Pomarančevec (lat. Citrus x sinensis) je zimzelena sadna vrsta, ki spada v rod citrusov (Citrus) in družino rutičevk (Rutaceae). Nastala je s križanjem pomelovca (lat. Citrus maxima) in mandarinovca (lat. Citrus reticulata), sorodne vrste pa so mandarinovec, grenivkovec, limonovec in limeta.
Pomarančevec je prepoznaven po okusnih in zdravih plodovih (pomaranče), zato ga gojijo po vsem svetu. Pomarančevce glede na okus ploda delimo na sladke in grenke, iz katerih so razvili številne kultivarje, ki jih danes komercialno gojijo za proizvodnjo hrane, zdravil in kozmetičnih izdelkov.
Pomarančevec ima visoko in gosto zimzeleno krošnjo ter lahko zraste do višine 13 m. Temno zeleni listi so izmenični, gladki, ovalni in veliki 4 - 10 cm. Lubje je temno rjave barve, veje pa so pri mnogih vrstah in kultivarjih bodičaste. Cvetovi so dvospolni, bele barve in vsebujejo 5 cvetnih listov, z oljnimi žlezami. Nezreli plodovi so okrogli in zelene barve, novembra in decembra pa dozorijo in se obarvajo rumeno oranžno. Sadež sestavlja zunanja lupina, bela vmesna povrhnjica in notranji del ali pulpa. Lubje vsebuje eterično olje z značilnim vonjem. Življenjska doba pomarančevca je približno 40 let.
Pomarančevec izvira iz Kitajske, danes pa je komercialno razširjen v tropskih, subtropskih in toplih predelih Sredozemlja ter je ena najbolj razširjenih gojenih rastlin na svetu. Velja za zelo rodno vrsto in se najpogosteje goji zaradi plodov, ki jih lahko uživamo sveže ali predelane v sok. Leta 2019 je bilo na svetu pridelanih 79 milijonov ton pomaranč - Brazilija je pridelala 22% celotne količine, sledita Kitajska in Indija, nato Španija in Italija.
Sorodniki
Vrste
Obstaja približno 60 vrst in 400 podvrst pomarančevcev, ki se razlikujejo po morfologiji, anatomiji, rastnih območjih in zahtevah glede gojenja. Najbolj znane vrste so: sladki, grenki in rdeči pomarančevec ter pomarančevec Valencia.
Sladki pomarančevec
Sladki pomarančevec (lat. Citrus sinensis) samoniklo raste na Kitajskem, v Indiji in drugih tropskih in subtropskih državah. Večina kultivarjev za komercialno pridelavo izhaja iz te vrste. Je bogat z vitaminom C, sok pa je sladkega okusa, pomešanega z rahlo kislimi aromami. Najbolj znana sorta, pridobljena z mutacijo sladke pomaranče, je sorta "Navel Washington", ki je danes zelo razširjena in uspešna ter jo gojimo zaradi lupine, ki jo je lahko olupiti, manjše sočnosti in sladkega okusa.
Grenki pomarančevec
Grenki pomarančevec (lat. Citrus aurantium L. ssp. Amara) ima manjše plodove od sladkega pomarančevca in so podobnega okusa kot grenivka. Plodovi se pogosto uporabljajo za proizvodnjo marmelade, likerja in žganja. Drevo lahko zraste do višine 10 m, listi so čvrsti in temno zeleni, cvetovi pa beli in dišeči. Plod vsebuje veliko število semen (1 - 20), je sočen in napolnjen z dišečim sokom. Posamezno drevo lahko v ugodnih razmerah obrodi do 1000 plodov, običajno pa letno obrodi 500 plodov. Grenki pomarančevec gojijo za predelavo v prehrambni in kozmetični industriji, saj je plod preveč grenak, da bi ga uživali svežega. V Dubrovniški republiki so plemiči to vrsto pomarančevca pogosto sadili v svojih vrtovih.
Rdeči pomarančevec
Rdeči pomarančevec je nastal z mutacijo sladkega pomarančevca. Rdeča barva soka, lupine in ploda je posledica visoke koncentracije rdečega pigmenta antocianina. Plod ne vsebuje semen. Sok rdeče pomaranče pogosto uporabljamo za pripravo koktajlov in sorbetov ter za aromatiziranje piva. Plodove imenujejo tudi "krvave pomaranče", prvič pa so jih odkrili in vzgojili na Siciliji v 15. stoletju. Od takrat se je rdeči pomarančevec razširil po vsem svetu, predvsem pa ga gojijo v Španiji in Italiji pod imenom sanguina in sanguinella.
