja priporočljivo do naslednje sezone odstraniti koreniko, na nekaterih območjih, kjer so zime toplejše in vlažnejše, odstranjevanje korenike ni potrebno. Tla prekrijemo s plastjo zastirke, da se ohrani zadostna vlažnost.
Kolobarjenje
Rastline, ki jih sadimo v kombinaciji s kalo, morajo imeti plitek koreninski sistem, da ne moti koreninskega sistema kale. Pri sajenju je potrebno narediti določeno medsebojno razdaljo, da omogočimo ustrezno kroženje zraka in preprečimo razvoj bolezni, ki jih povzročajo glive.
Dobre sosednje rastline, ki jih lahko sadimo v kombinaciji s kalo, so meta, sivka, hosta, pernatolistna kozmeja, žametnica, krvomočnica, nagelj, frezija, cinija, okroglolistna pijavčnica, vrtnica, hortenzija, hibiskus, potonika, lilije ipd.
Odsvetujemo pa kombiniranje kale z rastlinami, ki pokrivajo tla, kot so deltasta avbrecija, grenik, plazeči brin, navadna milnica in smiljka, saj lahko zadušijo koreninski sistem. Omenjene rastline imajo bodisi večji koreninski sistem bodisi zrastejo precej visoko, približno 30 cm, kar lahko moti rast in razvoj kale.
Faza mirovanja
Rastlina preide v fazo mirovanja po koncu sezone cvetenja pri temperaturi 10°C, kjer ostane 2-3 mesece do začetka pomladi, ko je pripravljena za ponovno sajenje. V fazi mirovanja rastline ne zalivamo. Če je korenika v posodi, naj bo skrita, kjer bo zaščitena pred zmrzovanjem, idealna pa je temna soba. Prav tako lahko korenike poberemo iz zemlje, kar še posebej velja za tiste, ki so posajene na prostem, in jih ustrezno shranimo do naslednje sezone.
Sajenje
Kalo je potrebno posaditi na prisojno ali delno prisojno lego, v dobro odcedna tla, ki jih po sajenju zastremo z organskim preperelim kompostom. Koreniko posadimo v predhodno izkopano sadilo jamo, napolnjeno z drenažnim materialom in zemljo do globine približno 10 cm, po sajenju pa je potrebno rastlino zaliti. Razrašča se razmeroma hitro, kot sadilno mesto pa so zaželene pred vetrom zaščitene zelene površine, kjer je možna večja razdalja med sadikami. Korenine so zelo plitve in kale ni priporočljivo saditi v kombinaciji s pokrivnimi rastlinami, ker obstaja možnost uničenja korenin. Je odlična okrasna rastlina, ki zlahka raste v posodi na terasi. Po cvetenju in ko temperature padejo pod 10°C kalo enostavno prenesemo v zaprt prostor, npr. rastlinjak.
Sejanje
Kalo je možno posejati, vendar je postopek zelo dolg. Pred sejanjem ima rastlina približno 3 mesece počitka in če semena posejemo na prostem, je potrebno počakati na naslednjo pomlad. V zaprtih prostorih lahko semena posejemo takoj, ko so pripravljena. Ne glede na to, ali gre za setev na prostem ali v zaprtih prostorih, je potrebno semena pred dejanskim postopkom položiti na vlažno brisačo in rahlo pokriti. Še posebej pomembno je, da tako pripravljena semena hranite stran od sončne svetlobe in na hladnem. Ko začnejo semena rasti, jih lahko posadimo v predhodno pripravljeno posodo ali v zemljo, kjer jih praviloma posadimo na globini 10 cm.
Sajenje sadik
Sadiko posadimo spomladi v predhodno izkopano sadilno jamo enake širine kot posoda, iz katere jo presajamo, običajno približno 15 cm. Sadimo jo na določeno globino, pri čemer je pomembno, da so tla vlažna in dobro odcedna s pH vrednostjo 5,5 - 6,5. Najmanjša razdalja med dvema sadikama naj bo 30 cm. Po presajanju je potrebno tla zastreti z nekaj organskega komposta, da zadržijo vlago.
Za sajenje kale v posodo, ki jo bomo hranili v zaprtih prostorih, je potrebna globina med 15 - 20 cm. Posoda mora biti napolnjena z zemljo z visoko vsebnostjo organske snovi, pri sajenju pa je potrebno pustiti 5 cm do roba posode, da sprejme določeno količino vode.
Če jo sadimo na prostem, moramo poskrbeti za ustrezne pogoje rasti, kot so zavetje pred neposrednim vetrom, količina sončne svetlobe in zahtevana količina vode. Rastlini moramo redno odstranjevati cvetna stebla in liste, da se sprosti prostor za rast novih cvetov.
