Narcisa (lat. Narcissus) je vrsta čebulaste rastline, ki spada v istoimenski rod (Narcissus) iz družine narcisovk (Amaryllidaceae) ter poddružine lukovk (Allium), kamor spadajo tudi čebula, šalotka, čemaž, česen in drobnjak. Obstaja veliko število samoniklih in kultiviranih vrst ter variacij. Narcisa izvira iz Evrope, Azije in Severne Amerike, danes pa jo vzgajajo po vsem svetu in obstajajo vrste, ki so prilagojene različnim rastnim razmeram. Ljudska poimenovanja za narciso so še ključavnica, bedenica.
Večina vrst narcis zraste do višine 60 cm. Cvetovi samoniklih vrst so običajno rumene in bele barve, razvili pa so tudi sorte drugih barv, zaradi česar so narcise pogosto najbolj priljubljene spomladanske rože.
Steblo narcise je zelnato, pokončno in votlo, višine 30 - 60 cm, obstajajo pa pritlikave vrste, ki dosežejo višino 5 - 8 cm in vrste, ki lahko zrastejo preko 60 cm. Ob steblu rastejo podolgovati svetlo zeleni, ozki, črtasti listi, ki zrastejo do višine 40 cm. Običajno je na vrhu stebla en cvet.
Cvet je sestavljen iz venca (zrasli venčni listi s prostimi krpami) in 6 čašnih listov. Odvisno od vrste so lahko cvetovi viseči ali pokončni, enojni ali dvojni, posamezni ali v skupinah. Plod narcise je suh strok, ki vsebuje številna drobna črna semena.
Večina vrst narcis cveti spomladi, obstajajo pa tudi vrste, ki cvetijo jeseni.
Nekaj časa so narcise uvrščali v družino lilijevk (Liliaceae), v 18. stoletju pa so jih združili v ločeno družino Amaryllidaceae. Danes jih največ vzgojijo na Nizozemskem, Danskem, v Veliki Britaniji in Nemčiji. Obstaja približno 26 divjih vrst in več sto kultiviranih vrst različnih barv, oblik in velikosti. Narcise lahko zaradi čudovite barve cvetov ter omamnega in prijetnega vonja pogosto vidimo na številnih vrtovih.
Sorodniki
Vrste
Glede na obliko in barvo cvetov obstaja več glavnih skupin narcis: trobentaste narcise, narcise z velikim privenčkom, narcise z majhnim privenčkom, pritlikave narcise, polnocvetne narcise, navadne narcise, večcvetne narcise, narcise Jonquilla, narcise Triandrus in Tazetta narcise.
Trobentaste narcise
To vrsto narcis delimo na nekaj podskupin: z venčnimi listi in privenčkom v eni barvi (tipična je zlata trobentasta narcisa), z belimi venčnimi listi in obarvanim privenčkom, z belimi venčnimi listi in privenčkom ter trobentaste narcise v drugih barvnih kombinacijah, ki najpogosteje vključujejo limonino rumene ali žvepleno rumene narcise. Na steblu zraste en cvet, venčni listi in privenček so najpogosteje enake velikosti. V višino lahko zrastejo do 50 cm.
Pritlikave narcise
Pritlikave ali miniaturne narcise zrastejo do višine 5 - 12 cm. Venčni listi so nagubani ali močno nazobčani. Steblo je lahko krhko in šibko, zaradi česar se lahko rastlina ob močnejših padavinah upogne. Pritlikave narcise so primerne za vzgojo na sončni legi v skalnjakih in zahtevajo dobro odcedna tla.
Jonquilla
Narcise Jonquilla cvetijo spomladi. Cvetovi so rumeni ali dvobarvni, z majhnim privenčkom premera 3 - 5 cm. Listi so temno zeleni. Steblo lahko zraste v višino 15 - 30 cm in ima lahko več cvetov. Čebulice so majhne in temno rjave. Jonquilla narcisam bolj ustrezajo vroče podnebne razmere, v katerih cvetejo obilneje. Jonquilla velja za najmočnejšo in najbolj dišečo vrsto narcis.
