Magnolija (lat. Magnolia) spada v družino magnolijevk (Magnoliaceae), kamor poleg 240 vrst te rastline uvrščajo še Liriodendron chinense in Liriodendron tulipifera. Spada med najlepše in najstarejše cvetoče rastline, ki jih med seboj ločimo po barvi, obliki, velikosti cvetov, višini rasti itd. Sorodni vrsti sta tulipanovec in zvezdasti janež.
Magnolija je dobila ime po francoskem botaniku Pierru Magnolu, ki jo je opisal in raziskoval že v 17. stoletju. Magnolija zraste kot grm v višino do 2 m, kot drevo pa lahko doseže mogočnih 20 - 25 m. Obstajajo zimzelene in listopadne vrste magnolij, nekatere cvetijo zgodaj spomladi, nekatere pa poleti. Cvetovi so lahko bele, rumene, roza ali vijoličaste barve ter so lahko v obliki tulipanov ali zvezdic. Običajno so dišeči in veliki okoli 25 cm. Rastejo na konicah vej iz popkov, ki so nastali v prejšnji vegetacijski dobi in so dvospolni.
Cvetovi imajo 6 - 12 cvetnih listov, razporejenih v 2 - 4 vrstah in veliko spiralno razporejenih prašnikov. V notranjosti cveta se po cvetenju oblikuje plod. Lubje drevesa je sive ali rjave barve, pri mladih rastlinah je gladko, pri starejših pa luskasto.
Gladki izmenični zeleni listi običajno rastejo za cvetovi in so dolgi do 20 cm. Zanimivo pri magnoliji je, da njeni cvetovi ne proizvajajo nektarja, temveč velike količine cvetnega prahu, ki ga raznašajo žuželke. Znotraj cveta se po samooploditvi oblikuje stožčast plod v katerem so podolgovata rdečkasta semena. Magnolija je dolgoživa rastlina in lahko živi tudi do 100 let, poleg tega pa je zelo odporna na onesnaženje, zato dobro uspeva v mestnih okoljih.
Vrste
Najbolj znane vrste magnolij so Magnolia grandiflora, Magnolia x soulangeana, Magnolia stellata, Magnolia kobus, Magnolia liliflora, Magnolia acuminata in Magnolia denudata. Čeprav so vse razkošno lepe, se med seboj razlikujejo glede na to, ali so listopadne ali zimzelene, ali zrastejo listi pred ali po začetku cvetenja, kako odporne so rastline na nizke temperature itd.
Magnolia grandiflora
Ta sorta se imenuje tudi velikocvetna magnolija in izvira iz jugovzhoda ZDA. Je zimzelena rastlina in jo je potrebno, glede na to, da zraste do višine preko 20 m, posaditi stran od objektov in infrastrukture. Cvetovi so veliki 15 - 20 cm, kremne barve in blagega vonja ter rastejo na pokončnem in dlakavem steblu. Najpogosteje jo gojimo v obmorskih krajih, ker ne prenese nizkih temperatur in pozebe. Ima zelo velike, usnjate, temno zelene liste. Cveti celo poletje. To je edina vrsta magnolije, ki ima sposobnost prilagoditve tlom z alkalno reakcijo.
Magnolia x soulangeana
Ta priljubljena sorta je nastala s križanjem Magnolia denudata in Magnolia liliflora. Pri nas najdemo to sorto najpogosteje v vrtovih in parkih. V višino lahko zraste do 6 m, zeleni listi so ovalni in usnjati, cvetovi pa veliki in rastejo na konicah vej ter so lahko rožnate, bele ali vijolične barve. Ta sorta magnolije cveti od marca do aprila in jo je zelo enostavno gojiti. Barve cvetov so odvisne od sorte, za razliko od drugih sort pa je ta bolj odporna na veter.
Magnolia stellata
Ta sorta je znana tudi kot zvezdasta magnolija in izvira iz Severne Amerike ter Vzhodne Azije. Glede na to, da le redko zraste višje od 4 m, rast pa je precej počasna, je ta rastlina idealna izbira za sajenje na manjših vrtovih in parcelah. Cveti v začetku aprila in je odporna na temperature do -15°C, njena sorta Royal Star pa je še posebej odporna na nizke temperature. Rastlina začne cveteti šele eno leto po sajenju. Zaradi odpornosti na nizke temperature jo pogosto gojimo v celinskih predelih ter s tem tudi v naših krajih. Magnolia stellata ima cvet bele barve s premerom do 7 cm, ki ima nežen vonj.
