Bučka (lat. Lagenaria siceraria) je vrtna rastlina ki je zaradi svojih pozitivnih lastnosti vse bolj priljubljena v domačih vrtovih in za masovno pridelavo. Zaradi nevtralnega okusa so priljubljene v številnih poletnih in lažjih jedeh.
Družina bučevk (Cucurbitaceae) vsebuje številne vrste buč, bučk in tudi kumar, ki so priljubljene poletne rastline zaradi visokega deleža vode.
Bučka je enoletna grmičasta rastlina. Raste kot gost grm in z velikimi listi pokrije tudi do 1 m2 površine. Listi so temno zelene barve z majhnimi iglicami, ki jih začutimo ob dotiku. Cveti z velikimi rumenimi cvetovi, iz katerih nastanejo podolgovati plodovi temno zelene, bele ali svetlo zelene barve, ki so včasih prekriti še z ravnimi črtami ali pikami.
Bučkam ustreza topla sončna lega in vzklijejo pri prvih višjih temperaturah. Ker pa je to zelo vodena zelenjava, potrebuje stalno vlago in zadostno količino vode, ki bo spodbudila rast plodov in celotne rastline. Korenine dosežejo maksimalno globino do 50 cm in je zato primerna rastlina tudi za težka tla. Nekatere vrste bučk se širijo z vrežami, kar še dodatno ščiti zemljo pred izsuševanjem.
Sorodniki
Sorte
Obstaja veliko sort bučk in večinoma gre za hibride, križance vrst, ki najbolje uspevajo na nekem področju. Bučke so stalno dostopne v trgovinah, zato je njihov komercialni pomen zelo pomemben. Cilj križanja je bil pridobitev vrst, ki so najprimernejše za konstantno in masovno vzgojo.
Obstaja več kot 200 vrst bučk. Najbolj znane vrste, ki se vzgajajo na našem področju pa so: aeronaut, odesa, cavili, goldberry in spaghetti.
Aeronaut
Aeronaut je zgodnja vrsta, ki je odporna na bolezni in težke pogoje. Obilno in konstantno obrodi, tako da jih je možno pobirati dlje časa. Bučka je podolgovate oblike, temnozelene barve in nevtralnega okusa. Ob dolgotrajnem skladiščenju ne izgubi svoje kvalitete.
Odesa
Odesa je zgodnja vrsta, ki zraste na gostem grmu in je zelo odporna na slabe pogoje ali bolezni. Plod je valjaste oblike in svetlejše zelene ali celo bele barve. Rožnato ali svetlo rumeno meso je okusno. Zelo je primerna za daljšo hrambo.
Cavili
Cavili je zgodnja hibridna vrsta, ki je odporna na škodljivce in neugodne pogoje sajenja. Zelo je plodna in zanjo je značilna samooploditev, kar pomeni, da bo obrodila tudi kadar ni dežja ali žuželk, ki bi jo oprašile. Plodovi so zeleni in podolgovati.
Goldberry
Goldberry je srednje pozna sorta, ki je bila poimenovana po značilnem zlato rumenem plodu. Meso je bele barve in ima v sredini večja semena. Raste v gostem grmu. Pri setvi je potrebna pazljivost, saj najpogosteje zmrzne, če jo prezgodaj posejemo.
Spaghetti
Spaghetti je vrsta, ki je postala priljubljena zaradi lastnosti, da je možno njeno notranjost vlaknasto vleči v obliki špagetov. Zrela je okrogle oblike in rumene barve. Gre za pozno sorto in da dozori, mora rasti v toplejšem podnebju.
Gojenje
Vzgoja bučk ni zahtevna, je pa potrebno upoštevati določene korake, da dobimo želene plodove in ustrezen prihodek. Pred vzgojo je potrebno upoštevati, da ima bučka na določenih področjih posebne potrebe (npr. pri gnojenju).
Kolobarjenje
Pri vzgoji bučk je pomembno vedeti, da jo na istem mestu lahko vzgajamo vsakih 4 - 5 let. Predhodne kulture so lahko zgodnje spomladanske rastline - na primer špinača ali redkvica.
Bučke se dobro ujemajo s peso, koruzo, stročnicami in radičem. Dobri sosedje so ji tudi koper, bazilika, meta, koriander in majaron, ki dodatno odganjajo tudi del škodljivcev.
Slabi sosedje pa so paradižnik, jajčevec, krompir in paprika.
Zalivanje
Pri vzgoji bučk je potrebno posvetiti posebno pozornost zalivanju, saj jim je zaradi njihove velike potrebe, stalno potrebno zagotavljati vodo, in sicer. deževnico ali pa postano vodo. Pomembno je, da zalivamo od spodaj in ne pršimo po listih, saj tako rastlino zaščitimo tudi pred škodljivci. Pomembno je tudi, da je več dni ne pustimo suhe, ker bo tako prenehala z rastjo in razvojem.