Pomarančevec Valencia
Pomarančevec Valencia je bil poimenovan po istoimenskem španskem mestu in pokrajini, kjer rastejo sladke pomaranče. Z mutacijo sladkega pomarančevca je to vrsto prvi pridelal ameriški agronom William Wolfskill v Kaliforniji. Drevo doseže največjo velikost pri starosti 15 let in iz plodov enega drevesa lahko pridobimo približno 150 litrov pomarančnega soka.
Pomarančevec Valencia je edini na svetu, ki dozori poleti, tako da pomaranče obirajo že od marca do junija. To vrsto vzgajajo predvsem za proizvodnjo pomarančnega soka, ki velja za zelo zdravega.
Gojenje
Vzgoja pomarančevcev je zahtevnejša od vzgoje drugih sadnih dreves. Pred nakupom sadik ali setvijo je potrebno skrbno preveriti ekološke parametre rastišča, da se prepričamo glede uspešnosti vzgoje - saj lahko sicer drevo pomrzne ali oveni.
Tla
Pomarančevcem ustrezajo lahka do srednje teksturirana tla z dobro drenažo in brez stoječe vode. Glinasta in močvirna tla niso primerna za gojenje pomarančevcev, primerna pa so prepustna, apnenčasta, peščeno-ilovnata in ilovnata tla. Najpomembnejša lastnost tal je dobra odcednost, zato pomarančevci dobro uspevajo tudi na nagnjenih terenih, kjer odvečna voda odteče. V tem primeru je potrebno izvesti dodatne ukrepe proti eroziji, na primer pod drevesi zasaditi nizko travo. Pomarančevci dobro uspevajo na tleh s pH v razponu 5,5 - 6,5, dobro pa prenašajo tudi pH od 4,5 do 8.
Pomarančevec je rastlina, ki je občutljive na slana tla, saj lahko omejijo rast in produktivnost dreves. Zaželeno je tudi, da tla vsebujejo veliko organskih snovi.
Podnebje
Pomarančevci rastejo v tropskem, subtropskem in sredozemskem podnebju. Kot večina drugih vrst agrumov dobro prenašajo zmerne temperature v razponu 15 - 29°C. Na rast pomarančevca izmed podnebnih parametrov najbolj vplivajo sončna svetloba, voda in toplota. Pomarančevec je zelo občutljiv na mraz in ne prenese temperatur pod 0°C. Kadar so napovedane temperature pod lediščem, je potrebno drevesa zaščititi s škropljenjem z vodo ter okoli krošnje in debla namestiti izolacijske mreže. V hladnih podnebjih lahko gojimo pomarančevec samo v zaprtih prostorih. Pomarančevci slabo uspevajo tudi na višjih nadmorskih višinah, razen v tropskih območjih, kjer rastejo do 1500 m nadmorske višine. Za vzgojo pomarančevca je najboljša kombinacija suhega podnebja in 75 - 250 cm/m2 padavin.
Čas sajenja
Pomarančevec lahko sadimo jeseni ali zgodaj spomladi. Jesensko sajenje opravimo oktobra ali v začetku novembra - pred mrzlimi zimskimi meseci in pred jesenskim deževjem, ki ugodno vpliva na rast mladega drevesa. Spomladansko sajenje opravimo, ko mine nevarnost pozebe in se zemlja segreje na najmanj 10°C, temperatura zraka pa naj bo zmerna ali rahlo mrzla.
Kolobarjenje
Pomarančevec je odporen in prilagodljiv na različna območja rasti in na različne vrstah tal, zato se dobro ujame z mnogimi drugimi vrstami. V sredozemskih območjih ga pogosto sadijo v mešanem sadovnjaku in se dobro ujema s kulturami, ki imajo podobne ali enake zahteve za rast; z oljko, rožičem, kakijem, mandljevcem, smokvovcem, granatnim jabolkom in murvovcem.
Pomarančevci dobro uspevajo ob drugih vrstah iz družine pomarančevcev ter tudi ob drugih citrusih, kot so: limonovec, mandarinovec, limeta in grenivkovec.
Pred sajenjem pomarančevca je potrebno tla dobro obogatiti s predhodnim sajenjem metuljnic, ki vežejo dušik (npr. fižol, bob, grah, lucerna, črna in plazeča detelja ter njivski grahor).
Pod pomarančevec je lahko posadimo tudi grmičaste rastline, kot je lantana, saj jim ustrezajo podobne podnebne razmere.
Pomarančevec je potrebno zaščititi pred vetrom, zato zraven njega posadimo evkaliptus ali maline, ki dobro prenašajo veter.
Faza mirovanja
Čeprav je pomarančevec zimzelena vrsta, ki ne odvrže listov, je pozimi v fazi mirovanja. V tej fazi so na vejah zreli plodovi, ne oblikujejo pa se cvetni brsti in novi listi, saj je metabolizem rastline upočasnjen. V fazi mirovanja izvajamo cepljenje, zimsko gnojenje in po potrebi zaščito drevesa pred mrazom.
