Rožičevec (lat. Ceratonia siliqua) je lesnata rastlina iz družine metuljnic (Fabaceae), kamor sodijo številne gospodarsko pomembne rastline, kot so grah, soja, bob, stročji fižol, arašidi in navadna robinija. Rožičevec izvira s področja Sredozemlja, danes pa je razširjen po vsem svetu.
Rožičevec je zimzelen grm ali razvejano drevo s široko in gosto krošnjo z dobro razvitimi vejami, ki lahko v višino zraste do 15 m. Tako kot krošnja so razvejane in razvite tudi korenine, saj ima močne stranske korenine. Drevo je prekrito z gladkim, tankim in sivim lubjem, ki sčasoma postane hrapavo.
Listi v krošnji so sestavljeni in premenjalni ter imajo zelo kratek pecelj. Lahko so dolgi 10 - 20 cm in so pernati.
Sestavljeni so iz 3 - 5 parov listnih ploskev s palisti, ki odpadejo. Listne ploskve so polne, usnjate, sijočega videza in gladke na otip. Cvetovi rožičevca so lahko enospolni, dvospolni in dvodomni. Prav tako jih je lahko v skupini več ali manj, običajno pa so zbrani v grozde, dolge 6 - 8 cm in se nahajajo v pazduhah listov. Cvetovi imajo le čašo s 5 kratkimi zobci, ki odpadejo.
Moški in ženski cvetovi se razlikujejo. Ženski cvetovi imajo en pestič, ki ga prerašča plodnica, moški cvetovi pa imajo 5 prašnikov z dolgimi nitkami. Rastlina cveti od avgusta do oktobra, razvije pa viseče plodove v obliki strokov, ki jih imenujemo rožiči. Temno rjavi stroki so dolgi do 20 cm in široki do 3 cm. Stroki so sploščeni in se razvijejo na ženskih steblih. V strokih je 8 - 15 rdeče-rjavih semen.
Rožičevec raste na območjih s toplim podnebjem. Na Hrvaškem ga gojijo izključno v južni in srednji Dalmaciji, največ nasadov rožičevca pa je na srednje dalmatinskih otokih kot so Brač, Hvar, Šolta in Vis. Rožičevec je užitna in medonosna rastlina, ki raste zelo počasi in živi več kot 200 let.
Sorodniki
Vrste
Znanih je veliko sort rožičevca, vendar nobena ni na uradni sortni listi Republike Slovenije. Na splošno sorte delimo glede na čas cvetenja in tako obstajajo zgodnje, srednje in pozne sorte. Prav tako se lahko sorte razlikujejo glede na število in težo semen rastline.
Rožičevce lahko razlikujemo tudi glede na geografsko območje, tako ločimo italijansko, špansko, portugalsko, ciprsko in tunizijsko sorto. Seveda obstajajo tudi slovenske in hrvaške sorte, ki so bile v glavnem razmnožene s semeni, saj na našem področju rožičevca niso organizirano gojili v drevesnicah. V nadaljevanju so izpostavljene nekatere domače sorte rožičevca, ki po kakovosti in pridelku ne zaostajajo za svetovnimi sortami.
Komiški rožičevec
Komiški rožičevec imenujejo tudi veliki ali debeli rožičevec. Je avtohtona sorta z otoka Vis, kjer raste več kot 6.000 dreves rožičevca. Komiški rožičevec velja za najboljšo hrvaško sorto, saj je izredne kakovosti in redno obrodi. Strok komiškega rožičevca v povprečju vsebuje 13 semen. Ta sorta se lahko uporablja kot namizna sorta, saj se lahko stroki uspešno shranijo. Lahko pa ga tudi predelamo, saj se stroki zlahka lomijo in zmeljejo. Plodovi tega rožičevca dozorijo konec avgusta in v začetku septembra.
