Melisa (lat. Melissa Officinalis L.), ki jo ljudsko poimenujemo tudi aselnica, čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medenika, medovka, oselnica, osenika, rojevnica, je zdravilna samonikla rastlina, ki tako kot številne druge zdravilne rastline - timijan, majaron, sivka, meta, rožmarin, bazilika in origano izhaja iz družine ustnatic (Lamiaceae). Dragocena je zaradi svojega eteričnega olja, ki se uporablja v farmacevtski in kozmetični industriji, veliko pa se uporablja tudi v gospodinjstvu za pripravo čajev ali kot začimba.
Melisa izvira iz Sredozemlja, od koder se je razširila v Malo Azijo in Severno Ameriko. Zapisi o tej rastlini segajo v leto 300 pr. v staro Grčijo, kjer jo je opisal Teofrast (Historia Plantarum). V naravi jo najdemo ko samoniklo rastlino ob potokih in v razredčenih listnatih gozdovih ali ob njihovih obronkih, vendar jo zaradi preproste vzgoje pogosteje gojimo kot nabiramo.
Melissa officinalis je trajna zelnata rastlina grmičastega videza, ki lahko doseže višino od 50 do 100 cm. Korenina raste globoko, je tanka in razvejana, stebla so štiriroba, pokončna in razvejana. Po vsaki rastni dobi odmrejo. Na steblu se razvijejo jajčasti oz. srčasti, rahlo nazobčani listi. Na hrbtni strani so vidne kratke, mehke dlake, na zgornji strani pa so listi gladki z izrazitimi rebri. Drobni cvetovi so beli, od svetlo roza do bledo vijoličasti in rastejo v kobulih, cvetenje pa traja od začetka junija do sredine julija. Plodovi so v obliki črnih strokov s 4 oreščki. Rastlina se zlahka razmnožuje s semeni, ki dozorijo do konca avgusta.
Sorodniki
Vrste
Meliso delimo na dve osnovni podvrsti. Subsp. "Officinalis" je pogosto gojena vrsta, prepoznavna po vonju po limoni in meti. Subsp. "Altissima" pa je vrsta, ki izvira iz Nove Zelandije ter je pogosto opisana kot manj dišeča ali celo smrdljiva, z notami sadja, zelišč in vonjem po prahu.
Kultivarji Melisse officinalis:
Variegata
Kultivar melise, imenovan tudi 'Aurea', prepoznaven po zeleno-rumenih vzorcih na listih, ki se pojavijo zgodaj spomladi in izginejo oziroma zbledijo kasneje v rastni dobi (sredi poletja). Zelo dekorativna rastlina, lahko raste tudi v polsenčnih legah, vendar z nekoliko manj izraženo aromo.
Gold
Kultivar matične rastline z zlato rumenimi listi. Cveti z bledo lila cvetovi, bolj mu ustrezajo polsenčne lege, saj sicer listi na soncu dobijo opekline.
Citronella
Kultivar, ki zraste 25 - 30 cm, ima visoko vsebnost eteričnega olja in je odporen na pepelasto plesen. Vonj spominja na limonsko travo (citronelo).
Compacta
Kultivar nižje in širše rasti, visok do 15 cm in širok 30 cm. Ima temno zelene liste, ne cveti in ne daje semen. Ima zmeren vonj.
Quedelinburger
Kultivar, ki se zaradi močnega vonja najpogosteje uporablja za pripravo čajev in začimb. Lahko zraste do višine 50 - 60 cm in ustvari večjo količino zelišč za uporabo.
Gojenje
Vzgoja melise je dokaj preprosta. Oploditev je enostavna in se zato pogosto obnaša kot invazivna vrsta. Če želite na vrtu preprečiti širjenje melise, izberite sterilne sorte, kot je 'compact', ali pravočasno poberite cvetove, da se ne oprašijo.
Tla
Melisa uspeva na skoraj vseh vrstah tal, najprimernejša pa so humusna, zmerno vlažna tla. Občutljiva je na presežek vode v tleh, zato je ne smemo saditi v neprepustna tla (npr. glinasta tla).
Podnebje
Melisa je razširjena v različnih podnebnih sistemih od sredozemskega do celinskega in oceanskega podnebja, od Evrope do Amerike in Nove Zelandije. Po svoji fiziologiji je toploljubna in fotofilna vrsta, kar pomeni, da ima rada toploto in svetlobo. Pod snežno odejo prenese temperature do -25°C, ne prenaša pa zmrzali. V hladnih in oblačnih razmerah se rast in sinteza eteričnega olja zaustavita.
