Buča (lat. Cucurbita pepo) je rastlina iz družine bučevk (Cucurbitaceae) med katerimi sta najbolj znani predstavnici kumara in lubenica. Poimenovanje buča se nanaša na zelenjavno kulturo, ki je na našo celino prispela iz Novega sveta in si je preko slastnih slanih in sladkih jedi zagotovila prostor v številnih vrtovih in kuhinjah. Ne glede na poimenovanje pa je za vzgojo buč potrebno izpolnjevati določene pogoje, če jih želite posaditi na vašem vrtu.
Buča je enoletna zelenjava s plazečim steblom. Ko dozori, je njeno meso sladko in ne preveč aromatično (razen pri nekaterih posebno aromatičnih vrstah). Glavnina rastline se nahaja na sami površini tal, kjer je vidna tudi razvejana korenina. Steblo je dolgo 10 m in poraščeno z dlačicami. Listi so na dolgih pecljih in so izjemno veliki. Rastlina je enodomna, njeni cvetovi pa so enospolni in cvetijo le en dan. Običajno jih oprašijo čebele.
Bučna semena so sploščena in ovalna, svetle barve in težka 150 - 350 g. Čeprav bučo uvrščamo med zelenjavo oz. zelenjavne kulture in iz nje pripravljamo večinoma slane jedi, je buča zaradi semen, ki se nahajajo v njenih mesnatih plodovih, pravzaprav sadež.
Najokusnejši in najkakovostnejši plodovi buče imajo čvrsto mat lupino. Buče s sijočo lupino so lahko vodene in slabega okusa. Izbirajte nepoškodovane buče, saj se, ko so enkrat poškodovane, zlahka pokvarijo. Čeprav so buče v trgovinah na voljo od avgusta do marca, plodovi dozorijo v jesenskih mesecih, zato je takrat koncentracija vitaminov, mineralov in antioksidantov največja, okus pa najbolj izrazit.
Sorodniki
Vrste
Obstaja več kot 800 različnih sort buč. Vse so večinoma užitne, vzgajati pa jih je mogoče povsod razen na Antarktiki. Pri izbiri vrste buče, ki jo boste vzgajali, upoštevajte njen namen in pogoje, ki ji jih lahko zagotovite za nemoteno rast in dober pridelek.
Smokvolistna buča
Smokvolistna buča (lat. Cucurbita ficifolia Bouche) je buča z zeleno-belo lupino, ki spominja na lubenico, njeni listi pa so podobni listom smokvovca. Meso je bele barve, okus pa je enak okusu nezrele lubenice. Poznamo jo tudi pod imeni azijska buča, črna buča, citra, figova buča in malabarska buča.
Plodovi so srednje veliki in običajno (kljub svoji velikosti) raste na ograjah. Iz te vrste najpogosteje pripravljamo marmelade in kompote.
Svinjska buča
Svinjska ali navadna buča (lat. Cucurbita pepo L.) je enoletna zelnata rastlina, ki jo pri nas gojimo predvsem za krmo. Plodovi so lahko težki 25 - 100 kg in so pozimi odlična hrana domačim živalim. Če raste v ugodnih razmerah, lahko v dolžino zraste do 10 m. Koreninski sistem je vretenast in se običajno razvije na površini zemlje.
Steblo je votlo, v prerezu pa rebrasto in bodičasto. Navadna buča ima velike, srčaste, dlakave liste in rumene enospolne cvetove. Moški cvetovi so nekoliko večji in se razvijejo na steblu, ženski cvetovi pa so majhni in jih najdemo na stranskih vejah.
Pri sajenju ji je potrebno zagotoviti zadostne količine vode. Zaradi velikih in dobro razvitih korenin z ogromno močjo črpanja ne prenese suše. Najustreznejše temperature za rast vegetativnih organov so 22 - 15°C, za razvoj generativnih organov pa temperature nad 25°C.
Oljna buča
Oljno bučo (lat. Cucurbita pepo) pridelujemo predvsem zaradi nadaljnje proizvodnje bučnega olja. Njena semena so bogata z oljem, ki ga pridobivamo s stiskanjem. Sorodna je navadni buči, vendar se razlikujeta po kakovosti in videzu semen.
Občutljiva je na nizke temperature, setev pa opravimo, ko mine nevarnost pozne spomladanske pozebe (konec aprila ali začetek maja) in ko so temperature med 10,5 - 25°C. Mraz jo v času setve poškoduje, zreli plodovi pa so odporni na temperature do -4°C. Visoke poletne temperature in suša jo zelo motijo, saj lahko v takih razmerah pride do zavrnitve pravkar oplojenih ženskih cvetov.