Rožičevec medunac
Medunac je tudi hrvaška avtohtona sorta iz mesta Blato na otoku Korčula. Tako kot komiški rožičevec tudi ta sorta velja za namizno sorto, plodove pa lahko uspešno skladiščimo in s tem shranimo. Drevo daje mesnate, okusne in aromatične plodove z visoko vsebnostjo sladkorja. Medunac je najzgodnejša sorta in dozori avgusta.
Šipanski rožičevec
Šipanski rožičevec je avtohtona sorta z otoka Šipan. Plodovi dozorijo v začetku septembra, stroke pa je težko lomiti in drobiti. Prištevamo ga med namizne sorte.
Puljiški rožičevec
Puljiški rožičevec je sorta, ki izvira iz Italije in je edina tuja sorta na Hrvaškem. Ima visoko rodnost in daje mehke ter sladke plodove. Tako kot prejšnje sorte rožičevcev velja za namizno sorto. Plodovi dozorijo konec avgusta ter jih je težko lomiti in drobiti.
Korčulski rožičevec
Korčulski rožičevec imenujemo tudi široki rožičevec. Je neznanega izvora, poimenovan pa je bil po dejstvu, da ga je največ na otoku Korčula, in sicer v mestih Žrnovo, Lumbarda in Smokvica. V primerjavi z drugimi sortami daje plodove, ki so večji, daljši in širši ter vsebujejo visok delež mesa. Po drugi strani pa plodovi niso primerni za skladiščenje in dolgoročno konzerviranje. Plodovi dozorijo v začetku septembra.
Gojenje
Gojenje rožičevca ni prezahtevno, saj ne zahteva preveč pozornosti, kljub temu pa obrodi številne plodove. Zalivanje in gnojenje je preprosto, možna pa sta dva načina razmnoževanja.
Tla
Rožičevec uspeva na večini vrst tal, najprimernejša so apnenčasta, najmanj primerna pa so težka glinasta tla. Uspeva lahko tudi v skalnjakih in v združbi makije ali gozda. Raste lahko tudi na rahlo nagnjenih terenih do približno 5% naklona. Zahteva dobro odcednost tal in pH vrednost od 6,5 do 8,6. Poleg tega naj bodo tla rahla in prepustna ter z zadostno količino humusa.
Podnebje
Rožičevec raste izključno na območjih s toplim podnebjem. Na Hrvaškem ga gojijo v pasu črničevja, kar pomeni v južni in srednji Dalmaciji. Zelo dobro prenaša visoke temperature in sončna mesta ter je odporen na sušo.
Po drugi strani pa je občutljiv na nizke temperature in slabo prenaša mrzle vetrove, zato lahko temperature pod -8°C resno poškodujejo drevo in njegove plodove. Najboljše temperature za sajenje so 22 - 26°C. Rožičevcu ustrezajo topla in suha poletja ter tople pomladi in mile zime, je pa precej občutljiv na mraz, še posebej v času cvetenja.
Čas sajenja
Rožičevec sadimo izključno spomladi, običajno marca, ko mine nevarnost večjih pozeb. Ob pravilnem gojenju zelo hitro vzklije, v približno 12 do 37 dneh.
Kolobarjenje
Rožičevec je ena izmed vrst sadnega drevja, ki ji koristi zasaditev rastlin, ki privabljajo opraševalce, kot so žajbelj, nebina, melisa, rožmarin, timijan, ognjič, cinija in fuksija, ter rastlin, ki izboljšujejo talne pogoje ali t.i. rastline za zeleno gnojenje, kot so metuljnice, rdeča detelja in volčji bob, fižol in grah, lucerna in različne vrste trav, kot so rž, oves in ljuljka. Drugi sidrati, ki bodo obogatili tla pri sajenju rožičevca, so ajda, lan, sončnice, gorjušica in redkev.
Izmed predkultur rožičevcu najbolj ustrezajo oljka, vinska trta, breskev, limonovec in mandljevec.
