Fižol (lat. Phaseolus vulgaris L.) je enoletna zelnata rastlinska vrsta, ki spada v družino metuljnic (Fabaceae), v katero uvrščamo tudi grah, sojo, arašid, bob, rožičevec, mandljevec in okrasne vrste albicijo, mimozo in akacijo.
Zaradi visoke prehranske in energijske vrednosti je fižol v prehrani človeka ena najpomembnejših zelenjavnih rastlin, prav tako pa je tudi dragocen vir hranilnih snovi, predvsem beljakovin in ogljikovih hidratov.
Izvira iz Južne Amerike, kjer so ga vzgajali že pred 4.000 leti. V 16. stoletju so fižol prinesli v Evropo, od tam pa se je razširil na druge celine. Zaradi prilagodljivosti različnim vremenskim razmeram je razširjen na zelo velikem območju in tako ga najdemo na območjih s tropskim, celinskim in zmernim podnebjem.
Fižol gojimo zaradi plodov - strokov ali zrn - semen. Korenina fižola je vretenasta in razvejana z velikim številom koreninskih dlačic. Nadzemni del je razvejano steblo zelene barve, katerega višina je odvisna od sorte fižola. List fižola je sestavljen iz treh lističev, ki se nahajajo na istem steblu, listi pa se glede na sorto fižola razlikujejo po velikosti in obliki. Cvetovi se nahajajo v pazduhah listov na kratkih pecljih.
Fižolov plod je strok, ki je lahko različnih oblik - ploščat, pol ploščat, poldolg, dolg, srpast, valjast ali sabljast. Glede na velikost so stroki lahko kratki, dolgi ali poldolgi, po barvi pa svetlo zeleni, temno zeleni, zeleni z vijoličnimi lisami ali črtami, svetlo rumeni ali rumeni.
Število semen v fižolovih strokih je odvisno od sorte fižola, navadno je v stroku 2 - 9 semen. Semena so lahko ovalne, okrogle, eliptične ali valjaste oblike ter sive, rjave, bele, črne ali pisane barve. Pri vzgoji fižola za seme s pobiranjem počakamo, da fižol doseže tehnološko zrelost ter ga lahko uporabimo za razmnoževanje in uživanje.
Sorodniki
Vrste
Fižol lahko razdelimo glede na to ali stroki vsebujejo niti oziroma kateri del stebla se uporablja za prehrano. Tako ločimo fižol za zrnje in stročji fižol.
Fižol za zrnje
Fižol za zrnje ima v stroku celulozne niti in trdno pergamentno plast. Te sorte se najpogosteje uporabljajo za setev na manjših gospodarskih površinah, ob robovih parcel, kjer pridelujejo koruzo. Na južnejših področjih ga posejemo konec marca ali v začetku aprila, na severnih pa en mesec kasneje (konec aprila ali v začetku maja). Fižolu ne ustrezajo kisla tla, zato je nujna kalcifikacija, v zelo vlažnih tleh pa lahko seme propade. Najraje ima topla tla, kjer hitreje vzkali in je manj dovzeten za bolezni.
Na isto zemljišče ga lahko posadimo šele 4 ali 5 let po prvi setvi. Najboljši predhodniki so okopavine, sajenju fižola za koruzo pa se je potrebno izogibati zaradi herbicidov, ki jih uporabljamo pri pridelavi koruze.
Za sajenje uporabimo dobro prepustna in rodovitna humusna tla z veliko apna. Glede na to da se na koreninah razvijajo simbiotske bakterije, gnojenje s hlevskim gnojem ni potrebno. Semena fižola posejemo na razmaku 50 - 60 cm med vrstami, razdalja med zrni naj bo 10 cm, globina sejanja pa 3 - 5 cm.
Sorte nizkega fižola za zrnje
Nizek fižol za zrnje je najbolj idealna sorta za kolobarjenje. Se ne poleže, nima vitic, steblo pa je visoko 60 - 70 cm. Stroki rastejo na zgornjem delu stebla, kar prispeva k zmanjšanju izgub pri spravilu ali košnji. Sorte se razlikujejo po obliki, barvi in velikosti zrn. Bolj cenjena so večja zrna z obarvano povrhnjico, ki tehtajo 300 - 400 g, in bela zrna, saj ob daljšem skladiščenju ohranijo barvo. Rumeno zelene ekotipe najpogosteje gojijo v Slavoniji, pisani fižol češnjevec pa v okolici Zagreba.
Sorte visokega fižola za zrnje
Sorte visokega fižola za zrnje večinoma vzgajamo skupaj s koruzo, med njih pa uvrščamo sorte, iz katerih pridobimo mlado zrnje. V ta namen so bolj cenjene velike sorte s temnejšimi progami in obarvanimi semeni. Podvrste delimo po barvi in velikosti zrn, najbolj znani pa sta ognjeni jezik in visoki češnjevec.
Ognjeni jezik - zgodnja, močna, zelo produktivna sorta z nizkim steblom (50 - 60 cm). Strok je rdeče pisane barve in vsebuje 5 - 6 zrn kremno bele barve prepredene z rdečo barvo.
Češnjevec (Trešnjevac) - srednje zgodnja, bujna in produktivna vrsta z visokim steblom (180 - 190 cm). Rdeče pisani strok vsebuje 6 - 7 zrn rdečkaste barve.
Stročji fižol
Zaradi visokih vrednosti in deleža rastlinskih beljakovin je stročji fižol v prehrani najbolj dragocena sorta. Ima razvejano in vretenasto korenino z velikim številom drobnih dlačic. V višino zraste od 60 do 130 cm, odvisno od vrste, plod je strok. Listi stročnic so sestavljeni in srčaste oblike. Cvet je lahko vijolične ali bele barve. Stroki ne vsebujejo pergamentne plasti ali celuloznih niti.
