Česen (lat. Allium sativum) je enoletna ali dvoletna zelnata rastlina iz družine lukovk (Allium). Zelo je podoben in soroden ostalim vrstam iz te družine, kot so čebula, šalotka, česnova trava, itd. Ime je opisno in izvira iz besed "allium", kar pomeni bel in "sativum", kar pomeni kultiviran ali namerno vzgojen.
Česen je poleg čebule najbolj značilen predstavnik čebulnate zelenjave, čeprav ga ponavadi ne pripravljamo kot samostojno jed, ampak ga uporabljamo kot začimbo ali dodatek k jedem.
Česen je enoletna ali dvoletna rastlina s čebulasto korenino, ki je hkrati tudi plod. Zunanja ovojnica je bele barve, hrapava in ima na dnu koreninice. Notranje ovojnice, ki so okoli vsakega stroka, pa so lahko vijolične ali rožnate barve. Steblo tvori nekaj temno zelenih votlih listov in zraste do 1 m višine. Cveti v juniju, cvetovi so bele ali vijolične barve in združeni v velik okrogel cvet z okoli 30 popki. Iz njih nastane jajčnik, ki v sebi skriva semenske omote, ki so polni drobnih črnih semen.
Česen je ena najstarejših znanih in uporabljanih vrst zelenjave in se je zaradi svoje prilagodljivosti razširil po celem svetu. Na njem temeljijo številne kuhinje. Zaradi njegovega pomena ga danes tržno pridelujejo, največji proizvajalec in izvoznik pa je Kitajska.
Sorodniki
Vrste
Zaradi velike tržne vrednosti so bili po svetu ustvarjeni številni kultivarji česna, ki so prilagojeni določenemu območju in se smatra, da so za tiste razmere idealni. Zaradi tega je težko vzgajati ekološke tipe, ki niso namenjeni določenemu področju, zato je pred vzgojo potrebno preučiti pogoje, v katerih bi česen sadili in kateri so ustrezni tipi za to področje.
Vseeno pa obstaja delitev vrst česna glede na čas vzgoje. Ločimo spomladanski, jesenski in alternativni tip česna. Več informacij o posamezni vrsti navajamo v nadaljevanju.
Spomladanski
Spomladanski tip česna sadimo spomladi ravno zato, ker ne prenese nizkih temperatur in ne more prezimiti v zemlji. Značilni so tanjši in nižji listi. Obseg glavice stroka je manjši, vendar pa vsaka vsebuje veliko več strokov. Dozorijo poleti.
Jesenski
Jesenski tipi so odpornejši na nižje temperature in lahko prezimijo, nato pa naslednjo pomlad iz čebulice poženejo liste in se razvijejo, tako da jih lahko spomladi naberemo. Listi so daljši, glavica je večja, vsebuje pa manjše število strokov.
Alternativni
Kot že samo ime pove, alternativne tipe lahko sadimo tako jeseni kot spomladi, vendar so primernejši za jesensko sajenje, saj so odporni na nizke temperature. Po značilnostih so bližje jesenskim tipom, zgodnja setev pa pomaga, da pridelamo večje glavice in boljši donos.
Gojenje
Česen je kot kultura zelo razširjen po svetu, kar je poenostavilo tudi njegov način vzgoje. Prenese težje pogoje in obrodi skoraj v vseh razmerah. Vseeno pa je pomembno upoštevati nekatere nasvete, da je plod ustrezne kvalitete. Nasvete navajamo v nadaljevanju.
Tla
Česen je zelo zahteven glede tal. Najbolj mu ustrezajo prerahljana in aluvialna, rahlo kisla ali nevtralna tla.
Pomembno je, da so tla rahla, kar lahko dosežemo s pravilnim gnojenjem ali mehanskim drobljenjem. Iz tal je potrebno odstraniti kamenje in korenine, ker česen ne prenese motenj med razvojem. Da bi zagotovili ustrezno dreniranost, česnu bolj ustrezajo rahlo nagnjene površine. Če zemljo pomešamo s peskom, zagotovimo večjo količino zraka, ki ga česen potrebuje za pravilen razvoj strokov. Pomembno si je zapomniti, da ne prenese kislih tal in je pred sajenjem v tovrstna tla potrebno izvesti kalcinacijo, s katero tla nevtraliziramo.