Magnolia kobus
Magnolijo kobus imenujemo tudi japonska magnolija in kot že ime pove, ta listopadna rastlina izvira z Japonske. Je grmičaste oblike, a kljub temu v višino zraste do 10 m. Cveti od marca do aprila z majhnimi, dišečimi, belimi cvetovi, rastlina pa požene liste šele po cvetenju.
Magnolia liliflora
Cvetovi spominjajo na lilijo - so pokončni, na zunanji strani so temno vijolične barve, znotraj pa nekoliko svetlejši. V višino zraste 2 - 4 m, zato je to poleg zvezdaste magnolije najbolj priljubljena vrsta magnolije za manjše vrtove. Listi so podolgovati in temno zeleni, rastlina pa cveti od junija do septembra. Na Hrvaškem lahko to sorto vidimo v arboretumu Opeka v Vinici pri Varaždinu.
Magnolia acuminata
Magnolia acuminata ali koničasta magnolija izvira iz Severne Amerike, ime pa je dobila po podolgovatih plodovih, ki spominjajo na kumare. V višino zraste 12 - 21 m, nekateri primerki do 30 m, v širino pa lahko doseže premer 9 m, zato sodi med največje sorte. Cvet je rumenkaste barve in ima obliko tulipana, poleg tega pa tudi nežno diši. Ko se cvetenje konča, se na mestih, kjer so bili cvetovi, pojavijo rdečkasti storži.
Magnolia denudata
Ta vrsta je znana tudi kot yulan in izvira iz Kitajske. V višino zraste do 15 m, krasijo pa jo beli cvetovi s premerom do 16 cm. Je listopadna rastlina.
Gojenje
Magnolija ni zelo zahtevna rastlina za gojenje, odlikuje pa jo tudi velika odpornost, kar poleg njene privlačnosti in lepote prispeva k temu, da je zelo priljubljena rastlina, ki polepša vrtove in zunanje prostore. Pri gojenju je potrebno upoštevati, da ima plitve korenine in da ima najraje šotna, odcedna in rahlo kisla tla. Nobena sorta magnolije ne prenese prevelike izpostavljenosti vetru, izbira sorte pa je odvisna tudi od tega, ali raste v notranjosti države ali na Primorskem.
Tla
Čeprav ni nenavadno, da nekatere sorte uspevajo na apnenčastih tleh, je idealen izbor tal za večino sort magnolije rahlo kisla do nevtralna prst, šota in humus. Pred sajenjem tla obvezno zrahljamo, saj magnoliji ne ustreza pretirano zadrževanje vlage okoli korenin in glede na to, da gre za rastlino, katere korenine rastejo plitvo, se je po sajenju potrebno izogibati prekopavanju in rahljanju zemlje okoli korenin.
Rastline, ki rastejo na apnenčastih tleh, imajo pogosto manj obarvane liste. Če je magnolija posajena v suhih in alkalnih tleh, je potrebno območje korenin redno zastirati z organsko zastirko. Vsako pomlad je priporočljivo v okolico rastline dodati šoto ali razpadli kompost.
Podnebje
Magnolije bolje uspevajo v notranjosti kot v obmorskih predelih, saj ne prenesejo suše. Izjema je velikocvetna magnolija, ki ne prenese nizkih temperatur in pozebe, zato dobro uspeva v obalnih krajih, predvsem v Kvarnerju. Na splošno zimzelene vrste veliko bolje prenašajo sredozemsko podnebje z dolgimi, toplimi poletji in milimi zimami kot listopadne vrste. Odvisno od sorte lahko nekatere vrste prenesejo ekstremno nizke temperature okoli -15°C.
Hitrost odpiranja cvetnih popkov je odvisna od temperature in tako je bilo z analizami ugotovljeno, da nižje temperature v mesecu marcu, ki se gibljejo okoli -8°C, upočasnijo odpiranje popkov, ki se začnejo odpirati šele ko se temperature dvignejo na okoli 20°C.