Njegova vzgoja zaradi posebnih zahtev po toploti ni preprosta. Optimalna temperatura za sajenje je 20 - 23°C, v vegetacijskem obdobju temperaturo prilagodimo na 18 - 25°C, v času cvetenja pa ne sme biti višja od 30°C.
Glede na to da ima globok koreninski sistem, potrebuje zmerno namakanje in zalivanje, tla pa naj bodo rahlo kisla (pH 6,5 - 7,5), prepustna in odcedna, da lahko voda prosto odteka.
Stročji fižol v celinskih predelih sejemo aprila (minimalna temperatura tal mora biti 10°C), v sredozemskem območju pa lahko setev opravimo že prej. Za setev uporabljamo pnevmatske sejalnice. Razdalja med semeni naj bo 5 cm, med vrstami 50 cm, sejemo pa ga na globino 5 cm. V odvisnosti od velikosti semena in podvrste potrebujemo na 1 ha 80 - 100 kg semena.
Sorte nizkega stročjega fižola
Sorte nizkega stročjega fižola imajo okrogle stroke rumene ali zelene barve. Manjše stroke lahko uporabimo cele, večje sorte pa narežemo na 3-4 cm dolžine. Kultivarji so običajno visoki 40 - 60 cm in imajo steblo, ki se razveji na 3 - 5 vej. Glede na tehnološko zrelost in dolžino vegetacije jih delimo na zgodnje in pozne sorte, največje razlike med njimi pa so v velikosti, barvi in obliki strokov, zato jih delimo na sorte s stroki rumene ali zelene barve.
Sorte nizkega zelenega stročjega fižola
Sorte nizkega zelenega stročjega fižola so ovalnega ali okroglega prereza in so najbolj iskane ter vzgajane za nadaljnjo predelavo. Sorte, ki imajo daljše stroke (dolžina do 18 cm), porežemo prečno, dajejo tudi večji pridelek. Za konzerviranje uporabljamo sorte s kratkimi stroki (dolžina do 10 cm).
Sorte nizkega rumenega stročjega fižola
Sorte nizkega rumenega stročjega fižola manj pogosto gojijo za konzerviranje, po zamrzovanju pa zbledijo in postanejo skoraj bele barve. Konzervirajo jih s sterilizacijo, prednost pa imajo sorte z belimi semeni
Sorte visokega stročjega fižola
Sorte visokega stročjega fižola vzgajajo za prodajo v svežem stanju. Imajo večjo rodnost in daljše obdobje obiranja, za njihovo pridelavo pa je potrebna dodatna podpora, ki zahteva večja vlaganja. Sorte so idealne za gojenje v zaprtih prostorih, prednost pri izbiri pa imajo zeleni in rumeni stroki, ki so ovalni ali okrogli v prerezu.
Sorte fižola za tržno pridelavo:
Musica F1
Musica F1 je zgodnja sorta z visokim steblom in dolgimi zelenimi stroki (dolžina 21 - 25 cm). Zrna so bele barve, vegetacija pa traja približno 60 dni. Na prostem ali v zaprtih prostorih ga vzgajajo za svežo uporabo. Sorta je odporna na virus mozaika.
Hystyle F1
Hystyle F1 je srednje zgodnja sorta nizkega stročjega fižola, ki daje visok pridelek. Zaradi odlične kakovosti strokov se uporablja za svežo porabo in predelavo. Zeleni strok je dolg 14 cm. Sorta je primerna za vzgojo pri visokih temperaturah, zato je idealna za vzgojo v zaprtih in zavarovanih prostorih. Zrnje je belo. Bujne rastline so prilagojene mehaniziranemu spravilu in odporne proti poleganju. Sorta je prav tako odporna na virus mozaika.
Fruidor F1
Fruidor F1 je rumeni stročji fižol z rjavimi zrni ter je primeren za uporabo v svežem stanju. Ker dobro prenaša nizke temperature, je idealna izbira za zgodnjo setev.
Forum
Forum je srednje zgodnja bujna sorta, pri kateri se stroki oblikujejo na vrhu rastline, kar omogoča mehanizirano obiranje. Ploščati temno zeleni stroki so dolgi 13 - 14 cm in imajo okrogel presek s premerom 7 - 10 mm. Vnaprej narezani kosi so namenjeni nadaljnji toplotni obdelavi ali zmrzovanju.
Echo
Echo je zgodnja sorta z ravnimi in okroglo ploščatimi stroki voščeno rumene barve. Ob tehnološki zrelosti ima strok dolžino približno 14 cm in premer okoli 8 mm. Sorta je prilagojena mehaniziranemu obiranju.
Presenta
Presenta je srednje zgodnja sorta s srednje zelenimi okroglimi stroki dolžine 14 - 16 cm. Bujne in čvrste rastline so prilagojene mehaniziranemu obiranju, vzgajajo pa ga z namenom konzerviranja narezanih koščkov.
Nerina
Nerina je srednje pozna sorta s temno zelenimi okroglimi stroki dolžine 13 - 14 cm in premera okoli 9 mm v času tehnološke zrelosti. To sorto fižola narežemo in konzerviramo.
Elerna
Elerna je pozna sorta z ravnimi, temno zelenimi in okroglimi stroki dolžine 10 - 11 cm in premera 6 - 8 mm. Pri tej sorti konzerviramo cele stroke.
Groffy
Groffy je zgodnja sorta s srednje velikimi zelenimi stroki dolžine 12 - 13 mm in je prilagojena mehaniziranemu obiranju. Vzgajajo jih z namenom konzerviranja v narezani obliki.
Fesca
Fesca je srednje zgodnja sorta s temno zelenimi stroki dolžine okoli 15 cm in okroglega prereza. Je izjemno odporna na visoke temperature in sušo. Sorta je namenjena predelavi in zmrzovanju narezanih strokov, konzerviranju celih ali narezanih strokov ter toplotni obdelavi.
