Melona (lat. Cucumis melo) spada v družino Cucurbitaceae in je enoletna rastlina, ki jo vzgajajo v toplih krajih. Sadimo jo v aprilu in maju, plodovi pa dozorijo v avgustu ali septembru. Melona naj bi izvirala iz Azije, s področja današnjega Irana.
Rumen ali oranžen cvet je lepe zvončaste oblike. Cvetovi so lahko moški, ženski in hermafroditi. Melona cveti bujno, razen kadar je lega preveč senčna, premalo ali preveč zalivanja, slaba kvaliteta tal ali nezadostno gnojenje. Cvet oprašijo žuželke in čebele.
Za melono je značilna trda lupina, sočno meso/pulpa ter koščice v sredini plodu, ki je običajno okrogle ali ovalne oblike. Plod običajno tehta 1 kg ali več ter večinoma vsebuje vodo in sladkor (prevladuje saharoza). Temno zeleni listi z nazobčanimi robovi so podobni listom kumare. Steblo je nerazvito, raste upognjeno po tleh, saj je vrsta ovijalke in lahko doseže dolžino tudi do 3 m.
Na nekaterih plantažah, kjer melono gojijo tržno, zaradi optimizacije izkoristka rodovitnih tal, rastlino posadijo v višino na žični mreži in stebrih.
Sorodniki
Vrste
Po svetu obstajajo različne vrste melon, ki se razlikujejo po barvi lupine - od oranžne ali nežno rumene do zeleno črne ali progaste, podobne lubenici. Lupina je lahko popolnoma gladka ali hrapava. Pri avtentičnih sortah, ki jih vzgajajo v Afriki, je užitna tudi lupina..
Z namenom povečanja pridelka oz. donosa obstajajo tudi različne vrste hibridov, ki imajo okrepljene določene lastnosti (npr. sladkost), zelo dobro pa prenašajo tudi prevoz v hladilnikih in jih lahko hranimo dlje časa.
Noir de carmes
Noir de carmes je stara sorta, ki izvira iz Francije. Ima izjemno sladek vonj. Lupina je zeleno črna ali zeleno oranžna, ko dozori, pa postane pegasto oranžna. Aromatično meso je blago sladkega okusa. Plodovi tehtajo 2 - 3 kg. Optimalna temperatura tal za sajenje je 20°C, v zaprtem prostoru pa jo sejemo 3 - 4 tedne pred zadnjim mrazom.
Honeydews
Honeydews je sorta, ki ima zaobljen plod in v povprečju tehta 2 - 2,5 kg. Ko dozori, je bledo zelene ali nežno rumene barve, lupina pa je gladka in enotna. Za sorto je značilno, da vsebuje veliko sladkorja, mesna pulpa pa je hrustljava. Raste na področju Severne Amerike.
Ta sorta najbolje uspeva v polsuhem podnebju. Plodovi se pobirajo, ko dozorijo, neodvisno od velikosti. Zrelost je težko določiti, upošteva se barva. Kvaliteto se določa glede na videz (zaželena je skoraj okrogla oblika z lupino brez vdolbin ali pomanjkljivosti). Lupina naj bi bila tudi čimbolj povoskana, saj se to odraža na kvaliteti mesa. Sama teža ni toliko pokazatelj kvalitete, saj večina teže izhaja iz vsebnosti vode v zrelem plodu.
Bola de oro
Bola de oro je sorta, ki pretežno raste v Španiji in dobesedno pomeni "zlato zdravilo". Ovalni plod tehta med 1 - 1,7 kg in ima enakomerno površino. Meso je oranžne ali bele barve ter ima prijeten sladek vonj in okus.
Piel de Sapo
je sorta s hrapavo lupino in rahlo mrežasto teksturo. Pulpa je hrustljava in zelena. Večinoma so podolgovate (jajčaste) oblike. Znana je tudi kot "božična melona" ter sodi v družino buč. Po poreklu je iz Španije, vzgajajo pa jo v Kaliforniji, Arizoni, Braziliji in Srednji Ameriki. Pobirajo jo od junija do oktobra. Dozori v približno 110 dneh po sajenju in lahko zraste do dolžine 30 cm ter premera 15 cm.