Zimska buča
Zimska buča (lat. Cucurbita mixta Pangalo) je enoletna rastlina, ki jo lahko posadimo na prosto, ko mine nevarnost spomladanske pozebe, kar je običajno v začetku maja. Cveti z oranžnimi cvetovi, njeni plodovi so sprva zeleno-beli, ko buča zori njena lupina postaja oranžno-krem barve, notranjost pa intenzivno oranžne barve.
Sadimo jo na prisojni legi in je zelo občutljiva na nizke temperature.
Zimsko bučo razmnožujemo s semeni, plodove pa poberemo preden nastopi mraz, ki jih lahko uniči. Pri pobiranju je pomembno, da bučo odtrgamo skupaj z nekaj cm dolgim pecljem, saj bi brez njega lahko hitro zgnila.
Muškatna buča
Muškatna ali Butternut (lat. Cucurbita moschata) buča se precej razlikuje od drugih buč in jo zlahka prepoznamo. Po videzu je podobna tamburici, zato jo nekateri imenujejo buča tamburica. Je zimska buča, ki jo lahko uživate v zimskih mesecih, saj bo ostala sveža tudi do 9 mesecev. Vsebuje malo maščob in veliko omega-3 maščobnih kislin, bo pa odlična sestavina juh, enolončnic, sokov, pit in džemov.
Hokaido buča
Hokaido buča (lat. Cucurbita maxima) je značilnega videza in ima koničast pecelj. Zaradi sladkega kostanjevega okusa se, uporablja pri pripravi pirejev, omak, juh in enolončnic ter kot sestavina tort in pit. Lahko jo tudi pečete na žaru, kuhate ali nadevate.
Bela buča
Bela buča se pri nas pogosto uporablja in v marsikaterem gospodinjstvu si brez nje sploh ni mogoče predstavljati jeseni. Lahko jo kuhamo, pečemo ali pa je sestavina juh, pit in drugih sladic.
Kabocha
Kabocha je vrsta buče, ki izvira iz Kambodže, kar odraža tudi njeno ime. Njeno meso je suho, vendar sladko in okusno, lupina pa zelena in tanka ter je užitna. Izgled in vonj kaboche sta podobna lubenici. Priljubljena je za vzgojo na vrtovih in v kuhinji, saj jo lahko pripravimo na več načinov.
Prinčeva krona
Ta vrsta buče ima temno oranžno, sočno, gosto in sladko meso ter zelo tanko sivo lupino. Bogata je s pektinom, ki ima številne zdravilne lastnosti. Uživamo jo lahko kuhano ali pečeno, zaradi posebnega kostanjevega okusa in sladkosti pa jo pogosto pripravljamo kot slaščico.
Turban
Ta vrsta buče je lahko sestavina jedi ali pa v okras. Lupina je pisana, meso pa oranžno rumene barve. Glede na to, da je zelo aromatična, je najboljša izbira za peko. Uporablja se za pripravo gostih juh, pa tudi kot okras -kot posoda za sadje, zelenjavo in hrano.
Ibiza
Plodovi pri tej vrsti buče so rahlo rebrasti, rumeno-oranžno meso pa je suho in izredne kakovosti. Najpogosteje jo gojimo zaradi semen, ki so hranljiva in bogata z vitamini ter minerali. Je sladkega okusa, pripravimo pa jo tako, da najprej odstranimo vse odvečne dele, pustimo, da se posuši ter jo nato spečemo.
Gojenje
Pomembno je poudariti, da vzgoja buč ni zapletena. Če so izpolnjeni potrebni pogoji za sajenje, obstaja velika verjetnost, da boste kmalu uživali v okusnih jesenskih plodovih. Ne glede na to, ali bučo posejemo ali sadimo iz sadik, vzgoja ne zahteva veliko nege in dela. V prvi fazi rasti je pomembno redno odstranjevanje plevela, ki bi zlahka uničil mlado rastlino. Plevel odstranimo z okopavanjem ali strojnim vzdrževanjem. Ko se buča razvije, ji zaradi bujne vegetacije plevel ne bo mogel več škodovati.
Tla
Ker se lahko na tleh naredi skorja, ki bi lahko uničila mladi pridelek, je potrebno redno preverjati stanje tal okoli stebla. Po želji ima lahko rastlina tudi navpično oporo, saj je buča lahko tudi plezalka, čeprav raste na tleh.