Starozagorski
Med nizkimi zgodnjimi sortami najpogosteje vzgajajo sorto Starozagorski, ki je stara evropska sorta z zelenimi stroki in v višino zraste do 60 cm. Bogato obrodi, ploščati stroki s črnim zrnjem pa so dolgi do 15 cm. Dozori v približno 50 dneh.
Gojenje
Fižol ima veliko potrebo po toploti, zaradi kratkega obdobja vegetacije pa ga lahko vzgajamo v najrazličnejših podnebnih razmerah.
Tla
Fižol najbolje uspeva na globljih razdrobljenih tleh, ki so rahlo kisla ali nevtralna. Pri izbiri tal moramo biti še posebno pozorni, saj je fižol občutljiv na kisla tla. Za zgodnji fižol je bolje izbrati lažja tla, ker so toplejša, za poznejšo žetev pa priporočamo težja tla, ker dlje zadržujejo vlago.
Razdalja med vrstami fižola mora biti 50 cm, znotraj vrste pa 5 - 6 cm. Seme posejemo na globini 4 - 5 cm.
Podnebje
V začetni fazi razvoja ima fižol veliko potrebo po toploti. Seme začne kaliti pri temperaturi 8 - 10°C, optimalna temperatura kalitve pa je 18 - 22°C. Mlade rastline so občutljive na mraz in nizke temperature, tako da pomrznejo pri temperaturah od -3 do 1°C. Obstajajo sorte, ki prenesejo nižje temperature, vendar le za krajši čas.
Optimalna temperatura v času brstenja in cvetenja fižola je med 20 - 25°C, pri čemer najnižja temperatura ne sme pasti pod 15°C, najvišja pa ne sme preseči 30°C. Tako nizke kot visoke temperature lahko negativno vplivajo na oploditev cvetov in lahko povzročijo odpadanje cvetov po oploditvi ter razvoj zakrnelih strokov.
Pomemben dejavnik v začetni fazi razvoja fižola je tudi svetloba. Fižol ima veliko potrebo po svetlobi in že najmanjša zatemnitev povzroči podaljšano rast in posledično nižji pridelek.
Čas sajenja
Najbolj idealen čas za sajenje je konec aprila ali v začetku maja, ko se zemlja na globini 8 - 10 cm ogreje na 10 - 12°C, v južnejših predelih z višjimi temperaturami pa lahko fižol sadimo že prej.
Fižol je zelo občutljiv na mraz, zato se je potrebno pred setvijo prepričati, da je minila nevarnost spomladanske pozebe.
Kolobarjenje
Na isti površini lahko posadimo fižol šele po 5 letih, najboljše predkulture fižolu pa so žita, križnice, paradižnik in krompir, medtem ko pa se setvi fižola na površini, kjer je prej rasla koruza, izogibamo.
Zaradi kratkega vegetacijskega obdobja je stročji fižol dobra predhodna kultura za skoraj vse rastline in ga lahko vzgajamo kot naknadni posevek po grahu ali ječmenu. Zaradi vezave dušika iz zraka so tla, na katerih je predhodno rasel in ga iz njih hitro odstranimo, dobro preskrbljena z dušikom.
Nizkih sort fižola ni potrebno vzgajati v gredicah, priporočamo sajenje ob počasneje rastočih rastlinah, kot so cvetača, kodrolistni ohrovt, brstični ohrovt, ohrovt in zelje.
Dobri sosedje fižolu so tudi črni koren, rukola, redkev, šparglji, špinača, radič, motovilec, melona, lubenica, jajčevec, rdeča pesa, zelena, kumare, koleraba, kitajsko zelje, endivija, črna redkev, bučke, buča (hokaido in butternut), brokoli in blitva.
Izogibajte pa se sajenju fižola skupaj s kulturami kot so sladki komarček, paprika, drobnjak, šalotka, česen in por.
Faza mirovanja
je obdobje v razvoju fižola, ko rastlina ne raste in ne cveti. Ta faza je potrebna za normalen razvoj in produktivnost rastline in se pojavi pri večini vrst fižola, ki izvirajo iz Evrope in Severne Amerike. Pojavlja se v različnih časovnih obdobjih, odvisno od vrste fižola in podnebnih razmer. Večinoma se pojavi v hladnejših mesecih, ko so dnevi krajši in temperature nižje.
V fazi mirovanja rastlina ne potrebuje hranljive podlage in zalivanja, ker preide v stanje "spanja" in izgubi svojo aktivnost. Po prenehanju mirovanja se rastlina ponovno aktivira in začne rasti, ko se poveča količina svetlobe in zviša temperatura. Faza mirovanja je pomembna za normalen razvoj in produktivnost rastline, saj bi se brez nje rastlina hitro izrabila in bi se njena produktivnost zmanjšala.
Sajenje
Fižol vzgajamo za pridelavo živalske krme in tudi pridelavo semen. Sadimo ga lahko tudi kot zeleno gnojilo za izboljšanje kakovosti tal. Setev fižola je odvisna od površine, na kateri bomo fižol vzgajali.
Sejanje
Za vzgojo v večjem obsegu vse sorte fižola posejemo neposredno na prosto. Za mehanizirano setev se uporabljajo posebne sejalnice za fižol, ki polagajo seme na določeni globini in razdalji.
Sorte nizkega fižola lahko sejemo v vrste na razdalji 3 - 5 cm med rastlinami in 40 - 50 cm med vrstami. Upoštevajte, da imajo nekateri stroji med vrstami 25 cm razmika in 20 - 27 zrn na 1 m. Polvisoke in visoke sorte zahtevajo postavitev žice, kolov in vej in se sejejo 40x80 cm narazen v zaboje ali 40x60 v vrste. Za setev v hišice uporabljamo motiko ali sejalnico, tako da posejemo 4 ali 5 semen na globini 4 - 5 cm, v vrste pa sejemo s sejalnico.