Večcvetne narcise
Večcvetne narcise so najstarejša kultivirana vrsta narcis in večina podvrst je njihov hibrid. Na enem cvetnem steblu je lahko več kot 10 enobarvnih in dvobarvnih cvetov. Čebulice posadimo na globino 7 - 15 cm in pazimo, da zemlja ni suha. Za bujnejšo rast je potrebno čebulice vsako tretje ali četrto leto odstraniti in grude razdeliti. Večcvetne narcise pogosto vzgajamo za razstave.
Tazetta
V to skupino spadajo narcise, ki grmičasto zrastejo okoli novega leta. Nekatere bolj znane sorte Tazetta narcis so 'Cragford', zgodnja sorta z belimi cvetovi in oranžno rdečim privenčkom, in 'Geranium', ki običajno zacveti nekoliko pozneje kot druge sorte.
Ciklamna narcisa
Večina ciklamnih narcis cveti zgodaj. Vrsta je primerna za vzgojo v skalnjakih. Cvetovi ciklamne narcise imajo specifične venčne liste, ki so obrnjeni nazaj, zato so podobni ciklamam. Steblo je visoko 10 - 40 cm. Nekatere sorte ciklamnih narcis so Bartley, Charity May, Dove Wings, February Gold in Peeping Tom.
Gojenje
Vzgoja narcis je preprosta in ne zahtevajo posebne nege kot enoletne rastlinske vrste. Za uspešno vzgojo narcis je najpomembnejše pravočasno sajenje čebulic, previdnost pri zalivanju in gnojenju ter pravilno shranjevanje čebulic.
Tla
Narcisa lahko prenese različne vrste tal - peščena, ilovnata in glinasta. Prav tako so za njeno vzgojo sprejemljive različne pH vrednosti tal, idealna so rahlo kisla in nevtralna tla, reakcije 6 - 7. Pomembna fizikalna lastnost tal je dobra vodoprepustnost oz. drenaža. Pred sajenjem narcis je z dodajanjem organskih snovi, zastiranjem ali drugimi ukrepi potrebno izboljšati strukturo tal, da ne zadržujejo vode, Narcise odlično uspevajo na visokih gredah z dobro odcedno zemljo. Če tla niso dovolj obogatena z organsko snovjo, je potrebno vsako leto na površino dodati plast komposta ali organskega gnojila.
Podnebje
Narcisa je vrsta, ki ima rada sončno svetlobo in sončno lego, prenese pa tudi mraz. V odvisnosti od vrste in kultivarja lahko uspeva v različnih podnebjih, najbolje pa v zmernem podnebju. Med rastno sezono potrebuje narcisa najmanj 4 - 6 ur sonca dnevno. Narcisa prenese tudi ekstremno nizke temperature, do -35°C, kar je odvisno od odpornosti sorte. Nizke zimske temperature so zaželene za vse lukovke, saj se v tem obdobju mirovanja v čebulici shranijo hranilne snovi. Če vzgajamo narciso na območju z veliko padavinami, je potrebno zagotoviti odtekanje vode oziroma dobro odcedna tla.
Čas sajenja
Čas sajenja je odvisen od podnebnih razmer na posameznem območju. Večino vrst in sort narcis sadimo že v drugi polovici avgusta in tekom septembra, da se začnejo razvijati korenine. V podnebju z milimi in deževnimi zimami lahko čebulice narcis sadimo tik pred začetkom deževnega obdobja, v oktobru. Poleg padavin in vlage je potrebno ob sajenju poskrbeti, da temperatura zraka ni več visoka, temveč zmerna, da se na mladih koreninah ne razvijejo bolezni.
Kolobarjenje
Pri vzgoji narcis je priporočeno kolobarjenje vsaka 3 leta. Rastline, ki jih sadimo pred in za narcisami, naj bodo brez čebulic. Narcisa ima lahko različne predkulture, vendar jih ni priporočljivo saditi skupaj z užitnimi vrstami, ker narcise vsebujejo strupene spojine in te lahko preko zemlje negativno vplivajo na druge bližnje rastline.
Narcise je najbolje saditi poleg drugih trajnih cvetličnih vrst, na primer poleg lilij, perunik, hijacint, amarilisov, žametnic, dalij, ciklam, hortenzij in frezij.