Podnebje
Sajenje buč mora biti prilagojeno podnebnim razmeram območja, v katerem se nahajate. Za vzgojo buč je potrebno zagotoviti najboljše pogoje, ki se predvsem nanašajo na potrebo po visoki temperaturi oz. toploti.
Če bučo posadimo pri temperaturi 20 - 30°C, bo pognala v dobrem tednu dni. Glede na to, da ji ustrezata toplo vreme in topla tla, odsvetujemo setev v mrzla tla. Seme, ki bo posejano v mrzli zemlji, bo vzklilo zelo počasi in če se v zemlji nahajajo povzročitelji bolezni, bo seme verjetno zgnilo, še preden vzklije. Zato je potrebno za kakovostno setev nadzorovati temperaturo zraka in tal, ki sta glavna pogoja za uspešno sajenje.
Za setev buč je idealna temperatura tal 15°C. Priporočljivo je, da buč ne sadite pred 15.5. ker so do takrat še možne pozne spomladanske pozebe.
Čas sajenja
Najboljši letni čas za sajenje buč je od začetka maja do junija, odvisno pa je tudi od vrste, ki jo vzgajamo. Nekatere sorte dozorijo v 85 dneh, druge pa lahko dozorijo šele po 120 dneh. Bolj zgodaj je potrebno posaditi vrste, ki potrebujejo od sajenja do pobiranja zrelih plodov 120 dni.
Kolobarjenje
Pred sajenjem buč je priporočljivo posejati zeleno gnojilo ali posaditi siderate, kot so inkarnatka, detelja (plazeča detelja, črna detelja), lucerna, fižol, grah in bob.
Vse rastline, ki spadajo v družino bučevk, sadimo prve in jih vzamemo kot prvi posevek v kolobarju, saj buče iz zemlje porabijo večino hranilnih snovi. Druge vrste, ki jih prav tako sadimo kot prve posevke v kolobarju, so rodne vrste, zato je priporočljivo saditi koruzo, redkvico, bučo Butternut in vinsko trto.
Rastline, ki pomagajo pregnati škodljivce, ki najpogosteje napadejo buče (listne uši, stenice in zlatice), so žajbelj, timijan, petunija, origano, limonska trava ali citronela, ognjič, sivka, janež, sladki koren in meta, sajenje majarona pa izboljša okus buče in hkrati odganja slabe škodljivce.
Čeprav običajno za odganjanje škodljivcev posadimo šalotko, česen, čemaž, por, drobnjak in čebulo (mlado čebulo), njihovo sajenje v bližini buč odsvetujemo. Zaradi plitvih korenin pa v bližini tudi ne priporočamo sajenja korenja, koromača, lubenic, melon, rdeče pese, krompirja in sončnic ter kapusnice, ki prav tako črpajo hranila iz zemlje - npr. ohrovt, brstični ohrovt, koleraba, cvetača in zelje.
Faza mirovanja
Glede na to, da je buča enoletna rastlina, se faza mirovanja nanaša le na semena. Mirovanje semen je v rastlinskem svetu običajno, saj preprečuje kalitev, ko okoljske razmere niso ugodne za preživetje rastline ali ko bi prišlo do prenatrpanosti, če bi vsa semena vzklila.
Večina posejanih bučnih semen pod pravimi pogoji zlahka vzklije, medtem ko nekatera bučna semena ostanejo v mirovanju zaradi eksogenih ali endogenih razlogov. Prvi razlogi se nanašajo na neustrezno vlago, toploto ali hranila (ali neobičajno debelo semensko ovojnico, ki pomembnim sestavinam ni omogočila, da bi prišle do semenskega zarodka), medtem ko endogeni razlogi kažejo na nepravilnosti ali zaviralce v samem zarodku.
Sajenje
Buče potrebujejo za rast veliko prostora, saj lahko stebla zrastejo v dolžino tudi do 10 m. Buče lahko posadimo ali posejemo v gredice na vrtu, na dvignjene gredice ali na kupe komposta.
Bučam ne ustreza, če jih posadimo na izpostavljenem mestu, kjer bi jih lahko uničil močan veter. Dobro bodo obrodile na toplem in sončnem mestu, v rodovitni, vlažni, globoki in rahli zemlji ter na mestih, kjer se okoli njenih korenin ne bo zadrževalo veliko vode.
Buče lahko posadite tam, kjer so spomladi predhodno rasle špinača, redkev ali grah, ki ste jih pobrali, tik preden ste v isto zemljo posadili buče. Mešano sajenje z drugimi zelenjadnicami ni priporočljivo, saj potrebuje buča veliko prostora za rast, njeni sosedi pa lahko trpijo zaradi pomanjkanja prostora.