Čas sajenja
Magnolijo je najbolje saditi v aprilu, še posebej, če posadimo mlado sadiko. Za sajenje je potrebno izbrati prostor, ki je zaščiten pred vetrom, sajenja pa se lotimo šele, ko mine nevarnost spomladanske pozebe, ki lahko uniči mlado rastlino. Nekateri pridelovalci menijo, da je rastlino dobro posaditi jeseni, tik preden preide v fazo mirovanja.
Kolobarjenje
Zaradi plitkosti koreninskega sistema je magnolijo najbolje saditi oddaljeno od drugih rastlin, tudi tistih s podobnimi lastnostmi. Magnolija je namreč rastlina, ki na druge rastline deluje alelopatsko, kar pomeni, da proizvaja kemične spojine, ki zavirajo kalitev semen in rast drugih rastlin, ki bi lahko predstavljale nevarnost za njene vire.
Zato se pri izbiri rastlin, ki se dobro ujemajo z magnolijo, omejite na izbiro tistih vrst, ki jim ustrezajo podobne razmere kot magnoliji, pri čemer jih ne smemo posaditi pod drevo magnolije, ampak na ustrezni razdalji. Bližina magnolije jim bo koristila, saj zaradi velike količine cvetnega prahu privablja obilico čebel in drugih opraševalcev.
Dobra družba magnolijam so kamelije, ki imajo tako kot magnolije rade rahlo kisla tla in polsenco, prav to rastlino pa lahko posadimo v bližino, vendar ne neposredno ob magnoliji. H kamelijam se odlično podajo čebulnice, zlasti narcise, pritlikave perunike in kale. Slonje uho tudi lahko posadimo na dosegu vej kamelije. Glede na to, da imajo hortenzije prav tako rade rahlo kisla tla in polsenco, so dobra izbira za sajenje ob magnolijah, vizualno pa se bodo dobro dopolnjevale, saj začne hortenzija kasneje cveteti.
Dobra predkultura za sajenje magnolije je krompir, prav tako pa lahko magnolijo brez težav posadimo v tla, kjer sta bila prej posajena paradižnik ali korenje, saj tej zelenjavi ustrezajo kisla oz. rahlo kisla tla.
Magnolije pa nikoli ne posadite v bližini zelja, česna, paprike, špinače in čebule, ker so to rastline, ki rastejo na alkalnih tleh in zahtevajo popolnoma drugačne pogoje rasti kot magnolije.
Gojitvena oblika
Magnolija je zimzelena ali listopadna grmičasta rastlina, ki lahko raste tudi kot drevo. Z občasnim obrezovanjem jo najpogosteje oblikujemo v obliko vaze z vejami, odmaknjenimi od središča krošnje, možno pa je doseči tudi nekatere druge oblike, kot je na primer piramidna krošnja.
Faza mirovanja
Magnolija vstopi v fazo mirovanja jeseni in ta faza traja od zime do pomladi. Konec marca magnolija zacveti in začne se nov vegetativni ciklus. Rastlino je potrebno v fazi mirovanja dobro zaščititi pred mrazom z agrotekstilom, zlasti če gre za mlade rastline, ki so bile pravkar posajene. Prav tako je potrebno območje okoli rastline zaščititi s plastjo organske zastirke.
Sajenje
Pri sajenju magnolije je potrebno biti pozoren na več dejavnikov, ki so nujni za uspešnost sajenja. Najprej je potrebno izbrati dobro mesto za sajenje, kar vključuje primerno oddaljenost od drugih rastlin, zaščito pred vetrovi in zadostno količino svetlobe. Potrebno je tudi pripraviti tla, ki morajo biti rahlo kisla, saj rastlina ne mara alkalnih tal. Sajenje je potrebno izvajati previdno, saj ima rastlina izredno plitke korenine in bi pregloboko sajenje upočasnilo rast in celo propad rastline.