Seme fižola lahko posejemo tudi dvoredno (na trakove) na razdalji 25 cm med vrstami in 50 - 60 cm med trakovi. Zaradi težje obdelave in boljše navlaženosti tal v takšnih vrstah odsvetujemo setev večjega števila vrst na trakove.
Za 1 ha potrebujemo 80 - 100 kg semena, ki ga moramo pred setvijo razkužiti. Za dobre rezultate se priporoča dezinfekcija s pripravki na osnovi TMTD. Iz gostote posevka in teže 1.000 zrn lahko izračunamo potrebno količino zrnja. Na primer, masa 1.000 zrn se lahko razlikuje glede na sorto, od 250 do 500 g, kar vpliva na nadaljnjo kalitev semena. Pričakujte, da se kalitev v naravnih pogojih in kaljivost v laboratoriju razlikujeta za 60 - 80%.
Za boljšo kaljivost se uporabi prvovrstno seme s 90 - 97% kaljivostjo, nato pa še dodatnih 14 - 16% semen. Če načrtujemo setev v manj ugodnih razmerah, je potrebno računati s tem, da bo odstotek nerazvitih rastlin 25 - 33%, kar je bistveno več od običajne setve.
Na sredozemskem področju zgodnje sorte stročjega fižola sejemo od aprila do konca julija, visoke sorte okoli 20. junija, v celinskem območju pa od 25. aprila do 15. julija. Nizke sorte bodo potrebovale 60 - 75 dni vegetacije, visoke sorte pa sejemo od konca maja, da jih lahko oberemo do prvega mraza.
Globina setve je odvisna od vrste tal. Na težjih tleh posejemo na globini 2,5 - 5 cm, na lažjih tleh pa na globini 5 - 7 cm.
Sajenje sadik
Fižol na prostem najpogosteje posejemo, ker večina sort ne prenese presajanja sadik na vrt, lahko pa kupite tudi že vzgojene sadike in jih presadite na vrt. Pred sajenjem je potrebno preveriti, ali so sadike dobro vzkalile ter odstraniti bolne ali oslabljene sadike. Tla morajo imeti vsaj 8 °C in morajo biti vnaprej pripravljena.
Sadike sadimo na prosto s koreninsko grudo (pustimo le 3 najmočnejše rastline) in tudi v vrste, pri čemer upoštevamo ustrezno razdaljo med rastlinami vsaj 10 cm. Po sajenju je potrebno sadike zaliti. Če obstaja možnost spomladanske pozebe, moramo površino, kjer sadimo sadike, prekriti s folijo.
Cepljenje
Cepljenje je metoda vzgoje rastlin, ki se uporablja za ustvarjanje križancev med dvema različnima rodovoma ali vrstama tako, da se rastlina, ki se uporablja kot "mati", združi z rastlino, ki se uporablja kot "oče". Pri fižolu to dosežemo s združitvijo plodonosne rastline s cvetočo rastlino. Kot rezultat dobimo hibridno rastlino, ki ima kombinacijo lastnosti obeh "starševskih" rastlin.
Tako kot pri grahu je tudi cepljenje fižola postopek, ki zahteva nekaj izkušenj in znanja, uspešnost pa se med rastlinami razlikuje. Fižol je rastlina s kompleksnim mehanizmom opraševanja, zato so za dober rezultat potrebne izkušnje in znanje.
Cepljenje fižola je mogoče izvesti na več načinov, vključno z ročnim cepljenjem, naravnim cepljenjem in hibridizacijo. Pri ročnem cepljenju odvzamemo cvetni prah z enega cveta in ga prenesemo na drug cvet. Naravno cepljenje pomeni, da je fižolu omogočeno cepljenje po naravni poti, pri hibridizaciji pa se uporabljajo različni starši, ki so izbrani po posebnih kriterijih.
Gojenje na vrtu
Pripravo tal za sajenje fižola začnemo z odstranjevanjem predhodnih kultur in z jesenskim oranjem tal do globine 20 - 30 cm. Obvezna je globoka jesenska brazda in osnovno gnojenje z zaoranjem 500 kg/ha NPK 10:30:20. Do spomladanske setve vzdržujemo rahla tla brez plevela.
Neposredno pred setvijo opravimo začetno gnojenje z 250 kg/ha NPK 15:15:15 ter tla poškropimo z 2 l/ha treflana, ki ga vnesemo v tla z mineralnim gnojilom. Fižola ni potrebno gnojiti s hlevskim gnojem, ker so v koreninah fižola simbiotske bakterije, ki uporabljajo dušik iz zraka. Dodajamo ga le v začetni fazi, ko bakterije še niso dovolj razvite.
Gojenje v rastlinjaku
Sajenje fižola v rastlinjaku zahteva izpolnitev določenih agroekoloških pogojev. Semena prvo leto posadimo na 70x60 cm, drugo leto pa na 80x70 cm. Rastline v rastlinjaku moramo zaradi morebitnega večjega pridelka privezati na oporo - na vodoravno žico na višji višini (cca 2 m) jih pritrdimo s plastičnimi vezicami ali mrežo nad vrstami rastlin.
Setev načrtujemo tako, da bodo sadike fižola pripravljene za presajanje v začetku junija. V približno 31 - 35 dneh, odvisno od leta, bodo rastline razvile 3 - 4 liste in jih lahko presadimo skupaj s kepo substrata. Obiranje na prostem traja približno 8 - 10 tednov, v rastlinjaku pa 8 - 11 tednov, odvisno od leta in ga lahko ob ugodnih klimatskih razmerah načrtujemo do konca septembra, v rastlinjaku pa 10 - 15 tednov kasneje.
Pred začetkom obiranja je potrebno poganjke vsaj 5-krat v razmiku 6 - 12 dni pincirati (obrezovati), poganjke nepinciranih rastlin pa preusmeriti na vezivo. Potrebna sta tudi namakanje ter zaščita pred boleznimi in škodljivci z ustreznimi pripravki.