Podnebje
Česen dobro uspeva tako v celinskem kot sredozemskem podnebju, vendar pod pogojem, da ni na neposredni sončni svetlobi. Prenese tudi večje nagibe, optimalno pa ga je vzgajati na prisojni strani. Prenese lahko daljša sušna obdobja in slano, zato ga je možno vzgajati v obalnem robustnem okolju.
Čas sajenja
Čas sajenja je najbolj odvisen od vrste česna, ki jo sadimo in področja, na katerem sadimo. Jesensko sajenje poteka v notranjosti od polovice septembra do konca oktobra, na Primorskem pa do konca novembra, odvisno od vremenskih razmer. Kadar česen sadimo spomladi, ga je pomembno posaditi čim prej - takoj, ko zemlja odmrzne. Optimalna temperatura za vzgojo je 19 - 22°C, čeprav lahko v mrzlem obdobju prezimi pod snegom tudi ob temperaturah pod ničlo. Nizke temperature pred sajenjem pospešujejo vegetacijo in pomagajo pri oblikovanju večje glavice strokov.
Kolobarjenje
Česen je ena izmed kultur, pri kateri je pomembno kolobarjenje in pravilen razpored sajenja (tako z vidika časovnice sajenja kot tudi bližine drugih rastlin). Zaželeno je, da se na isti površini česen vzgaja vsaka 3 - 4 leta, da se prepreči razvoj bolezni, tako da ga je potrebno rotirati z drugimi kulturami. Najpogosteje se česen vzgaja kot druga kultura, in sicer za kulturo, ki je bila gnojena s hlevskim gnojem ter pusti malo korenin in rahlo zemljo (najpogosteje paprika, paradižnik in krompir).
Če česen sadimo ob drugi zelenjavi, mu najbolj ustrezajo bazilika, grah in kumare. Izogibati se je potrebno drugi čebulnati zelenjavi, ker lahko njena bližina zmanjša možnost donosa in je tudi lahko vaba za številne podobne bolezni.
Faza mirovanja
Česen dobro prenese hladnejša obdobja. Po jesenskem sajenju miruje do pomladi in začetka vegetacije. Čeprav večina vrst preživi tudi nekaj stopinj pod ničlo, je lažje, če so prekriti s snegom. V obdobju daljših temperatur pod ničlo lahko nasad prekrijemo s slamo in se na ta način izognemo kasnejši škodi.
Sajenje
Česen lahko vzgajamo kot tržno vrsto ali pa v zasebnih vrtovih. V vsakem primeru potrebuje dovolj pozornosti in dobre pogoje, da pridobimo zdrave in velike glavice česna. V nadaljevanju navajamo nasvete, kako pravilno posaditi česen, da boste zadovoljni s končnim rezultatom.
Sejanje
Česen redko sejemo, vendar ima to tudi svoje prednosti. Šteje se, da je posejani česen odpornejši na bolezni in škodljivce ter da ga je možno spreminjati, kar omogoča ustvarjanje več različnih vrst in okusov.
Semena so zelo drobna in črna, zato jih pred sajenjem shranimo v svetlejši posodi. Seme lahko naberemo na dozorelih rastlinah, tako da ga odstranimo iz strokov in dobro posušimo. Pred setvijo ga je potrebno stratificirati, posejemo pa ga v zrahljana tla in pokrijemo z 1 cm zemlje. Česen januarja posejemo v ločene posode v zaprtem prostoru. Zagotoviti je potrebno vsaj 8 ur dnevne svetlobe, sobno temperaturo in redno zalivanje s postano vodo. Ko rastlina razvije 2 lista, rastline prestavimo v ločene posode, v marcu pa presadimo na želeno mesto.
Sajenje strokov
Sajenje strokov je najpogostejši in najbolj zanesljiv način sajenja. Izberemo enake stroke, optimalno je, da tehtajo 2 - 4 g. Posamezne režnje ločimo in jih, preden jih položimo v zemljo, obdelamo s fungicidom. Pomembno je, da jih v zemljo položimo pravilno, zato sadimo izključno ročno. Spodnji del režnja mora biti obrnjen navzdol, vrhnji del pa navzgor, kar je pri strojnem sajenju pogosto ravno obratno.
Pri spomladanskem sajenju zadošča, če sadimo na globini 4 - 5 cm, jeseni pa nekoliko globje, ker je že hladneje. Ko smo stroke posadili, jih prekrijemo z zemljo in dobro zalijemo. Za 1 ha površine potrebujemo približno 700 - 1.000 kg česna.