Sajenje
Preden pomarančevec posadimo, je potrebno izbrati ustrezno lego v vrtu ali sadovnjaku- mesto naj bo zaščiteno, v zatišju ter z neposredno sončno svetlobo pozimi, spomladi in jeseni. Pomarančevec je možno saditi ročno ali strojno, odvisno od tega, ali ljubiteljsko sadimo posamezno drevo ali vzgajamo nasad pomarančevcev.
Sejanje
Plodove previdno prerežemo po sredini, da pridobimo semena. Nato jih speremo z vodo, osušimo ter nežno odluščimo membrano, ki ščiti notranji del semena. Semena nato položimo na papirnato brisačo na dno plastične posode. Brisačo dobro navlažimo, semena pa razporedimo tako, da se med seboj ne dotikajo in jih pokrijemo z drugo papirnato brisačo. Posodo pokrijemo s plastično folijo ali pokrovom in jo hranimo na svetlem in toplem mestu, do 2 tedna pa lahko pa tudi v zamrzovalniku, kar posnema proces vernalizacije (vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline; jarovizacija).
Ko seme nabrekne in vzklije, ga na razdalji 2,5 cm posejemo v vrste v posodice s prepustnim in hranljivim substratom tako, da semena nežno potlačimo v zemljo in jih prekrijemo s tanko plastjo peska ali humusa. Najboljši čas za setev je zgodnja pomlad. Posode s kalčki lahko pokrijemo tudi s plastično folijo, da ustvarimo podobne pogoje kot v rastlinjaku. Posode 10 - 12 dni hranimo v temnem in toplem prostoru. Vlažna (vendar ne mokra) tla je potrebno vzdrževati, dokler se rastline ne okrepijo.
Sadike presadimo v večje posode, napolnjene z zemljo in gnojilom, ko dosežejo višino 20 - 30 cm. Mlade sadike morajo imeti veliko sončne svetlobe in je bolje, da prvo zimo preživijo v zaščitenem prostoru.
Vzgoja pomarančevcev iz semen je manj pogosta praksa, ker se lastnosti nove rastline razlikujejo od lastnosti staršev, prav tako pa traja več let, da drevo, ki je bilo razmnoženo na tak način, obrodi sadove.
Sajenje sadik
Pri pomarančevcu je sajenje sadik pogostejši način razmnoževanja kot s setvijo. Pri tem načinu posadimo cepljene sadike, ki imajo lastnosti želene visokorodne in odporne sorte. Po 2 - 3 letih od sajenja sadike bomo lahko obrali prvi pridelek. Pri pomarančevcu je najboljše obdobje za sajenje sadik zgodaj spomladi ali jeseni. Sadike lahko pridobimo s cepljenjem ali potaknjenci.
Potaknjence odrežemo iz zdravega in zrelega drevesa, in sicer naj bodo to mlade, zdrave in razvite veje, stare 1 - 2 leti. Izbrane veje odrežemo z matičnega drevesa v dolžini 20 - 25 cm. 2/3 listov odstranimo s spodnje strani veje in jo pomočimo v hormon za rast korenin. Tako sadiko posadimo v posode z mešanico zemlje, peska in humusa. Zemlja po sajenju ne sme biti premokra, je pa potrebno vzdrževati njeno vlažnost. Približno 12 - 14 tednov po sajenju potaknjenci poženejo korenine, nato pa jih je potrebno presaditi v večje posode z mešanico zemlje in postanega hlevskega gnoja. 6 - 7 mesecev stare potaknjence lahko v območjih z milimi zimami posadimo neposredno v zemljo, lahko pa jih tudi prezimimo v zaprtem zaščitenem prostoru.
Cepljenje
Izbira podlage za pomarančevec je odvisna od podnebnih razmer, tal in namena gojenja. Za sredozemske pridelovalne razmere je trolistni pomarančevec oz. sibirski citronovec (lat. Poncirus trifoliata) najpogostejša podlaga za cepljenje, saj poveča odpornost proti mrazu, mu pa ne ustrezajo slana tla. Podlaga je lahko tudi grenki pomarančevec, ki velja za zelo odpornega in v južni Dalmaciji pogosto raste samoniklo.
Gojenje na vrtu
Izbrano mesto sajenja je potrebno preorati do globine 40 cm, da zatremo večletne plevele in ustvarimo ugodno strukturo tal za nemoten razvoj korenin. V sadilno jamo dodamo zrel hlevski gnoj ali mineralno granulirano gnojilo predpisane sestave v odvisnosti od lastnosti tal. Za 1 ha je potrebno približno 20 t gnoja. Sadilne jame izkopljemo do globine 45 cm, premer pa naj bo 50 cm.
