Kamilica (lat. Matricaria) je enoletna rastlina z belo rumenimi cvetovi, ki jo zaradi njene zdravilnosti največ uporabljamo za pripravo čajev, olj in krem. Zelo je priljubljena zaradi svoje razširjenosti, enostavne vzgoje in dostopnosti.
V višino lahko zraste 15 - 60 cm. Korenine so tanke in razvejane, steblo pokončno, razvejano in golo, listi pa podolgovati, tanki in naperjeni. Cveti so v obliki glavic na dolgih steblih. Cveti od konca aprila do septembra.
Matricaria chamomilla je najbolj znana in uporabljana vrsta kamilice ter izhaja iz družine nebinovk (Asteraceae, alt. Compositae).
Kamilico uporabljamo tudi pri blaženju menstrualnih težav in iz tega izhaja njen latinski naziv (lat. matrix = maternica). "Chamomilla", pa izhaja iz grške besede khamaimēlon, oziroma khamai + mēlon, kar v prevodu pomeni "zemeljsko" + "jabolko". Prvič je omenjena v 13. stoletju in naj bi izvirala iz Azije, čeprav se je že zelo zgodaj uporabljala v Egiptu, poznali pa so jo tudi Stari Grki in Rimljani.
Kamilica je v osnovi samonikla rastlina, lahko pa jo tudi uspešno gojimo. Če se kamilico goji za pridelavo, je zaželeno, da raste na večjih površinah. V naravi raste na livadah, ob poteh in progah, običajno v bližini naselja. Rada ima peščena, neobdelana in za večino rastlin nerodovitna zemljišča.
Sorodniki
Vrste
Obstaja več vrst kamilic, od katerih sta dve zdravilni:
Prava kamilica
Že omenjeno Matricaria chamomilla, poznamo kot pravo kamilico, za katero obstaja več ljudskih poimenovanj maternik, maternjak, gamilica, gomoljica, hermanek, kamenika, mrvca, rumenek, vonjavka...
Razširjena je na vseh celinah in se uporablja v številne zdravilne namene, med katerimi je najbolj znano blaženje prebavnih, želodčnih in menstrualnih težav, uporablja se tudi kot pomirjevalno sredstvo, pri težavah z nespečnostjo in pri težavah s kožo. Dokazano je njeno protivnetno delovanje, pomaga pri zniževanju holesterola.
Običajno cveti 2-3 krat letno v obdobju 50-65 dni.
Rimska kamilica
Chamaemelum nobile, poznamo pod imenom rimska kamilica, imenujejo jo tudi še angleška ali vrtna kamilica.
Od prave kamilice se razlikuje v tem, da ne cveti v socvetju, ampak s posameznimi cvetovi. Je tudi večletna rastlina in nekoliko nižja od prave kamilice (20 - 30 cm). Raste na vrtovih in obdelanih poljih v Evropi, Severni Ameriki in Argentini.
Cveti junija in avgusta. Njen vonj je sladek, zato se pogosto poleg priprave čajev, uporablja tudi pri izdelavi parfumov in druge kozmetike. Zaradi zdravilnih lastnosti umirja želodčne in prebavne težave, razširjena je v aromaterapiji, uporablja se za zmanjševanje stresa in pri nespečnosti.
Ostale vrste kamilice so:
Njivska pasja kamilica
Anthemis arvensis, se imenuje še koruzna ali poljska kamilica. Raste pretežno v Severni in Južni Ameriki, Afriki, Avstraliji, Novi Zelandiji ter deloma v Evropi in Aziji. Je enoletna rastlina, ki zraste do 30 cm. Po videzu je z večjimi rumeno belimi cvetovi podobna navadni marjetici.
Ta vrsta nima vonja in se večinoma uporablja kot okrasna rastlina, čeprav je samonikla in raste na zapuščenih zemljiščih kot tudi prava kamilica.
Smrdljiva pasja kamilica
Anthemis cotula je cvetoča enoletnica značilnega močnega in neprijetnega vonja (od tod izvira poimenovanje "smrdljiva"). Prisotna je v večjem delu Evrope, Afriki, Rusiji, kjer raste na livadah, poljih in ob poteh.
Grška beseda cotula pomeni "majhna skodelica" in opisuje obliko cvetov pri tej vrsti kamilice. Na steblu zraste po en cvet, rastlina pa zraste 30-60 cm. Nima zdravilnih lastnosti in je celo škodljiva za nekatere živali, na primer pse, mačke in konje. Povzroča drisko, bruhanje, dermatitis in alergijske reakcije.