Čas sajenja
Seme melise posejemo spomladi (v maju) na prosto, v zaprtih prostorih pa jo posejemo že marca. Najbolj idealno bi bilo semena posejati v posode 6 - 8 tednov pred zadnjo zmrzaljo in jih presaditi na prosto ali neposredno v zemljo, ko je temperatura tal stalnih 10°C.
Kolobarjenje
Meliso je najbolje posaditi na vrt poleg kapusnic (brokoli, cvetača, ohrovt ...), saj njen vonj odvrača žuželke od napadov na nanje. Glede na to, da privablja čebele in je medonosna rastlina, jo je dobro saditi pod krošnje sadnega drevja, ki zahteva opraševanje, kot so jablana, hruška, češnja, višnja, breskev, marelica, kivi, sliva, oreh, pomarančevec in limonovec.
Melisi ustreza tudi polsenca, pozimi, ko odpade listje, pa jo lahko uporabimo kot zastirko za sadno drevje. Kot sosedo dišavnic in zelišč jo je priporočljivo saditi skupaj z zdravilnim gozdnim korenom, kormarčekom, baziliko, rožmarinom, žajbljem, kapucinko ali slezom.
Faza mirovanja
V zimski fazi mirovanja meliso, ki raste na prostem, porežemo na višino 5 cm. Čeprav bo zaradi mraza videti posušena, bo na začetku rastne sezone ponovno zrasla v bujen dišeč grm. Rastline v posodah prestavimo v zaščiten, a ne pretopel prostor.
Sajenje
Meliso lahko posadimo iz semen in iz sadik. Za pripravo semen je potrebna stratifikacija, ki je razložena v poglavju o razmnoževanju, v nadaljevanju pa si podrobno preberite, na katere vse načine lahko meliso posadite.
Sejanje
Setev je najbolje opraviti zgodaj spomladi, pri tem pa pazimo, da je globina setve približno 0,5 cm, saj semena potrebujejo svetlobo za kalitev. Ko semena posejemo v zemljo, jih je potrebno pokriti z zemljo in obilno zaliti.
Sajenje sadik
Sajenje iz sadik se izvaja jeseni ali spomladi. Če meliso sadimo spomladi, je potrebno prilagoditi datum glede na običajen čas zadnje zmrzali na območju, kjer jo sadimo. Zaradi bujnosti rastline naj razdalja med sadikami ne bo manjša od 20 cm.
Gojenje na vrtu
Meliso lahko gojimo na vrtu vse leto. Na istem mestu lahko ostane do 20 let. Zahteva zelo malo obdelave, obrezovanja ter priprave na zimo. Potrebno pa je okopavanje, če se strdi zgornja plast zemlje ali pojavi plevel.
Gojenje v rastlinjaku
Meliso lahko gojimo v zaprtih prostorih, ki imajo vir svetlobe - okno ali umetno razsvetljavo, vendar ne bo tako dišeča kot tista, ki raste na prostem. Če se odločite za tovrstno vzgojo, jo morate postaviti na neposredno sončno svetlobo vsaj 5 ur dnevno.
Gojenje v posodah
Meliso je v posodah zelo enostavno vzdrževati. Okopavanje ni potrebno, jo pa je potrebno, ko se zgosti, redčiti (oz. presajati), da se korenine preveč ne zapletejo in ne izgubijo svoje funkcije. Pri gojenju v posodah je potrebno paziti na drenažo in meliso občasno pognojiti s tekočim organskim gnojilom. Pozimi posode hranimo na zaščitenem mestu (npr. v neogrevani garaži).
Vzdrževanje nasada
vključuje zalivanje (vendar le, ko je zemlja na površini suha) in gnojenje z organskim gnojilom ali kompostom (če je potrebno). Obrezovanje je pomembno tudi za produktivnost in se običajno izvaja spomladi ali zgodaj poleti, ko je rastlina v fazi rasti. Matična rastlina je odporna na večino bolezni in škodljivcev, vendar ne na vse. Če se nanje ne odzovemo, se občasno lahko pojavijo težave, zato je potrebno zatirati vse bolezni in škodljivce.