V notranjosti Slovenije je možna vzgoja fižola poleti v zaščitenem prostoru, povečanje pridelka pa lahko pričakujemo s zgodnejšim sajenjem (konec aprila) in zgodnejšim začetkom obiranja ob pravočasnem namakanju.
Gojenje v posodah
Vzgoja fižola v posodah je preprostejša kot na prostem. Pri vzgoji na prostem in na vrtu se je potrebno strogo držati časa sajenja, v posodo pa lahko fižol posejemo kadarkoli, saj jo lahko hranimo v zaprtem prostoru, dokler ne mine nevarnost nizkih temperatur.
Preden fižol posejemo v posodo je potrebno pripraviti zemljo, pomešano z gnojilom, da bo dobro pognojena, nato pa seme fižola posejemo na globini do 5 cm. Če želite dobiti več sadik, lahko posadite več semen, vendar pazite, da bo razdalja med posameznimi semeni vsaj 10 cm.
Posodo postavimo na mesto, kjer ima veliko sonca. Če opazite, da poleg fižola raste tudi trava, jo nežno izpulite.
Vzdrževanje nasada
V fazi vegetacije je potrebno nasad prekopati, da razbijemo površinsko skorjo in s tem zagotovimo boljši pretok vode, hkrati pa tudi odstranimo plevel. Nasad je potrebno redno pleti in preverjati ali so na rastlinah znaki bolezni ali škodljivcev. Vzgoja fižola poteka v 3 - 4 fazah:
Prvo kultiviranje - previdno opravimo takoj po vzklitju semena med vrstami, da ne poškodujemo mladih rastlin.
Drugo kultiviranje - izvedemo 10-15 dni po prvem kultiviranju
Tretje kultiviranje - izvedemo pred cvetenjem
Četrto kultiviranje - praviloma se mu izogibamo, predvsem v času oblikovanja plodov in množičnega cvetenja, saj lahko poškodujemo nizke sorte fižola. Površino tal je potrebno rahlo zrahljati, pri nizkih sortah fižola pa kultiviranje odsvetujemo zaradi korenin, ki se razvijajo na površinski plasti.
Pri plezajočih sortah je potrebno za vsako rastlino posebej zagotoviti mrežo ali količke.
Nega
Vzdrževanje in nega v obdobju vegetacije vključujeta boj proti boleznim, škodljivcem in plevelom, zalivanje in redno obdelavo tal z gnojili.
Zalivanje
Fižol ima zmerne potrebe po vodi, zahteva pa visoko zračno vlago, zlasti v fazi cvetenja. Za primerno rast in razvoj fižola je potrebno približno 250 - 400 mm padavin ali 2.500 - 4.000 m3 vode/ha. Tla morajo biti dobro prepustna, saj lahko v primeru zadrževanja vode v površinski plasti korenine odmrejo.
Optimalna zračna vlaga je 65 - 80%, ne sme pa pasti pod 65%. Če relativna vlaga med cvetenjem pade pod 45%, cvetovi odpadejo, stroki se deformirajo in oploditev je slaba.
V suhih razmerah, se strok sicer razvija hitreje, vendar je krajši, pridelek je manjši in škodljivci ga lažje napadejo. V prvi fazi rasti lahko fižol prenese sušo, v času cvetenja in dozorevanja plodov pa lahko suša povzroči veliko škodo. Na rodnost in kakovost samega stroka ugodno vplivata svetloba in večja zračna vlaga v času cvetenja in oblikovanja plodov.
Gnojenje
Nizkih sort fižola nikoli ne gnojimo z domačim kompostom ali s hlevskim gnojem. Če tla niso dovolj nahranjena, jih rahlo pognojimo z organskim gnojilom, namenjenim za pridelavo nizkega fižola. Če je pomlad hladna, je med rastno sezono priporočljivo redno zalivanje s pripravki iz alg, če pa opazite, da so žile listov dolgo zelene ali da so rastline rumenkaste, jim primanjkuje magnezija in jim zato dodajte magnezijevo foliarno gnojilo.
V zgodnjih fazah razvoja rastlin se nizka vsebnost dušika lahko neposredno odraža v zmanjšani tvorbi generativnih in vegetativnih organov rastline, kar se kaže v nizkem pridelku fižola. Posebej je potrebno biti pozoren na gube v tleh in na stanje molibdena, saj njegovo pomanjkanje odraža motnje oskrbe z dušikom.
Fižol ima majhno potrebo po fosforju, je pa le-ta vseeno pomemben za razvoj in rast rastline od kalitve do oploditve. Zato je v zgodnjih fazah rasti stročjega fižola potrebno posvetiti pozornost dodajanju fosforja. Nizka raven bo namreč upočasnila razvojno fazo, zmanjšala število cvetov in oploditev ter število razvitih strokov. Pomanjkanje fosforja boste opazili po vijolični barvi na starih listih.
Fižol ima le redko težave s kalijem, sploh če je posejan na rodovitnih tleh in v normalnih rastnih razmerah. Pomanjkanje kalija se najpogosteje pojavi ob suši ter na šotnih in peščenih tleh. Pomanjkanje magnezija in kalcija se bo pokazalo kot antagonistično pomanjkanje kalija v prehrani rastline.
Jeseni je potrebno pri stročjem fižolu tla globoko preorati in dodati 700 kg/ha NPK gnojila v razmerju 7:14:21, za pripravo tal na setev pa 100 kg/ha UREE 46% N.
Pri fižolu za zrnje pa je potrebno jeseni tla prekopati in globoko preorati, dodati 500 kg/ha NPK gnojila v razmerju 7:20:30 ter za pripravo tal na setev dodati še 100 kg/ha UREE 46% N.