Gnojenje
Bučki ustrezajo tla, ki so bogata s hranilnimi snovmi, zato jo je potrebno za boljši pridelek nekajkrat pognojiti. Pred sajenjem ali pa že jeseni tla pognojimo s hlevskim gnojem, lahko pa uporabimo tudi druga organska ali rastlinska gnojila. Pred cvetenjem in med rastjo jo je potrebno dognojiti z gnojili, ki so bogata z dušikom, saj takrat porabi največ hranljivih snovi. Gnojila, ki so bogata s kalijem spodbujajo tvorbo plodov, čeprav ji med rastjo ustrezajo tudi druga organska gnojila.
Razmnoževanje
Bučka se razmnožuje s semeni, ki so v samem plodu. Semena so ploščata in najpogosteje bele barve. Pred kalitvijo naslednje leto jih je potrebno dobro posušiti in pravilno skladiščiti. Če boste sejali več vrst bučk, jih je potrebno ločiti, da se izognemo križanju.
Tla
Bučke sadimo na dobro pripravljenih tleh, da zagotovimo ustrezen donos. Bučka črpa ogromno vode, vendar pa jo stalna vlaga lahko uniči. Zato je pomembno, da tla prepuščajo vodo in da so dobro zrahljana.
Bučki ustreza rahla humusna zemlja, lahko pa preživi tudi v zahtevnejših pogojih. Vseeno pa jo je potrebno zaradi kvalitete plodov posaditi v kvalitetno in dobro pognojeno zemljo. Izogniti se je potrebno ilovnatim in neprepustnim tlom, ker zadržujejo vodo in lahko pride do gnitja korenin. Bučke najbolje uspevajo na ravnih gredicah. Pred sajenjem je potrebno tla dobro zdrobiti, še posebej za komercialno pridelavo.
Podnebje
Bučka je rastlina, ki ima rada toploto in sončno svetlobo. Tudi v notranjosti jo lahko vzgajamo na prostem, vendar jo je potrebno posaditi pozneje in paziti na sušno obdobje ali pa zagotoviti redno namakanje. Toplejše podnebje pa ji ustreza le, če jo redno zalivamo. Prostor, kjer vzgajamo bučke je potrebno tudi zaščititi pred vetrom in mrazom.
Sajenje
Bučke sejemo enako kot kumare. Pomembno je začeti pravočasno in uporabiti zdrava, očiščena semena, da dobimo želeni rezultat. Bučke danes gojijo tudi v številnih vrtovih za osebne potrebe.
Čas sejanja
Čas setve je potrebno prilagoditi sorti, poznamo pa zgodnje, srednje pozne in pozne vrste. Bučke vzgojimo iz semen. Sadike je najlažje vzgojiti v škatlicah, ki jih nato postavimo direktno v zemljo, da razpadejo. Semena dan pred setvijo namočimo in damo v zemljo. Potrebno je paziti, da ne poteče preveč časa med setvijo v škatlico in prestavitvijo v zemljo, ker bo rastlina potrebovala več časa za kalitev. Sejemo spomladi, in sicer na Primorskem v začetku aprila, v notranjosti pa v začetku maja.
Sejanje
Bučke posejemo direktno v zemljo šele v maju, saj je v takem primeru kaljivost nižja kot pa če posadimo sadike. 1 - 2 dni pred sejanjem je potrebno seme navlažiti, da bo lažje vzklilo. Seme mora biti preverjeno in če uporabljate semena od vzgoje v prejšnjem letu, morajo biti dobro očiščena in posušena, da ne bodo v zemlji zgnila.
Sajenje sadik
Sadike večinoma uporabljamo pri komercialni pridelavi. Mlade sadike posadimo v dobro pognojeno zemljo, da se hitro primejo in začnejo rasti. Pred sajenjem na prostem jih je potrebno najprej odnesti ven na mraz, potem pa neposredno na sonce. S tem se izognemo, da se bo rastlina posušila, ko jo bomo posadili v zemljo. Presadimo samo najmočnejše sadike, ki so razvile močne korenine, ostale pa uničimo.
Gojenje na vrtu
Kadar bučke vzgajamo na prostem, je potrebno paziti, da imajo dovolj sončne svetlobe in da so zaščitene pred vetrom. Lahko jih posadimo tudi na gomile, da so dvignjene od tal. Med rastlinami je potrebno pustiti 60 cm prostora, da se lahko pravilno razvijajo. Pomembno je tudi upoštevati kolobarjenje in bučke posaditi v vrstah, da se poveča učinkovitost in olajša vzdrževanje.