Rastline, ki jih ni priporočljivo saditi poleg rožičevca, so rudbekije, ker imajo podobne zahteve pri gojenju ter dalija in krizantema, ker sta nagnjeni k istim boleznim.
Faza mirovanja
Rožičevec običajno preide v stanje mirovanja, ko mu začnejo odpadati cvetovi in listi, kar se običajno zgodi jeseni ali zgodaj pozimi. Med fazo mirovanja se bo njegova korenina še naprej razvijala in ohranila svojo moč za naslednjo sezono cvetenja. Ko se začnejo kazati prvi znaki pomladi, bo korenina začela poganjati nove poganjke in rastlina bo ponovno zacvetela. Pomembno je, da rožičevca ne porežemo prezgodaj ter mu tako omogočimo dovolj časa za počitek in pripravo na naslednjo sezono cvetenja.
Sajenje
Rožičevec je zelo enostavno posejati, vendar ta način zahteva ustrezno pripravo semen nekaj dni pred sajenjem. Za sajenje je potrebno poznati čas sajenja, lastnosti tal, ki tej rastlini ustrezajo, ter ugodne temperature za sajenje, rast in razvoj.
Sejanje
Najpogostejši in najbolj uveljavljen način sajenja rožičevca je neposredna setev. Priporočljivo je, da semena tik pred sajenjem obdelate z vročo vodo in jih pustite, da se nekaj dni namakajo (približno 3 dni). V takih razmerah lahko pričakujete, da bo seme zelo hitro uspešno vzkalilo. Vendar pa vas izostanek kalitve ne sme presenetiti, saj ima rožičevec nizek odstotek kaljivosti semen (približno 25%). Pred sajenjem je potrebno pripraviti sadilne jamice globine 2,5 - 5 cm. Med jamicami oziroma bodočimi drevesi je potrebno pustiti 10 m razdalje in 7 m medvrstne razdalje, saj lahko drevo doseže višino tudi do 15 m. Ob takšnih pogojih lahko pridelamo 110 dreves/ha.
Sajenje sadik
Rožičevec lahko posadimo tudi v posodo in ga kasneje presadimo v sadovnjak. Običajno sadike presajamo po enem letu rasti, saj se je izkazalo, da je to najboljši čas za presajanje. Koreninske sadike iz posod, pred brstenjem ali po njem, neposredno posadimo v sadovnjak. Pri tem izberite sadike, ki imajo dobro razvite korenine in jih posadite na razdalji 9 x 9 m ali 7 x 9 m. Po sajenju je potrebno sadike takoj zaliti, vlažna tla pa morajo v celoti pokriti območje korenin.
Gojenje na vrtu
Rožičevec ima rad sončna mesta in dobro odcedna tla. Če je vlage preveč, lahko korenina zgnije. Najbolje ga je posaditi spomladi ali zgodaj poleti, ko so temperature tal ustaljene in ni več nevarnosti pozebe. Rožičevec posadimo na enako globino kot v posodi, v kateri je rasel, korenina pa naj bo v celoti prekrita z zemljo. Uspešno raste v širokem razponu temperatur, od srednje mrzlih do srednje vročih, vendar je optimalna temperatura za rast 15 - 25°C.
Priporočljivo je, da rožičevec posadite v skupinah po vsaj tri stebla, da dosežete lepši estetski videz vrta, po sajenju pa ga obilno zalijte. Kasneje se potreba po vodi zmanjša, razen v času dolgotrajne suše. V idealnih razmerah rožičevca ni priporočljivo pogosto redčiti ali obrezovati, da ima dovolj časa za rast in poganjanje stabilnih korenin.
Gojenje v rastlinjaku
Gojenje rožičevca v rastlinjaku zahteva idealne pogoje za sajenje in rast, ki jih je mogoče umetno ustvariti. Uporaba kakovostne, dobro odcedne zemlje in dodajanje nekaj peska ali proda bo pomagalo ohraniti dobre pogoje za gojenje rožičevcev.
