Zelena (lat. Apium) je začimbna rastlina iz družine kobulnic (Apiaceae), katere predstavniki so še janež, kumina, koromač, korenček in številne druge priljubljene začimbne rastline. Izvira s področja Sredozemlja, uporabljajo pa jo že od leta 850 pred našim štetjem. Najpogostejša je navadna zelena (lat. Apium graveolens), ločimo pa 3 vrste: listno zeleno, stebelno zeleno in gomoljno zeleno.
Zeleno sadimo na dobro pripravljena tla z zrnato strukturo in jo gojimo v kolobarju. Zahteva zemljo, bogato s humusom, ki ima veliko vodno kapaciteto. Potrebno je paziti, da je sadika posajena na enako globino tal, kot je rasla pred presajanjem.
V Sloveniji se največ uporablja gomoljna zelena, za katero je značilen večji, okrogel, odebeljen gladek gomolj, ki je brez dlakavih korenin, zaradi česar ga je lažje odstraniti iz zemlje in očistiti. Zelena ima skrajšano steblo in srednje bujne liste.
Sorodniki
Vrste
Najpogostejše vrste zelene so gomoljna zelena, stebelna zelena in listna zelena.
Gomoljna zelena
Gomoljna zelena je dvoletna rastlina, ki je pri nas najbolj razširjena. Sorte gomoljne zelene so Luna, Ilona, Diamant in Brilliant. Pri tej sorti za uživanje uporabljamo odebeljeno korenino oz. gomolj in liste. Pri nas je najbolj znana vrsta gomoljne zelene Praška zelena, ki je stara češka sorta. Uporablja se zaradi ovalne odebeljene korenine (gomolja) in ima srednje bujne liste. Gomolj je gladek in ima razmršene korenine le na spodnjem delu.
Listna zelena
Listna zelena se večinoma uporablja za predelavo, sušenje in zamrzovanje listov, v rastni dobi pa jo lahko pokosimo 2-3 krat. Ker se mora hitro obnavljati, je priporočljivo, da ima velike liste in dobro odpornost na bolezni. Ta sorta zelene ima zelo intenziven vonj, za uživanje pa se uporabljajo le njeni listi.
Stebelna zelena
Stebelno zeleno lahko razdelimo v dve skupini, in sicer belo stebelno zeleno in zeleno (ameriško) stebelno zeleno. Bela zelena ima svetlo zelena krhka stebla in jo je zaradi manjše bujnosti potrebno gojiti v gostejših skupinah. Zelena stebelna zelena pa je bujna, ima zelena stebla ter je bogatejša z vitamini od bele zelene. Zelo pogosto jo uporabljajo v Ameriki, od koder izvira tudi njeno ime. Obe vrsti stebelne zelene imata dolga, ravna, gladka in sočna stebla (dolžina 20 - 25 cm), ki ne smejo biti votla. Poznamo zgodnje, srednje zgodnje in pozne sorte. Pri stebelni zeleni se za uživanje uporabljajo stebla in listi.
Gojenje
Optimalna temperatura za gojenje zelene je okoli 18°C, pri čemer ji moramo zagotoviti zadostno količine vlage v tleh in zraku. Poleti je pomembno, da zeleno enakomerno oskrbimo z vodo in jo, če ni padavin, zalijemo vsakih 10 dni s 25 - 35 mm.
Tla
Tla, v katera posadimo zeleno, naj bodo zrnata in nevtralne kislosti z dobrim razmerjem zrak-voda, da lahko rastlina raste. Najboljša so nevtralna, rahlo kisla ali rahlo alkalna tla s pH od 6,5 do 7,5. V vegetacijskem obdobju zelena proizvede veliko maso listov in odebeljen gomolj, zato je velik porabnik hranilnih snovi (in vode).
Podnebje
Kot mlada rastlina lahko zelena preide skozi fazo ventilacije v približno 10 dneh, pod pogojem, da je temperatura med 4 - 14°C. Ob tem pride do prezgodnje rasti cvetnega stebla, zato, da bi to preprečili, zeleno gojimo iz sadik. Za gojenje sadik zadostuje temperatura nad 16°C v zaščitenem prostoru, ki ima lastno mikroklimo. Zelena ima raje hladno in oblačno vreme, saj slabo prenaša vročino.
Čas sajenja
Semena zelene je potrebno posejati v 8 - 10 tednih pred zadnjim spomladanskim mrazom. Sadike presadimo na vrt 2 - 3 tedne pred povprečnim zadnjim mrazom (ko imajo rastline 5 - 6 listov). Pri setvi je pomembno, da je razdalja med rastlinami 30 - 40 cm.