Sejanje
Za vzgojo kakovostne buče je je potrebno nabaviti kakovostna semena. Najbolje je, da uporabite certificirano ekološko seme, s katerim ste lahko prepričani, da je ustrezne kakovosti in da je bilo nabrano v preverjenih pogojih.
Če želite za kasnejšo setev in sajenje buč nabrati lastna semena, vedno izberite velike in zdrave plodove z okusnim mesom. Iz njega vzemite semena in jih 2 - 3 tedne sušite na papirju. Ko so semena dobro posušena, jih do setve shranite v vrečke.
Sajenje sadik
Če vzgajate buče s sajenjem sadik, bo potrebno vložiti malo več dela in časa, vendar s tem kontrolirate tudi pridelek, saj še vedno lahko izberete rastline, ki bodo skoraj zagotovo dobro obrodile.
Priporočljivo je, da začnete vzgajati sadike mesec dni pred sajenjem. Izbrana kakovostna semena je potrebno posejati v posode s kakovostno zemljo. V vsako posodo damo približno 4 semena, ker vedno obstaja možnost, da kakšno seme ne bo vzklilo.
Ko semena vzklijejo, šibkejše rastline odstranimo in pustimo po dve bolj razviti rastlini. Rastline je potrebno pravočasno zalivati, da jim zagotovimo dovolj vlage. Ko rastline razvijejo prve liste, so pripravljene za sajenje na prosto.
Po pripravi tal je potrebno za sajenje izkopati jamico. Idealno bi bilo, če so tla pognojena s hlevskim gnojem. Če še niso, je zdaj pravi čas, da to storite. Gnoj stresite v jamo in ga prekrijte s plastjo zemlje. Namesto hlevskega gnoja lahko uporabite tudi kompost.
Tako pripravljena tla je potrebno zaliti z veliko količino vode. Sadike nato položimo v jamice, jih prekrijemo z zemljo, rahlo potlačimo in na koncu še enkrat zalijemo. Na isto mesto je priporočljivo posaditi več sadik , ko pa se prepričate, da rastejo, jih razredčite.
Bučo je potrebno tudi zaščititi pred visokimi temperaturami, in sicer okoli vsake sadike naredimo zastirko iz listov in suhih vej.
Gojenje na vrtu
Po pripravi in gnojenju tal izkopljemo 10 cm globoko jamico. Priporočena razdalja med vrstami je 1,5 m. Jamice dobro zalijemo in v vsako položimo 5 bučnih semen.
Semena prekrijemo z 2 - 3 cm zemlje in dobro zalijemo. Posejana semena pokrijemo s suho prstjo v debelini 2 cm, da ne nastane skorja, ki bi preprečevala kalitev novih rastlin. Ko prve rastline vzkalijo, je potrebno pustiti po dve semeni v eni hišici za gojenje in ju označiti, da ju pri vzdrževanju in negi ne uničimo.
Gojenje v rastlinjaku
Buče lahko vzgajamo v rastlinjaku ali poltunelu, vendar ne smemo pozabiti, da vse buče zavzamejo veliko prostora za rast in razvoj. Potrebni prostor jim lahko zagotovimo z vzgojo vzdolž navpičnega okvirja ali rešetke. Temperature v rastlinjaku z bučami naj bodo podnevi približno 23°C, ponoči pa 18°C.
Gojenje v posodah
Tehnično gledano lahko v posodi vzgojimo skoraj vsako rastlino, vendar bodo rezultati različni. Bučne vitice se bodo v posodi zelo razširile, zato bo rastlina potrebovala dovolj prostora, da se bo dobro razvila in obrodila. Razen te majhne težave z velikostjo posode za uspešno vzgojo buče potrebujete le zemljo in seme ali sadiko.
Tri semena posadimo na globino 2,5 cm, zalijemo in počakamo, da rastlina vzklije. Semena lahko za hitrejšo kalitev zavijemo v vlažno papirnato brisačo, damo v plastično vrečko na toplo v zaprtem prostoru. Takoj, ko se pojavi majhen kalček, ga je potrebno posaditi v posodo.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada buč poleg rednega zalivanja, zastiranja in redčenja zahteva tudi gnojenje z zrelim hlevskim gnojem. Če opazimo nenadzorovano rast, lahko nizke sorte gojimo navpično ob rešetki, pri višjih sortah pa plodove podpremo z mrežami ali starimi nogavicami.