Pastelne in spomladanske barve cvetov azalej in rododendronov so še posebej privlačne skupaj z rumenimi, rdeče-oranžnimi in krem cvetovi narcis. Tudi ko cvetovi narcis ovenijo ter se njihova sezona zaključi, bodo azaleje in rododendroni še dolgo krasili vrt s cvetjem. Poleg svoje svetlo rumene barve je forzicija dobra spremljevalka narcis, saj nimajo enakih potreb po vodi in ji zato ne predstavljajo neposredne grožnje.
Prednost trajnic je, da jih morate posaditi le enkrat, pa bodo rasle in uspevale leto za letom. Vendar pa so zaradi tega slaba izbira za vsa območja, kjer bo potrebno čebulice kopati, obdelovati ali ponovno saditi vsako pomlad, poletje ali jesen. Zato je narcise najbolje vzgajati ločeno od enoletnih rož, kot sta ognjič ali cinija.
Kar zadeva enoletno zelenjavo, ima še več možnosti, da škoduje narcisi, saj tako kot enoletne cvetlice tudi zahteva obdelavo vsako sezono. Za uspešno rast občasno tudi potrebuje gnojila s počasnim sproščanjem, kar morda ne ustreza narcisam. Poleg tega bodo spomladanski posevki graha blokirali sončno svetlobo, sončnice in paradižniki pa bodo počrpali vso vodo za razvoj čebulic za naslednjo sezono.
Priporočljivo je tudi izogibanje sajenju narcis ob bukvi, drenu, javorju in drugih drevesih, ki imajo plitve, a močne korenine.
Faza mirovanja
Po cvetenju čebulica narcise preide v fazo mirovanja, med katero se cvetno steblo in listi ponovno oblikujejo za naslednjo rastno dobo. Faza mirovanja nastopi, ko se listi in cvet posušijo ter odpadejo in ko pod zemljo ostane samo čebulica. Ta faza je pomembna tudi zaradi pravilnega poteka procesa shranjevanja hranilnih snovi v čebulici, ki bo rastlini služila kot vir hrane med vegetativno rastjo.
Sajenje
Sajenje narcis je preprost in nezahteven postopek, ki je podoben sajenju drugih lukovk. Ni potrebno izkopati globokih sadilnih jam, niti ni potrebno izvajati dodatnih agromelioracijskih ukrepov. Pred samim sajenjem je potrebno izbrati idealno lego, saj lahko narcise rastejo na sončni ali polsenčni legi. Pri izbiri lege je pomembno upoštevati, da je narcisa trajnica. Sadimo jo lahko tudi v dvoredno.
Sejanje
Narcise se lahko razmnožujejo spolno s semeni, kar je relativno preprosto. Semena lahko naberemo iz ploda - stroka narcise. Pomembno je, da je strok suh in da so semena v njem zrela. Semena najpogosteje posejemo v zaščitene prostore, na primer v rastlinjak, lahko pa tudi v ogrevan, osvetljen prostor. Narcise posejemo v posode ali majhne lončke. Ko rastline oblikujejo čebulice, jih posadimo na stalno mesto, na prosto ali v večje posode. Pridelovalci narcise redko razmnožujejo s semeni, saj je potrebno daljše obdobje, da rastlina razvije vse rastlinske organe in zacveti.
Sajenje čebulic
Čebulica za sajenje mora biti velika in z razvitimi suhimi luskami. Majhne čebulice pritlikavih vrst narcis je potrebno posaditi na globino 4 - 7 cm, čebulice visokih vrst pa na globino 7 - 12 cm. Prav tako je potrebno čebulice posaditi globlje, če je podnebje v območju rasti toplejše in so tla peščena, kot v hladnih predelih in težkih tleh. Potrebna je pazljivost, da čebulice niso posajene preplitko in da se ne razcepijo ali zlomijo. Sadimo jih na razdaljo 7 - 15 cm, da se ne dotikajo listov in goste vegetacije. Po sajenju lahko čebulice prekrijemo s humusom, kompostom ali zemljo, tako da nastane majhen hribček, ki odvaja odvečno vodo.
Gojenje na vrtu
Narcise je najbolje posaditi v dvignjene gredice, da se vlaga ne zadržuje v predelu čebulice. Sadimo jih lahko tudi na pobočja, v skalnjake ali ob zidove. Lega v vrtu naj bo dobro odcedna in sončna, uspevajo pa lahko tudi v polsenci.