Če sadimo več pomarančevcev, je sadilna razdalja odvisna od sorte in rodovitnosti tal. Bolj gosto sajenje daje večji pridelek dreves v prvih letih rasti, pri starejših drevesih pa zmanjša pridelek. Da bi dosegli bolj uravnoteženo rodnost, manjšo konkurenco za hranila in preprečili okužbe z boleznimi, je bolje posaditi drevesa na večji medsebojni razdalji. Pomarančevce zato pogosto sadimo na razdalji 6 x 6 m, vrt pa naj bo na sončni legi, ki je zaščitena pred močnimi sunki vetra.
Gojenje v rastlinjaku
Pomarančevce gojimo v rastlinjaku na celinskih področjih, kjer podnebne razmere niso primerne za gojenje na prostem. Rastlinjaka ni treba ogrevati, pomembno je le, da temperatura zraka ne pade pod 0°C. Drevesa lahko posadimo v velike posode ali v zemljo. V rastlinjakih pogosto gojimo dekorativne sorte pomarančevcev in sadilni material. V poletnih mesecih je treba rastlino redno zalivati, pozimi pa šele, ko se zemlja izsuši.
Pri gojenju v rastlinjaku je pomembno, da poskrbimo za dobro prezračevanje. Prostor je potrebno pogosto zračiti, zlasti spomladi in jeseni. Če drevesa gojimo v posodi, jih čez poletje prestavimo na prosto - na sončno in zaščiteno mesto. Ob koncu poletja je potrebno posode najprej prestaviti na manj sončno, senčno mesto, po nekaj tednih pa jih lahko vrnemo v rastlinjak.
Gojenje v posodah
Zaželeno je, da je posoda za gojenje pomarančevca čim večja, da se lahko korenine in tem tudi nadzemni del rastline, čim bolj razvijajo. Posodo je potrebno napolniti s kombinacijo prepustne zemlje, šote, komposta ali druge organske snovi. Večletna drevesa je bolje posaditi v glinene lonce kot v plastične posode, saj so glineni cvetlični lonci bolj trajni.
Posodo s pomarančo v mrzlih zimskih mesecih postavimo v zaprt prostor, na svetlo in sončno mesto. Zaželeno je, da prostor ni ogrevan, ampak sobne temperature. Ko se zunaj ogreje in mine mrzlo obdobje, posodo odnesemo na prosto - najprej na polsenčno mesto, nato pa na sončno mesto. Da bi se izognili vegetacijskemu stresu, je pomembna postopna aklimatizacija rastline. V odvisnosti od tal, podnebja in vremenskih razmer imajo lahko rastline v posodah večje potrebe po zalivanju in gnojenju.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada zajema redno pregledovanje listja in vej, da lahko preventivno in pravočasno ukrepamo glede zatiranja škodljivcev in bolezni. V zimskem času pomarančevec zahteva povečano vzdrževanje, ki ga lahko izvajamo z zastiranjem ali namestitvijo škropilnikov proti zmrzovanju (če je nasad na rizičnih območjih).
Zastirko lahko uporabimo tudi poleti za zmanjšanje izhlapevanja vlage iz tal, saj jo rastlina potrebuje v sušnih mesecih,. Zastirka tudi preprečuje rast plevela pod drevesom in deluje termo regulacijsko. Pomarančevce je potrebno redno obrezovati, gnojiti in namakati.
Nega
Pomarančevci zahtevajo vzdrževanje z osnovnimi pomotehničnimi ukrepi, med katerimi je najpomembnejše obrezovanje. Poleg obrezovanja je potrebno redno odstranjevati plevel, spremljati pojav škodljivcev in bolezni ter izvajati preventivne zaščitne ukrepe.
Zalivanje
Čeprav ima pomarančevec skromne zahteve po vodi, je v določenih razvojnih fazah potrebno paziti na redno zalivanje. Drevo je potrebno obilno zalivati po presajanju, še posebej, če padavine niso dovolj močne. Jeseni in pozimi starejših dreves ni potrebno pogosto zalivati, razen če ni padavin. Pomarančevec potrebuje največ vode v času cvetenja in tvorbe plodov, v poletnih mesecih in ob odsotnosti padavin pa je potrebno dodatno namakanje. V povprečju je potrebno odraslo drevo zalivati 20 - 25-krat letno.
Pri zalivanju je potrebna previdnost, saj pomarančevec ne prenese zadrževanja vode v predelu korenin. Zalivanje je zato odvisno tudi od vrste tal, ki naj bodo dobro prepustna ali odcedna. Pri pomarančevcu, ki je bil gojen v posodi so opazili, da mu je koristilo škropljenje listov z vodo, kar pomeni, da imajo pomarančevci radi zračno vlago.