Zaščita pred plevelom
Pred setvijo lahko tla za zaščito pred plevelom obdelamo s herbicidom v razmerju 2 l/ha. V tla ga vnesemo s sejalnico ali ploščatim trosilnikom. Pred vznikom posevka in po sami setvi lahko uporabimo kombinacijo herbicidov.
Če je učinek herbicidov šibkejši in opazimo pojav plevela, lahko potem ko posevek razvije prvi trolist, širokolistne plevele obdelamo z Basagrano (3 - 4 l/ha), po razvoju 2 ali 3 trolistov pa lahko med vrstami izvedemo kultiviranje.
Za zatiranje enoletnih plevelov pred setvijo uporabimo herbicide na osnovi trifluralina (1 - 2 l/ha, odvisno od proizvajalca) z obveznim vnosom v tla na globino 5-10 cm.
Razmnoževanje
Najpogostejši način razmnoževanja fižola je setev semen v zemljo. Semena posejemo na globini približno 2 - 3 cm in z razdaljo med rastlinami okoli 7 - 10 cm. Ko rastline odcvetijo, lahko seme naberete in ga uporabite naslednje leto. Fižol lahko razmnožujemo tudi s potaknjenci, ki jih vzamemo z zdrave rastline, odstranimo spodnje liste in jih posadimo v zemljo.
Fižol lahko razmnožujemo tudi s kalitvijo. Semena damo v vlažno krpo ali posodo z vodo in pustimo, da vzklijejo. Ko se pojavijo kalčki, jih lahko presadimo v zemljo. Fižol lahko razmnožujemo tudi s t.i ponderiranjem. Ta metoda se uporablja za razmnoževanje starih rastlin, ki so se že razmnožile. Rastlino odstranimo iz zemlje in jo razdelimo na več delov, od katerih ima vsak nekaj korenin in par listov. Vsak del posadimo na novo mesto in tako razmnožimo rastlino.
Presajanje
Za presajanje fižola je idealna pozna pomlad ali zgodnje poletje, ko so temperature višje in vlaga v tleh večja. Izbrati je potrebno mesto, kjer bo fižol prejel dovolj sončne svetlobe in kjer so tla rodovitna ter dobro odcedna. Potrebno je odstraniti plevel in v tla vnesti hranila, kot sta kompost ali gnojilo. Nato rastlino z lopatko previdno odstranimo iz zemlje, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo korenin. Morebitne poškodovane ali suhe korenine odstranimo in korenine rastline očistimo z vodo. Rastlino posadimo na prejšnjo globino in korenine razporedimo po zemlji. Po presajanju je potrebno rastlino zaliti in okoli korenin nasuti zemljo.
Pomlajevanje
Pomlajevanje fižola je postopek, pri katerem starejšo rastlino fižola odstranimo in jo nadomestimo z novo, mlado rastlino. Pogosto to naredimo, ko se rastlina začne sušiti in izgubi produktivnost. Staro rastlino je potrebno z lopatko odstraniti iz zemlje, odstraniti staro korenino, jo očistiti zemlje ter izbrati nov, zdrav fižol in ga posaditi na isto mesto, kjer je predhodno rasla stara rastlina.
Redčenje
Redčenje fižola je postopek odstranjevanja odvečnih rastlin, ki so zrasle iz posejanega semena. Cilj redčenja je zagotoviti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora in hranilnih snovi za rast ter ji s tem zagotoviti optimalno produktivnost.
Ko rastline vzklijejo, je potrebno počakati, da zrastejo do približne višine 4 - 5 cm, izbrati najbolj zdrave in najmočnejše rastline in jih pustiti rasti, vse ostale rastline pa odstraniti z lopatko ali rahlim potegom. Vsaka rastlina mora imeti dovolj prostora za rast, običajno je priporočljiva razdalja med rastlinami 7 - 10 cm.
Priprava na naslednjo sezono
Po spravilu fižola je potrebno, dokler ne posejemo semen, ohraniti rahla tla brez plevela. Če namakamo v brazde, priporočamo setev v dvignjene gredice, pri namakanju z umetnim dežjem pa lahko sejemo tudi na ravno površino.
Spomladi po sušenju brazde zapremo z brananjem. Tla je potrebno pognojiti z osnovno količino umetnih gnojil s sejalnico, diskanjem ali med predsetveno pripravo tal:
- na tleh, kjer je to prva sezona sajenja fižola, je priporočljivo gnojenje z bakterijskimi gnojili.
- tla, kjer smo fižol gojili kot naknadni posevek za grahom ali ječmenom, je potrebno preorati in pognojiti.
- srednje rodovitna tla je potrebno pognojiti približno 800 kg/ha NPK gnojila ali podobne formulacije v razmerju 7:14:21.
Bolezni
Fižol je, ne glede na to, ali ga vzgajamo na prostem ali v rastlinjaku, občutljiv na številne bolezni, med katerimi je najpogostejša fižolova rja, pogosti pa sta tudi bakterijska fižolova pegavost in udrta fižolova pegavost.
Fižolova rja
Fižolovo rjo povzroča glivica, ki napada fižolove liste, redkeje pa steblo in stroke. Bolezen se pogosteje pojavlja v nasadih, ki so bili posajeni pozneje. Bolezen lahko povzroči sušenje listov, zmanjšanje pridelka in zmanjšanje tržne vrednosti strokov. Priporočen preventivni ukrep je sajenje bolj odpornih sort fižola, po spravilu pa je potrebno vse rastlinske ostanke sežgati.
Bakterijska fižolova pegavost
Na mlajših listih se pojavijo pege z osrednjim rjavim delom, ki je obdan z rumenkasto obrobo. Zaščitni ukrepi so sajenje zdravih semen in upoštevanje kolobarja.
Udrta fižolova pegavost
Simptomi te bolezni se kažejo na listnih pecljih in steblih, na katerih se pojavijo podolgovate temne pege, ki so v sredini rjave barve z rdečkastim robom. Za preprečevanje te bolezni je potrebno upoštevati kolobarjenje in vse rastlinske ostanke po spravilu sežgati.
