Materina dušica (lat. Thymus serpyllum) je vrsta timijana, ki je del roda ustnatic. Ljudska imena prave materine dušice so še babičina dušica, timijan, divlja bazilika ali maternika. Rod ustnatic vsebuje več kot 7.000 vrst rastlin, značilnih za sredozemsko področje. Ime je dobil po vencu, ki izgleda, kot da bi imel zgornjo in spodnjo ustnico.
Večina teh vrst ima zdravilne učinke in eterična olja. Nekatere izmed pomembnejših med njimi so žajbelj, rožmarin, timijan, črna kopriva in kraški šetraj. Njeno ime izvira iz grčke besede "thymon", kar pomeni pogum, ker se verjame, da so se vojaki pred bitkami kopali v kopel z materino dušico.
Materino dušico sestavlja veliko število trajnic, ki najpogosteje rastejo v obliki grmov ali polugrmov. Lahko raste pokončno ali kot plezalna rastlina. Steblo se razlikuje med različnimi vrstami. Razen pokončne ali polegle, je lahko tudi okrogle ali štirikotne oblike. Je tenko in gosto, v spodnjem delu olesenelo. Olesenela stebla so pokrita z belimi krogci. Korenina je razvejana in raste globoko. Dobro se prilagodi tlu z ovirami, kot so, na primer, kamenje.
Listi so drobni in navzkrižno razporejeni ter se precej razlikujejo po obliki. Običajno so jajčaste oblike, s celimi robovi, kožnati na dotik in s kratkimi peclji. Cvetovi so drobni in prijetnega vonja, nameščeni na začetku stebla ter ustvarjajo okroglaste ali grozdaste šope. So svetlorožičasti ali (običajno) beli, cvetijo od maja do septembra. Ima delne plodove, ki se pozneje razpadejo na štiri manjše okrogle plode.
Materina dušica je avtohtona sredozemska rastlina in zato dobro raste na revnem in sušnem področju. Rad ima osončena mesta. Kot samonikla rastlina raste v obliki nizkega grmičevja ob poteh ali ob gozdnih robovih. Zanimivo je to, da je aromatičnejša tista rastlina, ki je rastla v divljini in na kamnitem terenu v primerjavi s tisto, ki je vzgojena na plodnih tleh. Nabira se in se goji največ zaradi opojnega vonja, eteričnega olja in zaradi uporabe kot začimbo. Del je številnih kultur in kuhinj, priljubljena je pa tudi kot okrasna rastlina zaradi svojih aromatičnih cvetov.
Sorodniki
Vrste
Materina dušica vseboje okrog 35 drugih vrst, ki imajo podobne značilnosti. Razširjene so na področju Sredozemlja. Vse so trajnice, največja razlka je v tem, ali so plezajoče ali pokončne. Razen vrst, ki se lahko najdejo v divljini, obstajajo tudi številne druge, ki so nastale s križanjem in se gojijo kot okrasne rastline zaradi lepih cvetov in okrasnih listov. Nagnjene so k križanju tudi v naravi in se zato tudi tam pogostokrat najdejo hibridi. Sledijo nekatere izmed najbolj znanih in najpogosteje gojenih vrst na našem območju.
Divja materina dušica se imenuje tudi vrtni timijan. Gre za vzgojeno vrsto materine dušice, značilna za sredozemsko območje. Njeno steblo je plezajoče. Je večletnja rastlina, ki je priljubljena zaradi eteričnega olja in aromatičnih cvetov. Obstajata dve podvrsti, ki se razlikujeta po obliki listov. Angleška ima širše, frncoska pa ožje liste. Gre za najbolj aromatično vrsto, znano po svoji bujni rasti. Goji se tudi kot okrasna rastlina.
Navadna materina dušica
Navadna materina dušica ali poljski timijan je tipična materina dušica, ki se najpogosteje srečuje v divljini. Znana je po plazečih steblih in rožičastih cvetovih. Močno diši in je medonosna rastlina, ki privlači čebele. Ima dolgo zgodovino in številne zdravilne značilnosti. Zato je poimenovana tudi "antibiotik za revne". Danes se iz nje proizvajajo eterična aromatična olja. V sušeni obliki se uporablja za čaj ali kot začimba.