S foliarnim zalivanjem ne pretiravajte, kar še posebej velja za topli del leta, saj se lahko ustvarijo pogoji za razvoj patogenih bolezni.
Gnojenje
Potrebe po gnojenju določimo na podlagi analize tal, saj je odvisno od vrste tal, starosti drevesa, sorte in namena uporabe plodov (namizne pomaranče ali za predelavo). V ekološkem vrtu ali sadovnjaku gnojimo pomarančevec skladno z načini ekološke pridelave - s postanim hlevskim gnojem, kompostom, bio humusom itd. Na pomarančevcih se pogosto pojavi porumenelost listov, kar kaže na pomanjkanje dušika. Dušik lahko dodamo v tla tudi z mineralnim gnojilom NPK, formulacija 6-7-8. Gnojimo lahko v tla ali foliarno. Foliarno gnojenje je najboljša metoda v primeru pomanjkanja železa, magnezija, bora in bakra.
Najpogosteje gnojimo v obdobju od aprila do avgusta, in sicer enkrat tedensko. Za agrume obstajajo tudi specializirana gnojila, ki jih lahko uporabite skladno z navodili. Gnojenje je lahko potrebno tudi v primeru neugodnega pH tal, ko je potrebno uporabiti gnojila za zakisanje ali apno za alkalizacijo tal. Pri sajenju sadik na prostem je priporočljivo korenino potopiti v raztopino mikorize, kar rastlini olajša absorpcijo nedostopnih hranilnih snovi.
Razmnoževanje
V naravi se divji grenki pomarančevci zaradi velike količine semen, ki jih proizvedejo, razmnožujejo generativno. Sladke pomarančevce in njihove različice pa razmnožujemo predvsem vegetativno (nespolno), s potaknjenci in s cepljenjem zrele sorte na ustrezno podlago sadike. Z vegetativnim razmnoževanjem dosežemo ohranitev enakih lastnosti plodov, donosa in odpornosti na bolezni. Drugi način nespolnega razmnoževanja je razmnoževanje z brsti, ki jih posadimo v jamo velikosti 75 x 75 x 75 cm.
Presajanje
Če vzgajamo pomarančevec iz semen, ga je potrebno prvič presaditi, ko rastlina oblikuje 6 - 10 listov. Presadimo ga v večje posode s kakovostnim substratom, bogatim z mikro in makro hranili. Če pa presajamo že dobro razvito sadiko, vzgojeno v hortikulturnih rastlinjakih, je potrebno zemljo pred presajanjem pripraviti. Tla je potrebno globoko prekopati in dobro zrahljati. V sadilno jamo je potrebno pri presajanju dodati hlevski gnoj ali mineralno gnojilo, po presajanju pa sadiko dobro zaliti. Presajanje v zemljo na prostem izvajamo marca ali oktobra/novembra.
Redčenje
Krošnjo pomarančevca redčimo po zaključku faze mirovanja - ob koncu zime in pred začetkom vegetacije. Krošnjo pomarančevca, ki ga gojimo v posodi, redčimo v kroglasto obliko, sorte, ki rastejo zunaj, pa redčimo v obliko piramide ali katero izmed drugih priporočenih oblik v odvisnosti od sorte. Namen redčenja je povečanje zračnosti krošnje, s čimer omogočimo, da plodovi in listi v krošnji prejmejo več sončne svetlobe.
Obrezovanje
Obrezovanje pomarančevcev in drugih agrumov izvajamo spomladi med cvetenjem, če pa jih gojimo v posodah, obrezovanje opravimo konec zime. Pomarančevce v posodi obrezujemo iz estetskih razlogov, pomaranče v sadovnjaku ali vrtu pa obrezujemo, da dosežemo večjo rodnost dreves, ravnovesje vegetativnih in generativnih rastlinskih organov ter za preusmeritev hranil v želene rastlinske organe (sadike, plodovi, cvetovi itd.).
Pri obrezovanju z ostrimi sadjarskimi škarjami odrežemo veje, ki rastejo proti notranjosti krošnje, predolge in suhe veje ter poganjke, ki rastejo na deblu. Obrezati je potrebno tudi veje, ki po zaključku zime zaradi pomanjkanja svetlobe odvržejo liste. Vendar pa ne smemo pretiravati z obrezovanjem, saj močno obrezovanje upočasni nastajanje plodov, kar lahko negativno vpliva na pridelek drevesa.