Maroška kamilica
Cladhantus mixtus, oziroma maroška kamilica, je mediteranska cvetoča rastlina, ki jo lahko najdemo v Severni Afriki, redkeje pa v Sredozemlju (Španija, Italija, Grčija, Francija in Albanija). Uvrščamo jo k plevelom, se pa včasih uporablja za pridobivanje olja, ponavadi za pomirjanje ali blaženje težav s kožo, čeprav njena zdravilnost ni potrjena.
Steblo je nekoliko debelejše kot pri ostalih vrstah kamilic in dobro zadržuje vodo, tako da ne potrebuje veliko vlage. Po drugi strani pa v svoji bližini ne prenese drugih rastlin. Notranjost cveta je temno rumena ali oranžna, lističi beli. Cveti med deževnim obdobjem.
Barvilna pasja kamilica
Cota tinctoria je vrsta rumene kamilice, saj so notranjost cveta in cvetni listi rumene barve in pravzaprav sodi v družino sončnic. Je večletna rastlina, ki pa ima kratko življenjsko dobo in je ponekod lahko tudi enoletnica. Raste v Evropi, v Sredozemlju in Zahodni Aziji. Ima svetlo zelene naperjene in aromatične liste ter lahko zraste do 60 cm. Rumeni cvet je podoben marjetici, raste na dolgem steblu in cveti poleti. Ta vrsta nima poznanih zdravilnih lastnosti in je izključno okrasna rastlina.
Eriocephalus punctulatus
Eriocephalus punctulatus je manj znana vrsta kamilice, ki raste v majhnih razvejanih grmičkih ponavadi do višine 1 m. Listi imajo aromatičen vonj, cvetovi so bele barve. Redko se uporablja v kulinariki, pripisujejo ji zdravilne lastnosti (pomoč pri nespečnosti, depresiji in odpravi stresa). Spomladi cveti v Južni Afriki in ponekod v Sredozemlju ter ima blag vonj.
Divja kamilica
Matricaria discoidea, znana tudi kot divja kamilica, je enoletna mesnata rastlina, ki raste na nekaterih predelih Azije, v Severni Ameriki in na severu Evrope. Raste na poljih, ob poteh in v bližini vrtov, pa tudi celo v razpokah zidov in med betonom.
Vonj cvetov spominja na ananas, so užitni in se uporabljajo v solatah. Pripisujejo ji tudi pozitivno delovanje pri želodčnih težavah, vnetju sklepov, vročini in anemiji. Izgled cvetov je zelo nenavaden z izbočenim zelenim osrednjim delom brez cvetnih listov (običajno so glavice vidne od junija do septembra). Zraste do višine 40 cm.
Nedišeča trirobka
Tripleurospermum inodorum imenujejo tudi lažna kamilica, najverjetneje, ker nima vonja. Je enoletnica, ki raste na poljih, ob poteh in v bližini vrtov v Evraziji, Severni Afriki in Severni Ameriki.
Zraste lahko 20 do 80 cm, ponavadi ima na vsakem steblu po en cvet ter male koničaste liste. Je klasične rumene barve z belimi cvetnimi listi in cveti med junijem in oktobrom. Prištevamo jo k plevelom in je zelo odporna na herbicide.
Gojenje
Čeprav je kamilica samonikla in zelo razširjena, jo lahko gojimo za lastne ali komercialne potrebe, saj ima zelo širok obseg uporabe. Prav tako je lahko zelo lep dodatek vašemu cvetličnemu vrtu.
Tla
Kamilica bo najbolje rasla na zelo sončnih in ne prenasičenih organskih tleh. Raste lahko tudi na bolj osiromašenih tleh, vendar bodo takrat stebla in listi šibkejši. Ustrezajo ji tla s pH med 5,6-7,5, tako da tudi glede tega ni zahtevna. Na isti zemlji lahko kamilico zaporedno gojimo 2-3 leta, čeprav je priporočljivo največ do dve leti.
Podnebje
Kamilica je izjemno odporna na sušo, zato lahko preživi v ekstremnih temperaturnih pogojih in ne zahteva stalne vlage. Najbolj ji ustrezajo temperature 20 - 25°C. Mlade sadike zlahka prenesejo spomladanski mraz in lahko preživijo zimo z blagimi klimatskimi pogoji, čeprav jih je najlažje vzgajati v hladnem podnebju.