Thynus seropylum Goldstream
Gre za eno izmed vzgojenih vrst materine dušice z značilnim zlatnim listjem, po katerem je tudi dobila ime. Je zelo odporna plezajoča rastlina, ki se goji večinoma za dekorativne namene. Je zimzelena rastlina, ki je odporna tudi na dolge suše.
Thymus serpylum Lemon Curd
Ta vrsta je še ena večletna rastlina, ki lahko raste na revnnih, tudi peščenih tleh. Dobro prenese sušo. Je zelo odporna in lahkotna za gojenje, goji se pa tudi zaradi aromatičnih belorožičastih cvetov. Listi so močno zelene barve in dišijo po limoni.
Thymus serpylum Lucy
Ta vrsta je tudi zelo odporna in obožuje dolga sončna razdoblja. Zelo redko cveti in ima majhno število cvetov. Goji se zaradi listov. Listi imajo antiglivične in antibakterijske značilnosti ter so zelo aromatični, če se uporabljajo kot začimba v kuhinji.
Kuminova materina dušica
Kuminova materina dušica je zimzelena vrsta, ki lahko naraste do 2 m v višino. Goji se največ kot okrasna rastlina, ker cveti tekom celega leta. Cvetovi imajo barvo vrtnic in so zelo aromatični. Listi spominjajo na kumino in se zato pogosto uporabljajo v kulinariki.
Gojenje
Materina dušica je odporna rastlina, ki ne zahteva veliko za dober pridelek. Ustreza ji suša in daljša razdoblja brez dežja. Zanimivo je to, da je aromatičnejša, če raste v divljini, na revnejših tleh. V nadaljevanju prinašamo nekaj nasvetov, ki lahko pomagajo k njenemu gojenju.
Kolobarjenje
Pri gojenju materine dušice je najpomembnejše paziti na dobro kolobarjenje zaradi preprečevanja razvoja bolezni. Sadi se na razmiku 25 - 40 cm s ciljem, da bi imela dovolj prostora za rast. Goji se kot enoletna rastlina. Na istem polju se lahko goji na vsaka 3 - 4 leta. Kot predkulturo dobro prenaša stročnice, najbolj fižol in grah. Na nekaterih površinah se lahko goji tudi več let zaporedoma, pod pogojem, da se pravilno neguje. Lahko se trajno nasadi in goji na robovih vrta kot začinska rastlina, toda se v tem primeru treba izogibati rožmarinu in baziliki.
Zalivanje
Materina dušica preferira suha tla in dobro prenese sušo. Obilno zalivanje ji lahko povzroči gnitje korenine. Ni je potrebno veliko zalivati, saj bo sama izkoristila vlago iz tal, zahvaljujoč razvejani korenini. Če se goji na zaprtem je povsem dovolj zmerno zalivati enkrat tedensko.
Gnojenje
Materina dušica dobro prenaša suha tla in ne zahteva večjih količin hranljivih snovi za dober razvoj. Zato je najboljše gnojiti predkulture. V tem primeru je zahtevana globlja obdelava tal in gnojenje s hlevskim gnojem, ki bo organsko obogatel zemljo. Mineralna gnojila se uporabljajo pri jesenski obdelavi tal. Za ta namen so najbolj primerna gnojila, bogata z dušikom in s kalijem. Pred presajanjem se lahko doda mineralno gnojilo, bogato z dušikom, kakor bi se spodbudil proces rasti korenine. Dohranjevanje z mineralnimi gnojili se opravlja nekajkrat letno, če gre za večletno gojenje.
Razmnoževanje
Materina dušica se razmnožuje s semenom in z reznicami. Seme dozori po cvetenju. Za razmnoževanje s semenom je potrebno izbrati kakovostna in preverjena semena. V primeru razmnoževanja z reznicami se proces opravlja spomladi. Vzamejo se mlade, zelene reznice, ki se režejo na 5 do 8 cm globine in se presajajo v substrat. Reznica se lahko pritrdi s kolom.