Nega
Buče potrebujejo obilno zalivanje zjutraj in ob zelo vročih popoldnevih, zlasti v času tvorbe plodov, ter dodajanje zastirke okoli buč, da zadrži vlago, zatira plevel in odvrača škodljivce. Pri pletju moramo biti previdni, saj imajo buče plitve korenine, ki jih lahko zlahka poškodujemo.
Zalivanje
Če tla niso dovolj vlažna, rastline redno zalivamo skozi celotno obdobje rasti, predvsem dokler rastlina ne vzkali. Buče vedno zalivajte zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, nikoli v najbolj vročih dneh. Rastlino je bolje zaliti vsake tri dni s 5 l vode kot vsak dan s ½ l vode. Zalivamo okoli korenin, nikoli po listih. Z zalivanjem ne smemo pretiravati, saj je pomembno, da so tla zmerno vlažna.
Gnojenje
Če tla med sajenjem ali setvijo niso dobro pognojena, med rastjo dodajamo organska gnojila, bogata z dušikom. Za razvoj kakovostnih plodov in cvetov so potrebna gnojila s kalijem in fosforjem. Gnojenje priporočamo dvakrat mesečno, uporabljamo pa predvsem rastlinske komposte iz koprive, kamilice ali gabeza.
Razmnoževanje
Če se pri buči plodovi ustrezno ne razvijajo, bodo potrebovali pomoč pri opraševanju. Rastlino lahko oprašite ročno, tako da cvetni prah prenesete z moških na ženske cvetove. Cvetove zlahka ločite, saj ima ženski cvet nad samim cvetom izboklino. Plod se bo bolje razvijal, če boste nad njim odstranili liste na glavnem steblu.
Presajanje
Pred presajanjem na prosto morajo imeti vse sadike buč 2-3 zrele liste in dobro razvit koreninski sistem. Po sajenju in zalivanju je potrebno sadike postopoma izpostavljati zunanjim temperaturnim razmeram 30 - 40 ur na teden. Semena, ki so vzklila pri visokih temperaturah, bodo potrebovala daljši prilagoditveni čas izpostavljenosti zunanjim temperaturnim razmeram. Po prilagoditvi bučo presadimo skladno z navodili za sajenje sadik.
Pomlajevanje
Buč ne pomlajujemo kot ostale običajne cvetoče vrste, lahko pa jih »osvežimo« tako, da vzamemo potaknjence z vrha rastline in jih ročno ukoreninimo v vlažno zemljo. Tla naj bodo vlažna in topla, potaknjence pa je potrebno redno zalivati, dokler se ne ukoreninijo.
Redčenje
Plodovi bodo bolje rasli, če glavne poganjke na vrhovih redno trgamo, kar je potrebno storiti, ko zrastejo 45 cm. Poleg tega je potrebno redno odstranjevati plevel, pri čemer moramo posebej paziti na plitvo korenino, ki je ne smemo poškodovati. Sadike redčimo tako, da na steblu ostanejo 2 - 3 rastline. Neželene sadike preprosto odrežite s škarjami, ne poskušajte pa jih izpuliti.
Obrezovanje
Čeprav vitic pri bučki ni nujno obrezovati, lahko s tem spodbudimo obilno letino in nastanek večjih buč. Vrtnarji buče obrezujejo predvsem zato, da preprečijo, da bi zadušile druge rastline na vrtu ter zaradi lažjega vzdrževanja in povečanja pretoka zraka med listi, kar lahko pomaga pri preprečevanju bolezni.
Pred obrezovanjem je potrebno počakati, da pri večjih sortah zraste 2 - 5 plodov, pri manjših sortah pa približno 10 - 12 plodov. Terciarne vitice pa najpogosteje obrežemo takoj, ko jih zagledamo.
Obrezovanje se najpogosteje izvaja, če opazimo, da je plod mehak ali da je plod že šesta ali sedma buča na rastlini, vključno s tistimi, ki rastejo na sekundarnih steblih. Obrezovanje lahko pomaga rastlini usmeriti njeno energijo na preostalih pet buč. Odrezani vrh je potrebno zakopati v zemljo 1 - 2 cm globoko in pokriti z zastirko, ki bo preprečila izsušitev rastline in otežila napad škodljivcev ali pojav bolezni.