Sejanje
Magnolijo je mogoče razmnoževati s semeni, čeprav se ta metoda redkeje uporablja. Semena naberemo jeseni, ko plodovi dozorijo in jih je priporočljivo posejati v istem letu kot so bila nabrana. Posejemo jih lahko neposredno v posode z univerzalnim substratom pomešanim s perlitom v enakih delih, lahko pa jih tudi stratificiramo v hladilniku 3 mesece pri temperaturah okoli 4°C. V slednjem primeru semena za 24 ur postavimo v posodo z vodo, da se loči zunanja ovojnica.
Tako pripravljena semena morajo biti svetleča in temne barve. Ko se je ovojnica ločila, seme speremo v raztopini kalijevega permanganata in v steklene ali plastične posode položimo v mešanico substrata z dodatkom perlita, lahko tudi grobega peska, žagovine, kokosovih vlaken in shranimo v hladilniku. Redno preverjajte, ali se je na semenih pojavila plesen.
Tako pripravljena semena lahko posejemo februarja in marca v posode, ki morajo imeti drenažne luknje in jih postavimo na okensko polico.
Ta način razmnoževanja ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti so v tem, da bodo tako vzgojene rastline bolj odporne in se bodo bolje prilagodile zunanjim razmeram, slabost pa v tem, da takšne rastline vzcvetijo nekoliko kasneje od tistih, ki so bile vzgojene iz sadik ali s cepljenjem.
Sajenje sadik
Sadike ponavadi posadimo spomladi z dodatkom šote ali dobro razgrajenega komposta, ki ga raztresemo okoli rastline. Sadiko plitvo posadimo na mesto, kjer bo imela dovolj prostora in bo odmaknjena od drugih rastlin. Izbiri mesta moramo posvetiti dovolj pozornosti in izbrati takšno, ki bo predvsem zaščiteno pred vzhodnimi in severozahodnimi vetrovi. Pri vzgoji sadik je najbolje izbrati zdrave sadike pooblaščenih pridelovalcev.
Sajenje potaknjencev
Potaknjence z mlade rastline vzamemo, preden vzcvetijo popki. Konec junija in v začetku julija jih posadimo v rastlinjake, kot substrat pa uporabimo mešanico peska s šoto in perlitom. Idealna temperatura za ukoreninjenje potaknjencev je 20 - 24°C.
Poseben način razmnoževanja magnolije je s plastenjem, ki ga opravimo jeseni ali zgodaj spomladi tako, da ob dnu grma izberemo mlajšo, dobro prožno vejo že obstoječe odrasle rastline, ki jo položimo v izkopano jamo. Vejo pritrdimo s količki do globine približno 15 cm in prekrijemo z mešanico šote in vrtne zemlje. V 6 - 12 mesecih se bo razvila nova rastlina, ki jo nato ločimo od matične rastline in posebej posadimo.
Cepljenje
Magnolija spada v vrsto okrasnih rastlin, ki se pogosto razmnožujejo s cepljenjem. Kot podlage se največkrat uporabljajo sorte, vzgojene iz semen, kot sta Magnolia kobus ali Magnolia acuminata. Na podlago pritrdimo cepič, ki ga izberemo glede na to, katero sorto želimo kot prevladujočo v novo nastalem hibridu. Z ostrim nožem zarežemo v podlago in cepič pritrdimo s trakom iz rafije ali podobnega materiala ter pustimo rastlino približno 10 dni, da se odrezani del zaceli in cepič prime na podlago.
Gojenje na vrtu
Za gojenje na vrtu so zelo primerne nižje vrste magnolij, ki jih lahko gojimo kot grm (npr. Magnolia liliflora in Magnolia stellata). Magnolijo je potrebno posaditi na določeni razdalji od drugih rastlin, na mesto, ki je zaščiteno pred vetrom in v polsenci, bo pa prenesla tudi izpostavljenost neposredni sončni svetlobi. Če smo vseeno izbrali eno izmed višjih, robustnejših vrst, jo je potrebno posaditi stran od hiše in pripadajoče infrastrukture. Magnolijo je potrebno redno zalivati, saj ima rastlina rada vlažna tla, mlade sadike pa podprite z oporo, dokler se popolnoma ne ukoreninijo.