Presajanje
Materina dušica se najpogosteje presaja, ko je rastlina zadostno razvita, kar pomeni, da je korenina razvejana in da ima vsaj dve razvite vejice. Rastlina se presaja pozno spomladi ali zgodaj poleti. Pri tem je ni potrebno veliko zalivati. Pri presajanju je pomembno, da se korenina ne loči ali poškoduje.
Tla
Največ ima rada srednje lahka tla, ki so sušna in ne obdržujejo vode. Lahko preživi na revnih in suhih tleh, ne moti je niti prisotnost kamenj ali drugih korenin. Za nadzorovano gojenje zahteva srednje lahka tla z zadostno količino in z dobrim pretokom vode. Nekaterim vrstam ustrezajo tudi tla, pomešana s peskom v kombinaciji s plodnimi tlemi.
Podnebje
Materina dušica je značilna rastlina sredozemskega podnebja. Raste na nadmorskih višinah do 1700 m. V divljini je samonikla in se lahko najde na osončenih delih ob poteh ali ob robovih travnikov. Rada raste tudi v sredozemskih makijih in se izogiba zaščitenim območjem. Raste v šopih in je večletna rastlina. Nekatere sorte rastejo tudi na peščenih tleh. Vzdrži sušo s pomočjo globoke in razvejane korenine ter kožnatih listov.
Sajenje
Sajenje je možno iz semena ali s sadikami. Prinašamo nekaj nasvetov, ki lahko pomagaju k boljši setvi.
Čas sajenja
Setev se lahko opravi na odprtem pri koncu aprila ali začetku maja. Če se sadi v obliki sadik se goji v kontejnerjih, v katerih se v zaprtem seje na substrat tekom februarja. Setev v kontejnerje se lahko opravi tudi jeseni. Sajenje sadik se opravlja zgodaj poleti, ko je rastlina dovolj razvita. Optimalna temperatura za klitje je met 15oC in 20oC.
Sejanje
Neposredna setev se opravi najpogosteje pri gojenju navadne in divlje plezajoče materine dušice. Seme se seje v zaprtem, v kontejnerje s substratom. Potem, ko rastlina vzklije in začne rasti, jo je potrebno presaditi na končno mesto vzgoje. Lahko se seje tudi neposredno v polje s pomočјo sejalke za drobno seme, in sicer v širše vrste. Za setev se uporablja tretirano in kakovostno seme, ki se seje na globino med 1 in 2 cm. Ni potrebno preveč zalivati, ker preveč vlage lahko pripelje do gnitja semena.
Sajenje sadik
Materina dušica se pri dolgotrajnem gojenju sadi iz sadik, s ciljem zagotavljanja boljšega uspeha rastline. Sajenje sadik se opravlja na odprtem pozno spomladi ali zgodaj poleti. Optimalno je presaditi sadiko potem, ko razvije vsaj dve vejice. Sadika se presadi na končno mesto gojenja z upoštevanjem 30 - 40 cm razmika. V toplejših krajih je sadiko optimalno posaditi tekom jeseni zato, da bi bila pripravljena za trgatev v maju naslednje leto.
Gojenje na vrtu
Za gojenje na odprtem je rastlino potrebno posaditi na osončenem in osvetljenem mestu. Pomembno je izogibati se zasenčenim območjem. Če se goji kot začimbna rastlina se lahko sadi na obrobnih delih vrta, vendar jo je treba zaščititi pred nizkimi zimskimi temperaturami. V vrtu se lahko goji s pravilnim kolobarjenjem, kot enoletna ali večletna rastlina.