Zaščita pred vetrom
Buče zaščite pred vetrom nujno ne potrebujejo, če pa je veter močan in dolgotrajen, jim lahko poškoduje liste in stebla, kar lahko vpliva na rast in rodnost. Zato lahko okoli buče postavimo zaščitno mrežo ali rastlino (posajeno v posodi) prestavimo na zaščiteno mesto (ob zid ali ograjo), da zmanjšamo vpliv vetra.
Priprava na naslednjo sezono
Pomemben korak za uspešno sajenje buč v naslednji sezoni je priprava tal čez zimo. Preden začnemo s pripravo tal je potrebno odstraniti vse ostanke rastlin, ki so na tem mestu rasle prejšnje leto, kar bo preprečilo razvoj bolezni in škodljivcev na novi rastlini.
Tla morajo biti dobro obdelana, s čimer zagotovimo, da so dobro odcedna in imajo dovolj hranilnih snovi za rast rastline. Prav tako je potrebno zemljo zmešati s kompostom, humusom ali drugo organsko snovjo. Buče najbolje uspevajo na sončnih legah z dobro odcedno zemljo. Če tla niso dobro odcedna, bo rastlina trpela zaradi prekomerne vlage, zato preverite pH vrednost tal, ki naj bo 6 - 7. Če so tla preveč kisla ali preveč alkalna, jih popravite z dodajanjem ustreznih hranilnih snovi.
Bolezni
Čeprav obstajajo bolezni, ki bi lahko nevarno ogrozile nasad, se ob upoštevanju vseh ukrepov sajenja in vzgoje tej nevarnosti zlahka izognemo. Preventivni ukrepi vključujejo odstranjevanje vseh ostankov rastlin iz preteklega leta, izogibanje gosti zasaditvi rastlin ter izogibanje sajenju melon, kumar in lubenic v bližini buč. Eden izmed glavnih predpogojev za sajenje je, da vedno sadimo odporne vrste. Skoraj vse bolezni lahko preprečite tako, da izberete ugodno mesto za sajenje in vzgojo ter rastlino zalivate ob korenini, nikoli po listih.
Antraknoza
Vzrok okužbe je glivica, ki povzroča rumene, rjave, vijolične ali črne lise na listih ter udrte, temne lise na steblu in plodovih. Na lisah se pojavi želatinasta masa lososove barve, ki sčasoma povzroči gnitje rastline. Bolezen lahko preprečimo oz. odpravimo tako, da uničimo okužene rastline, izbiramo odporne sorte, zagotovimo dobro drenažo, se izogibamo zalivanju po listih, kolobarimo ter uporabljamo kompost in zastirko.
Gnitje cvetov
Gnitje cvetov je posledica prekomernega zalivanja in namakanja z vodo, ki povzroči nastanek lis, te pa se lahko povečajo, postanejo udrte in usnjate. Vzrok gnitja je tudi pomanjkanje kalcija. Bolezen odpravimo z odstranjevanjem prizadetih plodov, globokim in enakomernim zalivanjem, zastiranjem, vzdrževanjem primernega pH tal (približno 6,5), izogibanjem preveliki količini dušika in z dobro drenažo.
Peronospora
Povzroča jo glivica, zaradi katere se na zgornjih površinah listov pojavijo rumene, oglate pege, ki nato porjavijo; samo na spodnji strani lista pa se pojavijo bele, vijolične ali sive sledi ali pa se listi zvijajo in odpadajo. Rešitev je odstranitev preostalih rastlin, izbira odpornih sort, dobro kroženje zraka in izogibanje zalivanju listov.
Pepelovka
Pepelasto plesen prav tako povzroča glivica, ki jo sprva opazite kot bele lise na zgornjih površinah listov, nato pa se te razširijo in pustijo mokasto oblogo po vseh listih. Listi lahko porumenijo, se zvijejo ter zakrnijo. Sprejemljivi ukrepi so uničenje okuženih listov ali cele rastline, izbor odpornih sort, sajenje na neposredni sončni svetlobi, dobro kroženje zraka in škropljenje rastline z 1 čajno žličko sode bikarbone, raztopljene v 1 litru vode.
Virus mozaika
Bolezen povzroči virus, ki najpogosteje napada kumare. Posledice se razlikujejo glede na rastlino, vendar lahko vključujejo zaostanek v rasti, pisane zelene, rumene, bele ali obročaste lise na listih in plodovih, izkrivljeno rast listov ter bradavice na plodovih. Virus mozaika odpravimo z uničenjem okuženih rastlin, preventivni ukrepi pa vključujejo izbiro odporne sorte in certificiranih semen brez virusov, uporabo prekrivanja vrst, dezinfekcijo orodja, pletje in zastiranje.