Doral
Doral se v naših krajih najpogosteje vzgaja in lahko prenese tudi nekoliko nižje temperature kot ostale sorte. Obstajajo številni vzgojeni hibridi s specifičnimi značilnostmi. Je rumene barve z rahlo hrapavo lupino. Doral sorta obrodi podolgovat plod, ki tehta 3 - 4 kg. V zgodnjih fazah rasti in pri med opraševanjem je pomembna ustrezna vlažnost tal, kasneje pa ne zahteva zalivanja, razen, če so tla zelo suha in listje začenja veneti.
Gojenje
Med vzgojo je potrebno meloni zagotoviti lego na zmerno visoki temperaturi ter kjer ji bomo lahko dodajali potrebna gnojila in jo zalivali.
Kolobarjenje
Pri sajenju melon je potrebno upoštevati kolobarjenje. Strokovnjaki priporočajo, da na istem mestu melono posadimo šele po 4 letih. Pogoj je, da med tem na istih tleh nismo posadili sorodnikov - kumar ter različnih vrst buč in lubenic.
Zalivanje
Melono je potrebno tedensko zaliti 1 cm. Večja količina vode bi rastlini škodovala, manjša pa bi povzročila sušenje.
Gnojenje
Rastlino je potrebno med celim razvojem gnojiti. Priporočljivo je gnojenje s hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili. Za hektar tal je potrebnih okoli 20 ton hlevskega gnoja. V času od presajanja do cvetenja 20 dni uporabljamo vodotopno gnojilo (NPK 11:44:11) preko kapljičnega namakanja.
V obdobju intenzivnega oblikovanja plodov se uporablja gnojilo (NPK 16:8:32), ki je bogato z magnezijem. V zadnji razi razvoja do pobiranja plodov pa damo gnojilo (NPK 9:12:36), ki plodu da velik odstotek kalija, zmanjšuje pa delež dušika. Pri vzgoji v zaprtem prostoru je potrebno računati tudi na dodatno opraševanje.
Razmnoževanje
Pri meloni so moški in ženski cvetovi ločeni. Obstajajo tudi vrste hermafroditov, kar lahko privede do samooprašitve. Vse melone imajo izmenično generacijo, kar pomeni, da imajo življenjski ciklus, v katerem večcelični diploidni fazi sledi haploidni stadij.
Rastlina vzklije iz endospermija in preraste v ovijalko, podobno vinski trti. Med rastjo razvija moške in ženske cvetove. Ženski cvetovi pod cvetnimi listi vsebujejo jajčnik, stigmo (lepljiv gumb, na katerega se prime cvetni prah) in pecelj. Moški cvetovi pa imajo v sredini prašnik, ki proizvaja cvetni prah. Ko je cvet oprašen in oplojen, oveni, semena pa ostanejo.
Tla
Za pravilno rast in vzgojo rastline so primerna drenirana rodovitna tla, ki so rahlo kisla ali nevtralna (6 - 7,5 pH). Potrebuje veliko sonca (sadimo jo na sončnih površinah) in redno kontrolo vlažnosti tal. Težka tla rastlino obremenjujejo in preprečujejo njeno rast. Korenine se razvijejo na globini okoli 40 cm, zato je potrebno razvejanim koreninam pripraviti dovolj prostora za kvaliteten razvoj. Dolžina korenin je lahko tudi do 3 m.
Temperatura
Rastlina potrebuje zmerno toplo podnebje. Najbolje raste in se razvija pri temperaturi 20 - 27°C, optimalna temperatura za dozorevanje plodov pa je 25 - 28°C. Zračna vlaga naj bo nizka, za rast pa potrebuje velike količine vode. Približno 2 tedna preden dozori, je potrebno prenehati z večjim namakanjem, da bo plod čim slajši.
Sajenje
Melono lahko posejemo ali posadimo sadike. Čeprav agronomi zagotavljajo, da njena vzgoja ni težka, je priporočljivo pripraviti tla, ker ima rastlina rada drenirana, rodovitna ter rahlo kisla ali nevtralna tla.
Čas sajenja
Optimalno je sajenje spomladi - v aprilu in maju.
Sejanje
Pred setvijo je priporočljivo semena dezinficirati v raztopini različnih čajev (npr. domač kamilični čaj) ali kalijevega permanganata. Priporočljivo je, da so semena namočena v kamiličnem čaju do 24 ur. Posejano seme vzklije že po 5 - 10 dneh.
Semena lahko hranimo več let, vendar morajo biti zaščitena pred plesnijo, vlago in različnimi škodljivci.
Sajenje sadik
Sadike običajno sadimo na večjih površinah - na primer na plantažah ali v rastlinjakih. Priporočljivo je, da jih sadimo na razdalji 1 m.