Gojenje v rastlinjaku
Materina dušica se goji v rastlinjaku kot sadike za nadaljnje gojenje. Seje se v kontejnerje, da bi se korenina previlneje razvila. Pri gojenju na odprtem se lahko seje jeseni ali celo tekom februarja. Pomembno je, da bo minimalna temperatura 15oC. Zalivati je treba enkrat tedensko z deževnico. Pri dolgotrajnejšem gojenju je potrebno rastlinjak redno prezračevati.
Gojenje v posodah
Vse sorte materine dušice se lahko gojijo v loncih, saj ne zahtevajo veliko zalivanja. Sadika se sadi v substrat, in zato rastlina noče veliko dohranjevanja. Dohranjevanje je opravičeno šele čez eno leto gojenja, s ciljem, da bi se spodbudila rast. Zaliva se enkrat tedensko in je zelo pomembno zagotoviti dobro propustnost vode. Rastlina se tekom poletja drži na odprtem in na soncu, pozimi pa v zaprtem, običajno na južni strani. Preferira vlažnejše prostore in se zato pogosto goji v kuhinjah.
Nega
Materina dušica je rastlina, ki je zelo odporna in ne zahteva skrbnega negovanja. Je enostavna za vzdrževanje in se goji kot večletna kultura. Prinašamo nekaj nasvetov za pravilno nego, ki lahko pripomorejo k njenemu gojenju.
Faza mirovanja
Materina dušica je v fazi mirovanja od začetka oktobra do februarja. V tem obdobju jo je potrebno zaščititi pred nizkimi temperaturami s pokrivanjem z agrotekstilom ali z vnašanjem v hišo, če se goji v kozarczu. Tekom faze mirovanja dobro preživi pri nižjih temperaturah, vendar ne prenaša daljšega mraza brez snega. V času mirovanja se rastlina deli v šopih in se presaja na drugo polje.
Vzdrževanje nasadov
Vzdrževanje nasadov zajema kultiviranje, okopavanje s plevenjem in zalivanje. Kultiviranje zajema drobljenje skorjice in obdelava tal, kar pospeši rast in dovod kisika. Okopavanje je potrebno opravljati večkrat letno, glede na prisotnost plevela, posebej prvo leto, s čemer se prepreči, da plevel popolnoma zaduši kultivirane rastline. Odpravljanje plevela je najboljše opraviti ročno in s pozornostjo, da se ne poškodujejo mlade rastline. Zalivanje je potrebno v dolgotrajnih sušnih obdobjih, oziroma, če je rastlina ostala brez vode vsaj mesec dni. Najboljši način namakanja je kapljični sistem.
Redčenje
Redčenje se opravlja pri neposredni setvi v tlo z mehanskimi sejalkami. Rastline je treba redčiti na vsaj 30 cm razmika s ciljem, da bi se nasad čim boljše razvil. Postopek se opravlja 2 do 3 tedne po setvi. Potem se lahko mlade rastline presadijo na drugo mesto. Redčenje je zaželjeno tudi pri gojenju v kontejnerjih zato, da bi vsaka rastlina imela dovolj prostora za razvoj korenine pred presajanjem.
Rezanje
Rastline se režejo po cvetenju zaradi izboljšanja nadaljne rasti. Tekom julija ali na začetku avgusta se kosijo na 5 cm višine zaradi obnavljanja vegetacije in spodbujanja rasti. Po košnji je zaželjeno rastline dohraniti z mineralnimi gnojili in enkrat zaliti za boljšo rast. Rastlina se reže tudi če gre za dekorativno gojenje, s čemer se doseže željena oblika.
Trgatev
Trgatev se prične že v juniju. Socvetja se nabirajo s škarjami ali z ostrim nožem. Potrebno se je izogibati trganju listov ali vejic, ker se tako poškoduje korenina. Vejice se režejo do olesenelega dela iz razloga, da je uporaben samo zeleni del. Ponovno razcvetela socvetja se nabirajo tri tedne po košnji in kultivaciji. Trgatev lahko traje vse do prvega mraza.