Kolobarjenje
Rastline, ki jih posadimo ob zeleni, lahko služijo različnim namenom, nekatere bodo odganjale škodljivce, druge bodo spodbujale rast s povečanjem rodovitnosti tal ali pomagale ohraniti vlago in zatirati plevel, nekatere bodo kar najbolje izkoristile vaš prostor, spet druge pa bodo pomagale preprečiti bolezni. S premišljenim sajenjem je mogoče znotraj vsake gredice ustvariti majhen podporni sistem za rastline.
Močan vonj ognjiča z zelene odganja škodljivce, uporablja pa se lahko tudi kot posevek za lovljenje polžev. Meta bo odvrnila tudi žuželke in večje živali, kot so zajci ali jeleni, ki se prehranjujejo z zeleno. Meta je invazivna rastlina, zato jo je priporočljivo posaditi v posodo, ki jo bomo postavili poleg zelene. Podobno kot ognjič ima tudi velika kapucinka močan vonj, ki odganja škodljivce, kot so bolhači, podobno funkcijo pa imajo tudi materina dušica, bazilika, koper, žajbelj, origano in rožmarin. Močan vonj teh rastlin odganja škodljivce, ki lahko napadajo zeleno.
Izmed rastlin, ki izboljšajo okus zelene, velja kamilica za idealno rastlino za sajenje poleg zelene.
Zelena pa lahko obratno pomaga odganjati hrošče, ki napadajo čičeriko, lečo in bob. Fižol in grah vežeta dušik v tleh, kar daje zeleni več hranilnih snovi. Zelena odganja škodljivce, ki se radi lotijo zelja, cvetače, brokolija in brstičnega ohrovta, med njimi tudi kapusnega molja, ki se loti tudi redkvice, kolerabe in ohrovta. Nujno je potrebno načrtno sajenje, saj lahko večje križnice zasenčijo mlade poganjke zelene.
Močan vonj rastlin iz družine lukovk kot so čebula, por, šalotka, česen, drobnjak, čemaž in okrasna čebula odganja žuželke, ki se hranijo z zeleno, s sajenjem poleg špinače pa bo zelena prevzela obrambno vlogo in odganjala vse škodljivce, ki se radi prehranjujejo s špinačo. Zaradi podobnih zahtev glede hranil in vlažnosti, so njuni rastni pogoji podobni. Tako kot špinača tudi zelena ščiti paradižnik in kumare, kumara pa bo služila tudi kot naravna zastirka, ki bo preprečila, da bi se okrog zelene razraščal plevel.
Korenje in pastinak sodita v isto družino kot zelena, zaradi česar sta nagnjena k enakim težavam s škodljivci, med pobiranjem pa lahko zlahka poškodujeta plitve korenine zelene. Peteršilj in koriander prav tako spadata v isto družino kot zelena. Zaradi močnega vonja ju manj napadajo škodljivci, ki bi se lahko prenesli tudi na zeleno, vendar je vseeno pomembno, da na vrtu med njimi ohranjate ustrezno razdaljo.
Koruza lahko zaduši hranilne snovi, ki jih potrebuje zelena. Čeprav je malo sence koristno, lahko visoka koruza s svojo senco zavira rast zelene. Poleg zelene ne sadite repe, rabarbare in drugih korenovk, saj ima zelena plitke korenine, ki se zlahka poškodujejo. Okoli zelene zato ni priporočljivo pobirati pridelka korenovk, prav tako pa tudi ne krompirja, ki ga pobiramo ravno takrat, ko je zelena v polni rasti. To pomeni, da bi bilo potrebno zeleno izkopati, ko se izkopava krompir, kar pa bi bilo prezgodaj.
Zelena je koristna predhodna kultura vrbovcu, saj njene korenine drobijo trdo zemljo in pomagajo izboljšati strukturo tal.
Faza mirovanja
Zelena ima fazo mirovanja tako kot večina drugih rastlin. To je čas, v katerem se rastlina ne razvija oz. aktivno ne raste, ampak počiva. Pri zeleni nastopi faza mirovanja pozimi, ko so dnevi krajši in hladnejši. Zelena v tem obdobju upočasni metabolizem in ne raste aktivno, korenine pa ostanejo žive in skladiščijo hranilne snovi, ki bodo potrebne za rast in razvoj, ko se spomladi rastlina ponovno začne razvijati.