Gojenje v rastlinjaku
Narcise lahko uspevajo tudi v mrzlih pogojih, zato za vzgojo narcis rastlinjaka ni potrebno ogrevati. V splošnem narcise prav zaradi njihove visoke odpornosti na nizke temperature redko vzgajamo v rastlinjaku. Če pa narciso že vzgajamo v zaprtih prostorih, je potrebno v vročih in suhih obdobjih vzdrževati vlažnost z vlaženjem tal in s pogostim škropljenjem samih rastlin.
Senčenje je potrebno tudi za zaščito listov pred sončnimi žarki in preprečevanje opeklin. Vzgoja v zaščitenem prostoru poleg senčenja in vzdrževanja vlage zagotavlja tudi pravilno in redno zračenje. Narcise vzgajajo v rastlinjakih predvsem v severnih regijah in pri intenzivni vzgoji.
Gojenje v posodah
Narcise posadimo v posode v istem obdobju kot pri vzgoji na prostem, torej jeseni. Posode so lahko različnih dimenzij, zaželene so srednje in velike posode. Napolnimo jih lahko z zemljo z vrta (če zemlja nima težke teksture) ali z mešanico komposta, cvetličnega substrata in malo peščene zemlje. Zadošča, da enkrat letno v posodo dodate malo komposta ali organskega cvetličnega gnojila.
Ko dve tretjini posode napolnimo z zemljo, lahko vanjo položimo čebulice naključno ali v krogu. Pri sajenju je potrebno paziti, da se čebulice ne dotikajo. V zimskih mesecih lahko posodo prenesemo v zaprt prostor ali zakopljemo v zemljo.
Vzdrževanje nasada
Ko cvetovi odcvetijo in odpadejo s cvetnega stebla, lahko čebulice pustimo v zemlji ali pa jih odstranimo. Če ostanejo v zemlji, se bodo naprej razmnoževale same. Majhne čebulice, ki se razvijejo poleg starševske, glavne čebulice, bodo cvetele šele, ko bodo dosegle normalno velikost. Če čebulice odstranimo, lahko majhne čebulice presadimo na drugo mesto. Pri tem postopku vzdrževanja nasada je pomembno pravočasno ukrepanje, saj je potrebno čebulice odstraniti, ko listi porumenijo in ovenijo.
Nega
Glede na to, da je narcisa trajnica ne potrebuje veliko vzdrževanja in nege pri vzgoji. Ukrepi, ki jih lahko izvajamo za spodbujanje cvetenja in vzgoje so presajanje, ločevanje mladih čebulic od matične čebulice, gnojenje, zastiranje in obrezovanje.
Zalivanje
Intenzivnost zalivanja je odvisna predvsem od podnebnih in vremenskih razmer na območju, kjer vzgajamo narcise. Rastline imajo največjo potrebo po vodi, ko so mlade, torej v prvi rastni sezoni. Rastline je potrebno zaliti takoj po sajenju in jih vzdrževati vlažne do padavin. Pozimi in takoj po taljenju snega narcis ni potrebno zalivati.
Po cvetenju in v sušnem obdobju je potrebno narcise zalivati vsakih nekaj dni. Če so tla prepustna in če vzgajamo narcise v sredozemskih in suhih podnebnih območjih, je potrebno tla preveriti in čebulice po potrebi zalivati, ko se tla izsušijo. V hladnejših območjih s težkimi glinastimi tlemi, ki zadržujejo vodo, bodimo pri zalivanju previdni zaradi možnega gnitja čebulic. Ko listi narcis ovenijo, lahko čebulice preživijo v popolnoma suhih razmerah. Čebulice v posodah je potrebno zalivati pogosteje.
Gnojenje
Narcise imajo tako kot druge lukovke zagotovljeno zalogo hranilnih snovi, ki se nahaja v čebulici. Pri vzgoji na vrtu gnojenje praviloma ni potrebno, razen v primeru zelo slabih in degradiranih tal. Tla lahko obogatimo tako, da pred sajenjem dodamo kompost ali organsko gnojilo. Gnojenje lahko opravite pred sajenjem ali zgodaj spomladi, ko se pojavijo prvi poganjki.