Gojenje v rastlinjaku
Največ sadik profesionalnih pridelovalcev pride prav iz rastlinjakov, saj ta rastlina zelo dobro prenese gojenje v rastlinjaku. V rastlinjakih so postopno opustili gojenje magnolije s sejanjem, saj pri tem načinu razmnoževanja ukoreninjenje traja najmanj dve leti in zahteva velike tehnične in finančne napore. Zato se danes razmnoževanje v rastlinjakih izvaja predvsem s pomočjo potaknjencev in ob zagotavljanju vseh potrebnih parametrov, kot so primernost tal, zadostna količina vlage in ustrezna temperatura.
Gojenje v posodah
Za gojenje v posodah sta najprimernejši sorti Magnolia liliflora in Magnolia stellata, vendar lahko tudi ti vrsti lahko dosežeta višino 3 m ali več, zato je potrebno sajenje načrtovati tam, kjer bo imela rastlina dovolj prostora za svojo rast, saj se večina verjetno ne bo dobro razvijala na majhnih in ozkih balkonih. Magnolija, gojena v posodi, ne mara prekomernega namakanja tal, prav tako pa tudi ne izsušenih tal. Zaliti jo je potrebno, ko se površinska plast zemlje posuši do globine približno 1 cm. Osončena mora biti vsaj 4 ure na dan, zato je bolje, da se nahaja na južni, jugovzhodni ali jugozahodni strani terase.
Glede na to, da so korenine magnolije nagnjene k rasti in razvejanju, jo je potrebno presaditi, ko korenine napolnijo posodo, sicer bo rastlina zastala v razvoju. Prav tako je potrebno magnolijo vsaka 3 - 4 leta presaditi v posodo, ki je 10 cm širša od prejšnje. Posode z magnolijami je potrebno pozimi zaščititi z agrotekstilom ali prenesti v zaprt prostor.
Vzdrževanje nasada
V nasadu magnolij je potrebno redno odstranjevati plevel in okoli rastlin zagotoviti nezaraščen prostor. Rastline je potrebno redno zalivati in gnojiti, v vročih poletnih in mrzlih zimskih mesecih pa okoli korenin rastline položiti plast organske zastirke, saj ima dvojni namen - zadržuje vlago, v hladnih razmerah pa zagotavlja toploto in zaščito. Zelo dobra izbira sestave zastirke za magnolijo je mešanica borovega lubja in iglic iglavcev.
Nega
Da bi rastlina dolgo živela in vsako sezono cvetela, je potrebno pravočasno odstraniti vse poškodovane in obolele dele rastline ter odcvetele cvetove. Rastlino je potrebno tudi redno gnojiti in ji tako zagotoviti potrebno količino hranilnih snovi. Z zadostno količino svetlobe in prostora za svojo rast bo ta rastlina še dolgo krasila vrt in dvorišče.
Zalivanje
Mlade rastline, ki so bile ravno posajene na prostem, je potrebno pogosteje zalivati, dokler se ne ukoreninijo. Prvih šest mesecev po sajenju je zalivanje potrebno 1-2 krat na teden, nato pa bo potrebno dodatno zalivanje v izjemno sušnih obdobjih, za katere je značilna odsotnost naravnih padavin. Magnolije, posajene v posodi, na začetku zalivamo pogosteje, kasneje ko se rastlina ukorenini, pa zadošča zmerno zalivanje enkrat tedensko, pri čemer pazimo, da se voda ne zadržuje in s tem ne nabira odvečna vlaga.
Gnojenje
Pri izbiri gnojil za magnolijo je potrebno dati prednost tistim pripravkom, ki vsebujejo dušik, kalij in fosfor. Na trgu obstajajo tudi specializirana gnojila za to rastlino.
Z gnojenjem je potrebno začeti, ko se rastlina ukorenini, do takrat pa bo njene potrebe po hranilnih snoveh zagotovila debela plast organske zastirke, ki jo posujemo okoli korenin. Enkrat letno jo je potrebno pognojiti s počasi sproščajočim se gnojilom, idealno gnojilo za magnolije pa naj bi imelo trikrat več dušika kot fosforja. Takšno gnojilo se uporablja spomladi, od avgusta do septembra pa je dobro uporabiti gnojila, bogata s kalijem in fosforjem. Najboljši čas za gnojenje je odvisen od vrste rastline.