Rožičevec lahko posadimo v rastlinjak v kateremkoli letnem času, vendar ga je priporočljivo saditi spomladi, da dosežemo čimprejšnjo rast. Sadimo ga na enako globino kot v posodo, v kateri je rasel, s tem da mora biti korenina popolnoma prekrita z zemljo.
Rožičevec ima rad srednje temperature, 15 - 25°C, pri prenizkih temperaturah bo rast zastala, pri previsokih temperaturah pa se lahko listi posušijo. Rožičevec ima rad sončno lego, zato mu je potrebno v rastlinjaku zagotoviti dovolj svetlobe za rast. Tudi pri gojenju v rastlinjaku zahteva redno zalivanje, da ostane zemlja vlažna, vendar ne mokra. Sušenje tal ali prekomerno zalivanje lahko privede do sušenja korenin in izgube rastline. Rožičevca pri gojenju v rastlinjaku ni priporočljivo pogosto obrezovati ali redčiti. Gnojenje lahko opravite po potrebi z uporabo organskega gnojila ali komercialnega gnojila za rože.
Gojenje v posodah
Za gojenje rožičevca v posodah je potrebno izbrati posodo z dovolj prostora za korenine, najbolje s premerom vsaj 30 cm in globino vsaj 20 cm. Uporabimo kakovostno, dobro odcedno zemljo, ki ji dodamo malo peska ali proda. Tako kot v rastlinjaku lahko rožičevec v posode sadimo kadarkoli v letu, vsekakor pa je priporočljivo sajenje spomladi, da čim prej začnemo z gojenjem.
Rožičevec ima rad sončna mesta, zato mu morate v posodi zagotoviti dovolj svetlobe za rast. Pri gojenju v posodah ga je potrebno redno zalivati, pri čemer mora biti zemlja vlažna, vendar ne mokra, saj lahko prekomerno zalivanje ali izsuševanje tal povzroči sušenje korenin in uvelost rastline.
Nega
Rožičevec ne zahteva veliko obdelave in nege ali kultivacije. Pomembno je ustrezno gnojenje in namakanje, mlade sadike pa je priporočljivo zaščititi pred zmrzovanjem in pašo živali. Čeprav je rožičevec precej odporen, lahko prenese le blag mraz. Obseg škode zaradi pozebe je odvisen od temperature in fizioloških lastnosti drevesa.
Na splošno se sadno drevje pred zmrzaljo zaščiti s preprečevanjem oziroma kompenzacijo toplotnih izgub. Uspešnost zaščite je odvisna od pravilne uporabe opreme, izkustvene presoje in zavzetosti. Klasično oroševanje in oroševanje z mikrorazpršilci izstopata kot najbolj zanesljiva načina za ublažitev in zmanjšanje zmrzali. Neprekinjeno pršenje nad ali pod krošnjo ustvari kombinacijo vode in ledu. Med sproščanjem toplote mraz ne ogroža notranjega tkiva sadnega drevja. V skladu s tem lahko dober namakalni sistem pomaga minimalizirati škodo zaradi zmrzovanja.
Prav tako lahko mlade sadike, vzgojene v posodah, zaščitimo pred zmrzaljo z namestitvijo izolacijske zaščite. Bolje je, da sadike gojimo v čim večji plastični posodi, ki jo v času nizkih temperatur zaščitimo z določenim materialom, kot je agrotekstil, slama, listje, stiropor, industrijska klobučevina itd. Posode najprej ovijemo z izolacijskim materialom, zgornji del pa napolnimo s slamo, lubjem ali suhim listjem. Nato zgornji del rastline ovijemo z belim agrotekstilom, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo vej in listov. Agrotekstil mora biti trdno pritrjen, da zaščiti rastlino ob močnem vetru.