Čebulic ni dobro gnojiti z gnojilom z visoko vsebnostjo dušika, ampak z blažjimi ali razredčenimi gnojili, kompostnimi čaji ipd. Gnojilo ima lahko višjo vsebnost fosforja, ki je pomemben za pravilen in obilen razvoj cvetov. Potrebno je paziti, da gnojilo ni v neposrednem stiku s čebulico.
Razmnoževanje
Narcise lahko razmnožujemo z delitvijo, s pomočjo opraševalcev ali s semeni. Narcise za vzgojo pogosteje razmnožujemo nespolno (tj. vegetativno), zaradi krajšega časa, potrebnega za rast rastlin. Nespolno razmnoževanje vključuje tudi način delitve čebulic, ki so se razvile iz matične čebulice. Majhne čebulice so videti kot kroglice in rastejo na luskah in steblih matične čebulice, postopek delitve pa pomeni, da majhne čebulice ločimo in jih posadimo jeseni. Tako razmnožena narcisa cveti po nekaj letih. Poleg delitve čebulice je vrsta nespolnega razmnoževanja tudi delitev bazalnih delov matične čebulice.
Presajanje
Presajanje narcis je enostaven postopek in se ne razlikuje od presajanja drugih lukovk. Z lopato je potrebno odstraniti grudo zemlje skupaj s čebulicami. Čebulice po ekstrakciji očistimo s krtačo ali krpo in otresemo odvečno zemljo. Čebulice je potrebno ločiti. Tiste, ki so se razvile na matični čebulici, se zlahka ločijo, tistih, ki se še držijo matične čebulice, pa ne ločimo na silo, ampak pustimo, da dozorijo do konca. Pred presajanjem izločimo vse zakrnele, obolele ali poškodovane čebulice. Čebulice je potrebno čim prej presaditi in po presajanju dobro zaliti.
Pomlajevanje
Posajene čebulice izkopljemo vsakih 5 - 7 let, da ne ustvarjajo vedno več majhnih čebulic. Mlade čebulice pa ločimo in posadimo ločeno, pod pogojem, da je ohranjen bazalni del čebulice, kjer se oblikujejo korenine.
Redčenje
Redčenje narcis izvajamo zaradi nadzorovanja števila cvetov in krepitve korenin. Odvečne rastline je potrebno odstraniti in pustiti 1 - 2 cvetova na rastlino. Prav tako je potrebno redno čistiti zemljo okoli rože in odstranjevati odvečne korenine, še posebej potem, ko narcisa odcveti. Redčenje spodbudi rast novih cvetov in okrepi celotno rastlino.
Obrezovanje
Narcisi ni potrebno porezati listov, dokler ne porumenijo. Rastlina uporablja liste za ustvarjanje energije, ki se nato naslednje leto uporabi za ustvarjanje cvetov. Če liste porežemo, preden porumenijo, rastlina naslednje leto ne bo cvetela. Poleg listov lahko porežemo tudi cvetna stebla. Če ne želimo tvorbe semen, odstranimo odcvetele, ovenele in suhe cvetove. Če želimo nabirati seme, odrežemo suhi strok na cvetu. Obrežemo lahko tudi liste narcis, vendar zelo zmerno.
Priprava na naslednjo sezono
Pred naslednjo sezono sajenja je potrebno čebulice pregledati in ločiti dobre od potencialno gnilih. Zdrave čebulice posadimo v predhodno pripravljeno in pognojeno zemljo. Če v vrste posadimo več čebulic, priprava vključuje oblikovanje gredic in vrst. Če čebulice sadimo v obstoječe gredice, ni posebnih priprav, razen izkopavanja sadilnih jamic.
Bolezni
Pri komercialni in intenzivni vzgoji lahko bolezni narcis povzročijo veliko gospodarsko škodo. Kljub temu so bolezni pri vzgoji narcis na vrtu redke, še posebej, če jih sadimo v kombinaciji z drugimi cvetličnimi in zelenjavnimi vrstami, torej če je v vrtu stabilna biodiverziteta. Narcise lahko napadejo patogene glivice (Fusarium, Botrytis), bakterije in virusi.