Gojenje na vrtu
Priporočljivo je, da korenike kale delite vsakih 3 - 5 let, in sicer jeseni po zaključku cvetenja rastline. Korenike je potrebno ločiti in paziti, da ima vsak del, ki ga sadimo, korenine in približno 1 cm stebla. Po ekstrakciji se korenike shranijo do pomladi, ko je čas za sajenje. Posadimo jih v približno 15 cm globoko jamo tako, da so rastni vršički obrnjeni navzgor. Razdalja med koreninicami v jami naj bo približno 15 cm, medtem naj bo ta razdalja v posodi približno 10 cm. Po sajenju jo prekrijemo s preostalo zemljo in rahlo zalijemo. Prvi poganjki se pojavijo po 2 tednih, čemur sledi hitrejša rast rastlin v toplem podnebju, pa tudi dolžina cvetenja, ki traja do pozne jeseni. Na območjih, kjer so poletja toplejša in zime milejše, korenike ni potrebno odstraniti iz tal, temveč je dovolj, da rastlino skrajšamo na nivo tal in jo zastremo.
Gojenje v rastlinjaku
Kale gojimo v rastlinjaku pri temperaturi 17 - 20°C, pred tem, ko začne korenika odganjati, pa naj bo temperatura 14 - 16°C. Posoda, v kateri je posajena rastlina, naj bo na sončni strani, ker to vpliva na barvo. Vlažnost prostora pa naj bo 65 - 70% in ne pod 50%. Sadike, ki so rasle pri visokih temperaturah in z malo sončne svetlobe, bodo šibkejše in bodo razvile manj cvetov. Ko je rastlina v fazi razvoja korenin, je potrebno nenehno vzdrževati vlažnost, da se rastlina ne izsuši,. Po sajenju gomoljev površino namočimo z vodo in fungicidom. Ne smemo pozabiti, da se bodo korenine počasneje razvijale v bolj vlažnem okolju, kjer so tudi večje možnosti za težave s koreninami.
Gojenje v posodah
Čeprav kalo lahko sadimo v plastične ali keramične posode, jo je priporočljivo posaditi v glinene posode, ki so na dnu dvignjene, saj dobro odvajajo odvečno vodo in omogočajo boljše kroženje zraka. V odvisnosti od velikosti posode je možno posaditi eno ali več korenik. Kale lahko cvetijo v zaprtih prostorih do 9 tednov. Za pravilno vzdrževanje rastline je potrebno odstranjevati liste hkrati z odmiranjem cvetov, tako da se preostali listi sčasoma posušijo sami, nato jih odstranimo, koreniko pa pustimo v posodi. do naslednje sezone. V tem obdobju je zalivanje popolnoma ustavljeno. Idealna kombinacija zemlje, v katero posadite rastlino, je mešanica perlita, grobega peska in organskega gnojila.
Vzdrževanje nasada
Kale sadimo na medsebojni razdalji 30 - 45 cm, pri čemer je zaželeno, da sadikam zagotovimo celodnevno ali delno sončno svetlobo ter zaščito pred neposrednim vetrom, še posebej, če gre za sveže posajene sadike. Sadike, ki so bile posajene v posodah presadimo na vrt, ko dosežejo zadostno velikost oziroma prerastejo posodo, v kateri se nahajajo.
Ta trajnica zahteva redno zalivanje, zlasti po sajenju in v vročem vremenu. Priporočljivo je zalivanje zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da preprečimo uničenje korenin z zalivanjem pri visokih temperaturah in ožig listov. Kala se je sčasoma prilagodila sredozemskemu podnebju, kjer je povprečna temperatura 15 - 27°C.
Nega
Vsi ljubitelji rastlin, še posebej kale, bodo rekli, da je njeno vzdrževanje preprosto. Zahteva obrezovanje ob koncu cvetenja in redno zalivanje vsaj 2-krat na teden, v primeru visoke vročine pa pogosteje. Kale ne prenesejo neposrednega vetra in ekstremne suše, še posebej sadike, posajene v sredozemskem podnebju in na neposredni sončni svetlobi. Z obrezovanjem rastline jeseni, potem ko cvetovi odcvetijo in listi začnejo spreminjati barvo iz zelene v rumeno, je potrebno ohranjati čisto okolico rastline in vsako sezono spodbuditi rast novih sadik.
Na začetku, zlasti takoj po sajenju, je potrebno kalo zalivati in tla zastreti z nekaj organskega komposta. Prekomerno obrezovanje v obdobju aktivne rasti lahko rastlino poškoduje in zaustavi nadaljnjo rast.