Sušenje
Rastlina se suši v sušilnicah na temperaturi 40-50oC ali v senci na nižjih temperaturah. Pomembno je ne dotikati se rastline tekom sušenja, ker je listje zelo občutljivo in lahko odpade. Pomembno jo je tudi obračati z lesenimi palicami, sicer lahko izbubi zdravilne učinke in se pretvori v slamo. Pridelek suhih socvetij je med 400 in 800 kg na hektar. Pridelek zelene mase pa med 1000 in 2000 kg na hektar.
Skladiščenje
Sveža materina dušica se po trgatvi lahko skladišči v hladilnici do največ teden dni ali dokler ne ovene. Posušena rastlina se lahko skladišči na suhem mestu tudi do 6 mesecev. Listi se običajno odstranijo s stebla in se hranijo v škatli kot začimba ali kot čaj v vrečkah.
Bolezni
Materina dušica je zelo odporna na surove vremenske pogoje, vendar tudi njo napadajo bolezni, ki se pojavijo v celotni njeni družini. Zaradi kožnatosti lista se bolezni v vsakem primeru redkeje pojavijo. V nadaljevanju prinašamo nekatere izmed najpogostejših in nasvete kako se proti njim boriti.
Pegavost lista
Pegavost lista je glivična bolezen, ki se najpogosteje pojavi zaradi prevelike gostote nasada, zaradi slabega semena ali okuženih sadik. Listi dobijo majhne rumenkaste pegice, ki sčasoma postanejo rjave in povzročijo padec listov. Pomembno je pustiti dovolj prostora med vsako sadiko zaradi zagotavljanja pretoka zraka in znižanja verjetnosti širjenja glivic. Če se vseeno pojavi je potrebno odstraniti okužene rastline. Seme in rastline se lahko preventivno tretirajo s fungicidi.
Gniloba korenine
Gnilobo korenine povzroči glivica pri povečani in dolgotrajni količini vode v tleh. Materina dušica je tudi sicer občutljiva na preveliko vlažnost, omenjena glivica lahko le pospeši postopek gnitja. Gnitje korenine je opazno ko se rastlina začne sušiti, vendar je tedaj že prepozno. V takšnem primeru je rastlino potrebno uničiti. Tla, v katerih je najdena glivica, se morajo tretirati s fungicidi. Priporočljivo je izogibati se sadnji iste vrste 3 do 4 leta.
Škodljivci
Materina dušica je znana po aromatičnem vonju in eteričnih olj, ki zavračajo škodljivce. Na našem območju niso opaženi napadi škodljivcev, ki bi lahko povzročili škodo na rastlini ali na nasadu. Materina dušica se pogostokrat sadi in vzgaja na robovih vrtov prav z namenom zavračanja škodljivcev in žuželjk, ki bi lahko škodili ostalim rastlinam. Če se vseeno pojavi kakšen škodljivec, se rastlina lahko tretira z insekticidom.
Uporaba
Materina dušica ima dolgo zgodovino uporabnosti in različne načine, na katere lahko pomaga. Uporablja se v številnih panogah in ima zelo ugodne učinke na ljudi. Ni zanimiva za gojenje kot krmo, vendar je priporočljivo, da koze in ovce pasejo materino dušico zato, da bi njihovo mleko imelo aromatični okus.
Ozimnica
Kulinarika
Materina dušica se uporablja v kuhinji redkeje sveža, pogosteje pa posušena. Z drgnjenjem pušča zemljast in poprast vonj ter pikanten okus z dozo nageljnovih žbic.
Iz sveže rastline se, z dodatkom žganja, pripravijo likerji. Lahko posluži tudi kot osnovo za druge alkoholne pijače. Zaradi močne aromatičnosti jo je treba znati pravilno dozirati. Dobra je za prebavo in pomaga k razgradnji mastne hrane. Zato se uporablja kot dodatek k mastnejšim jedem, kot so golaži ali enolončnice. Pogosto se doda k osnovam za omake, neizogibna pa je kot začimba v mesnih omakah. Zaradi močnega okusa, ki pušča svojo noto, se dobro se ujema s perutninskim mesom in z morskimi plodovi. Brez težav prenaša dolga kuhanja in le redkoma izgublja okus.