Fusarium
Patogena glivica Fusarium oxysporum f. sp. narcis se prenaša s prstjo in povzroča gnitje korenin, čebulic in nadzemnih organov ter venenje žil. Ta glivica povzroča tudi porumenelost listov, kar posledično negativno vpliva na proces fotosinteze ter normalno rast in razvoj rastline. Velja za najnevarnejšo bolezen narcis, trosi pa lahko ostanejo v zemlji več let, zato se je naslednjih pet let potrebno izogibati sajenju narcis na okuženem mestu. Nekatere sorte narcis so bolj občutljive in dovzetne za okužbe, medtem ko so sorte, kot so N. triandrus, N. tazetta in N. jonquilla, relativno odporne.
Botrytis
Patogena glivica Botrytis narcissicola se pogosto pojavi pri nepravilnem skladiščenju čebulic. Povzroča poškodbe čebulic, simptomi pa se kažejo tudi na listih. Začetni simptomi so podobni simptomom ožiga. Na lezijah se oblikujejo konidialne (sterilne) mase, oboleli listi pa se zvijajo.
Simptomi na čebulicah se kažejo kot svetlo rjava oz. temno rjava obarvanost s sivimi konidialnimi masami, kasneje pa se v razpadlih tkivih okuženih čebulic oblikujejo sklerociji. Okužene čebulice zakrnijo s tankimi in rumenimi listi in ne razvijejo poganjkov. Botrytis polyblastis povzroča rjave lise na cvetnih popkih in steblih, zlasti v mokrem vremenu.
Za zatiranje bolezni v intenzivni pridelavi uporabljamo bakrov sulfat, takoj ko opazimo simptome, pa okužene čebulice sežgemo.
Virus narcis
Opisanih je 25 različnih virusov, ki povzročajo škodo narcisam, na primer virus degeneracije narcis, virus poznega rumenenja narcis, virus mozaika, virus rumenih prog, nekrotični virus itd. Latentni virus narcis povzroča nastanek zelenih peg v območje vrhov listov, simptomi drugih virusov pa se lahko pojavijo v različnih oblikah in stopnjah rasti rastlin.
Pogosto lahko opazimo majhne lise na listih in steblih, klorotične proge na listih, rumene proge ali lise na zgornjem delu listov. Proge in pege so lahko hrapave ali zavite, posledice virusnih bolezni pa so rast manjših cvetov, ki so lahko tudi progasti ali pegasti, prezgodnje staranje čebulice, zmanjšana velikost čebulic in skupnega pridelka ter zaviranje rasti. Virusne bolezni narcis so bolezni, ki se predvsem pojavljajo pri komercialni pridelavi, redkeje pri vzgoji na vrtu.
Pseudomonas
Čeprav so pri vzgoji narcis bakterijske bolezni neobičajne in redke, obstajajo primeri okužbe s Pseudomonas, ki povzroča bakterijsko progavost in s Pectobacterium carotovorum sp. carotovorum, ki povzroča bakterijsko mehko gnilobo. Pri vzgoji na vrtu so najboljši načini za preprečevanje bolezni večje razdalje pri sajenju, natančen pregled čebulic pred sajenjem, pravilno odstranjevanje okuženih čebulic in pravilno zalivanje rastline (ne zalivati po listih).
Škodljivci
Tako kot pri boleznih so napadi škodljivcev pogostejši v intenzivnih komercialnih nasadih narcis. Najpogostejši škodljivci so listne uši, muhe, pršice, ogorčice in polži.
Listne uši
Z listi narcis se včasih prehranjujejo zelene breskove in krompirjeve listne uši. Listne uši lahko poleg tega, da sesajo rastlinske sokove in povzročajo škodo na rastlini, prenašajo virusne bolezni in s tem posredno povzročajo škodo. Listne uši lahko foliarno tretiramo z naravnimi pripravki na osnovi grenkih in strupenih snovi, na primer s pelinom, česnom, neemom. Če napad ni močan, jih lahko odstranimo ročno ali z vato, namočeno v malo alkohola ali olja.
Muhe
Narcise napada več vrst muh, na primer Merodon equestris, Eumerus tuberculatus in Eumerus strigatus. Spomladi in poleti, zlasti junija, ti škodljivci odlagajo jajčeca v tla blizu čebulic narcis. Ličinke, ki se izležejo iz jajčec, skozi zemljo pridejo do čebulic in požrejo njihovo notranjost. Prezimijo v prazni lupini čebulice, se aprila zabubijo, odrasla muha pa se pojavi maja. Ena samica muhe lahko odloži do 50 jajčec. Muhe lahko odpravimo z naravnimi hortikulturnimi olji, uporabimo pa lahko tudi sredstva za privabljanje ali odganjanje muh.