Zalivanje
Kale imajo rade vlažno in dobro odcedno zemljo, zato je zalivanje s pravo količino vode nujno. Tla morajo biti vlažna, ne pa tudi mokra. Med cvetenjem, v poletnem obdobju, je potrebno rastlino pogosteje zalivati, zlasti sadike, posajene na neposredni sončni svetlobi. Zalivamo izključno zgodaj zjutraj ali pozno zvečer približno dvakrat na teden. Tudi če je kala posajena v posodo, ji je potrebno zagotavljati vlažnost.
Pri sajenju je potrebno biti pozoren na izbiro tal in kalo posaditi v mešanico, ki je dobro odcedna oz. jo v nasprotnem primeru zastreti z organskim kompostom. Jeseni zalivanje zmanjšamo, s prihodom zime pa prenehamo z zalivanjem. Po obdobju mirovanja 2 - 3 mesecev je potrebno rastlino še naprej zalivati. Rjava barva listov pogosto kaže na prekomerno količino vode.
Gnojenje
Zelo pomembno je, da kale med cvetenjem in sajenjem gnojimo, in sicer s tekočim gnojilom ali gnojilom s počasnim sproščanjem. Prvo gnojenje svetujemo v obdobju od februarja do junija, drugo pa od aprila do oktobra.
Izogibati se je potrebno gnojilom z dodatkom dušika, ker lahko zmanjšajo nastajanje cvetov, gnojila z večjo vsebnostjo kalija in fosforja pa lahko obnovijo tkivo. Če je zemlja, v katero je posajena kala, bogata, gnojenje ne bo tako pogosto kot pri kali, ki raste v slabi zemlji. Nekateri svetujejo uporabo tekočega ribjega emulzijskega gnojila, kravjega gnoja ali mešanice vrtne ilovice in šotnega mahu.
Razmnoževanje
Kale lahko razmnožujemo na dva načina, z delitvijo korenike in s semeni, in to izključno spomladi. Po setvi semen se lahko prvi cvetovi pojavijo šele čez tri leta, predhodno pa jih nabiramo od poznega poletja do zgodnje jeseni, nato pa jih do pomladi shranimo.
Delitev korenike se lahko izvede spomladi ali pozno jeseni, pred prvim mrazom. Po izkopu je potrebno korenike sadike očistiti in razdeliti z ostrim nožem, zaželeno na stičišču, čeprav ni nujno potrebno. Pomembno je zagotoviti, da ima vsaka posamezna korenika korenine, ki jih bomo posadili pozneje. Na območjih z mrzlimi zimami je priporočljivo korenike odstraniti iz tal, na območjih s toplimi zimami pa jih je priporočljivo pustiti v tleh, ki jih bomo kasneje zastrli.
Presajanje
Najboljši čas za presajanje kal je pred sezono cvetenja spomladi, pozno poleti ali zgodaj jeseni. Presadimo jo neposredno v zemljo ali v novo posodo globine 15-20 cm, ki jo predhodno pripravimo in napolnimo z mešanico zemlje in komposta. Rastlino posadimo na globino 7 - 10 cm, da preprečimo poškodbe korenike, nato pa nanesemo 5 cm plast zastirke, da preprečimo izhlapevanje vlage. Tla, v katera posadimo rastlino, naj bodo rahla in dovolj vlažna, še posebej, če gre za lončnice, ki se sušijo hitreje od tal, v katere je rastlina neposredno posajena. Idealna temperatura za sajenje rastline je okoli 18°C. Sadike kale, ki so posajene zunaj, potrebujejo medsebojno razdaljo 30 - 45 cm.
Pomlajevanje
Vsakoletno pomlajevanje se nanaša na odstranjevanje uvelih cvetov z ostrimi in razkuženimi škarjami po zaključku cvetenja. S tem preprečimo razvoj glivic, ki povzročajo propadanje rastline, in omogočimo pravilno kroženje zraka med številnimi listi sadike. Odstraniti je potrebno tudi cvetove in liste, ki so propadli zaradi preobilice vode.
Redčenje
se običajno izvede, ko se pojavijo nove rastline ali ko si začnejo rastline rasti preblizu. Kalo redčimo na več načinov, najpogostejši pa je, da rastlino razrežemo na več manjših delov, nato pa vsakega od teh delov potopimo v vlažen substrat ali vodo. Ko se pojavijo korenine, jih lahko presadimo v drugo posodo.