Sajenje
Zelena potrebuje zemljo, bogato s humusom, saj je velik porabnik hranilnih snovi in vode. Če so tla revna s humusom, jih je priporočljivo pognojiti s hlevskim gnojem (ki ga zaorjemo v jesenski osnovni obdelavi) v količini 40 - 50 t/ha.
Gomoljno zeleno sadimo tako, da je razdalja med vrstami 50 cm, znotraj vrste pa 20 - 40 cm, odvisno od sorte. Stebelno zeleno sadimo tako, da je razdalja med vrstami 40 cm, znotraj vrste pa 25 cm razdalje. Listno zeleno sadimo tako, da je med vrstami razdalja 1 - 2 cm, znotraj vrste pa 40 cm razdalje.
Sejanje
S setvijo zelene pričnemo zgodaj spomladi, ko se zemlja segreje na temperaturo okoli 10°C. Preden semena zelene posejemo, je za dobro rast in razvoj rastline pomembna priprava tal. Tla je najprej potrebno dobro pripraviti, odstraniti ves plevel in kamenje, nato jih prekopati in jim dodati organsko gnojilo ali kompost, da zagotovimo dobro hranilno vrednost za rastline.
Semena zelene plitvo posejemo v vrste, z razdaljo približno 30 cm med vrstami (na globino približno 1 cm), nato pa zemljo rahlo potlačimo in zalijemo. Pomembno je, da je zemlja vlažna, vendar ne preveč namočena, da semena ne zgnijejo.
Po setvi moramo zemljo redno zalivati, še posebej v sušnih obdobjih, da zagotovimo dobro rast in razvoj mladih rastlin. Ko rastline vzklijejo, jih moramo redno gnojiti z organskimi gnojili, da zagotovimo dovolj hranilnih snovi za rast in razvoj.
Ko so rastline dovolj močne in se oblikujejo prvi pravi listi, jih je potrebno razredčiti, da zagotovimo dovolj prostora za rast in razvoj vsake posamezne rastline. Zeleni med rastjo ustrezajo vlažna tla in zmerno sončno svetlobo. V suhih in vročih poletnih mesecih je potrebno rastline redno zalivati, da preprečimo izsušitev tal.
Ko rastline jeseni dozorijo, jih lahko poberemo ali pustimo v tleh do mraza. Zelena je lahko občutljiva na nizke temperature, zato je potrebno biti pozoren na vremenske razmere in rastlino ustrezno pripraviti na zimo, da ji zagotovimo preživetje.
Sajenje sadik
Sajenje sadik zelene je podobno setvi semen, le da namesto semen uporabimo že razvite rastline. Sadike zelene lahko kupite v drevesnicah ali vzgojite iz semen.
Pred sajenjem je potrebno tla pripraviti na enak način kot za setev semen. Ko je zemlja pripravljena, je je potrebno izkopati majhne sadilne jamice - približno 10 cm globoke in približno 15 cm široke. Razdalja med njimi mora biti približno 30 cm.
Sadike zelene nežno odstranimo iz posod, v katerih so rasle, pri čemer smo previdni, da ne poškodujemo korenin. Sadike nato položimo v pripravljene jamice in prekrijemo z zemljo, da jim zagotovimo stabilnost. Pomembno je, da rastlin ne posadimo pregloboko v zemljo, saj lahko to negativno vpliva na njihovo rast in razvoj.
Po sajenju je potrebno zemljo okoli sadik rahlo potlačiti in zaliti, da zagotovimo dobro hidracijo korenin. Prve dni po sajenju so sadike občutljive na izsušitev in jih je potrebno redno zalivati, da zagotovimo dobro rast in razvoj.
Tako kot pri setvi, je potrebno tudi rastline, ki se oblikujejo iz sadik, gnojiti z organskimi gnojili in redno zalivati, da zagotovimo dobro rast in razvoj. V suhih in vročih poletnih mesecih je potrebno paziti na zalivanje, da preprečimo izsušitev tal.
Gojenje na vrtu
Gojenje zelene na vrtu je lahko zahtevno, vendar je rastlino možno uspešno gojiti ob pravilni negi in skrbni pripravi tal. Pred sajenjem je potrebno pripraviti tla. Zelena ima najraje tla, ki so bogata z organskimi snovmi, dobro odcedna in z nevtralno pH vrednostjo. Zemljo pripravimo s prekopavanjem in okopavanjem, z dodatkom komposta ali hlevskega gnoja, ki zagotavljata bogato hrano rastlinam. Za dober pretok zraka in vode je pomembno zagotoviti dobro strukturo tal.