Ogorčice (nematode)
Narcise so lahko dovzetne za ogorčice, med katerimi je najbolj nevarna Ditylenchus dipsaci, ki povzroča bolezen, pri kateri se listi izkrivijo in porumenijo. Simptomi se kažejo v obliki zastoja rasti, rumenih peg, zvijanja in poškodb listov. Stebla imajo pogosto koničaste nabrekle dele. Ko se odrasle ogorčice preselijo v luske čebulice, postanejo luske mehke, sive in ohlapne. Močno okužene čebulice se lahko razcepijo.
Listi rastline postanejo mlahavi in se lahko upognejo, kar lahko privede do defoliacije rastline. Okužene čebulice je potrebno uničiti, kjer pa je okužba huda, se je naslednjih pet let potrebno izogibati sajenju narcis.
Druge ogorčice, ki poškodujejo narcise, so Aphelenchoides subtenuis, ki prodre v korenine in Pratylenchus penetrans, glavni povzročitelj gnitja korenin narcis. Ogorčice so lahko tudi prenašalci virusnih bolezni. Najbolj znana naravna metoda v boju proti ogorčicam je sajenje žametnice, ki v tla sprošča nematocidno spojino.
Uporaba
Uporabo narcis so opisali že v stari Grčiji. Čeprav čebulica narcise vsebuje strupene alkaloide, je zabeležena uporaba te rastline v ljudski medicini in kozmetiki. Zaradi možne toksičnosti je potrebno narciso uporabljati previdno in premišljeno, le po preverjenih receptih in izkušnjah.
Nabiranje
Pri intenzivni vzgoji narcis je nabiranje mehanizirano. Pri vzgoji narcis na vrtu za lastne dekorativne in estetske namene je nabiranje preprosto in hitro. Če narcise nabiramo, da bi jih imeli čim dlje v vazi, potem jih nabiramo preden odcvetijo popki. V fazi še neodprtega cveta so popki in barva cveta zlahka vidni. Nabrani cvetovi se odprejo po nekaj dneh, v vazi pa lahko zdržijo 7-10 dni. Pri nabiranju narcis si je dobro nadeti rokavice, saj stebla izločajo sluz, ki lahko povzroči rahlo draženje kože.
Po nabiranju je potrebno narcise pustiti vsaj 3 ure v hladni vodi, da iz stebel odteče sluz. Narcis v aranžmajih ni priporočljivo mešati z drugimi cvetličnimi vrstami, saj je sluz narcis strupena in lahko povzroči skrajšanje življenjske dobe aranžmaja.
Skladiščenje
Ko smo čebulice izkopali, jih je potrebno očistiti in dobro posušiti. Čebulice lahko nato hranite v zračni vrečki (npr. mrežici za zelenjavo). Če shranjujemo večjo količino čebulic, jih lahko hranimo v kartonski škatli, vendar je bolje, da se med seboj ne dotikajo. Pomembno je, da je skladiščni prostor dobro zaščiten pred vlago in da so čebulice v temi. Čebulice tako do jesenskega sajenja hranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru.
Kulinarika
V kulinariki narcise redko uporabljamo ravno zaradi naštetih strupenih alkaloidov, kot je likorin, ki se nahaja v listih in čebulici. Čebulica je strupena za ljudi in živali. Toksičnost je odvisna od vrste, primere zaužitja čebulic narcis jonquil in psevdonarcis pa so spremljale akutne bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje in driska, nevrološke in srčne motnje ter tresenje. Okrevanje po zastrupitvi z narciso je običajno hitro, v primeru zaužitja večjih količin pa lahko pride do smrti, zato narcisa ni primerna rastlina za kulinarično uporabo. Poleg tega imajo čebulica in drugi organi rastline neprijeten okus.