Kamilica ima rada sonce ali vsaj delno prisojen položaj, saj obilje sončne svetlobe pripomore k njeni rasti, čeprav rastlina tudi sama od sebe raste zelo hitro in jo uspešno vzgajamo. Semena brez svetlobe ne bodo vzklila, prav tako pa tudi v kasnejših razvojnih obdobjih njena kvaliteta upada, če ne dobi dovolj sončne svetlobe.
Čas sajenja
Če na istih tleh vzgajate več kultur, izberite tista tla, s katerih lahko v avgustu poberete pridelke, saj je konec avgusta potrebno izvesti priprave za kamilico.
V Sloveniji jesensko setev običajno izvajamo sredi septembra, najkasneje do konca oktobra. Sejemo lahko tudi spomladi, vendar priporočamo jesensko setev, ker so donosi višji in nabiranje zgodnejše, spomladi. Spomladansko setev izvedemo najkasneje do konca februarja.
Kolobarjenje
Obe vrsti zdravilne kamilice gosto prekrijeta tla in sta odlični za preprečevanje rasti plevela. Najbolje se kamilica ujema s čebulo, zeljem, zeleno solato, špinačo, koriandrom in meto. Dobra prijateljica je tudi krizantemam in ognjiču. Zaradi svojega močnega vonja je odličen repelent, tako da imajo zaradi njene prisotnosti koristi tudi ostale rastline.
Sajenje
Postopki sajenja različnih vrst kamilic so skoraj identični. Zelo lahko jo vzgojimo iz semen, še lažje iz sadik. Ustrezata ji zmerno podnebje in zmerne temperature, čeprav odlično prenaša sušo in se zlahka prilagaja tudi najbolj ekstremnim pogojem. Kamilica je zares nezahtevna rastlina, enostavna za vzgojo.
Priprava tal za sajenje
Priprava tal za sajenje kamilice je odvisna od tega, katera kultura je rasla pred njo. V vsakem primeru je potrebno zemljo plitvo preorati (ni potrebno orati globje kot 25 cm). Dobro pripravljena tla bodo zelo vplivala na rodnost in kvaliteto kamilice, zato jih je takoj po oranju potrebno prekriti, da ne postanejo grudasta in se ne izsušijo.
Sejanje
Kamilico običajno posejemo. Ponavadi začnemo s sejanjem v zaprtem prostoru približno 6 tednov pred zadnjim pričakovanim mrazom. Semena kamilice potrebujejo svetlobo za klitje, zato jih posejte razpršeno in trdno vtisnite v tla, ne pa jih pokriti z zemljo. Redno jih zalivajte in naj bi vzklila v 7-14 dneh.
Sajenje sadik
Pred sajenjem je potrebno vzgojiti mlade sadike, ki jih potem posadimo na trajno mesto. Seme pozno spomladi posejemo v posode in pustimo, da vzklije. Ko so sadike dovolj velike, da jih lahko premikamo, jih razporedimo po posameznih posodah. Sadike, ki so dobro ukoreninjene (ali pa kupljene rastline) posadite v rahla, dobro drenirana tla na prisojnem mestu.
Gojenje na vrtu
Kamilico je priporočljivo jeseni neposredno posaditi na prostem, da semena čez zimo počivajo in so pripravljena na spomladansko nabiranje. Če pa se vseeno odločite, da seme v notranjosti vzklije pred sajenjem, to storite 6-8 tednov pred zadnjim pričakovanim mrazom. Postopek je enak kot pri sajenju v cvetlične lonce. Ko sadike zrastejo 10 cm, izberite najmočnejše in najbolj zdrave, ostale pa odrežite, da se bodo izbrane rastline bolje razvijale. Priporočljivo je sejati v manjših skupinah, tako da ko odstranite šibkejše rastline, najmočnejša ostane sama na posameznem delu ali v posodi.
Ko ni več verjetno, da bo nastopil mraz, svoje kamilice presadite na izbrano mesto v vrtu z razmikom 20-30 cm. Sadike redno zalivajte, dokler se ne privadijo in začnejo rasti, kar se ponavadi zgodi po nekaj tednih od presajanja.
Gojenje v rastlinjaku
Čeprav lahko raste v slabih pogojih, bo kamilici zares ustrezala vzgoja v rodovitni dobro drenirani in redno zalivani zemlji, tako da je ponavadi ne gojimo v rastlinjaku, še posebej, ker je za komercialno pridelavo potrebnega veliko prostora.