Zalivanje
Rožičevec je sredozemska vrsta, ki uspešno prenaša visoke temperature, zato nima velikih zahtev po vodi. Drevesa je priporočljivo zalivati, ko so še mlada, potrebno je tudi vzdrževati odcedna tla. Dokazano je, da namakanje med dvema ali tremi poletji močno pripomore k razvoju rastlin, pospeši plodnost in poveča pridelek. Intenzivna pridelava, katere cilj je visok in reden pridelek, zahteva dobro namakanje v poletnem času, ko je za normalno gojenje potrebno 250 - 550 l vode letno.
Gnojenje
Rožičevec je potrebno pognojiti jeseni tako, da gnojilo raztresemo po drevesu. Pogosto gnojenje bo vplivalo na rodnost drevesa. Dokazano je tudi, da gnojenje z dušikom pozitivno vpliva na pridelek.
Razmnoževanje
Rožičevec lahko razmnožujemo na dva načina. Prvi je generativni način razmnoževanja s semeni, drugi pa vegetativni način razmnoževanja s cepljenjem. Sadovnjaki morajo običajno vsebovati približno 95% ženskih rastlin, zato je cepljenje potrebno, saj semena običajno proizvede približno 70% moških rastlin. Cepljenje je najbolj učinkovito in uspešno, če se izvaja na rastlinah, ki močno rastejo.
Presajanje
Rožičevec je priporočljivo presajati na 2 - 3 leta oziroma ko opazimo znake gostejšega nasada ali izčrpanost tal. Najboljši čas za presajanje je spomladi, preden začne rastlina cveteti. Nova tla morajo biti dobro odcedna in bogata z organskim materialom. Rastlino previdno odstranimo iz obstoječe zemlje, pri čemer ohranimo korenine čim bolj skupaj, nato jo očistimo stare zemlje in suhih korenin. Rožičevec posadimo v novo posodo ali na novo mesto, tako da je koreninski vrat na isti ravni kot prej, nato pa dobro zalijemo, da je zemlja vlažna. Po presajanju je potrebno rastlino spremljati, da se prepričamo, da je dobro ukoreninjena in da si bo opomogla.
Pomlajevanje
S pomlajevanjem rožičevca običajno poskrbimo, da je rastlina zdrava in močna. Rastlino pomladimo tako, da jo presadimo v drugo posodo ali na drugo mesto, ko opazimo šibkejšo rast, če raste na istem mestu že več let, če je izgubila sijaj in zbledela ali če je zemlja, v kateri raste, že izčrpana. Potrebno je poskrbeti, da je pomlajevanje izvedeno v ustreznem časovnem obdobju in da je uporabljena ustrezna metoda za doseganje želenih rezultatov.
Redčenje
Rožičevec običajno redčimo, ko začnejo rastline rasti tesno skupaj, kar lahko povzroči omejen pretok zraka in svetlobe. Redčenje lahko tudi pomaga zmanjšati konkurenco za hranilne snovi in vodo. Idealen čas za redčenje rožičevca je zgodaj spomladi, ko so rastline še mlade. Mladike je potrebno odstraniti in jih na medsebojni razdalji vsaj 20 - 30 cm posaditi v novo zemljo.
Obrezovanje
Rožičevca ni potrebno vsako leto obrezovati in oblikovati. Ima naravno nagnjenost k oblikovanju osrednje osi s široko razprostrtimi stranskimi poganjki. Vendar pa je v prvih nekaj letih življenja potrebno opraviti glavno rez, da se oblikuje gojitvena oblika, ki je običajno v obliki vaze.
Takšno obliko boste dobili tako, da na drevesu odstranite spodnje veje in tako preprečite njihovo pretirano rast. Na ta način se bodo oblikovala drevesca, ki se bodo manj kot v višino, bolj razvijala v širino ter tako olajšala kasnejše ročno obiranje plodov. Po oblikovanju gojitvene oblike je potrebno le rahlo obrezovanje krošnje in kasneje občasno obrezovanje, da se zmanjša rast plevela.