Kozmetika
V kozmetiki se zaradi dokazanih antioksidativnih učinkov na človeško kožo uporablja izvleček čebulic nekaterih vrst narcis, in sicer v kozmetičnih pripravkih proti staranju, obstajajo pa tudi formulacije, ki se uporabljajo v izdelkih za nego obraza, telesa, las in oči. Izvleček čebulice narcise Tazetta se uporablja tudi kot sredstvo za ohranjanje dolžine telomerov, ohranjanje mladostnega videza in zmanjšanje gub ter povečanje elastičnosti kože.
Medicina
V tradicionalni medicini narciso kot zdravilo omenjajo Hipokrat, Dioskorid, Efez, Pinij in številni drugi antični zdravilci po vsej Grčiji, na Kitajskem, na Bližnjem vzhodu, v Srednji Ameriki in Afriki. Čebulice nekaterih vrst narcis vsebujejo antineoplastično spojino narciclasine. Rimski zdravnik Aulus Cornelius Celsus je korenino narcise opisal kot mehčalno, erozivno z "močjo, da razprši vse, kar se je nabralo v kateremkoli delu telesa".
Čebulice N. tazetta so uporabljali kot zdravilo za abscese, kot kontracepcijsko sredstvo in pri histeriji. Mazilo, imenovano "Narcissimum" nanašajo na rane, zvine, boleče sklepe in različne lokalne bolezni. Cvetove v prahu uporabljajo tudi v medicini, kot sredstvo za bruhanje, dekongestiv in za lajšanje griže v obliki sirupa ali poparka. Francozi so cvetove uporabljali kot antispazmodik, Arabci pa kot olje proti plešavosti in kot afrodiziak.
Gospodarstvo
Zaradi že omenjene toksičnosti alkaloidov so narcise uporabljali kot repelente, učinkovite pa so lahko tudi pri zatiranju gliv, plesni in bakterij. Nekateri alkaloidi iz čebulic narcis so bili uporabljeni v kmetijski pridelavi kot repelenti za glodalce. Potencial za uporabo narcis v različnih gospodarskih sektorjih se pripisuje rastlinskim spojinam, ki imajo koristne biološke lastnosti, vključno z antivirusnimi, antibakterijskimi, protiglivičnimi, antimalaričnimi, insekticidnimi, citotoksičnimi, protitumorskimi, antiagregacijskimi, antifertilnimi, feromonskimi, inhibitornimi in alelopatskimi lastnostmi.
Danes so narcise pomembna hortikulturna kultura, ki je pomembna v panogi cvetličarstva. Glavno središče pridelave narcis je Nizozemska - od 16.700 ha na katerih gojijo lukovke, narcise zasedajo približno 1.800 ha. V letu 2010 je bilo na 1.578 ha pridelanih 470 sort. Daleč največjo obdelovalno površino ima sorta miniaturne narcise 'Tête-à-Tête', ki ji tesno sledi 'Carlton'.
Zanimivosti
Narcise naj bi na vrtu prvič posadili okoli leta 300 pred našim štetjem. Grški botanik in filozof Theophrastus je naštel in opisal številne najzgodnejše znane vrste narcis, v Britanijo pa so jih prinesli Rimljani. V 19. stoletju so začeli z vzgojo in botanično klasifikacijo številnih vrst narcis. Zaradi njihove priljubljenosti je bilo vzgojenih na tisoče kultivarjev.
Vonj narcis je bil skozi zgodovino pomembna sestavina parfumov, omamni vonj pa izvira iz eteričnih olj, ne alkaloidov.
Domnevajo, da je rastlina dobila ime iz grške mitologije po mladeniču, ki je bil obseden sam s sabo in svojo lepoto. Nekega dne je ob pogledu na svoj odsev v jezeru padel in se utopil, na kraju, kjer je umrl, pa so zrasle narcise.
Obstaja dolga zgodovina uporabe narcis kot stimulansov in za povzročanje stanj, kot so trans in halucinacije.
Na Zahodu je narcisa simbol nečimrnosti, na Vzhodu simbol bogastva in sreče. V perzijski literaturi je narcisa simbol lepih oči. V zahodnih državah narcise povezujejo tudi s pomladnimi prazniki, kot sta Velika noč in post.
V islamski kulturi je narcisa ena bolj priljubljenih vrtnih cvetlic, omenjajo pa jo številni ugledni pesniki, kot sta Rumi in Ghalib.
Foto: Couleur / Pixabay
Dodaj odgovor