Gojenje v rastlinjaku
Bučke imajo rade toploto in vzgoja v rastlinjaku jim zelo ustreza. Glede na to, da je možno v rastlinjaku kontrolirati temperaturo, jih lahko posejemo ali posadimo tudi kasneje. Prav tako je pomembno kontrolirati vlago in jo vzdrževati na stalni ravni. Upoštevati je potrebno, da bodo ob preveliki vlagi korenine zgnile. Bučki je za pravilen razvoj potrebno zagotoviti tudi dovolj svetlobe.
Prednost rastlinjaka je kontrolirana temperatura in namakanje, kar omogoča zgodnejši nasad in večjo rodnost, kar je pomembno z vidika ekonomskega pomena in komercialne pridelave bučk.
Gojenje v posodah
Za osebne potrebe lahko bučke vzgajamo v cvetličnih loncih, optimalne pa so visoke grede. Glede na to, da korenine dosežejo največ 50 cm globine, ni potrebna zelo visoka greda. Na dvignjeni gredi bodo tudi plodovi rasli bolj pravilno, ne da bi jih ogrožali škodljivci. Pomembno je, da je zemlja v posodi dobro drenirana ter da ima pravilno odvajanje vode, s čimer preprečimo gnitje korenin. Potrebno je zagotoviti prostor za neovirano širjenje listov, pri čemer ti ne zakrivajo svetlobe ali odvzemajo prostora drugim rastlinam.
Nega
Bučke se med rastjo širijo in izgledajo odporne, vendar jih je potrebno pravilno vzdrževati, da plevel ne zaduši njihove rasti. V nadaljevanju navajamo nekaj nasvetov za uspešno vzdrževanje.
Vzdrževanje nasada
Zaradi šibkih in plitvih korenin bučko okopavamo samo dokler je rastlina mlada, saj kasneje obstaja možnost, da so se korenine razširile do površine in bi z okopavanjem lahko uničili celo rastlino. Z zastirko preprečujemo rast plevela, hkrati pa tudi vzdržuje zemljo vlažno in rastlino ščiti pred nekaterimi škodljivci.
Nabiranje
V času rodnega obdobja lahko bučke nabiramo vsak dan. Plod je zrel, ko doseže dolžino 10 cm. Če ga pustimo predolgo rasti, izgubi kulinarično vrednost. Vendar pa je vsaka vrsta bučk nekoliko posebna in je potrebno večkratno nabiranje, da ugotovimo, katera velikost ploda je najboljša.
Z vsakodnevnim nabiranjem spodbudimo cvetenje, kar še povečuje pridelek in kvaliteto plodov. Bučke nabiramo ročno tako da jo odstranimo z rastline in pri tem odtrgamo del stebla, za katerega je pritrjena.
Skladiščenje
Sveže nabrane bučke lahko skladiščimo pri nizki temperaturi nekaj dni, največ 1 teden. Optimalno jih je hraniti v hladilniku, za kar so najprimernejše mlade bučke. Bučke lahko shranimo, lahko pa jih uporabimo tudi v ozimnici v mešanih solatah z drugo zelenjavo in začimbami.
Starejše bučke je potrebno oprati, prerezati in odstraniti semena, naribati in zmrzniti za kasnejšo uporabo.
Bolezni
Bučke so tako kot večina drugih rastlin podvržene raznim boleznim in škodljivcem. Nekaterih se lahko znebimo na organski način ali s previdnostnimi ukrepi, pri drugih pa je potreben bolj resen pristop.
Najbolj znane in najpogostejše bolezni so:
Antraknoza
Antraknoza je glivična okužba, ki enako napade bučke v rastlinjaku in na prostem. Prizadene celo rastlino, simptomi pa so najpogosteje rumeni madeži na listih, ki kasneje odmrejo in dolgi deformirani plodovi. Kasneje se pojavi sluzavost in gnitje plodov. Bolezen povzroči zalivanje med vročino ali prevelika vlaga. Rastlino lahko zaščitimo z dezinfekcijo področja po pojavu bolezni in z uporabo herbicida.
Gniloba
Gniloba se lahko pojavi na vseh delih rastline od korenin, do listov in plodov. Med hladnim in vlažnim vremenom se glivice razmnožijo, rastlina izgubi trdnost, listi in plodovi propadejo. Bolezen je še posebej vidna na plodu, ki gnije in smrdi. Zaščita pred boleznijo je redno odstranjevanje plevela in zalivanje s premaznimi sredstvi.
Pepelovka
Pepelovka je glivica, ki jo opazimo po belih sledeh na listih. Ovira proces fotosinteze in rastlina se ne more pravilno razvijati. Največkrat se pojavi, če je preveč dušikovega gnojila in je rastlina premalo zalita. Dobro prezimi in lahko napade tudi naslednji nasad, zato je potrebno očistiti vse ostanke s polja in zemljo preorati.