Rastlinjak je primernejši za vzgojo sadik iz semen.
Gojenje v posodah
Kamilica lahko postane zelo bujna in priporočamo izbiro večjega cvetličnega lonca ali posode (še posebej za pravo kamilico), da se bo lahko širila in svobodno rasla. Rimska kamilica se bo znašla tudi v nekoliko manjši posodi. Če postane kamilica prevelika ali pretežka, bo tak način sajenja mogoče zahteval obrezovanje.
Seme kamilice za klitje potrebuje svetlobo, zato jih samo posujte in rahlo vtisnite v zemljo (v cvetličnem loncu) in jih ne prekrivajte z zemljo. Rahlo jih navlažite - če je možno, jih raje namesto neposrednega zalivanja samo popršite z vodo. Za klitje semena potrebujejo 7 - 14 dni.
Kamilica bo najbolje uspevala na prisojnem oknu, lahko pa raste tudi pod umetno fluorescentno svetlobo. Poskrbite, da svetlobi ni izpostavljena več kot 16 ur oz. da ima vsaj 8 ur "odmora". Če kamilico vzgajate na naravni svetlobi, je potrebno posode rotirati vsakih nekaj dni.
Pomembno je, da ima posoda dobro drenažo. Glede na manjšo površino zemlje jo boste zalivali pogosteje kot pri vzgoji na prostem.
Vzdrževanje nasada
Plevel pri kamilici ponavadi ne povzroča večjih težav, občasno ga je potrebno opleti, lahko pa ga tudi škropimo sredi marca. Razen tega kamilica ne zahteva večjega vzdrževanja.
Nega
Kamilico je potrebno pri vzgoji na prostem zalivati enkrat tedensko, nekoliko pogosteje pa, dokler je v posodah. Če pade dež, je ni potrebno zalivati, dokler so tla vlažna, celo zaželeno je pustiti, da se posušijo.
Zalivanje
Kamilica dobro prenaša suhost ter malo zalivanja, čeprav bo pri ekstremni vročini hvaležna za več vode, kar bo podaljšalo cvetenje. Obilnejše zalivanje je potrebno, če jo vzgajate v posodah ter v obdobju od klitja do rasti.
Gnojenje
Tudi pri gnojenju kaže kamilica vso preprostost svoje vzgoje in je ni treba dohranjevati. Nekatere vrste kamilic se celo zdijo invazivne zaradi svojega hitrega razmnoževanja ter sposobnosti obstanka v vsakršnih pogojih.
Če se vseeno odločite za gnojenje, naj bo gnojilo bogato z dušikom, saj kamilica nima močnih korenin in ji pri razvoju fosfat ne bo dodatno koristil.
Razmnoževanje
Kamilica se v svojem naravnem okolju sama razmnožuje, vzgajamo pa jo iz semen. Semena so zelo majhna in jih v naravi običajno raznaša veter.
Presajanje
Ko kamilica enkrat požene korenine in začne cveteti, ji presajanje ne ustreza, zato je seme najbolje takoj posejati na vrtu. Če želimo, da kamilica raste na vrtu ali nadomešča travnik, semena samo posujemo po tleh in rahlo poteptamo, da se bodo korenine kasneje čim bolje utrdile.
Obrezovanje
Po vsakem cvetenju je potrebno kamilico porezati, da zagotovimo ponovno rast in cvetenje. Grm porežemo na približno tretjino celotne višine. Ko začne rastlina odmirati, pozno jeseni ali zgodaj pozimi, jo je potrebno porezati na višino nekaj cm nad zemljo. Kasneje bomo izvlekli tudi korenino, da se v tleh ne bodo razvile bolezni in žuželke.
Bolezni
Kamilica je dokaj odporna na različne bolezni in škodljivce, zato se jo celo uporablja za zaščito drugih rastlin na vrtu.
Včasih se na listih lahko pojavijo rjavi madeži, ki so lahko znak glivičnih bolezni rastlin (npr. botrytis). Rastlino zdravimo z uporabo fungicidnega olja.
Če opazite, da listje rjavi in odpada, je to mogoče znak, da ima kamilica preveč vode. Zmanjšajte zalivanje in opazujte, ali si bo rastlina opomogla.