Razmnoževanje
Magnolijo je relativno enostavno razmnoževati, od načina razmnoževanja pa je odvisno, kdaj bodo posamezne rastline zacvetele. Pri rastlinah, vzgojenih iz semen, je čas čakanja na cvetenje daljši, zato je veliko pogostejše razmnoževanje magnolij s potaknjenci, s plastenjem in s cepljenjem.
Presajanje
Magnoliji pogosto presajanje ne ustreza in včasih traja 1 - 2 leti, da se rastlina dovolj dobro ustali na novem mestu. Rastline, posajene v posodah, in to velja predvsem za pritlikave sorte, je potrebno presaditi vsaka 3 - 4 leta. Če nameravate presajati rastlino, ki je bila posajena zunaj, je najboljši čas za to pomlad. Razlog, zakaj je magnolijo težko presaditi, je njen nenavaden koreninski sistem, ki raste vodoravno vzdolž zemlje in se drži blizu površine. Večje kot je drevo, nižji je odstotek uspešnega presajanja. Največ možnosti za uspeh pri presajanju imajo drevesa z debli debeline 10 cm ali manj.
Pomlajevanje
Magnolijo lahko pomladimo z močnejšim obrezovanjem. V tem primeru je potrebno decembra ali januarja, v obdobju, ko ni zmrzali, odrezati vse veje, ki rastejo na višini 60 - 80 cm od tal. Pri velikocvetni magnoliji bo dovolj, da odstranimo le suhe in odmrle veje, saj je počasi rastoča rastlina.
Redčenje
Če je krošnja rastline pregosta, je potrebno odstraniti tiste veje, ki motijo ravnotežje grma, kot tudi tiste, ki preprečujejo prehod svetlobe do vrha krošnje. S tem poskrbimo za boljše kroženje zraka in zmanjšamo možnost glivičnih in podobnih okužb.
Obrezovanje
Najboljši čas za obrezovanje magnolije je konec zime ali obdobje po cvetenju. Obrezovanje vedno izvajamo na mladih rastlinah, izogibamo pa se obrezovanju starih rastlin, ki lahko zaradi tega posega postanejo dovzetne za različne bolezni. Pri zimzelenih vrstah najpogosteje obrezujemo zunanje veje krošnje, da rastlina dobi piramidno obliko, medtem ko se obrezovanju listavcev izogibamo, ker sami oblikujejo svojo obliko.
Konec aprila in po cvetenju obrežemo vrhove odcvetelih vej, 2 ali 3 liste pod odcvetelim cvetom. Veje, ki še niso odcvetele, skrajšamo za nekaj centimetrov, predvsem pa odstranimo stare, obrabljene veje in zunanje veje, ki so zrasle predaleč od središča.
Zaščita pred vetrom
Magnolija je zelo občutljiva rastlina, zlasti ko je še mlada, zato jo je pomembno zaščititi pred močnimi vetrovi. Veter lahko poškoduje veje in liste magnolije, kar lahko zmanjša njeno sposobnost fotosinteze in rasti. Da bi zmanjšali vpliv vetra, lahko uporabimo več različnih načinov zaščite.
Eden od načinov je, da okoli drevesa postavimo zaščitno pregrado, ki bo delovala kot ščit. Uporabimo lahko mrežo ali ograjo. Prav tako bo zastiranje okoli drevesa pomagalo zadržati vlago v tleh in preprečilo izsušitev tal zaradi vetra. Uporabimo lahko lubje, žagovino ali kompost.
Privezovanje drevesa magnolije lahko stabilizira drevo in prepreči zibanje ob močnem vetru, vendar je potrebno paziti, da je ne privežemo premočno, saj s tem lahko poškodujemo lubja drevesa.
Zaščita čez zimo
Rastline, posajene na prostem, po končanem obdobju vegetacije prekrijemo z dvema slojema agrotekstila, okolico korenin pa zastremo z organsko zastirko. Rastline, ki so v posodah, prinesemo v zaprte prostore, če ostanejo zunaj, pa jih je prav tako potrebno zaščititi. Priprava na naslednjo sezono vključuje tudi obrezovanje rastline, ki se ga lotimo ob koncu zime in s katerim rastlino spodbudimo k rasti in cvetenju.