Zeleno lahko sadimo iz semen ali sadik. Semena je potrebno posejati v pripravljeno zemljo zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Ko so semena posejana, zemljo rahlo potlačimo in zalijemo. Semena zelene je potrebno redno zalivati, da zagotovimo njihovo kalitev in rast. Ko iz semen zrastejo rastline, jih je potrebno pognojiti z organskimi gnojili in redno zalivati, da zagotovimo dobro rast in razvoj.
Sajenje sadik zelene je lažje od sejanja. Sadike lahko kupite v drevesnicah ali jih sami vzgojite iz semen. Pred sajenjem je potrebno tla pripraviti na enak način kot za setev semen. Ko je zemlja pripravljena, je potrebno na mestih, kjer je načrtovano sajenje, izkopati sadilne jame (približno 10 cm globoke in približno 15 cm široke). Razdalja med jamami mora biti približno 30 cm. Sadike nežno odstranimo iz posod, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo korenin. Sadike nato položimo v pripravljene jame in prekrijemo z zemljo, da jim zagotovimo stabilnost. Pomembno je, da rastline ne posadimo pregloboko v zemljo, saj lahko to negativno vpliva na njeno rast in razvoj.
Zelena je rastlina, ki za zdrav razvoj potrebuje dovolj vlage in hranilnih snovi. Potrebno jo je redno zalivati, paziti pa moramo tudi na ustrezno odcednost tal, da niso preveč vlažna. Tako kot pri drugih posevkih je pomembno, da smo pozorni na škodljivce in bolezni, ki lahko vplivajo na rast in razvoj rastlin.
Ko dosežejo rastline višino 10-15 cm, jih je potrebno razredčiti in med njimi pustiti približno 15 cm razdalje. Ta korak je pomemben za zagotovitev zadostnega prostora za rast in razvoj rastlin. Prav tako je pomembno, da okoli rastlin redno odstranjujete plevel, da zagotovite dovolj hranilnih snovi in vlage za rast in razvoj zelene.
Zeleno lahko gojimo kot enoletnico ali pa jo pustimo na vrtu čez zimo, da naslednjo sezono obrodi še večji in bolj zrel pridelek. Če zeleno gojimo kot trajnico, pustimo rastline pozimi v tleh, tla okoli njih pa dodatno segrejemo, da zagotovimo njihovo rast v naslednji sezoni.
Gojenje v rastlinjaku
Zeleno lahko gojimo v zaščitenih prostorih, če je temperatura vsaj 16°C. Prvo leto gojenja zahteva zmerne temperature 18°C in seveda veliko vlage v tleh in zraku. Najnižje temperature, ki jih mlada rastlina prenese, so okoli -5°C. Zeleno v zaščitenem prostoru posejemo v marcu oz. v začetku aprila. Pred tem lahko seme na svetlobi 1-2 dni namakamo v vodi temperature 20°C, da pospešimo kalitev.
Gojenje v kontejnerjih
Za gojenje zelene v kontejnerjih uporabljamo sterilizirane substrate, ki ne vsebujejo povzročiteljev bolezni in škodljivcev, imajo dobro vodno-zračno razmerje in veliko količino hranilnih snovi, ki zadostujejo za poln razvoj rastline. Kontejnerje postavimo tako, da so nekoliko dvignjeni nad tlemi (na tla položimo opeke ali kamnite bloke), kar omogoči popoln preplet substrata s koreninami. To bo olajšalo kasnejše odstranjevanje sadik.
Gojenje v posodah
Zeleno lahko posadite tudi v posode. Za beljenje zelene, ki raste v posodi, lahko okoli stebla privežemo papirnate ali kartonske valje. Pri izbiri posode je pomembno upoštevati, da ima zelena plitev koreninski sistem. Priporočljivo je, da je posoda visoka 20 cm z luknjami za odtekanje vode.
Vzdrževanje nasada
Ko se iz semen oz. sadik oblikujejo rastline, jih lahko zastrete s slamo ali kompostom, da preprečite razvoj plevela in zadržite vlago. 4 - 6 tednov po presajanju lahko rastline pognojite.
Nega
Vzdrževanje in nega rastlin sta pomembna za zaščito rastlin pred boleznimi in škodljivci, kar na koncu izboljša pridelek.
Zalivanje
Redno zalivanje zelene je pomembno, saj lahko pomanjkanje vode povzroči povečanje vsebnosti celuloznih vlaken in poslabšanje kakovosti korenin. Zaradi tega je potrebno zeleno redno zalivati, da se tla ne izsušijo, saj bi to negativno vplivalo na rastlino.