Priprava na naslednjo sezono
Pomarančevec za naslednjo sezono ne potrebuje posebne priprave, razen že opisanega obrezovanja in gnojenja. Odstranjevanje suhih vej pred začetkom vegetacije je prav tako pomembno, saj zagotovi, da imajo novi poganjki več prostora za rast in razvoj. Pred vsako sezono je potrebno opraviti zimski in spomladanski pregled vej in listov, da rastline pravočasno zaščitimo, če je potrebno.
Bolezni
V monokulturnih nasadih in sadovnjakih pomarančevcev so bolezni pogost pojav, napadi pa so manj pogosti pri posameznih drevesih v vrtu in pri starih odpornih sortah. Pomarančevec lahko napadejo bakterijske, virusne in glivične bolezni, med katerimi so najpogostejše citrusov rak, virus mozaika in antraknoza.
Citrusov rak
Povzročitelj te bolezni je patogena bakterija (lat. Xanthomonas citri), ki napada tudi druge vrste agrumov. Rastline, ki so okužene s to boleznijo, imajo na listih, steblih in plodovih značilne lezije z dvignjenimi, rjavimi, z vodo prepojenimi robovi ter običajno z obročem okoli lezije. Bakterija se širi preko poškodb na listih, steblih in plodovih, na druge rastline pa se lezije širijo z dežjem, ki ga nosi veter. Bolezen se lahko širi tudi z okuženo opremo in s transportom okuženih rastlin. Najbolj občutljivi so mladi listi, čas pojava simptomov pa je različen in lahko traja tudi nekaj mesecev po okužbi. Nižje temperature povečajo latenco bolezni.
Drevesa, ki jih je ta bolezen intenzivno napadla, pogosto odstranimo iz sadovnjaka in sežgemo, da preprečimo nadaljnje širjenje povzročitelja. Če je napad manj intenziven, lahko uporabimo zeliščna zdravila ali baktericide.
Virus mozaika citrusov
Virus mozaika citrusov (lat. Citrus mosaic virus) se pogosteje se pojavi na mandarinovcih, lahko pa se pojavi tudi na pomarančevcih. Pogosto se prenaša z okuženim sadilnim materialom, zato bodite previdni pri izbiri podlage za cepljenje. Virus se lahko prenese tudi s pripomočki za obrezovanje in cepljenje, zato orodje po uporabi vedno razkužimo. Simptomi se pojavijo na lupini ploda v obliki zelenih pik ali obročastih zelenih krogov, vendar napadena mesta kljub okužbi napadena kasneje dozorijo. Okužbo zatiramo z uporabo standardnih sredstev proti bolezni virusa mozaika.
Antraknoza
Bolezen povzroči patogena glivica Colletotrichum gloeosporioides in več sorodnih Colletotrichum vrst. Simptomi bolezni se najprej pokažejo na plodovih. Če so vremenske in druge okolijske razmere ugodne, se lahko bolezen razširi na vrhove mladih poganjkov, na liste ali na cvetove, ki začnejo odpadati. Simptomi na plodovih postanejo vidni na začetku zorenja, ko plodovi začnejo spreminjati barvo iz zelene v rumeno. Pojavijo se majhne nekrotične lise, ki se sčasoma počasi povečujejo in postanejo izrazito vdrte. Proti koncu vegetacije se na zrelih plodovih znotraj nekrotičnih peg pojavijo temne lise, včasih z vidno oranžno kapljico na sredini. To so tvorbe parazitskih gliv na rastlinskem tkivu, v katerih nastajajo trosi.
Antraknozo zatiramo s fungicidi, ki jih uporabimo jeseni. Preventivni ukrepi vključujejo sajenje citrusov na večji medsebojni razdalji in zagotavljanje dobrega pretoka zraka v krošnjah dreves.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci, ki napadajo pomarančevce, so rdeča agrumova pršica, breskova muha in listni zavrtač. Pojav škodljivcev je odvisen od vremenskih razmer in tudi od tega, ali imamo v vrtu ali sadovnjaku vzpostavljeno ravnovesje naravnih sovražnikov škodljivcev. Škodljivce lahko opazimo že v zgodnji fazi razvoja oziroma preden povzročijo večjo škodo na drevesu.
Rdeča agrumova pršica
Rdeča agrumova pršica (lat. Panonychus citri) spada v rod Aphididae in je v splošnem eden najpomembnejših škodljivcev agrumov, saj napada liste, veje in plodove. Prehranjuje se s sesanjem rastlinskega soka. Po poškodbi rastlinskega tkiva se na listih in plodovih pojavijo bele lise, ki lahko negativno vplivajo na kakovost pomaranč. Škodljivec se pojavlja v obdobju od aprila do junija ter septembra in oktobra.