Virus navadnega mozaika fižola
Bolezen se pokaže na listih fižola in povzroči gubanje pecljev, zaradi česar cvetovi odpadajo in se lahko pridelek zmanjša tudi do 15%. Najboljša zaščita pred to boleznijo je sejanje zdravih semen.
Virus mozaika in nekroze fižola
Pri tej bolezni se pojavita dva simptoma. Prvi je mozaik na listu v obliki svetlo rumenih in zelenih polj, površina lista pa je rahlo nagubana. Drugi simptom, ki je redkejši, se kaže z nekrozo vrhnjega popka. Da bi zaščitili rastline pred to boleznijo, jih je potrebno posaditi stran od trajnic in odstranjevati plevel, ki je lahko vir okužbe.
Antraknoza
V obdobju vegetacije se lahko pojavi okužba z antraknozo, ki povzroči nastanek okroglih, ugreznjenih temno rjavih peg, obrobljenih z rdečo obrobo. Bolezen se najpogosteje prenaša s semeni, če se pojavi, pa jo je potrebno zdraviti s fungicidi.
Mastna pegavost
Mastna pegavost je bakterijska bolezen, ki se kaže v obliki majhnih vodnih peg, ki kasneje porjavijo. Pojavi se na steblu, listih in strokih, okuženi listi pa sčasoma odpadejo. Kot preventivni ukrep je potrebno upoštevati kolobarjenje in semena pred setvijo tretirati.
Škodljivci
Fižol je bolj dovzeten za bolezni, saj ga ne napade veliko škodljivcev. Med najpogostejšimi škodljivci so fižolar, muhe in zajci.
Fižolar oz. fižolov hrošč
V obdobju vegetacije je potrebno fižol zaščititi pred fižolovim hroščem. Ta škodljivec napada fižol vse leto, ob močnejšem napadu pa zrnje v celoti uniči. Najbolj aktiven je, ko je fižol uskladiščen in lahko povzroči popolno izgubo pridelka, saj če je ta napaden, fižola ni več mogoče uporabiti. V skladiščih fižolarja zatiramo s škropljenjem sten z insekticidi.
Fižolova muha
Fižolova muha napade rastline tako, da zleze v koreninski vrat in poje korenino, nato pa še preostanek rastline. Rastline zakrnijo in sčasoma popolnoma propadejo. Potrebno se je izogibati gnojenju s hlevskim gnojem, upoštevati je potrebno kolobarjenje in odstraniti vse rastlinske ostanke.
Zajci
Tudi zajci povzročijo veliko škode zato je potrebno fižol zaradi zaščite posevkov škropiti z ustreznimi repelenti.
Uporaba
Fižol je ena najbolj znanih metuljnic, ki se uporablja v prehrani ljudi. Njegov nevtralni okus omogoča kombiniranje fižola z različnimi živili in začimbami. Njegova velika prednost je tudi v tem, da je na voljo skozi vse leto in se pogosto uporablja v kuhinji. Zaradi svoje sestave pa se lahko uporablja v tudi v zdravilne namene.
Uporablja se tudi za pripravo različnih kozmetičnih izdelkov. Iz olja krhlike in naribanega fižola pripravljajo maske za obraz, fižolove kalčke pa pogosto uporabljajo kot osnovo za parfume.
Obiranje
Stročji fižol je pripravljen za obiranje približno 60 dni po setvi, fižol za zrnje pa približno 40 dni po cvetenju. Stroki nizkega fižola so tehnološko zreli za spravilo običajno okoli 12 - 15 dni po oblikovanju strokov, stroki visokega fižola pa nekoliko kasneje.
Spravilo fižola za industrijsko rabo na večjih površinah poteka s kombajnom ob nastopu tehnološke zrelosti, ki jo ugotovimo na podlagi razvitosti zrn v strokih. Kombajn je potrebno pripraviti, saj mu je potrebno zmanjšati število vrtljajev, da ne poškodujemo zrn. Fižola za zrnje ni možno obirati s kombajnom, saj je cilj pridobiti zrnje najvišje kakovosti.
Skladiščenje
Plodove, namenjene za nadaljnjo predelavo je najbolje v pripravljeno embalažo zapakirati že takoj na lokaciji obiranja, saj tako čim bolj zmanjšamo negativen vpliv prevoza v razsutem stanju, prebiranja in prepakiranja. Če so stroki namenjeni nadaljnji predelavi (vlaganje ali zmrzovanje), jih lahko pakiramo v plastične vrečke ali zaboje, nato pa jih moramo hitro odpremiti v predelavo.
Stročji fižol je potrebno dostaviti v skladišče najkasneje v 12 urah po obiranju. Stroki morajo biti očiščeni, oprani in narezani. Sledi blanširanje, pregledovanje in pakiranje v pločevinke ali zamrzovanje. Stročji fižol se pri temperaturi 8°C in relativni zračni vlagi 95% ohrani do 10 dni, ob neustreznem skladiščenju pa dobi slamnat okus.
Fižolova zrna skladiščimo tako, da omlateni fižol dobro očistimo in posušimo na 14% vlage, nato pa ga do oddaje razsutega ali pakiranega skladiščimo v suhem in zračnem skladišču. Fižol se prodaja razvrščen po barvah. Pri skladiščenju fižola moramo biti pozorni na škodljivce, ki bi lahko prišli z njive v skladišče skupaj s fižolom.
Stročji fižol je potrebno v gospodinjstvu pred shranjevanjem najprej 3 minute blanširati v vroči vodi in nato prestaviti v hladno vodo, da se proces kuhanja ustavi. Posušenega lahko zamrznemo in hranimo do enega leta. Stročji fižol blanširamo v vroči vodi do 3 minute, nato pa ga na hitro ohladimo v hladni vodi. Posušene in zamrznjene stroke lahko hranimo do 1 leta.