Gnojenje
Hitro analizo tal izvajamo s priročnim merilnim instrumentom, ki določa pH tal in količine osnovnih biogenih NPK elementov. V primeru kislih tal je možno pred sajenjem dodati apno, ker zelena najbolje uspeva na globoko prepustnih nevtralnih tleh. Če jo sadimo v mineralna tla, jo jeseni pognojimo z organskimi gnojili (40 - 60 t/ha hlevskega gnoja ali komposta). Če se želimo izogniti prebujnim listom, je potrebno pred sajenjem (ter kasneje konec julija in avgusta) dodati 80-100 kg dušika/ha.
Presajanje
Zeleno lahko presadimo konec maja in v juniju na razdaljo 50x20 ali 50x40 cm. Na isti površini lahko zeleno ponovno posadimo vsakih 4-5 let, saj lahko skupni škodljivci ogrozijo njen razvoj. Na istih tleh tudi ne sadimo rastlin iz družine kobulnic (korenje, peteršilj, pastinak ipd.), da preprečimo prenos ogorčic in glivičnih okužb. Priporočljivo je, da na istem zemljišču pred sajenjem sadik zelene pridelamo kakšno spomladansko zelenjavo (solato, motovilec, majski srebrnjak, špinačo). Gomolj posadimo ohlapno, da ima prostor za širjenje.
Pomlajevanje
Pomlajevanja zelene ne izvajamo tako kot pri rožah in drugih rastlinah. Zelena se običajno pomlajuje, ko začne rastlina propadati in se listi posušijo, kar se običajno zgodi potem, ko rastlina dozori in obrodi. Postopek pomlajevanja zelene vključuje rezanje rastline na višini približno 2-3 cm nad tlemi, s čimer spodbudimo zeleno k ponovni rasti in ustvarjanju novih poganjkov. Po pomlajevanju je potrebno rastlino zalivati in pognojiti z gnojilom, da zagotovimo zdravo rast in razvoj.
Redčenje
Redčenje zelene je pomemben korak pri gojenju te rastline in se običajno izvaja potem, ko so posajena semena ali sadike zelene dosežejo višino 10 - 15 cm. Postopek redčenja vključuje odstranjevanje nezdravih, slabo rastočih in preraščajočih se rastlin, da se zagotovi dovolj prostora za rast in razvoj zdravih rastlin. Če rastlin ne redčimo, bodo tekmovale za hranilne snovi in vodo v tleh, kar omejuje njihovo rast in produktivnost.
Pri redčenju je pomembno, da med rastlinami pustimo približno 15 cm razdalje, s čimer jim zagotovimo dovolj prostora za rast in razvoj. Prav tako je pri redčenju pomembno paziti na korenine rastlin, da jih pri odstranjevanju neželenih rastlin ne poškodujemo.
Obrezovanje
Zelene stebelne zelene navadno ne obrezujemo, ampak stebla naberemo, ko so dovolj velika in v dobrem stanju. Če pa želimo spodbuditi rast in razvejanje rastline, lahko vrhove stebel rahlo porežemo. Pri gomoljasti zeleni je običajno priporočljivo odstraniti vrh rastline, ko zraste do višine približno 20 - 25 cm, da spodbudimo razvoj gomolja. Po potrebi lahko obrežete stebla in liste, da preprečite pregosto rast rastline.
Zaščita pred vetrom
Zeleno je potrebno pri gojenju na vrtu ali njivi zaščititi pred vetrom. Močan veter lahko poškoduje rastline zelene in zmanjša njihovo rast, kar vodi do manjšega pridelka, poleg tega pa lahko tudi izsuši zemljo okoli korenin rastline, kar zmanjša vlago, ki je potrebna za rast zelene. Za zaščito zelene pred vetrom lahko uporabimo različne tehnike, med katerimi je najbolj priljubljena postavitev ograj ali zasaditev okoli vrta, ki bodo zmanjšale hitrost vetra, preden doseže rastline. Za zaščito mladik pred vetrom in mrazom lahko uporabimo zaščitna pokrivala.
Zaščita čez zimo
Rastline lahko pred mrazom in vetrom pozimi zaščitimo na več načinov. Najprej rastline pokrijemo z zimskimi pokrivali, juto, starimi odejami ali drugimi materiali, ki zadržujejo toploto, kar je še posebej priporočljivo za rastline, ki ne prenesejo temperatur pod 0°C, kot so mladike zelene.