Materina dušica je pomembna začimba v številnih orientalnih in sredozemskih jedeh, še posebej je prisotna v italijanski kuhinji. Dobro se kombinira s številnimi živili in začimbami, kot so: piment, bazilika, lovor, čili paprike, česen, majaron, rožmarin, korenček, korza, jagnjetina, por, zajčevina, paradižnik in gobe. Hkrati je tudi sestavina mešanice začimb provansalskih zelišč.
S kuhanjem materine dušice v jabolčnem ali vinskem kicu se pripravi kis iz materine dušice, ki je aromatičnega okusa in je odličen kot dodatek solatam ali ribam.
Kozmetika
Materina dušica ima protibakterijske in protivnetne učinke ter je zato sestavina naravnih krem za boj proti aknam in drugim kožnim težavam. Zaradi močnega učinkovanja eteričnih olj se ne sme nanašati na kožo ali pod nos dojenčkov in nosečnic.
Medicina
Materina dušica je znana kot "antibiotik za revne" zaradi svojega antibakterijskega učinkovanja. V ljudski in v znanstveni medicini je pogosto uporabljena zaradi njenih številnih pozitivnih učinkovin. Iz suhih listov se pripravi čaj, ki se pije pri vnetem grlu ali za izpiranje pri težavah z dlesni ali z ustnimi ranicami.
Z inhalacijo materine dušice se zdravijo kašelj in bolezni dihal. Pomaga pri dolgotrajnem kašlju, bronhitisu, vnetju grla in hripavisti. Čaj, ki se pije iz zdravstvenih namenov, se mora kuhati iz preverjenih in celih rastlin, saj se zdravilne učinkovine z mletjem izgubijo. Čaj se kuha v zaprti posodi z zadostno količino posušenih rastlin in se zasladi z medom. Pomaga tudi pri neredni menstruaciji in za spodbujanje poroda.
Materina dušica se uporablja tudi kot zdravilo proti mačku in za zdravljenje alkoholizma. Uporablja se tudi za zdravljenje depresije z aromaterapijo. Njeno eterično olje je bogato s timolom in ima blažilni učinek pri revmi.
Zanimivosti
Uporabnost materine dušice je znana že iz časov starih Grkov, ki so verjeli, da zdravi vse notranje bolezni (s tem so verjetno menili bolezni prebave). Znano je, da izvira iz južne Evrope, a najverjetneje so jo poznali tudi stari Egipčani. Znano je tudi to, da so jo stari Rimljani vstavljali v svoje zaloge žita kot sredstvo proti kvarjenju. V srednjeveških časih se je razširila njena uporabnost kot zdravilo za bolezni jeter. Znano je, da je tudi Karel Veliki zahteval, naj se materina dušica sadi zaradi njenih učinkovin. Pozneje se je razširila po celem svetu. Danes se, razen v Evropi, goji tudi v Afriki in v ZDA.
Materina dušica se je hitro razširila po celem svetu in je prisotna v številnih nacionalnih kuhinjah. V francoski kuhinji se uporablja v kombinaciji z dušenimi jedmi in črnim vinom. V mehiški kuhinji se pogosto uporablja s čili paprikami. Uporablja se tudi v kreolski in angleški kuhinji, kjer se doda v polnjenja za pite.
Zaradi antibakterijskih učinkov je posebej dobra za pašo čebel, ki jo zelo rade oprašujejo. Lahko dá do 180 kg meda na hektar. Med je močno rumene barve in aromatičnega okusa. Je zelo cenjen zaradi okusa in zdravilnih učinkovin.
Posebej je zanimiva uporaba materine dušice v srednjem veku, ko se je uporabljala v takoimenovanem "kisu štirih tatov". V kis bi se skupaj pomešali žajbelj, materina dušica, timijan in česen. V tem času so verjeli, da ta pripravek lahko prepreči in zdravi kugo.
Foto: bernswaelz / Pixabay
Dodaj odgovor