Nega
Nega obsega okopavanje, če nastane skorja ali se pojavi plevel, po možnosti večkrat v rastni sezoni. Del nege je tudi zalivanje, ki naj bo enakomerno in usklajeno z vremenskimi razmerami (glej odstavek Zalivanje). Ne smemo pa pozabiti tudi na gnojenje, ki ga lahko na prostem izvajamo s kompostom, pri gojenju v posodah pa s tekočim organskim gnojilom.
Zalivanje
Melisa prenese zmerno sušo, bolje pa uspeva ob zmernem in enakomernem zalivanju. Poskrbite, da bo zemlja, na kateri jo gojite, dobro odcedna in ne pretiravajte z vodo. To pomeni, da če gojite meliso v posodi, morate dobro pripraviti drenažni sloj.
Gnojenje
Pred sajenjem melise je potrebno tla obogatiti z gnojem in/ali kompostom. Vmesno gnojenje ni potrebno, ni pa nič narobe, če meliso občasno pognojimo s kompostom. Če tla niso apnenčasta, je tudi priporočljivo, da vsakih nekaj let dodamo malo kalcija. Če meliso gojimo kot sobno rastlino, jo je dobro občasno pognojiti z organskim gnojilom.
Razmnoževanje
Matično rastlino lahko razmnožimo s semeni in s potaknjenci. V nadaljevanju ugotovite, kateri način vam najbolj ustreza, saj smo podrobno razložili oba postopka.
Razmnoževanje s semeni
Melisa se zelo dobro razmnožuje s semeni. Po želji lahko seme naberemo in ga posejemo kam drugam. V tem primeru je potrebno seme pred sajenjem stratificirati (shraniti v hladilniku ali zamrzovalniku 7 dni oziroma najmanj 36 ur pri -18°C). Semena je potrebno posejati na toplem (notranjem) in svetlem mestu, ker za kalitev potrebujejo toploto. Rok za setev je 2 meseca pred predvidenim presajanjem v zemljo. Načrtujemo ga zgodaj spomladi glede na čas zadnje zmrzali. .
Razmnoževanje s potaknjenci
Potaknjence lahko vzamete z rastline spomladi in jeseni. Če jih jemljemo spomladi, imajo lahko že cvetove ali pa so brez njih, jeseni pa izberemo stebla brez cvetov. Najbolje je, da vzamete potaknjenec dolžine 8 - 10 cm in ga potopite v substrat za ukoreninjenje, nato pa ga posadite v posodo.
Razmnoževanje s polaganjem
Drug preprost način razmnoževanja na vrtu je še, da steblo položimo na tla in ga pritrdimo s kamnom. V stiku s tlemi bo rastlina razvila lastne korenine in se tako razmnožila. Pazite le, da pri polaganju ne polomite vej.
Presajanje
Presaditev matične rastline v zemljo je potrebno opraviti zgodaj spomladi v dneh, ko se običajno pričakuje zadnja zmrzal. Pri presajanju je potrebno paziti na sadilno razdaljo, saj pregosta zasaditev ugodno vpliva na razvoj nekaterih bolezni (glivične bolezni, kot so pepelovka, pegavost in uvenelost).
Pomlajevanje
Melisa je rastlina, ki ne zahteva pomlajevanja, če pa opazimo, da se posamezne rastline začnejo dušiti in onemogočati rast, je potrebno eno rastlino izločiti, razrezati na več manjših delov in jih potopiti v substrat za rast oz. vodo, po kateri se razvijejo nove korenine ter jih lahko potem posadimo na drugo mesto.
Redčenje
Meliso lahko redčimo, da jo ohranimo v dobrem stanju in ji zagotovimo optimalno rast. Obrezovanje in odstranjevanje odmrlih ali poškodovanih vej lahko pomaga ohraniti obliko grma, prepreči prekomerno razraščanje in nadzor pojava bolezni. Vendar zahteva ta postopek strokovno znanje in zato ni priporočljiv za začetnike.
Obrezovanje
Pri obrezovanju melise ne gre pretiravati. Melisa je rastlina, ki je izjemno bujna in bo zlahka nadomestila obrezano maso. Če poleti opazite, da je rastlina preveč bujna, bi jo bilo dobro nekoliko razredčiti, da preprečite razvoj bolezni. Če zaradi vremenskih razmer (suša, močno sonce) posamezni deli porjavijo, porežemo vse rjave dele. Prav tako, če želimo preprečiti, da bi se rastlina razmnoževala s semeni, jo je potrebno po cvetenju skrajšati pod cvetočim delom.