Zaščita pred vetrom
Rožičevec je običajno potrebno zaščititi pred vetrom , ko so rastline mlade in še ne dovolj močne, da bi kljubovale močnemu vetru. Zaščita pred vetrom lahko pomaga ohranjati zdravo obliko rastline in zmanjša tveganje poškodb. Obstajajo različni načini zaščite pred vetrom, vključno s sajenjem poleg drugih rastlin, namestitvijo žične mreže ali mreže okoli rastlin in namestitvijo zaščitne vrečke ali plastične škatle preko rastlin.
Zaščita čez zimo
Rožičevcu bo zaščita čez zimo pomagala zagotoviti preživetje in okrepiti njegovo stabilnost. Za dosego želenih rezultatov je potrebno poskrbeti, da bo zaščita pred vetrom in zmrzaljo izvedena pravilno. Tla okoli rastlin lahko prekrijemo s plastjo suhega listja ali zastirke, ki bo pomagala zaščititi korenine. Cele rastline lahko za zaščito pred zmrzaljo pokrijemo s snegom ali vrečami iz blaga, najbolj idealno pa bi bilo rožičevce čez zimo presaditi ali preseliti v rastlinjak.
Bolezni
Rožičevec izstopa kot rastlina, ki je zelo odporna na različne bolezni in škodljivce, vseeno pa ga lahko med gojenjem nekateri izmed njih ogrozijo.
Rožičevec lahko napadejo nekatere vrste glivic in plesni ter tako povzročijo deformacijo plodov oz. rožičev. Izpostavljamo lesne glive, ki imajo sicer pomembno mesto v naravnih procesih, lahko pa povzročijo določene poškodbe dreves.
Lesne glive rastejo na živem ali mrtvem drevesu. Svoje mesto imajo v procesu kroženja snovi v naravi in naravne selekcije močnejših dreves, saj razkrajajo odmrle rastlinske organe in naseljujejo poškodovana in oslabela drevesa. Na ta način razgrajujejo lesne snovi ter izboljšujejo strukturo in kakovost talnih plasti. Škodo povzročajo predvsem na starejših drevesih. Ta bolezen je večinoma neozdravljiva. Okužba sčasoma postaja vse močnejša in trenutno ni znanega varnega načina za odstranjevanje lesnih gliv z živega drevesa
Škodljivci
Med škodljivci, ki napadajo rožiče, so rožičev molj, metulj vrbar, listne uši in številni glodavci. Zatiramo jih predvsem z ustreznimi kemičnimi pripravki.
Rožičev molj
Rožičev molj (lat. Myelois ceratoniae zell) izhaja iz družine Pyralidae in sicer sodi v družino moljev skakačev. Poleg tega, da napade rožiče, poškoduje tudi številne druge dragocene sadeže, kot so mandlji, pistacije, granatna jabolka in slive. Odrasli molji imajo na krilih bledo rjave vzorce. Samice najdejo primerno rastlino, na katero lahko odložijo jajčeca, in pri tem uporabijo snovi, ki jih sproščajo glivice, ki okužijo rastlino. Ličinke so prozorne oz. bele barve, njihovi notranji organi so rahlo vidni. Prehranjujejo se s semeni in stroki različnih rastlin, tudi rožičevca. V kmetijstvu povzročajo veliko škodo, največjo povzročeno gospodarsko škodo pa so zabeležili v Kaliforniji. Proti temu molju je mogoče uporabiti nekatere sistemične insekticide.
Metulj vrbar
Metulj vrbar (lat. Cossus cossus) leta od sredine maja do sredine julija, v tem času se pari in se sprehaja po lubju spodnjega dela drevesa. Na ta način išče primerno mesto za odlaganje jajčec, iz katerih se kasneje razvije ličinka. Ličinka nato v drevesu naredi velike rove, kar pomeni, da se prehranjuje z drevesom in povzroča sušenje vej, pa tudi celih dreves. Zaenkrat še ni znano, kako je mogoče zatreti tega škodljivca, domnevajo pa, da je ravno on vzrok za ogroženost nekaterih dreves v naših krajih. Lahko ga poskusite pregnati z nekaterimi pripravki, ki so dovoljeni v ekološki pridelavi.