Gojenje na vrtu
Vzgoja na vrtu je najpogostejši način vzgoje česna. Tla je potrebno predhodno dobro pripraviti, kar zajema privzdigovanje gredic s posebnimi nastavki. Vrt je potrebno pred sajenjem preorati na globini najmanj 30 cm, površinskega sloja pa ne smemo preveč zdrobiti, da se ne naredi skorja.
Rezultat bo optimalen, če bomo režnje posadili na razmiku 5 - 10 cm, odvisno od velikosti stroka. Najmanjša razdalja med vrstami pa mora biti 20 cm. Česen je ena najbolj zgodnih kultur, ki jih sadimo, zato je pomembno, da ga posadimo na sončni legi ter označimo, kje smo ga posadili, da s kasnejšimi deli ne poškodujemo nasada.
Gojenje v rastlinjaku
Vzgoja v rastlinjaku omogoča pogoje, ki pomagajo, da plodovi česna hitreje dozorijo. Pri vzgoji v rastlinjaku je najbolje uporabiti visoke grede ali vzgojo v posodah. Visoke grede morajo biti globoke vsaj 30 cm, uporabimo rahlo in humusno zemljo. Rastlina mora imeti vsaj 8 ur svetlobe, primanjkljaj je potrebno nadomestiti z umetno svetlobo. Zalivamo s kapljičnim namakanjem, s postano vodo ali deževnico. V rastlinjaku lahko zaradi ugodnih temperatur pridelek hitreje dozori. Pomembno je, da rastlinjak ob toplih dnevih redno zračimo.
Gojenje v posodah
Za osebne potrebe lahko česen vzgajamo kot začimbno rastlino tudi v posodah (globina 30 cm) na balkonu. Pred sajenjem dno zapolnimo s kamenčki za boljšo drenažo, nanje nasujemo rahlo in humusno zemljo. Ko smo česen posadili, posodo postavimo na sončno lego in enkrat tedensko zalivamo. Za boljši razvoj strokov je potrebno med vsakim pustiti vsaj 5 cm razmika. V času vegetacije med zalivanjem dodajamo tekoče mineralno gnojilo.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada zajema rahljanje zemeljske skorje in odstranjevanje plevela, kar pa je zaradi gostote sajenja redko možno izvesti mehansko, zato se priporoča ročno okopavanje ali odstranjevanje plevela. Plevel lahko zaduši rastlino, hkrati pa tudi zmanjšuje možnost razvoja večjih strokov, saj jim odvzema potrebno hrano in zemljo.
Nega
Čeprav je česen precej preprosto vzgojiti, med rastjo zahteva pozornost in nego, zato je potrebno nasadu posvetiti čas, da bo uspešen.
Zalivanje
Česen sadimo jeseni ali spomladi, ko se pričakuje večjo količino padavin in možnost akumuliranja vode v zemlji. Med daljšim sušnim obdobjem pa je potrebno zagotoviti namakanje ali pa nasad zalivati. Najboljše je kapljično namakanje, zalivamo pa lahko s škropljenjem ali pa zalijemo pod korenino. Optimalna je uporaba deževnice ali postane vode. Nekaj tednov pred pobiranjem česna je potrebno popolnoma prenehati z zalivanjem.
Gnojenje
Da bi česen dobro obrodil, potrebuje ustrezno količino mineralov v tleh, gnojenje pa izvajamo v 2 etapah. Prva je gnojenje s hlevskim ali organskim gnojilom, kar izvajamo med sajenjem predkulture, da gnoj lahko popolnoma razpade. Medtem ko česen oblikuje glavice pa je potrebno dodati umetno mineralno gnojilo na osnovi dušika (NPK). Čeprav ima česen največjo potrebo po dušiku, mu je potrebno dodati tudi kalij in fosfor, pogosto v obliki KAN gnojila. Pri količinah je potrebna previdnost, saj lahko prevelika količina povzroči rast sekundarnih glavic, kar zmanjša sam pridelek, premajhna količina gnojila pa zniža kvaliteto.
Razmnoževanje
Čeprav česen lahko proizvede seme, ga v naših krajih zaradi dolgotrajnosti procesa ne uporabljamo za razmnoževanje. Rastlina se razmnožuje vegetativno s stroki. Zreli strok česna namreč lahko uporabimo tudi za nadaljnje sajenje. Za sajenje ponavadi uporabimo večje in nepoškodovane glavice, ki so pravilne oblike in enake teže. Hranimo jih na zračnem mestu pri temperaturi do 15°C, pred sajenjem pa jih je zaželeno imeti še na nižji temperaturi.