V kritičnem obdobju je potrebno pomarančevce redno pregledovati in če škodljivca opazimo. uporabiti akaricidne pripravke z dodatkom 0,25% belega olja. Drevesa zaščitimo enkrat v sezoni.
Breskova muha
Odrasla breskova muha (lat. Ceratitis capitata) je rumeno rjave barve, z rumenimi progami na krilih in je dolga 4 - 5 mm. Ima vedno delno odprta krila, tudi ko ne leti. Ličinka je bledo rumena, s koničastim telesom dolžine 7 mm. Samica oktobra v plodove pomarančevca odlaga jajčeca ( v skupinah po 10 - 20). Po 2 - 3 dneh se iz jajčec razvijejo ličinke in prodrejo globlje v plod. V 10 - 15 dneh ličinka zaključi svoj razvoj, nato pa zapusti plod in se zabubi v tleh. Stadij bube traja 10 - 20 dni, nato se pojavi nova generacija muh in se cikel ponovi.
Napadeni plodovi lahko popolnoma propadejo že v 7 - 10 dneh, saj so dovzetni za gnitje in pogosto odpadejo. Škodljivce zatiramo s pesticidi, boljša možnost od uporabe kemičnih sredstev, pa je uporaba rumenih lepljivih plošč in lovnih posod ali naravnih zeliščnih sredstev, ki ne škodijo okolju in naravnim sovražnikom škodljivca. Ta škodljivec poleg pomarančevca in drugih citrusov napada tudi oljko, smokvovec, jablano, breskev in nektarino.
Listni zavrtač
Listni zavrtač (lat. Phyllocnistis citrella) velja za najnevarnejšega škodljivca pri vseh vrstah citrusov, vključno s pomarančevcem. Poškodbe postanejo na drevesu vidne konec junija ali v začetku julija in na mladih listih lahko opazimo drobno rumeno gosenico, dolgo 2 mm. Ličinka ali zavrtač grize listno tkivo in v njem oblikuje zavite "rove". Zavrtač zaključi svoj razvojni cikel v obdobju 6 - 22 dni, kar je odvisno od temperature, zračne vlage in mase mladih listov. Imago (metulj) izleže do 70 jajčec, ki so zelo majhna in jih s prostim očesom ne vidimo. Ličinka se iz jajčeca zarije neposredno v tkivo lista, kjer se prehranjuje, dokler se ne zabubi. Ob intenzivnem napadu nasada lahko škodljivca zatiramo z insekticidom, ki ga uporabimo v začetku julija, vsakih 12 - 15 dni.
Uporaba
Pomaranče največ uporabljamo v prehrambne namene, nekoliko manj pa v kozmetične in medicinske namene. Uporabimo plodove, liste, lubje, cvetove in olje pomarančevca. Tradicionalna uporaba pomarančevca je zelo razširjena v državah pridelovalkah - v Indiji, na Kitajskem in v sredozemskih državah. Blagodejne in zdravilne lastnosti te rastline so bile znane že v starih časih ter so cenjene še danes.
Obiranje
Pomarančevec prve plodove obrodi po 4 letih od sajenja. Plodovi dozorijo januarja, februarja in marca, včasih pa že prej, decembra. Obiranje večinoma poteka ročno, saj lahko drevo hkrati cveti in obrodi zrele in nezrele plodove. Plodove lahko obiramo tudi s škarjami, kar je bolj pogosto pri sortah, ki imajo tanko lupino. Optimalen čas obiranja je odvisen od tega, ali je sorta pozna ali zgodnja. Na primer, v Ameriki pomarančevce "Navel" obirajo od oktobra do junija, pomarančevce "Valencia" pa od marca do oktobra.
Ko pomaranče dozorijo, začnejo padati z drevesa. Iz plodov enega drevesa lahko pridobimo 5 litrov pomarančnega soka. Po 15 letih drevo doseže največjo velikost in letno obrodi 1500 pomaranč, kar ustreza približno 150 l soka. Pomaranče morajo dozoreti na peclju in jih ne smemo trgati nezrele, ker po obiranju prenehajo zoreti.
Skladiščenje
Če pomaranče hranimo izven hladilnika, naj bodo v leseni košari ali mrežasti vrečki, da zrak dobro kroži. Pomaranče je najbolje shranjevati v temnih in suhih prostorih, v primeru večje količine pa jih je potrebno nekaj dati v hladilnik. Pomaranče lahko v hladilniku ohranijo svežino 1 mesec, medtem ko izven hladilnika ostanejo sveže približno 1,5 - 2 tedna. Pri shranjevanju je pomembno, da plodovi ostanejo suhi, saj so pomaranče občutljive na razvoj plesni. Narezane pomaranče je potrebno hraniti v nepredušno zaprti posodi v hladilniku.