Listne uši
Listne uši med prehranjevanjem s svojimi piki v tkivo vnesejo fermente, ki nato povzročijo različne deformacije - zvijanje listov, zvijanje robov ali odebelitev listov. Za zatiranje listnih uši se uporabljajo različni pesticidi, na primer Radon 40, Sistemin 40, Ekatin 25, Malation E-50, Imidan in drugi.
Uporaba
Stroke in semena rožičevca uporabljamo v medicini in kulinariki. Pravzaprav je celoten plod izjemno bogat z dragocenimi sestavinami in zato pozitivno vpliva na določena zdravstvena stanja. V kulinariki je uporaba rožičev zelo široka, saj jih uspešno kombiniramo v različnih jedeh in napitkih.
Obiranje
Rožičevec obrodi prve plodove šele po 6 ali 7 letih, v sadovnjakih pa včasih tudi že po 4 letih. Obiramo temne in podolgovate stroke - rožiče, obiranje pa večinoma poteka ročno. Možen je tudi drug način obiranja, to je, da plodove sklatimo z dolgo palico in jih hkrati ulovimo v razpeto mrežo pod krošnjo.
Čas obiranja je konec poletja ali v začetku jeseni – konec avgusta ali v septembru. Povprečni pridelek na enem rožičevcu je od 50 do 90 kg, obstajajo pa primerki, ki so obrodili od 200 do 300 kg. Rožičevec med obiranjem hkrati tudi cveti, zato je potrebno paziti, da ne poškodujemo cvetov in osnove za naslednjo letino.
Sušenje
Plodovi rožičevca (stroki, rožiči) po obiranju vsebujejo od 10 do 20% vlage, zato jih je potrebno pred shranjevanjem posušiti v suhem in zračnem prostoru. Cilj sušenja je zmanjšati vsebnost vlage na 8%, da stroki ne zgnijejo. Semena lahko ločimo od pulpe z nadaljnjo obdelavo ali gnetenjem.
Skladiščenje
Plod rožičevca ima trdo in žilavo lupino, zato ne potrebuje posebnih pogojev skladiščenja. Rožičem je potrebno le zagotoviti suh prostor, kjer ne bodo izpostavljeni neposredni sončni svetlobi. Na ta način jih lahko shranimo in ohranimo za dolgo časa.
Ozimnica
Kulinarika
Plod rožičevca je v celoti užiten, kar pomeni, da lahko uživamo tako stroke kot semena. Stroke in semena lahko uživamo surove; zmleta in pražena semena pa lahko uporabimo tudi kot nadomestek za kavo. Rožiče pogosto uporabljamo kot stabilizator in za zgoščevanje hrane. V zadnjem času zaradi svoje naravne sladkosti rožiči izstopajo tudi kot zelo dober nadomestek za čokolado.
Rožič je tudi uspešen nadomestek kakava in vseh izdelkov iz kakava. Sestava rožiča je za diabetike veliko primernejša, saj vsebuje manj sladkorja.
Rožiče lahko uporabimo kot sestavino peciva, piškotov, domačega kruha ali solate. Odlično se podajo k orehom, mandljem, rozinam ali figam. Rožiči so tudi pogosta sestavina alkoholnih pijač, zato iz rožičev izdelujejo likerje in žganja, ki jim njegovo eterično olje in smolnate snovi dajo značilen vonj in okus. Rožiče lahko uporabljamo tudi kot sladek prigrizek, še posebej, ker naj bi rožiči čistili grlo in glas.