Škodljivci
Škodljivci bodo najbolj prizadeli podhranjene in šibke rastline, zato se izogibajte njihovi vzgoji. Rastline lahko napadejo tudi miši in polži - če jih opazite pravočasno, namestite zaščito. Vedno izberite okolju prijazno zaščito, kot so mreže, pasti ali vonjave.
Listne uši
Listne uši so žuželke, ki napadejo bučo in povzročijo nastanek zvitih, rumenih listov, cvetov in plodov. Za seboj puščajo lepljivo t.i "medeno roso" (iztrebki listnih uši) in sajasto, črno plesen. Kot preventivni ukrep je potrebno skrbno izbrati rastline, ki služijo kot repelenti, iznebite pa se jih lahko s škropljenjem z vodo ali z uporabo insekticidnega mila. Okoli rastlin lahko položite bananine ali pomarančne lupine ali vsake 2 - 3 dni liste obrišete z 1 - 2% raztopino. detergenta za pomivanje posode (brez dodatkov) in vode.
Rilčkar
Rilčkar je žuželka, ki povzroči, da poganjki nenadoma ovenijo in rastline odmrejo. Opazimo, da nastane kašasto območje in/ali zeleni do oranžno-rumeni, žagovini podobni iztrebki, ki se pojavijo na/blizu dna rastlinskega stebla. Če napad rilčkarja odkrijete zgodaj, je potrebno okuženo steblo prerezati po dolžini na pol, da odstranite ličinke, nato zakopati rez v vlažno zemljo, da spodbudite ukoreninjenje. Stebla sadik ovijte v ovratnik iz aluminijaste folije, ulovite žuželke z rumenimi lepljivimi pastmi ter uporabite pokrove za vrste, če prej tam ni bilo škodljivcev. Ostanke pobiranja plodov uničite in posevke kolobarite.
Uporaba
Za pripravo jedi iz buč je najbolje uporabiti zdrave in čvrste plodove, saj vsebujejo največ vode in sladkorja, zato so najokusnejši. Zdravilne lastnosti buče potrjuje tudi dejstvo, da je bila nekoč glavni vir prehrane Indijancev, saj jim je njeno bogastvo hranilnih snovi, vitaminov in mineralov pomagalo prebroditi mrzle in dolge zime.
Pobiranje
Buče pobiramo šele, ko so popolnoma zrele. Takrat buče tudi dosežejo vrhunec svoje barve, ki je odvisna od vrste. Če želite preveriti, ali je buča zrela, potrkajte po njej s prsti. Če slišite zven in ne zamolklega zvoka, je buča pripravljena za pobiranje. Bodite pozorni tudi na pecelj, ki je pri zreli buči nekoliko suh in uvel.
Sušenje
Po pobiranju je priporočljivo buče nekaj dni pustiti na soncu. Takrat bo njihova koža dodatno otrdela in se bodo dobro posušile. Če so vremenske razmere neugodne, jih shranite v zimski vrt ali rastlinjak.
Zdrave plodove po sušenju na soncu shranimo v klet ali shrambo. Pomembno je, da je prostor suh in da ni nevarnosti zmrzovanja. Tako shranjene buče lahko ohranite do šest mesecev.
Skladiščenje
Buče je nujno dobro zaščititi pred mrazom, ki bi jih lahko uničil, jih prinesti v zaprt prostor in shraniti na plasteh lesa, papirja ali kartona. Izogibajte se shranjevanju na hladnih mestih iz kamna ali betona.
Če so pobrani plodovi poškodovani, jih je potrebno takoj porabiti, saj lahko sicer hitro zgnijejo. Priporočljivo jih je dobro očistiti in narezati na kocke ali naribati ter zamrzniti in uporabiti po potrebi.
Ozimnica
Kulinarika
Ko bučo pečemo, dobi posebno aromo in sladek ter aromatičen okus. Bučo dobro operemo, narežemo in spečemo. Pečena buča se bo najbolje podala k rižu, mesu ali krompirju, iz nje pa lahko pripravite tudi različne goste juhe, enolončnice in omake.
Bučo lahko tudi skuhamo, pred termično pripravo pa odstranimo kožo in jo narežemo na majhne kocke. Razen za pripravo kremne juhe, bučo kuhajte na pari, saj s kuhanjem v vodi postane premehka in preveč vodena.
Iz buče pogosto pripravimo slastne sladice, kot so zavitki, palačinke in torte. Je tudi okusna sestavina kašic in sokov, pa tudi džemov in marmelad.