Obrezovanje
Kale lahko obrezujemo iz estetskih razlogov ali zaradi potrebe po pomladitvi rastline. Porežemo lahko tudi liste in jih uporabimo pri pripravi hrane. Če se rastlina preveč razraste oz. če so listi poškodovani ali suhi, jo lahko obrežemo, da ohranimo želeno obliko in velikost. Prav tako tudi, če je rastlina prestara ali če se pojavijo bolezni, jo lahko obrežemo, da ji zagotovimo zdravo rast.
Liste za potrebe kuhanja odrežemo z ostrim nožem ali škarjami. Priporočljivo je rezati liste z dna rastline, da lahko rastlina naprej raste. Če jo obrezujemo iz estetskih razlogov, lahko obrežemo celotno rastlino ali le posamezne dele. Prav tako uporabimo ostri nož ali škarje.
Pri obrezovanju je pomembno, da rastlino odrežemo na višini približno 10 cm nad tlemi. Prav tako se izogibajte odstranitvi več kot 2/3 rastline, da je preveč ne poškodujete, kar bi upočasnilo njeno okrevanje.
Zaščita pred vetrom
Kale so trdoživa rastlina, ki lahko uspeva v različnih podnebjih, tudi v tistih, kjer so prisotni močni vetrovi. Če pa je rastlina mlada ali se nahaja na območju z mrzlimi zimami in močnimi vetrovi, jo je potrebno zaščititi pred vetrom, da ji zagotovimo ustrezen razvoj. Glede na to, da rastlino v zimskem času prenesemo v zaprt prostor, jo moramo, če to ni mogoče, zaščititi z namestitvijo zaščitne pregrade.
Zaščita čez zimo
Z odstranjevanjem odmrlih cvetnih stebel in listov ter zastiranjem tal okoli rastline z organskim kompostom bomo poskrbeli, da bo imela kala v naslednji sezoni cvetenja bolj bujna cvetna stebla in liste. Upoštevati je potrebno pogoje tal, temperaturo in dnevno količino svetlobe, da bi bili prepričani, da bo kala naslednjo sezono cvetela.
V obdobju od pozne jeseni do pomladi je potrebno zemljo zaščititi z nekaj organskega komposta, da preprečimo velike temperaturne spremembe, ki vodijo do propadanja korenin in cele rastline. V posodah posajene sadike kale postavimo na mesto, kjer bodo zaščitene pred neposrednim vetrom, kar je običajno v rastlinjaku ali zaprtem prostoru, spomladi pa jih odnesemo ven ali posadimo na vnaprej načrtovano mesto, kjer jim zagotovimo ustrezno izpostavljenost soncu in druge potrebne pogoje za rast.
Bolezni
Dobro odcedna tla in preprečevanje bolezni sta pomembna dejavnika zaščite rastline. Čeprav velja kala za razmeroma zdravo rastlino, jo lahko prizadenejo bolezni, kot s0 gniloba in mehčanje korenin ter bela noga.
Gniloba in mehčanje korenin
Bolezen povzroča bakterija Erwinia Carotovora in napada korenike rastline, kaže pa se z neprijetnim vonjem po trohnobi in venenjem cvetnih stebel. Rastline so videti zakrnele in listi začnejo propadati, spremenijo barvo v rumeno, korenike pa postanejo rjave in mehke. Bolezen se širi v toplih in vlažnih razmerah, v tleh pa lahko ostane več let. Eden od načinov, kako se znebiti te bolezni, je dodajanje kalcija v zemljo, odstranjevanje okuženih korenin in sajenje v dobro odcedna tla. Potopitev korenike v bakrov fungicid neposredno pred sajenjem zmanjša možnost okužbe.
Bela noga
Bela noga je vrsta bolezni, ki jo povzroča pojav glive Rhizoctonia solani, prizadene pa predvsem dno stebla ter povzroči spremembo barve in odpadanje listov. Gliva je prisotna v večini vrst tal, ustreza pa ji toplo in vlažno podnebje. Okužena rastlina zaradi hude okužbe odmre. Z lahkoto se širi z vodo, prstjo in prašnimi delci, tretiranje s fungicidi pa okužbo učinkovito zatre. Preventivno se izogibamo globokemu sajenju in pretiranemu zalivanju.
Škodljivci
Pomembno je, da rastlino pravočasno zaščitimo pred škodljivci in s tem zagotovimo njeno visoko kakovost. Potrebno jo je redno pregledovati in čistiti, tj. odstranjevati posušena cvetna stebla, da omogočimo nemoteno kroženje zraka med sadikami in s tem preprečimo ustvarjanje ugodnih pogojev za škodljivce. Kalo najpogosteje napadajo škodljivci, kot so listne uši, resarji in rastlinjakov ščitkar.