Bolezni
Nepravilnosti, ki se pojavijo na magnoliji, so pogosto posledica nepravilne nege rastline. Če listi porumenijo in rastlina oveni, je to lahko znak presežka kalcija v tleh. Pregloboko posajena rastlina lahko oveni tudi pred vegetativno fazo, saj so korenine magnolije plitve in površinske. Najpogostejše bolezni, ki napadajo rastlino, so glivičnega in bakterijskega izvora in vključujejo pepelasto plesen, gnitje korenin, glivično listno pegavost, bakterijsko listno pegavost.
Pepelovka ali pepelasta plesen
Pepelovka ali pepelasta plesen je glivična bolezen, ki jo prepoznamo po belkastih oblogah na listih in vejah. Vetrovno vreme je še posebej ugodno za širjenje te bolezni z ene rastline na drugo. Takoj ob prvih simptomih je potrebno uporabiti fungicid, pomaga pa lahko tudi škropljenje rastline s hortikulturnim oljem.
Gnitje korenin
Zaradi sajenja rastline v neustrezna in premalo odcedna tla lahko pride do prekomernega kopičenja vlage v predelu okoli korenin, kar je potem odlična podlaga za razmnoževanje patogenih glivičnih organizmov. Rastlina, pri kateri se pojavi gnitje korenin, zaostaja v razvoju, listi so deformirani, rumeni, odpadajo in sčasoma oveni cela rastlina. To bolezen je zelo težko zdraviti, zato je pomembna preventiva, ki vključuje sajenje v dobro odcedna tla in zmerno zalivanje.
Glivična pegavost listov
To bolezen povzročajo glivice iz rodu Pestalotiopsis. Na listih se pojavijo okrogle pege s črnimi robovi in gnilimi nekrotičnimi deli. Takoj, ko opazimo te simptome, je potrebno prenehati s škropljenjem po listih magnolije, odstraniti vse okužene liste, tako tiste na rastlini kot tiste, ki so že odpadli. Če vse našteto ne daje rezultatov, uporabimo fungicide širokega spektra.
Bakterijska pegavost listov
Bakterijsko pegavost listov magnolije povzroča bakterija Xanthomonas, ki na listih ustvarja nekrotične pege z rumenkastimi robovi. Za razvoj te bolezni je idealna temperatura 15 - 25°C, včasih pa so okuženi celi poganjki in cvetovi. Okužene dele rastline je potrebno takoj odstraniti, da preprečimo nadaljnje širjenje bolezni.
Škodljivci
Magnolijo najpogosteje napadejo listne uši, resarji, volnate uši in pršice. Pred uporabo insekticidov je v določenih primerih priporočljivo (kjer okoliščine to dopuščajo) poskusiti škodljivca odstraniti z eno od bioloških metod.
Listne uši
Listne uši so drobne žuželke, ki naseljujejo rastline v kolonijah in se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. Njihove ličinke se prav tako prehranjujejo z rastlino, predvsem z mladimi listi in cvetovi. Če napad listnih uši ni obsežen, jih lahko odstranite tako, da liste operete s krpo, namočeno v milno raztopino. Tega škodljivca nikakor ne smemo podcenjevati, saj lahko na koncu oslabijo rastlino in zmanjšajo njeno odpornost na druge škodljivce.
Resarji ali tripsi
Resarji ali tripsi so zelo drobni škodljivci, ki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, predvsem z mladimi popki. Veliki so le 1 mm in so črne barve. Ker napadajo najmlajše dele rastline, jih je težko zatirati, kar izvajamo s sistemskimi insekticidi.
Volnate uši
Volnate uši je enostavno prepoznati po njihovem značilnem bombažnem videzu. Srkajo rastlinske sokove in s tem povzročajo veliko škodo rastlini, ki zakrni in propade. Za seboj puščajo lepljivo sled, t.i medeno roso, ki je osnova za nadaljnji razvoj glivičnih okužb. Volnato uš lahko mehansko odstranimo s pinceto ali pa rastlino operemo v topli vodi. Pomaga lahko tudi spiranje z naravnim insekticidom iz tobaka ali česna, pa tudi spiranje z raztopino kalijevega mila.