Vzgoja na prostem
Rastlina je izjemno občutljiva na mraz in če jo sadimo na prostem, ji je potrebno nameniti posebno skrb. Ravnokar posajene rastline lahko zaščitimo tako, da jih prekrijemo s folijo ali vrečami iz jute.
Gojenje v rastlinjaku
Melona je primerna rastlina za vzgojo v rastlinjaku, če ji lahko zagotovimo dovolj prostora ter zagotovimo potrebno količino sonca, vode in zračne vlage. Profesionalni pridelovalci so naklonjeni sajenju melon v nizkih tunelih, s folijo, ki prekriva tla, saj je rastlina tako v celotnem času vegetacije zaščitena pred škodljivci in boleznimi.
Gojenje v posodah
Melono lahko posadimo tudi kot okras v cvetličnih loncih in kot zeleni zid na balkonih ali terasah.
Nega
Razvijajoče se mlade rastline je potrebno obilno zalivati enkrat tedensko. Dotok vode v tla mora biti strogo nadzorovan, saj ob preveliki vlažnosti korenine zgnijejo. Zalivanje je še posebej pomembno med cvetenjem. V odvisnosti od sorte, melona dozori 2,5 - 3 mesece po sajenju, na kar vplivajo tudi podnebne razmere področja, kjer melona raste.
Vzdrževanje nasada
Če smo melono sadili na foliji, vzgoja med vrstami ni potrebna. Če pa raste na tleh, je možno dodatno sajenje, dokler se vrste ne zaprejo z viticami ali listjem.
Obrezovanje
Rastlino je potrebno obrezovati, da je donos večji. Osnovno pravilo je, da se glavno steblo in stranske veje odreže nad petim ali šestim listom. Če rastline ne obrežemo, bodo plodovi in pridelek manjši.
Pobiranje
Melone pobiramo v avgustu in septembru, ko lupina začne pokati ter semena dosežejo dimenzije, barvo in vonj, ki so značilni za to vrsto. Plodove odrežemo z ostrim nožem, da veje ne popokajo. V povprečju na 10 m2 dobimo 20 - 30 kg plodov.
Skladiščenje
Melone pobiramo, ko ni več rose. Plodove, ki so namenjeni tržni vzgoji, običajno poberemo preden dokončno dozorijo, da je ustreznejši prevoz in se ohrani osnovna kvaliteta ploda. V gospodinjstvu lahko melono hranimo več kot 10 dni, če je na hladnem in temnem mestu (na primer v hladilniku, hladni shrambi ali kleti). Ko je melona narezana, jo je potrebno hraniti v zaprti posodi, saj se lahko njenega vonja navzamejo tudi druga živila.
Če smo melono kupili na tržnici ali stojnici, jo je priporočeno zaužiti svežo čimprej. Melone najpogosteje prevažajo v manjših lesenih, kartonskih ali vse pogosteje v škatlah iz reciklirane plastike. Paketi za transport ne smejo biti preveliki in pretežki (ne več kot 20 - 22 kg), da se plodovi ne poškodujejo ali pregrejejo. Če se plod pregreje, lahko začne gniti ali se poslabša videz.
Bolezni in škodljivci
Med rastjo in razvojem lahko melono napadeta plesen in kumarna pepelovka, ki sta pogosti bolezni na poljih, v rastlinjakih in na vrtovih, ter gniloba. Za preprečitev je priporočljivo uporabiti pripravke na osnovi mleka, sode, česna in čebulnih listov. Lahko pa uporabite tudi pripravke na osnovi bakra, vendar nikakor ne med cvetenjem. Polži, listne uši, bramorji in pršice pa so najpomembnejši škodljivci, zato je česnov pripravek idealna zaščita rastline.
Plesen
Povzroči psevdoglivica Phytophthora infestans in se pojavi pri temperaturi 18-20 °C ob povečani vlagi. Prepoznamo jo po pegah na plodovih, listih in steblu rastline.
Z uporabo zaščitnih kemičnih sredstev skladno z navodili jo lahko uspešno preprečimo. Če pa se bolezen pojavi, je potrebno hitro ukrepati, saj lahko izgubimo celoten pridelek.
Pepelovka
je glivična bolezen, ki se večinoma pojavi ob suhem in sončnem vremenu. Prepoznamo jo po sivo-belem prahu na listih in steblu rastline.