Listne uši
Listne uši (lat. Aphididae) so škodljivci, ki se v skupinah zbirajo na spodnji strani listov, jedo liste in tako delajo drobne luknjice ter sproščajo lepljivo snov, imenovano medena rosa, zaradi katere listi spremenijo barvo in sčasoma ovenijo. Topli in vlažni pogoji so idealni za listne uši. Napad listnih uši lahko preprečimo tako, da se izogibamo sajenju več sadik na premajhni oddaljenosti, pa tudi s spiranjem listov z vodo. Naravna nekemična sredstva, ki jih lahko uporabimo, so repično olje, pri večjih okužbah pa uporabimo insekticidno milo ali raztopino česna in detergent za pomivanje posode ter kombinacijo kislega mleka, vode in moke.
Resarji
Resarji (lat. Thysanoptera) so škodljivci, ki sesajo sok in se radi prehranjujejo s tkivom listov in cvetov. Listi in cvetovi spremenijo barvo in dobijo bele lise, intenzivnejši napadi pa lahko povzročijo, da brsti ostanejo zaprti. Prizadete liste je potrebno uničiti, da preprečimo ustvarjanje ugodnih pogojev za nadaljnje napade tega škodljivca. Razmislite tudi o nakupu organskih razpršil za pomoč pri obvladovanju napadov. Resarji uspevajo v suhem in toplem vremenu, redno zalivanje in odstranjevanje okuženega rastlinskega materiala pa zmanjšuje možnost okužbe.
Rastlinjakov ščitkar
Rastlinjakov ščitkar (lat. Trialeurodes vaporariorum) so pogosti škodljivci, ki se pojavljajo na sobnih rastlinah, njihov življenjski cikel pa traja 4 - 6 tednov. Jajčeca odlagajo na spodnjo stran listov, sesajo sok iz listov in cvetnih popkov. Posledica napada so rumeni listi in njihovo odpadanje. Če jo celovito napadejo, kali grozi propad. Glede na to, da so to škodljivci, ki napadajo le sobne rastline, odsvetujemo uporabo insekticidov, uporabite pa lahko naravno zatiranje z organskimi insekticidnimi mili, ki so kombinacija tekočega mila in vode.
Uporaba
Kala je zelo strupena rastlina, ki lahko povzroči resne zastrupitve in otekline tako pri živalih kot ljudeh, zato je njeno uživanje prepovedano. Uporablja se izključno v dekorativne namene kot rezano cvetje za notranjo dekoracijo ali kot cvetje v poročnih šopkih.
Čeprav je njena uporaba v surovem stanju strogo prepovedana, ker lahko povzroči zastrupitev, so jo v tradicionalni medicini uporabljali za zdravljenje ran, razjed, revmatizma in protina.
Nabiranje
Glede na to, da je rastlina strupena, kale ne nabiramo klasično z namenom zaužitja, ampak cvetna stebla nabiramo za polepšanje prostora. Odrezano steblo lahko zdrži največ 2 tedna, posajeno pa ima življenjsko dobo dolgo več tednov.
Skladiščenje
Del rastline, ki ga hranimo, so korenike, potem ko smo jih vzeli iz zemlje, da jih ohranimo do naslednje pomladi za ponovno sajenje. Izvlečene korenike položimo na papir, da se posušijo, nato pa jih damo v plastično vrečko, v kateri je šotni mah. Hranimo jih v temnem, suhem in dobro prezračenem prostoru pri temperaturi 10 - 12°C. Korenike ne prenašajo mraza in jih ni priporočljivo shranjevati v prostoru, kjer obstaja nevarnost zmrzali.
Zanimivosti
Kala je dobila latinsko ime Zantedeschia po italijanskem botaniku Giovanniju Zantedeschiju, v grščini pa kala pomeni lepota.
Venera, rimska boginja ljubezni, se je počutila tako ogroženo zaradi lepote te rože, da jo je preklela in s tem želela zmanjšati njeno privlačnost. Posledično naj bi na sredini rože nastal rumeni koničasti prašnik .
Kala je nacionalna cvetlica države St. Helene in je od leta 1926 simbol irskega republikanizma.
Bele kale predstavljajo nedolžnost, rožnate spoštovanje, rdeče pogum, črne skrivnost, rumene hvaležnost in vijolične kraljestvo.
V svoji domovini Afriki zaradi hitrega širjenja in odvajanja hranilnih snovi iz zemlje, kala velja za plevel.
V Evropo naj bi prišla v 17. stoletju, v Ameriki pa je postala priljubljena šele v 20. stoletju.
Foto: LoggaWiggler / Pixabay
Dodaj odgovor