Pršice
Magnolijo največkrat napadejo pajkove pršice, ki rastlino najintenzivneje uničujejo v obdobju od maja do konca avgusta. Zaradi napada tega škodljivca se na zgornji strani lista pojavi mozaična sprememba barve, listi pa se sčasoma posušijo in odpadejo. Pršice zatiramo z ustreznimi insekticidi ter z belim oljem in žveplom.
Uporaba
Magnolija je predvsem okrasna cvetoča rastlina, ki je zaradi svoje lepote pogosta spremljevalka vrtov, parkov in zelenic. Pomembna pa je tudi njena uporaba v kozmetiki in ljudski medicini.
Nabiranje
Liste in cvetove magnolije nabiramo poleti, najbolje zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Nabiramo lahko razcvetele cvetove ali popke. Lubje magnolije, ki se uporablja v terapevtske namene, naberemo marca in aprila z ostrimi, razkuženimi noži. Semena magnolije nabiramo oktobra in novembra, ko rastlina preide v fazo mirovanja.
Sušenje
Ročno narezane liste magnolije sušimo v plasteh debeline 8-10 cm pri temperaturi, ki ne sme presegati 45°C. Nabrane cvetove, ki jih želimo posušiti, lahko sušimo na soncu ali v pečici pri temperaturi okoli 60°C.
Skladiščenje
Posušene liste, cvetove in lubje magnolije shranimo v jutaste vrečke ali kartonske škatle, nato pa jih damo v hermetično zaprte posode in shranimo na suhem in hladnem mestu. Cvetove, ki se uporabljajo za ekstrakcijo esenc, hranimo v izvirni, sveži obliki in jih v ta namen pred nadaljnjim transportom ali predelavo hranimo v vodi pri sobni temperaturi ter umaknjene z neposredne sončne svetlobe.
Kulinarika
Cvetni listi magnolije so užitni, zato jih lahko uporabljamo v solatah. V nekaterih predelih Anglije cvetne liste magnolije kisajo in uporabljajo kot začimbo za številne jedi. Vendar pa je uporaba magnolije v prehrani skromna, zato lahko rečemo, da ta rastlina v gastronomiji nima velikega pomena.
Kozmetika
Iz cvetov magnolije pridobivamo eterično olje, ki je bogato s spojinami, imenovanimi estri in mu dajejo zelo čuten in lep vonj. Eterična olja magnolije dajejo parfumom cvetlično noto, uporabljajo pa se tudi kot sestavni del krem za obraz in telo. Tinktura listov magnolije neguje in krepi lase.
Medicina
Deli magnolije, zlasti cvetovi, lubje in listi, vsebujejo velike količine magnezija, železa, kalija, eteričnih olj, alkaloidov, glikozidov in flavonoidov. Tinktura magnolije je učinkovito antihipertenzivno zdravilo, pridobivamo pa jo iz cvetov, lubja in semen. Tinktura iz semen je učinkovita pri zniževanju vročine in v boju proti pljučnim obolenjem. Lubje magnolije ima zaradi polifenolnih spojin antiseptične lastnosti. Pri uporabi pripravkov iz magnolije pa je potrebna previdnost, zato je uporaba kontraindicirana pri nosečnicah, možna stranska učinka pa sta glavobol in vrtoglavica.
Gospodarstvo
Po svetu gojijo v številnih rastlinjakih najrazličnejše vrste magnolij, zato je gojenje te rastline velikega komercialnega in gospodarskega pomena. V Sloveniji obstajajo tudi drevesnice, kjer vzgajajo sadike magnolije za nadaljnjo prodajo in gojenje.
Zanimivosti
Magnolija je ena najstarejših rastlin na planetu. Našli so fosilne ostanke rastline, ki so starejši od 100 milijonov let, kar pomeni, da so magnolije kot vrsta obstajale že pred pojavom čebel, opraševali pa so jih hrošči.
Izraz "magnolija" je prvi uporabil francoski botanik Charles Plumier, ko je našel nenavadno in lepo cvetoče drevo na otočju Martinique. Poimenoval jo je v spomin na svojega kolega botanika Pierra Magnola.
Na Kitajskem je magnolija simbol zvestobe in moči. Magnolija je uradna državna roža v ameriških zveznih državah Misisipi in Louisiana.
Foto: Couleur / Pixabay
Dodaj odgovor