Presajanje
Zaradi njegove morfološke oblike, tj. čebulastega korena, česna ni možno presajati, ker s tem prekinemo vegetativno obdobje in razvoj rastline. Zato je bistveno, da ga posadimo tako, da ima dovolj prostora in da njegovo vzgojo načrtujemo.
Bolezni
Česen je zelo podvržen boleznim in ga zato ne moremo vzgajati kot monokulturo. V nadaljevanju navajamo bolezni in kako jih preprečiti ali zdraviti.
Čebulna plesen
Čebulna plesen lahko povzroči veliko škodo in propadanje strokov pri skladiščenju. Pojavi se v vlažnem in hladnem vremenu in se zlahka prenaša z ene rastline na drugo. Prenese se tudi na list in ostane v tleh tudi med zimo, nato pa se spomladi ponovno aktivira. Na listih jo opazimo kot belkasti skupek, ki je še posebej viden v času rose. Povzroči gnitje listov in propadanje strokov. Preprečimo jo lahko z upoštevanjem kolobarjenja in uporabo fungicidov tik pred sajenjem.
Bela gniloba
Bela gniloba je pogosta bolezen čebulnic, še posebej pa napada česen. Najprej je vidna kot belkasti gnil skupek na listih, ki postopno postajajo mlahavi in porumenijo. Ko strok izvlečemo, je na otip mehak in ima vonj po gnilobi. Bolezen lahko preprečimo z upoštevanjem kolobarjenja in uporabo fungicida.
Rja
Rja je prav tako resna glivična bolezen, ki povzroči veliko škodo na česnovem nasadu. Če se pojavi na enem delu, je velika verjetnost, da bo prizadeta večina pridelka. Pojavi se kot majhna kroglasta tvorba (nodula) na listih, ki spremenijo barvo in postopoma postanejo rdečkasto rumeni. Plodovi so majhni in slabe kvalitete. Odpravimo jo z uporabo zdrave zemlje in fungicidov.
Škodljivci
Posebnost česna je, da obstajajo škodljivci, ki so značilni ravno za to vrsto, zato ga ne moremo vzgajati kot monokulturo ali v bližini drugih čebulnic. V nadaljevanju navajamo te škodljivce in kako se boriti proti njim.
Česnova muha
Česnova muha je značilna za česen in napada samo njega. Najpogosteje se pojavi, če česen vzgajamo na istem mestu več kot 2 leti. V steblu pusti ličinko, ki se prehranjuje z mesom in se prebija do stroka, ki ga od znotraj popolnoma poje, tako da je prazen. Tudi če ne pride do stroka, se na mestih, ki jih grize, pojavijo glivične bolezni, ki izsušujejo rastlino. Zatremo jo z uporabo insekticida.
Čebulni molj
Česnu škoduje tudi čebulni molj, ki je značilen tudi za čebulo in šalotko. Je zelo nevaren, se hitro širi in zlahka prezimi v zemlji. Ličinka se prehranjuje z listjem, kar povzroča, da listje rumeni in se suši, zato kasneje propade tudi strok.
Pri manjših nasadih je potrebno takoj odstraniti rastline, na katerih se nahaja, pri večjih nasadih pa lahko škropimo z insekticidom. Pomembno je, da česna ne posadimo blizu čebule ter da uporabljamo zdravo seme in zemljo.
Uporaba
Česen so že zelo zgodaj prepoznali kot odlično začimbo za jedi zaradi intenzivnega vonja in okusa, zato ga večinoma ne uporabljamo kot zelenjavo. Česen ni le okusen dodatek k hrani, ampak je zelo zdrav in vpliva na nekatere telesne sisteme. V nadaljevanju navajamo koristne lastnosti česna in kako ga zaužiti.
Pobiranje
Pobiranje je odvisno od časa sajenja. Jesenski česen pobiramo v juliju, spomladanskega pa avgusta. Česen lahko poberemo tudi prej ali kasneje, pomembno je, da so glavice ustrezne velikosti, kar lahko preverite tako, da eno izvlečete iz zemlje. Znak, da lahko česen izpulimo je tudi, da se je rastlina upognila, zgornji del listov pa je ostal zelen. V tem obdobju plod vsebuje največ sladkorja in ima najbolj intenziven okus, čeprav se pri mehanskem pobiranju pobira tudi bolj zgodaj.