Uspešno jo lahko preprečimo z uporabo zaščitnih kemičnih sredstev skladno z navodili. Če pa se bolezen pojavi, je potrebno hitro ukrepati, saj lahko izgubimo celoten pridelek.
Gliste
Meloidogyne incognita je najpogostejša vrsta glist, ki napade melono. Povzroči lezije v epidermi korenine in preko njih lahko v rastlino vstopijo druge bakterije ter glivice ter jo okužijo.
Bramor
je žuželka iz družine Gryllotalpidae, ki pogosto napade korenine mladih rastlin. V tla koplje tunele in jih s tem izsušuje. Najpogosteje se pojavi v aprilu in maju. Glede na to, da se pri nas melone večinoma sadi na Primorskem, je nasoljena riba izvrstna naravna zaščita pred bramorji. Naravni sovražniki bramorjev so mačke, ptice in krti.
Gnilobo na nasadu povzroči prevelika količina vode v tleh.
Uporaba
V nekaterih kulturah so melonine peške zelo cenjene - na primer v indijski kuhinji ali v Afriki. Nutricionisti priporočajo, da peške operemo in jih posušimo na peki papirju, saj so bogate z omega 3 kislinami. Lahko jih zaužijemo samostojno ali pa jih cele ali zmlete dodamo različnim vrstam peciva, testu. Lahko jih tudi popečemo.
Iz pešk se lahko pripravi tudi olje, ki ga uporabljamo pri zniževanju povišane telesne temperature ter pri prebavnih ali odvajalnih težavah. Čaj iz meloninega cveta pomaga pri izkašljevanju ali bruhanju.
Kulinarika
Melono redno uporabljajo v azijski, mediteranski in srednje ameriški kuhinji. Ima značilen vonj, ki ga opisujejo kot eksotičen, sladkoben in intenziven. Če je dobro ohladimo, je poleti idealno živilo.
Čeprav je po botanični klasifikaciji zelenjava, melono vključujemo v sadne solate, torte, parfe kreme, poletne koktejle, žganje, vodko, likerje, različne džeme in sladolede.
Pogosto jo uporabljajo tudi za dekoracijo hrane, servira se s kockami ledu. Je tudi idealno živilo za lahek, a hranilen zajtrk - na primer skupaj s hrustljavimi kosmiči, sokom ali jogurtom.
Melono pogosto pripravljamo tudi v hladnih juhah z rižem. Iz melone lahko naredimo tudi okusen sladek ali slan pire kot samostojen obrok ali kot prilogo ob mesu ali solati.
Medicina
Melona je bogata z vitaminom C, luteinom in zeaksantinom. Vsebuje folno kislino in v manjših količinah vitamine B kompleksa. Deluje antikoagulacijsko. Vsebuje tudi minerale - kalcij, magnezij, fosfor, cink, železo in baker ter seveda veliko vode.
V prehranskih razpredelnicah ali v dietni prehrani ima melona pomembno mesto.
Uporablja se farmacevtski/kozmetični proizvodnji kot sestavina za pripravo različnih obraznih ali telesnih krem, obraznih mask, pomirjujočih losjonov, šamponov in drugih različnih pripravkov za obnovo kože ali upočasnitev staranja. Vonj melone prijetno razširimo po prostoru tudi s svečami.
Z medicinskega vidika melono uporabljamo pri različnih dietah. Je odličen razstrupljevalec in vlažilec celotnega telesa. V manjših količinah jo lahko zaužijejo tudi diabetiki, saj vsebuje sladkor. Spodbuja naravno porjavelost in ima nizko kalorično vrednost (v 100 g melone je le 33,7 kalorij).
Zanimivosti
Melono so poznali že v Starem Egiptu na dvoru kraljice Kleopatre v dolini reke Nil. V Evropo naj bi na podlagi dostopnih pisnih virov prišla v 15.stoletju, in sicer iz Armenije v Italijo. Večina prebivalcev Sredozemlja jo je takoj sprejela.
Znana je pripoved, kako je za vrsto melone zaslužen tudi francoski pisatelj Alexander Dumas. Mestnim veljakom v mestu Cavaillon je ponudil, da mu do konca življenja namesto avtorskega honorarja podarjajo 12 plodov melone letno. Ta vrsta melone se v Provansi prideluje še danes pod zaščitno znamko "Melon de Cavaillon".
Foto: lorenzoandreotti / Pixabay
Dodaj odgovor