Fižolova zrna lahko prav tako shranimo v hladilniku, vendar morajo biti popolnoma suha. Suhost fižola lahko preverite tako, da pest fižola položite v neprodušno zaprt kozarec in pustite stati 24 ur. Če v kozarcu ne opazite kondenza, je fižol suh, če kondenz opazite, je potrebno fižol dodatno posušiti.
Fižol shranjujemo v vrečke, ki prepuščajo vlago.
Ozimnica
Kulinarika
Fižol je zelo razširjen v kulinariki, saj njegov nevtralni okus omogoča številne kombinacije z različnimi začimbami in živili.
Fižol ima visoko energijsko vrednost in je bogat z minerali (Na, Zn, Mg, P, Fe, Ca, K, N), leticinom in esencialnimi aminokislinami. Fižol pa ni bogat z vitamini, zato se v kulinariki pogosto uporablja z dodatkom druge zelenjave. Fižol ima v prehrani ljudi velik pomen, saj vsebuje več kot 5% mineralnih snovi, manj kot 4% celuloze, več kot 50% škroba in 23% lahko prebavljivih beljakovin.
Suhi fižol je na voljo vse leto, sveži mladi fižol pa pri nas najdemo od julija do septembra. Mladi fižol lahko kupite v strokih ali očiščen, pri nakupu fižola v strokih pa bodite pozorni, da so stroki lepe zelene barve in polni zrn.
Pred uporabo suhega fižola preverite, ali je na njem plesen ali vlaga, ga očistite nečistoč in ga operite pod tekočo vodo ter pustite namočenega v vodi 8 ur ali čez noč. Fižol namočimo, da skrajšamo čas kuhanja in izboljšamo njegovo prebavljivost, nato pa ga je potrebno odcediti in skuhati. Fižol je postal del številnih svetovnih kuhinj in ga pripravljajo na različne načine.
Iz suhega in iz konzerviranega fižola lahko pripravimo enake jedi, tako da je izbira odvisna le od vašega okusa in preferenc glede svežih ali pol pripravljenih živil. V naših krajih se fižol najpogosteje uporablja za pripravo različnih enolončnic (brez ali z dodatkom mesa), lahko je pečen ali v solatah. Uporablja se tudi pri pripravi mednarodnih jedi, predvsem mehiških, v katerih je fižol ena izmed glavnih sestavin - fižol je tako glavna sestavina priljubljenega čilija in tortilj.
Medicina
Fižol ima različne zdravilne lastnosti in ga uvrščamo med prehransko bogata živila. Je eden najboljših virov beljakovin in ima malo kalorij, maščob in natrija. Fižol s sušenjem ne izgubi svojih zdravilnih lastnosti, po kalitvi pa se poveča vsebnost vitaminov C in E.
Fižol ne vsebuje glutena, zato ga lahko uživajo bolniki z glutensko enteropatijo ali celiakijo.
Zanimivosti
Fižol je ena najstarejših vzgojenih rastlin. Velja, da izvira iz Južne Amerike iz okolice Andov, kjer so ga gojili domorodci na območju današnjega Peruja in Mehike. Ostanke fižola so našli med zobmi človeka, ki je živel v perujskih Andih pred več kot 8.000 leti. Ameriški domorodci so spoznali prednosti te rastline - več let so jo shranjevali in sušili, ne da bi izgubila hranilne snovi, zaradi česar je fižol odlična izbira za vojsko, kjer je že tisočletja stalnica pri pripravi obrokov za vojake.
Ko je fižol v 16. stoletju skupaj s koruzo in krompirjem prispel v Evropo, je predstavljal eksotično jed iz "Novega sveta". Zaradi priljubljenosti po vsej Evropi se je hitro razširil tudi na druge celine in kmalu ga je bilo mogoče najti na dvorih kraljev in kraljic, v domovih kmetov in na ladjah. O hranilnih lastnostih fižola in mnenju, da izboljšuje moški libido, je pisal tudi Gianbattista Barpo v svoji knjigi "Poslastice kmetijstva in podeželja".
Ko se je Katarina de Medici pri 14 letih poročila s francoskim kraljem, je s seboj v Francijo vzela nekaj florentinskih kuharjev in tako v francosko kuhinjo uvedla beli fižol.
Vendar pa je bil fižol najbolj priljubljena hrana revnih prebivalcev. Leta 1929, med veliko depresijo, je vlada ZDA Američane spodbujala k uživanju fižola zaradi njegovega bogatega vira beljakovin, saj je služil kot odličen nadomestek za meso.
V Sloveniji se tako kot fižol ni razvila nobena druga zelenjavna kultura, razen krompirja. Je eno izmed osnovnih živil tudi v božičnem času, ko se uporablja kot okras v kozarcu, v katerega je vstavljena božična sveča. Vse do pojava fižola je bil najpomembnejše živilo v Sredozemlju bob, ki je imel enako vlogo kot jo ima danes fižol, vendar je danes že skoraj pozabljen.
Danes je fižol najbolj znana in razširjena stročnica, ki ima zelo veliko različnih vrst (več kot 400)
Odkrili so posebno sorto fižola, ki ima okus po gobah in danes velja za poslastico. Odkrili so tudi nenavadno in redko vrsto fižola, ki ima v surovem stanju okus po arašidih.
Nekateri zgodovinarji trdijo, da si je Kleopatra svetlila obraz z belo masko, ki so jo dobili z mešanjem fižolovega prahu in tople vode.
Danes največ fižola pridelajo v Indiji, Indoneziji, na Kitajskem, v ZDA in v Braziliji.
Raziskave so pokazale, da je bil fižol skozi zgodovino ena izmed jedi, ki so jo najpogosteje stregli vojakom. Je zdrav in daje energijo ter ohranja ustrezno raven glukoze.
Foto: johndavi / Pixabay
Dodaj odgovor