Če ste meliso gojili na prostem, jo jeseni porežite na 5 cm, da bo bolje prezimila. Čeprav bodo poganjki pomrznili, se bo spomladi s prihodom lepšega vremena rastlina obnovila in nadaljevala svojo rast.
Bolezni
Bolezni, ki pogosto napadajo meliso, so pepelovka in redkeje listna pegavost in uvenelost, ki ju povzroča glivica Verticillium. Pojav teh bolezni lahko preprečite tako, da grmovje prezračite ali zdravite z erisificidi. Če pri zdravljenju uporabite kemikalije, poskrbite, da meliso naberete po karenci, ki je navedena na zaščitnem sredstvu, torej ko sredstvo ne deluje več, da ne bo imelo škodljivega vpliva na človeški organizem.
Pepelovka
Tako kot pri vijolicah, kopru, božični zvezdi in hortenziji je tudi pri melisi pepelovka bolezen, ki se najpogosteje pojavi v hladnem in mokrem vremenu. Glede na to, da melisa raste blizu tal, ki so lahko mokra, pogosto zboli za to boleznijo, kar boste zlahka opazili že, ko se na listih pojavi siv nanos. Čeprav pepelasta plesen ne povzroči propada rastline, lahko povzroči precejšnjo škodo.
Pegavost
Tako kot pri vijolici se lahko pegavost na listih rastline pojavi iz več razlogov, vendar sta najpogostejša občutljivost listov in mehanske poškodbe. Prvi simptomi okužbe so rumene pege, ki z razvojem postanejo rjave, okužena območja pa se posušijo. Čeprav ta bolezen ne povzroči propada rastline, jo bo zaradi odpadanja listov estetsko poškodovala.
Uvelost
Tako kot pri jagodnjaku, papriki, marelici in gobah uvelost melise povzroča glivica Verticillium, zaradi katere se na listih pojavijo rumene lise in začnejo odpadati. Vzrok je pomanjkanje vode. Kemična zaščitna sredstva še niso na voljo, zato se lahko okužbi izognemo le preventivno, z dobro izbiro semena, pravilnim gnojenjem in zalivanjem.
Škodljivci
Melisa na splošno nima težav s škodljivci, pri gojenju v zaprtih prostorih pa jo lahko napadeta rdeča pršica in listne uši. Obeh škodljivcev se je mogoče iznebiti mehansko, s prhanjem pod močnim curkom vode ali z naravnimi pripravki, kot sta koprivno gnojilo ali koprivno mleko. Če je napad škodljivca izredno močan, posezite še po kemičnih zaščitnih sredstvih in bodite pozorni na karenco - melise ne smete zaužiti, dokler ne mine obdobje škodljivosti kemičnega sredstva za človeško telo.
Uporaba
Melissa officinalis je aromatična zdravilna in medonosna rastlina ter ima kot taka različne možnosti uporabe - od uporabe v gospodinjstvu kot osvežilec prostorov in začimba za jedi, do kozmetične industrije, kjer je sestavina različnih tonikov in parfumov ter navsezadnje tudi medicinske uporabe zaradi njenih antibakterijskih, protivirusnih, protivnetnih in spazmolitskih lastnosti.
Nabiranje
Če meliso nabiramo za sušenje listov, imamo lahko v vegetacijskem obdobju več žetev - od sredine maja (pred cvetenjem) in še 1-2 krat do začetka oktobra. Z rednim namakanjem so možne do 4 letine. Melisa se bo ponovno obrasla v približno 4 tednih po zadnji žetvi, vendar je potrebno paziti, da jo naberemo, preden začne cveteti.
Če pa meliso gojimo in nabiramo za eterično olje, potem je možna žetev le enkrat na leto, in sicer sredi junija po cvetenju, ko je koncentracija eteričnega olja največja.
Sušenje
Spravilo za sušenje poteka tako, da porežemo ali pokosimo cela stebla 5 - 10 cm nad tlemi. Rastlina si bo hitro opomogla in bo pripravljena na novo letino. Meliso je možno sušiti na več načinov. Prvi je, da stebla povežemo v šopke in jih navzdol obesimo v zračnem prostoru. Ko se rastlina posuši, liste postrgamo s stebel. Drugi način je, da liste postrgamo s še zelenega stebla in jih nato stresemo v posodo (ali na rjuho) ter postavimo v temen, a zračen prostor, kjer se sušijo.