Peronospora
Peronospora je zelo pogosta bolezen, ki jo prepoznamo po rumenih ali rjavih madežih na listu. Sčasoma se rastlina suši in odmre. Ukrepamo tako, da uničimo nasad (v celoti ali delno) in dezinficiramo rastlinjak.
Škodljivci
Poleg bolezni obstaja tudi nekaj škodljivcev, ki lahko ogrozijo rast in pridelek:
Uši
Uši so znani škodljivci in se pogosto pojavijo tudi na bučkah. Ličinke se izjemno hitro razmnožujejo, poleti dobijo krila, kar jim omogoča nadaljnjo selitev. S sesanjem sokov iz listov in plodov poškodujejo celo rastlino. Napadeni deli sčasoma postanejo deformirani in se posušijo. Pojav uši lahko preprečimo z odstranjevanjem ostankov po nabiranju ali uporabo praškov, ki so vodotopni in z njimi poškropimo rastlino.
Bela muha
Bela muha je značilen škodljivec na bučki in njeno prisotnost opazimo na spodnjem delu lista, kjer pusti izloček, ki pritegne črno glivico. Sčasoma listi in sama rastlina uvenijo. Škodo lahko preprečimo tako, da bučke preden dozorijo, poškropimo z insekticidom.
Rdeči pajek
Rdeči pajek je invazivna vrsta, ki se hitro razmnožuje in hrani s celičnimi sokovi na spodnji strani listov. Zaradi številčnosti v zelo kratkem času povzročijo nepopravljivo škodo. Na listu pustijo ličinke, ki so videti kot bele točke, dokler se list končno ne posuši in postane marmoriran. Če jih odkrijemo, jih lahko zatremo z insekticidom, najpomembnejše pa je zažgati ostanke po predhodnem nabiranju pridelka.
Polži
Polži so živali, ki napadajo številne rastline, med njimi tudi bučke. Hranijo se z mladimi listi in lahko posušijo celo rastlino. Kasneje jedo tudi plodove, ki zato postanejo neuporabni. Za seboj puščajo izločke in so prenašalci številnih bakterij in bolezni. Lovimo jih s polžemorom ali pa s polento oziroma kozarcem piva.
Uporaba
Obstaja več vrst bučk, ki se razlikujejo po specifičnem okusu in barvi, kar omogoča raznovrstno uporabo. Največje povpraševanje pa je zaradi nevtralnega okusa po klasični zeleni bučki. Poleg uporabe v kulinariki ima bučka tudi zdravilne lastnosti.
Ozimnica
Kulinarika
Bučke so cenjene v kulinariki zaradi svoje velike hranilne vrednosti in nizke kaloričnosti. Bogate so z vodo in izvrstne kot dietna ali poletna hrana.
Zelena bučka ima nevtralen okus in jo lahko pripravimo na veliko načinov. Odlična je kot priloga in nadomestilo ogljikovih hidratov. Lahko jo spečemo na žaru, ocvremo, dodamo popečeno v hamburger, naribano dodamo v pite, polnimo z mesom ali zelenjavo… Kombinacij je veliko, primarno pa jo cenijo, ker ima malo kalorij, doda barvitost krožniku in zamenjuje druge ogljikove hidrate.
Medicina
Bučka je uveljavljena v ljudski medicini kot pomoč pri blaženju bolečin in prehlada. Bogata je z vitaminom A, ki je pomemben za dober vid in z antioksidanti, ki očistijo telo ter krepijo imunost. Zaradi velike vsebnosti vode in vlaknin prispeva k zdravi prebavi in izboljšanju krvožilnega sistema. Vsebujejo tudi kalij, ki lahko znižuje raven sladkorja in srčni tlak.
Zanimivosti
Bučko so poznali že v Severni Ameriki, vendar so uporabljali le njena semena, ne pa tudi plodov. Prvo uporabo omenjajo pred 10.000 leti, v Evropo je bila prinesena iz Amerike.
Zaradi velikih grmov in okrasne oblike listov so jo sprva na vrtovih uporabljali kot okrasno rastlino.
Glede na raznovrstnost bučk, poreklo nekaterih sega do Indije.
Bučke so pogosta sestavina ketonske (keto) diete, ker so nasitne in vlaknaste ter jih lahko uporabimo namesto testenin. Uporabite lahko veliko vrst, najprimernejša pa je bučka Spaghetti, kjer lahko notranjost razdelimo na vlakna kot špagete.
Jedi lahko obogatimo z dodajanjem različnih vrst in barv. Danes poleg plodov bučke uživamo tudi cvet (ocvrt), ki se šteje za delikateso.
Bučke so včasih sušili in uporabljali kot posode za vodo ali žganje.
Zanimiv je običaj okraševanja bučk v Slavoniji, ki izhaja še iz turških časov.
Foto: MonikaP / Pixabay
Dodaj odgovor