Kot naslednji korak uporabimo rastlinjak, zaščitne mreže ali tunele, ki v hladnih zimskih mesecih nudijo dodatno zaščito. Prav tako je pomembno, da tla pripravite tako, da jih prekrijete z organskim materialom, kot je trava ali kompost, da ohranite vlago in toploto ter preprečite izsušitev tal. Izogibati se je potrebno pregosti saditvi rastlin, da zmanjšamo možnost širjenja bolezni čez zimo.
Bolezni
Različne bolezni in škodljivci lahko ogrozijo rast in razvoj zelene. Da bi se temu izognili, je potrebna ustrezna nega rastline.
Najpogostejše bolezni zelene so črnilovka, pepelasta plesen in siva pegavost listov. Za preprečevanje pojava bolezni je pomembno, da v tleh zagotovimo zadostno količino magnezija in kalcija.
Črnilovka (črna gniloba korenin)
Simptomi te bolezni se pokažejo v času kalitve in brstenja rastline, ko korenine in kalčki počrnijo in zgnijejo. Ob močnejši okužbi lahko opazimo praznine. Na razvitih listih in pecljih lahko opazimo ovalne ali podolgovate lise, katerih barva se spreminja od rumenkaste do črne. Na gomolju so vidne črne plitke vdolbine. Če je zemlja mokra, lahko zgnije celoten gomolj. Ta okužba gomolja lahko izvira iz tal oz. okuženih ostankov v tleh, bolezen pa nadzorujemo s kolobarjenjem. Na enak način odstranimo obolele liste in jih na manjših površinah zažgemo. Da se izognemo tej bolezni, je potrebno posejati zdrava in tretirana semena,.
Pepelasta plesen
Glavni simptom pepelaste plesni je gosta belkasta obloga, ki se pojavi na listih. Pogosteje se loti starejših listov, ki se posušijo, nato gomolj požene nove liste, ki lahko zbolijo (s tem izčrpajo gomolj). Zdravljenje te bolezni poteka z zaoravanjem rastlinskih ostankov, s kolobarjenjem in s setvijo zdravih semen, ki so tretirana s fungicidi (v Sloveniji imajo dovoljenje le žveplovi pripravki).
Siva pegavost listov
Okužbo povzroča glivica, zaradi katere se listi popolnoma posušijo, kar lahko povzroči gnitje gomolja. Z glivicami se okužijo predvsem semena, inkubacija pa pri temperaturah 21 - 27°C traja 7 - 8 dni. Proti bolezni se lahko preventivno borimo z upoštevanjem kolobarja ter z uporabo zdravih in tretiranih semen (takšna semena 24 ur namakamo v raztopini TMTD, ki smo jo segreli na 30°C). Uporabimo lahko tudi kemično zaščito s fungicidi na osnovi bakra.
Škodljivci
Na zeleni se lahko pojavijo talni ali nadzemni škodljivci. Talni škodljivci so ličinke, žičniki, talne sovke in stonoge. Nadzemni škodljivci pa vključujejo lastovičarja, kuminovega molja, listne uši, korenjevo muho, lažno korenjevo muho in listnega minerja. Dovoljena pripravka proti omenjenim škodljivcem sta na osnovi dimetoata ali diazinona. Za zatiranje škodljivcev (ki lahko vključujejo polže) rastlino pokrijte s tkanino v prvih štirih do šestih tednih rasti.
Listne uši
Ta škodljivec se hitro razmnožuje. Najpogosteje se hrani z mladimi listi, ob čemer sesa rastlinsko tkivo in tako poškoduje rastline. Listne uši so nevarne, ker lahko prenašajo različne rastlinske viruse.
Lastovičar
Ta škodljivec ima na sprednjih rumenih krilih črno široko obrobo, zadnja krila pa so podaljšana v temen rep. Spada med največje evropske metulje. Gosenice se prehranjujejo z rastlinami iz družine kobulnic in nanje odlagajo jajčeca. Gosenice so zaradi zaščite pred plenilci sprva videti kot ptičji iztrebki, kasneje pa so zelene s črnimi in oranžnimi oznakami. Imajo tudi žleze, ki jih ščitijo z oddajanjem neprijetnega vonja.
Lažna korenjeva muha
Ta škodljivec poškoduje zeleno tako, da izvrta luknjo v gomolj (poleg zelene pa lahko napade tudi korenje).
Korenjeva muha
Ne napada le korenja, ampak tudi zeleno in se v nekaterih krajih množično in pogosto pojavlja. Poleg tega, da prevrta gomolj, spremeni kakovost rastline. Zelena dobi neprijeten vonj in grenak okus ter je neprimerna za uporabo, saj je podvržena gnitju in razpadu. Rastlino, ki jo napade ta škodljivec, prepoznamo po vijoličastih listih, ki kasneje porumenijo in se posušijo. Telo korenjeve muhe je črno, noge pa so rumeno rjave barve.