Škodljivci
Večina žuželk beži pred kamilico, zato se jo sadi poleg številnih drugih rastlin, saj deluje kot naravni repelent. Včasih pa jo vseeno lahko napadejo uši in tripsi, vendar oba škodljivca lahko enostavno izperemo z rastline ali pa uporabimo insekticidno milo.
Iz kamilice lahko naredimo tudi spray (uporabimo postan kamilični čaj) ter z njim poškropimo ostale rastline, kar deluje kot herbicid.
Uporaba
12 aktivnih spojin, ki se nahajajo v cvetu kamilice, je široko uporabnih v medicini in zdravstvu, farmacevtski industriji, proizvodnji kozmetike in tudi v kulinariki.
Obiranje
Najbolj značilno je nabiranje cvetov za čaj in druge pripravke, redkeje se uporablja tudi list kamilice. Cvetovi ne cvetijo istočasno, zato jih je potrebno ponovno nabrati. To lahko predstavlja izziv ob večjih količinah, saj je potrebno, če želimo najboljšo kvaliteto, vsak cvet odtrgati na vrhuncu njegovega cvetenja.
Najbolje je, če jih nabiramo zjutraj takoj po sončnem vzhodu, dokler sonce še ni visoko. V primeru rose počakajte, da se posuši. Izberite cvetove, ki so se šele odprli in jih odstranite tik pod vrhom. Najlažje boste to storili s prsti ene roke, z drugo roko pa medtem držite steblo.
Če vam ne uspe obrati vseh rastlin na vrhuncu cvetenja, jih še vedno lahko uporabite za seme.
Sušenje
Kamilico lahko uporabljamo svežo in posušeno. Najbolje je, da jo sušimo na toplem in zračnem kraju, nikakor pa ne na direktnem soncu. Priporočljiv je temen prostor.
Pod rastline, ki jih sušimo razprostremo gazo ali kakšno drugo vrsto platna, saj olajšuje pretok zraka. Sušimo 1-2 tedna, dokler se cvetovi čisto ne posušijo. Pred začetkom sušenja je potrebno odstraniti morebitno umazanijo in žuželke.
Skladiščenje
Kamilico posušimo in ponavadi spravimo v kozarce, da preprečimo dostop zraka. Še bolje je uporabiti neprosojne kozarce. Kozarce shranite na temnem in hladnem mestu.
Ozimnica
Kulinarika
Najbolj je znan in razširjen kamilični čaj, ki se pripravi iz posušenih cvetov. Lahko ga v obliki čajnih vrečk kupimo v vsaki prehrambni trgovini, pogosto pa se uporabi tudi same posušene cvetove. Obstajajo še različni kamilični pripravki - kreme, eterična olja, kapsule, itd.
Medicina
Apigenin je ena izmed kemijskih snovi, ki se nahajajo v kamilici in pomirja osrednji živčni sistem ter olajša spanje. Čaj in eterično olje kamilice se zato uporabljata kot zdravilo proti depresiji, zmanjšujeta stres in nespečnost.
Bisabol s še nekaj drugimi kemijskimi spojinami sprošča prebavne mišice in maternico, zato je kamilica med ljudmi dobro poznana kot zdravilo pri prebavnih in menstrualnih težavah. Pri rednem jemanju zdravil lahko kamilica tudi zmanjša negativni vpliv na želodec.
Kamilici pripisujejo tudi protivnetne in antiseptične lastnosti, ugodno delovanje na kožo, še posebej kot pomoč pri opeklinah in izpuščajih (kot obkladek).
Zanimivosti
Čeprav smo kamilice v našem okolju vajeni in jo včasih obravnavamo kot plevel, je precej nezahtevna, odporna, skromna in zanimiva rastlina. Za obstoj ne potrebuje veliko, nam pa to mnogokratno povrne.
Poleg številnih zdravilnih lastnosti in blagodejnih učinkov na naš organizem (znanih je več kot 100 tegob, pri katerih kamilica lahko pomaga), je iz zgodovine znanih tudi nekaj bolj nenavadnih načinov uporabe.
V Starem Egiptu so jo uporabljali pri mumifikaciji. Ponekod so si s kamiličnim čajem svetlili lase.
Manj pa je znano (čeprav se to redko zgodi), da lahko kamilica izzove alergijske reakcije in stranske učinke v kombinaciji z nekaterimi zdravili ter stimulira krčenje maternice, tako da lahko pride do prezgodnjega poroda.
Foto: Thanasis Papazacharias / Pixabay
Dodaj odgovor