Ozimnica
Kulinarika
Pomaranča je zelo hranljiv sadež, saj vsebuje visok delež ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, prehranskih vlaknin in nenasičenih maščobnih kislin. Najpogosteje jih uživamo sveže ali v obliki iztisnjenega soka. Pomaranča je lahko v odvisnosti od sorte sladka, rahlo kisla ali grenka. Obstaja veliko receptov za torte, pite in druge sladice iz pomaranč.
Zelo znana je tudi pomarančna marmelada, iz pomarančne lupine pa pridobivajo pektin, ki se uporablja za zgoščevanje in pri pripravi marmelad iz drugega sadja. Pomarančni med je redko in cenjeno živilo, ki ga pridobivajo iz medonosnih cvetov rastline. Sadje je pogosto del slanih ribjih in mesnih receptov, sadnih solat, sladoleda in omak. Kandirane pomarančne lupinice so v južnih krajih zelo priljubljena sladica in se imenujejo arancini.
Kozmetika
Čeprav v kozmetiki najpogosteje uporabljamo pomarančno olje in lupino, so uporabni tudi drugi deli rastline. Hladno stisnjeno pomarančno eterično olje se uporablja v naravni kozmetiki, kremah, losjonih, šamponih, balzamih za ustnice, masažnih oljih in pilingih za kožo. Najpogosteje se uporablja za nego normalne in suhe kože ter za kreme, ki kožo vlažijo in negujejo. Pomarančno olje deluje antiseptično, antibakterijsko, protivnetno in čistilno, revitalizira kožo in deluje proti glivicam. Uporablja se lahko v vseh izdelkih za nego, še posebej v izdelkih proti celulitu. Iz cvetnih listov pomarančevca proizvajajo tudi parfume z blagim, prijetnim in sproščujočim vonjem.
Medicina
Že Hipokrat in stari Egipčani so govorili o pozitivnih učinkih pomaranč na zdravje. V 16. in 17. stoletju so mornarji svoje zdravje in dobro počutje povezovali z uživanjem pomaranč in limon. Po njihovem mnenju je pomanjkanje teh sadežev povzročilo bolezen, imenovano skorbut, danes pa je znano, da je bila ta bolezen ozdravljena prav zaradi vitamina C iz plodov citrusov.
Pomaranče poleg vitamina C vsebujejo še vitamina A in B, vlaknine in minerale (kalcij, baker, železo, magnezij, fosfor, kalij, cink in selen). Pomaranča krepi imunski sistem, blaži vnetja, prebavne motnje, bolezni srca in ožilja, znižuje krvni tlak in deluje proti nastanku sladkorne bolezni. Olje rdeče pomaranče uporabljajo pri aromaterapiji, saj spodbuja spanec, harmonizira, dviguje razpoloženje in daje samozavest. Uporablja se tudi pri živčnosti, saj zmanjšuje stres in daje vitalnost.
Gospodarstvo
Iz pomarančne lupine s stiskanjem pridobivajo olje, ki ga uporabljajo za vzdrževanje lesenega pohištva. To eterično olje se uporablja tudi v kemični industriji, kot vir arome za detergente in kot repelent - vsebuje spojino linalol, ki uspešno odganja komarje, mravlje in nekatere kmetijske škodljivce, zato se ga pogosto uporablja pri izdelavi naravnih fitofarmacevtskih sredstev.
Zanimivosti
Domovina pomarančevca naj bi bilo območje Kitajske in severne Indije. V več kot 2000 let starih kitajskih zapisih je bil pomarančevec prvič omenjen kot začimba in zdravilo. Arabski trgovci so ga kot začimbo prinesli v Sirijo, nato pa se je razširil naprej po Arabiji in Severni Afriki, od koder so ga sčasoma prinesli v Evropo in Ameriko.
V 15. stoletju se je po svetu razširil tudi sladki pomarančevec, ki je veljal za prestižnega in so ga plemiči ter kraljeve družine pogosto sadili ob svojih poletnih hišicah in na vrtovih. Menijo, da je Krištof Kolumb posadil pomarančevce na otoku Hispaniola, od koder se je vrsta razširila v Južno in Severno Ameriko.
Cvet pomarančevca je tradicionalno povezan s srečo in je v nekaterih državah priljubljen kot okras na poročnih šopkih, saj verjamejo, da spodbuja plodnost in deluje kot afrodiziak.
Pomaranča je eden izmed najbolj priljubljenih sadežev na svetu in je po zaužiti količini na 2. mestu za banano. Zreli plodovi nekaterih podvrst pomarančevca ostanejo zelene barve. Oranžna barva je dobila ime po pomaranči in ne obratno.
Foto: Hans Braxmeier / Pixabay
Dodaj odgovor