Uporaba
Zelena se pogosto uporablja v kulinariki in medicini. Že v daljni preteklosti so jo poznali kot zdravilno in zdravo živilo.
Pobiranje
Če gojimo zeleno iz sadik, jo poberemo po 100 do 130 dneh, če pa jo gojimo iz semen pa 20 dni kasneje.
Če nabiramo liste, lahko zeleno nabiramo strojno ali pa uporabimo stroje za izkopavanje pese in krompirja, če liste predhodno porežemo.
Gomoljno zeleno pobiramo ročno, ko so zunanja stebla krhka, in sicer tako, da jih porežemo v predelu koreninskega vratu. Prvo plast zunanjih listov odstranimo in zgornje liste odrežemo, stebla pustimo na dolžini 40 cm. S pobiranjem ne smemo zamuditi, da stebla ne postanejo gobasta in neuporabna. Zrelo, očiščeno steblo tehta 50 - 70 g, pridelek je 30 - 50 t/ha.
Listno zeleno lahko prvič pokosimo sredi julija. Po vsaki košnji, rastlino pognojimo s 40 - 50 kg/ha dušika, v ugodnih razmerah pa so možne 3 košnje s pridelkom 50 - 80 t listov/ha.
Sušenje
Sušenje zelene je enostavno, vendar je potrebno upoštevati nekaj pomembnih korakov, da dosežete najboljši rezultat. Najprej je potrebno stebla oprati, da odstranimo vse nečistoče in umazanijo. Stebla je potrebno nato previdno obrisati s kuhinjsko brisačo, da odstranimo odvečno vlago.
Zeleno nato narežemo na tanke rezine ali trakove. Velikost in oblika rezin se lahko razlikujeta glede na uporabo posušene zelene. Po rezanju rezine razporedimo po pekaču, obloženem s peki papirjem, ali na pladnje dehidratorja, nato jih posušimo v nizkotemperaturni pečici ali v dehidratorju. V pečici naj bo temperatura nastavljena na najnižjo možno stopnjo (običajno okoli 50°C), da se ne zažgejo. Rezine pustimo v pečici približno 2 - 3 ure, odvisno od velikosti rezin in temperature pečice. Pri dehidratorju sta temperatura in čas sušenja odvisna od modela dehidratorja in navodil proizvajalca.
Da bi zagotovili popolno sušenje zelene, rezine redno preverjamo in jih na polovici sušenja obrnemo. Ko so popolnoma suhe in na otip hrustljave, jih lahko vzamemo iz pečice ali dehidratorja in ohladimo na sobno temperaturo. Nato lahko posušeno zeleno shranimo v zaprti posodi ali vrečki za shranjevanje živil na suhem in temnem mestu. Posušeno zeleno lahko uporabimo v juhah, omakah ali kot prigrizek.
Skladiščenje
Gomolj zelene lahko pri shranjevanju v hladilniku pri 0°C in relativni zračni vlagi 97 %, hranimo do 8 mesecev. Zeleno lahko shranjujete na podstrešjih ali v kleteh. Pri hrambi v talnih skladiščih s prekati se na zeleno nasuje tanka plast zemlje, na katero se položi izolator, nato pa se na izolator spet nasuje zemlja. Zeleno na ta način shranimo za 6 mesecev. V kleti zeleno hranimo pri temperaturi 2 - 5°C z relativno zračno vlago 95% in se tako ohrani 2 - 3 mesece. Gomoljno zeleno lahko hranimo 4 - 8 tednov pri 0 - 1°C in relativni vlažnosti 98 %, v hladilniku (pri 5°C) pa do 2 tedna.
Ko kupljeno zeleno operemo in osušimo, jo lahko damo v plastično vrečko in jo položimo k drugi zelenjavi. Stebla operemo, osušimo in hranimo v hladilniku približno teden dni, sam gomolj pa lahko v hladilniku hranimo več tednov.
Ozimnica
Kulinarika
Predvidevajo, da so zeleno začeli gojiti pred približno 3.000 leti v Sredozemlju, kot hrano pa so jo začeli uporabljati v 16. stoletju v Italiji. Zelena je koristna za zdravje in obstaja veliko razlogov, zakaj jo uporabljati.
Zelena je rastlina, bogata z dragocenimi sestavinami: B kompleksom, vitamini A, C, E in K, minerali, kalcijem, natrijem, asparaginom, alkaloidom aptinom, folno kislino, vlakninami in magnezijem.