Skladiščenje
Posušene liste melise je najbolje shraniti v temnem kozarcu in porabiti v enem letu. Sveže liste lahko nekaj dni hranimo v hladilniku.
Kulinarika
V kulinariki se melisa uporablja sveža in ima zelo raznoliko uporabo. Dodamo jo lahko aperitivom, koktajlom in brezalkoholnim pijačam za dodatno aromo, odlična je tudi za pripravo sirupa za redčenje. Odlično se ujema z ananasom, jabolkom, hruškami in melono, zato jo lahko uporabimo v sadnih solatah. Poleg sadnih solat lahko z njo v kombinaciji z baziliko ali peteršiljem začinimo tudi zelene solate. Možnosti uporabe melise so različne, od sladoleda in sirove torte do juh in marinad.
Najpogosteje pa se posušena melisa v gospodinjstvu uporablja kot čaj, ki pomaga v boju proti nespečnosti in deluje pomirjevalno na telo.
Kozmetika
Melisa se v kozmetični industriji najpogosteje uporablja zaradi prijetnega vonja kot sestavni del kolonjskih vod in parfumov. Zaradi svojih antimikrobnih, antibakterijskih in protivnetnih lastnosti se lahko uporablja kot sestavina domačih kozmetičnih pripravkov, kot so mila, kopeli, čistila, toniki, kjer je glavna sestavina hidrolat melise (cvetna vodica, pridobljena z destilacijo listov).
Medicina
Zdravilne lastnosti melise so bile poznane že v antiki, ko so jo uporabljali za pomirjanje prebave. Vsebuje eterično olje, ki ima antibakterijske, protivirusne in spazmolitične lastnosti. Znano je tudi, da ima protivirusni učinek pri preprečevanju Herpex simplex.
Med sestavinami melise velja omeniti tudi fenolno kislino, predvsem rožmarinovo kislino, ki ji pripisujejo pomirjevalni učinek, zato meliso priporočajo pri prebavnih težavah, nespečnosti, migreni, melanholiji in depresiji.
Melisa je ena glavnih sestavin karmeličanske vode - pripravka, ki se uporablja že od 17. stoletja, ko so ga zasnovali za zdravljenje napetosti, razdražljivosti, razbijanja srca, migrene, slabega spomina, strahu, živčnosti in depresije. Recept so ustvarile karmeličanke, po katerih je bil tudi poimenovan. Danes je recept dobro poznan in razširjen.
Zanimivosti
Menijo, da melisa izvira iz južne Evrope, od koder se je razširila po vsem svetu. Najstarejši zapisi so iz leta 300 pred našim štetjem v Teofrastovi Historia Plantarum. Kasneje jo je v 1. stoletju omenil rimski pisec in znanstvenik Plinij starejši, ko je opisal njene medonosne lastnosti. V rimskih časih so meliso povezovali z ženskostjo, luno in vodo ter je bila značilna rastlina Diane, boginje lova in gozda.
V 11. stoletju je perzijski filozof Avicenna spodbujal uporabo melise kot zdravila za depresijo in melanholijo. Kako pomembna je bila melisa že takrat, priča stari arabski rek: "Melisa srce razveseljuje in radosti".
V srednjem veku so v Evropi meliso uporabljali za osvežitev prostorov- sveže rastline so raztrosili po tleh in ko so hodili po njih, se je sproščal melisin vonj ter tako osvežil prostor.
V Ameriko so meliso prvič prinesli prvi kolonisti, ki so jo uporabljali kot potpuri in čaj ter jo sadili, da bi pritegnili čebele.
Latinsko ime melise - melisa izhaja iz grške besede μέλισσα, kar pomeni čebela, ime pa je dobila prav zaradi svoje medonosnosti. Te medonosne lastnosti je opisal tudi Plinij starejši, ki je zapisal, da sajenje melise ob čebeljih panjih spodbuja njihovo vračanje domov.
Nekatera poimenovanja melise pri nas so: čebeloperka, črnica, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, medenika, medovka, oselnica, osenika, rojevnica.
V viktorijanski dobi je imela vsaka roža ali rastlina svoj simbolni pomen, iz različnih rož so sestavljali šopke in tako prenašali sporočila. V viktorijanskem jeziku cvetja melisa simbolizira sočutje, prijetno družbo, zdravilo in spomine.
Foto: flockine / Pixabay
Dodaj odgovor