Iz rožičev lahko pripravimo čaje za različne namene. Za pomirjujoči čaj proti protinu sta na primer dovolj le 2 rožiča in 2 dl vode, pri prebavnih težavah pa je pripravimo čaj iz 5 g rožičev in 1 dl vode.
Medicina
Rožiči vsebujejo malo maščob, so pa bogati z beljakovinami, ogljikovimi hidrati in vitamini. Vsebujejo velike količine magnezija, kalcija, kalija in fosforja ter sledi železa, niklja, mangana in barija. Rožičeva pulpa vsebuje veliko fenolnih spojin, med katerimi so najpomembnejši čreslovine, ki delujejo kot antioksidanti in pozitivno vplivajo na zdravje. Vse sorte rožičevcev pa ne vsebujejo enakega deleža fenolnih spojin, saj je njihova količina odvisna od zrelosti plodov in podnebja, v katerem je bil rožičevec gojen.
Rožič je zelo dober diuretik, saj pozitivno vpliva na prebavo in hkrati zmanjšuje apetit. Pomaga tudi pri slabosti in prebavnih težavah, ker čreslovine vplivajo na črevesno sluznico. Znano je, da znižuje holesterol in ščiti telo pred toksini. Rožič zaradi svojih sestavin spodbuja izkašljevanje in pomaga pri napadih astme ter nasploh deluje proti alergijam.
Zanimivosti
Menijo, da naj bi rožičevec prvi gojili Stari Grki, nato pa se je razširil po vsem svetu. Španski misijonarji so rožičevce prinesli v Mehiko in Južno Ameriko, Britanci pa v Južno Afriko, Indijo in Avstralijo. Rožičevec, ki so ga leta 1854 prinesli v ZDA, je še danes zelo razširjen po celi Kaliforniji.
Stari Egipčani so med mumifikacijo uporabljali lepilne lastnosti rožiča, saj so v njihovih grobnicah našli stroke in semena rožičevca.
V pokrajini Salerno v Italiji je bil v 19. stoletju princ Belmonte vodilni pri uvajanju rožičevca kot okrasnega drevesa po številnih drevoredih in je posadil na tisoče rožičevcev za pogozdovanje pobočij Apeninov. Skozi zgodovino so se številni kmetje v sredozemskih regijah prehranjevali izključno z rožiči, uporabljali pa so jih tudi kot krmo za živino.
Rožiču pravijo tudi "kruh sv. Janeza Krstnika", saj naj bi se Janez Krstnik po ljudskem izročilu prehranjeval z rožiči, ko je živel v divjini. Poleg tega je rožičevec omenjen tudi v Novi zavezi v zgodbi o izgubljenem sinu ter v Talmudu. Seme rožičevca so v preteklosti uporabljali kot merilo za težo zlata, to je karat, saj je eno seme običajno tehtalo 0,18 g.
Rožičevec je cenjen, ker se uporablja za pogozdovanje sredozemskih puščav, saj zaradi zelo globokih korenin preprečuje erozijo zemlje. Rožičevec uporabljajo tudi v lesni industriji, saj je njegov les enostaven za obdelavo, semena in listi pa se uporabljajo v kemični industriji za izdelavo barv in črnil.
Po uradnih podatkih iz leta 2012 je svetovna pridelava rožičev znašala približno 163.000 t na površini 82.000 ha, največje pridelovalke pa so Španija, Portugalska, Italija, Maroko in Grčija. Izraelci imajo festival, ki je posvečen rožičevcu, Italijani pa so nekoč iz rožičevih semen izdelovali krone. Na otoku Mljetu je dobil rožič zanimiv vzdevek, saj mu tam pravijo "mljetska banana".
Na Komiži naj bi se nahajal najstarejši rožičevec na svetu, ki naj bi bil star več kot dva tisoč let. Obseg debla je 11 m, njegova krošnja pa ima 7 glavnih vej, ki izgledajo kot velika hobotnica.
Dodaj odgovor