Česen pobiramo v lepem in sončnem vremenu, pomembno je, da so tla zmerno vlažna. Pri mehanskem pobiranju uporabljamo posebne kombajne za pobiranje česna, ki ne poškodujejo strokov. Najprej se pokosi nadzemni del, šele nato se izkopljejo stroki.
Ko smo stroke izvlekli iz zemlje, jih je potrebno posušiti. Postavimo jih na temno zračno mesto, kjer se v tanki plasti sušijo vsaj 1 teden, nato pa odstranimo odvečno lupino ali korenine.
Česen lahko sušimo tudi tako, da ga spletemo v venec, ki se suši na zračnem mestu. Tak način je tipičen pri ročnem pobiranju, ker pustimo liste, s katerimi povežemo stroke.
Pričakovan donos je 3-5 ton/ha, kar pa je odvisno od zunanjih pogojev.
Skladiščenje
Pod dobrimi pogoji lahko česen hranimo tudi do 1 leta. Posušen in pravilno očiščen česen v odvisnosti od velikost in eventuelnih poškodb, delimo na prvo in drugo kategorijo.
Hranimo ga v kartonskih škatlah ali mrežastih plastičnih vrečah v raztresenem stanju. Pomembno je zagotoviti 70 % vlažnost zraka in temperaturo 1 - 2°C. Pri temperaturi 5°C hitro kali in ni več uporaben.
Ozimnica
Kulinarika
Česen ima zelo intenziven sladko pekoč okus, zato je odličen dodatek številnim jedem. Najpogosteje ga uporabimo surovega, narezanega na drobne koščke ali stisnjenega v pasto - kot dodatek mesu, ribam ali omakam. Odličen je tudi v solati, na pečeni zelenjavi ali kot del dresinga, pomešan z olivnim oljem.
Česen je prisoten v številnih svetovnih kuhinjah in je pomemben element oblikovanja okusa. Kot začimbo jedi ga lahko uporabljamo v prahu, posušenega ali ocvrtega.
Pri kuhanju se sprosti njegov sladki okus, ni pa primeren za cvrtje, ker greni. Odlično se ujema s številnimi začimbami, najbolj s ingverjem in čilijem. Zaradi močnega okusa se ljudje pogosto izogibajo uživanju česna, vendar, če takoj, ko smo jedli česen, žvečimo liste peteršilja, odpravijo neprijeten zadah.
Medicina
Poleg dobrega okusa je česen tudi zelo zdrav in to so prepoznali širom sveta. Bogat je z vitamini in tudi z naravnim antibiotikom alicinom. Odličen je za uravnavanje prebave, uporablja pa se tudi proti zajedavcem. Pomemben je pri krepitvi odpornosti, vračanju energije, izločanju škodljivih snovi iz organizma ter spodbujanju delovanja ledvic in jeter.
Iz česna pogosto izdelujejo tinkturo za krepitev odpornosti, uporablja pa se tudi pri hujšanju.
Zanimivosti
Česen je zelo stara rastlina, ki izvira s področja osrednje Azije. Poznali so ga tudi Stari Grki in Rimljani, ki so ga pogosto dajali vojakom za moč pred bitkami ali atletom pred večjimi tekmovanji. Velik pomen je imel tudi v Starem Egiptu, kjer so podrobno opisali njegov pomen, vzgojo in pomoč med gradnjo piramid. Prvo stavko pri gradnji piramid naj bi povzročila odstranitev česna iz dnevnih obrokov.
Česen so zaradi okusa začeli razmnoževati širom sveta, v srednjem veku pa so ga šteli za hrano revnih, zato ga plemstvo ni smelo jesti. Danes je česen ena najbolj vzgajanih kultur na svetu s široko uporabo v različnih kuhinjah in kulturah.
Česen je bil zelo pomemben skozi celo zgodovino. Poleg izboljšanja okusa jedi so ga pogosto uporabljali v obredih kot zaščito pred uroki ali boleznimi.
Prisoten je tudi v številnih legendah, saj so ljudje mislili, da se s česnom lahko zaščitijo pred vampirji. Kasneje so dokazali, da je fenomen vampirjev povzročila bolezen porfirija, ki je kožna bolezen, za katero so značilni simptomi: izrazito bleda koža, nezmožnost izpostavljenosti soncu, povečani podočnjaki in draženje zaradi močnega vonja česna.
Foto: Ulrike Leone / Pixabay
Dodaj odgovor