Pomembno je vedeti, kako izbrati dobro zeleno, da bi dobili vse hranilne sestavine. Ustrezna je zelena, ki je svetlo zelene barve in bolj aromatična, s čvrstim gomoljem in hrustljavim steblom. Najboljša je sveža zelena, brez gnilih delov, medtem ko je tisto, ki je že očiščena, narezana in pripravljena, bolje izpustiti, saj je večina snovi že izgubila svojo vrednost.
V kulinariki zeleno uporabljamo v juhah, solatah, enolončnicah, zdravih napitkih, čajih, pa tudi kot dodatek k različnim jedem. Zaradi izjemno nizkega števila kalorij se pogosto uporablja kot prigrizek pri dietah, kot lahko vidimo v filmih.
Medicina
Največja vrednost zelene je v njenih zdravilnih lastnostih. Zaradi številnih vitaminov, ki jih vsebuje, je odlična v boju proti prehladu in gripi ter krepi imunski sistem.
Eterična olja zelene delujejo antibakterijsko in razkuževalno - predvsem pri okužbah prebavil, sečil in reprodukcijskega sistema. Ženskam pomaga tudi pri uravnavanju menstrualnega ciklusa.
Učinkovita je tudi v boju proti bakterijam, ki povzročajo želodčne razjede, pa tudi proti znanim bakterijam, ki povzročajo težave, kot je E.coli in podobno.
Zelena se že dolgo uporablja za zniževanje krvnega tlaka, saj vsebuje ftalide, ki delujejo diuretično in sproščajo krvne stene, poleg tega pa zmanjšujejo izločanje stresnih hormonov. Za zniževanje krvnega tlaka je priporočljivo zaužiti 4 stebla zelene na dan. Te blagodejne učinke zelene na krvni tlak je potrdil dr. William Elliot v raziskavah na živalih.
Pomaga tudi pri izločanju toksinov iz telesa in je zato učinkovita pri kožnih boleznih in zdravljenju aken. Zaradi antioksidantov flavonoidov pomaga pri ohranjanju vida in las. Tako kot v antiki se tudi danes zelena uporablja za zdravljenje artritisa, anksioznosti in drugih motenj živčnega sistema ter za povečanje spolne želje. Zelena se uporablja tudi za zdravljenje vnetih mišic, protina, osteoporoze in lahko celo odpravi slab zadah. Nekatere nove raziskave so pokazale, da luteolini, s katerimi je bogata zelena, preprečujejo možganske bolezni in izboljšujejo kognitivne funkcije, zato nekateri trdijo, da uživanje zelene zmanjšuje tveganje za Alzheimerjevo bolezen.
Čeprav je zelena nedvomno učinkovita v različnih sistemih našega telesa, je potrebno opozoriti, da nosečnice ne smejo piti soka zelene, saj lahko preveč zelene povzroči krče maternice in celo spontani splav.
Zanimivosti
Skozi zgodovino se je pomen zelene spreminjal. V Homerjevem času (kot piše v svoji Odiseji) je veljala za simbol lepote in veselja. V Stari Grčiji so zeleno (skupaj z lovorjem) na športnih tekmovanjih in bojih polagali okoli glave zmagovalca in je pomenila zmagoslavje.
Že Hipokrit, eden najvidnejših zdravnikov ne le antike, ampak tudi vseh časov, je govoril o zdravilnih lastnostih zelene in ljudem s šibkimi živci svetoval uživanje zelene kot zdravila. Veljala je tudi za afrodiziak in zdravilo proti nespečnosti, zobobolu, hipertenziji, artritisu, revmi, anksioznosti, uporabljali pa so jo tudi za čiščenje krvi.
V Egiptu je imela zelena popolnoma drugačen pomen. Polagali so jo v grobnico, da so jo vzeli s seboj pokojniki (večinoma faraoni) na poti v onostranstvo in jedli na obredih v čast pokojnika. Zelena je Rimljane spominjala tudi na smrt; za umirajočega bi rekli: "Apio indiget", kar bi pomenilo "Samo zelena mu je ostala".
Maurice Mességué, fitoterapevt iz Francije, je pomen zelene zagovarjal s pregovori, kot so: "Če bi mož poznal pravi učinek zelene, bi z njo zasejal ves vrt." Že dolgo je poznana tudi na Kitajskem, kjer so jo uporabljali za zniževanje krvnega tlaka. Tudi na Hrvaškem velja rek: "Kdor ima težave s srcem, mora vedno jesti zeleno".
Foto: Ulrike Leone / Pixabay
Dodaj odgovor