Še posebej poznana so bučna semena, ki jih lahko uživamo samostojno ali dodajamo različnim jedem. Poleg tega iz njih izdelujejo bučno olje, s katerim največkrat začinimo solate, goste kremne juhe, enolončnice in kosmiče. Bučnega olja ni priporočljivo uporabljati za kuhanje in pečenje, ker s tem izgubi veliko zdravilnih lastnosti. Bučno olje prepoznamo po posebno aromatičnem okusu po oreščkih in temno zeleni barvi.
Bučna semena
Buče ne gojimo le zaradi plodov oz. mesa, ampak tudi zaradi semen, ki jih uživamo samostojno ali pa jih uporabimo za pridelavo bučnega olja. Bučna semena so bogata z antioksidanti, beljakovinami, maščobami in vitamini E, B, minerali, železom, cinkom, selenom, bakrom, kalijem, manganom.
Bučna semena izboljšujejo spomin, delujejo protistresno, zaradi bogastva vlaknin pa vplivajo na izboljšanje prebave. Dokazano pomagajo pri povečani prostati in težavah z uriniranjem. Dokaz za to je, da imajo Ukrajina, Romunija, Turčija in Bolgarija, kjer so bučna semena del redne prehrane, najmanj zabeleženih primerov bolezni prostate.
Bučno olje
je eno najbolj kakovostnih olj. Pridobivajo ga iz bučnih semen oz. iz oljnih buč. Je odličen vir antioksidantov, esencialnih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov. Bučno olje deluje diuretično, krepi imunski sistem, uravnava hormone in blagodejno vpliva na zdravje kože ter kakovost moških semenčic. Znan je njegov vpliv na zdravje prostate. Tako olje kot bučna semena se uporabljajo pri odpravi črevesnih parazitov in glist.
Medicina
Glede na to, da so buče večinoma oranžne barve, je že na prvi pogled vidno, da gre za rastlino z velikim virom beta karotena, ki skrbi za krepitev imunosti. Buča poleg beta karotena vsebuje tudi vitamine in minerale, in sicer vitamine iz skupine B (B1, B2, B3 in B6), železo, kalcij, kalij, fosfor in folno kislino.
Buča pomaga pri črevesnih in želodčnih boleznih, še posebej pa je priporočljiva pri zaprtju in vnetju debelega črevesa. Ker spada v skupino rastlin, ki jih uvrščamo med diuretike, pomaga pri protinu in artritisu.
Buča znižuje holesterol v krvi ter varuje zdravje oči in vida. Pomaga pri boleznih prostate, ledvic in mehurja.
Poleg vsega naštetega je buča živilo, ki se priporoča v sklopu zdravega hujšanja. Je bogata s hranili, po drugi strani pa nizkokalorična in nasitna. Če imate problematično kožo, lahko bučo uporabite tudi kot masko za obraz.
Zanimivosti
Buča, kakršno vzgajamo in sadimo danes, je v preteklosti rasla v divjini med Mehiko in Gvatemalo. Domneva se, da vse buče izvirajo iz Amerike, manjše število buč pa naj bi izviralo tudi iz Afrike in Azije. V Mehiki so buče vzgajali in jedli že pred več kot 6.000 leti in to počnejo še danes.
Buče lahko delimo tudi glede na to, od kod prihajajo, po čemer se razlikujejo tiste iz Starega sveta in tiste iz Novega sveta. V preteklosti so Egipčani in Rimljani pogosteje pripravljali Luffa cylindrica - podolgovato bučo z gladko kožo in Lagenario vulgaris - bučo vodnjačo, večino buč pa so v Evropo prinesli prav iz Amerike in Mehike.
V Novem svetu so v preteklosti običajno vzgajali koruzo, fižol in buče na istem posestvu. Koruza je navadno rasla na njivi, fižol je plezal po njenem steblu, zraven pa je čisto na tleh rasla buča. Omenjena tri živila so bila sinonim za zdravo prehrano in zdravo življenje.
Raziskave kažejo, da so Egipčani iz buč izdelovali krožnike in sklede, kar dokazuje, da so nekatere buče prišle iz Afrike. Na Kitajskem so buče veljale za simbol zdravja, zato so bile pogosto predmet umetniških del. Indijanci so bučo tako spoštovali, da so dajali buče v grobove mrtvih, saj so verjeli, da bo to njihova hrana na zadnji poti. Nekatere kulture so iz posušenih buč celo izdelovale preproge.
Fotografija: Marius Ciocirlan / Unsplash
Dodaj odgovor