Lucerna (lat. Medicago sativa L.) je večletna krmna rastlina iz rodu Medicago. Spada v družino metuljnic (Fabaceae), kamor sodijo še fižol, rožičevec, mandljevec, arašid, bob, soja in grah, velja pa tudi za zdravilno rastlino.
Korenina je vretenasta, močno razvita in prodre globoko v tla, če so prepustna in če do korenin ne pride večja količina podzemne vode. V prvem letu vegetacije korenina prodre v globino 1,5 - 2 m, pri starejši rastlini pa 4 - 5 m.
Steblo je zelnato, precej mehko in sočno do začetka tvorbe popkov in cvetenja, nato pa hitro oleseni. Višina rastline je zelo različna, tako da ob ugodnih razmerah doseže višino 80 - 100 cm, pri nekaterih rastlinah pa tudi do 150 cm. List lucerne je kompleksen - poleg triperesne površine ga sestavljata še dve slabo razviti stipuli. Najpogosteje je obratno jajčaste oblike, barva pa prehaja od svetlo zelene do temno zelene. Najbolj hranljivi deli lucerne so listi, ki so podobni listom detelje in triplata.
Cvetovi so združeni v grozdastem socvetju in zelo privlačni za opraševalce. Plod lucerne je spiralno zavit strok, ki vsebuje do 10 semen.
Lucerna je ena najstarejših krmnih rastlin, ki so jo kultivirali v 7. stoletju v Mezopotamiji, v 5. stoletju pa so jo med grško-perzijskimi vojnami prinesli v Grčijo. Danes sta Španija in Francija največji gojiteljici te rastline za vso Evropo, vendar je lucerna prisotna na vseh celinah.
Iz nadzemnih delov rastline, ki so bogati z beljakovinami in vitamini, pridobivajo različne vrste sočnih hranil: zeleno krmo, seno, silažo in moko.
Sorodniki
Vrste
Danes obstaja v svetu precejšnje število vrst lucerne, ki so bile ustvarjene za različne ekološke razmere, načine vzgoje in uporabe. Skoraj vsako leto se pojavijo nove, kakovostnejše sorte.
Hmeljna meteljka
Hmeljna meteljka (lat. medicago lupulina L.) raste kot divja rastlina v Evropi in Aziji. Prva jo je kultivirala Anglija v 17. stoletju, danes pa jo gojijo po vsem svetu. Obstajajo enoletne, dvoletne in triletne oblike. V toplejših podnebjih uspevajo trajnejše oblike, v hladnejših pa manj trajne.
Hmeljna meteljka raste večinoma na naravnih travnikih, manj pa na pašnikih in njivah. Uspeva v nižinah, pa tudi v hribovitih in goratih predelih do 2500 m nadmorske višine. Ima vretenasto korenino, ki prodre v tla do 50 cm. Njeno steblo je tanko, nežno, razvejano in doseže višino 100 - 150 cm. List je triperesen, obrnjene jajčaste oblike in v širšem delu nazobčan.
Cvetovi so majhni in rumeni, v majhnem socvetju jih je zbranih 10 - 20. Hmeljna meteljka cveti od maja do konca avgusta. Plod rastline je ledvičast strok, ki je v zrelem stanju črne barve. Semena so majhna, ledvičasta, rumenkasta, dozorevajo neenakomerno in se močno osipajo. Seme vzkali v 6 - 8 dneh, minimalna temperatura kalitve pa je 2°C. Je zelo cenjena rastlina naravnih in umetnih pašnikov, odlične kakovosti, a nizke produktivnosti.
Srpasta meteljka
Srpasta meteljka (lat. Medicago falcata L.) je divja rastlina, ki raste v Evropi in Aziji. Najbolj je razširjena na suhih travnikih in pašnikih v nižinskih in hribovitih predelih, manj pa v gorskih predelih. Kultivirali so jo v 19. stoletju, danes pa jo vzgajajo le še redko v severnejših, hladnejših predelih.
Lucerna je trajnica, ki živi do 15 let, včasih pa tudi več. Razmnožuje se vegetativno, zato se v naravi sama obnavlja. Korenina srpaste meteljke je zelo razvita, prodre globoko v zemljo in ima veliko stranskih žil in žilic. Steblo doseže višino 40 - 60 cm, manj pogosto 80 - 100 cm. Po cvetenju steblo hitro oleseni.
List je majhen z nazobčanimi lističi. Cvetovi so majhni in rumeni, zbrani v kratkem grozdastem socvetju z 20 - 30 cvetovi. Zreli plod je temno obarvan strok srpaste oblike. Semena so majhna, rumena, neenakomerna z minimalno temperaturo kalitve 1 - 2°C.
Optimalna temperatura rasti je 25 - 30°C. Srpasta meteljka je ena izmed najbolj odpornih krmnih rastlin na sušo. Sejemo jo marca in aprila, lahko pa avgusta in septembra na globino 1 - 2 cm, obrodi pa lahko 6 - 10 let. Ima bistveno nižji proizvodni potencial, tako za pridobivanje krme kot semen. Naravno se križa z M. Sativa in v svojih populacijah ustvarja hibridne rastline. V naših krajih jo gojimo kot krmno rastlino.
Gojenje
Lucerna je trajnica, ki se običajno goji za krmo živini ali kot posevek za prekrivanje. Lucerna je zelo hranljiva in naravni vir dušika. Idealna je za izboljšanje tal in nadzor erozije. Njen obsežni koreninski sistem neguje tako rastline kot tla.
Tla
Lucerna najbolje obrodi na globljih, rodovitnih, zmerno rahlih in zmerno vlažnih tleh. Primerna so nevtralna, rahlo alkalna ali rahlo kisla tla. Takšna tla se na primer nahajajo v rečnih dolinah.
Podnebje
Lucerni najbolj ustreza toplejše in zmerno vlažno podnebje. Lahko pa se prilagodi tudi manj ugodnemu podnebju, zato je zelo razširjena po svetu. Intenzivna rast zahteva veliko toplote. Odrasle rastline bolje prenašajo nizke temperature, mlade, šele vzklile rastline pa se pri nizkih temperaturah, pod ničlo, poškodujejo in popolnoma propadejo.
Čas sajenja
Lucerno sadimo zgodaj spomladi (marec, prva polovica aprila). Sejemo jo lahko tudi pozno poleti ali zgodaj jeseni, vendar mora rastlina razviti vsaj 8 - 12 listov, da prezimi.
Kolobarjenje
Lucerna ne prenaša monokultur. Dolgotrajnejša vzgoja na istih tleh, torej setev lucerne ali druge zelenjave na isti površini, zmanjša njeno produktivnost in poveča napade škodljivcev in bolezni. Lucerno je zato potrebno gojiti v kolobarju na 3 - 5 let, vendar vsaj 4 leta ne na istih tleh.
Najboljše predhodne kulture so okopavine (koruza, krompir, repa, tobak). Lahko jo gojimo tudi za strninami (pšenica, ječmen, rž), vendar je takrat potrebno zemljo čim bolje pripraviti. Lucerna je odlična predkultura za številne druge poljščine, predvsem za okopavine, kot so buče, Hokaido buče in maslene buče, oljnice (ogrščica) in strnine.
Faza mirovanja
V fazi mirovanja izvajamo zimsko in zgodnje spomladansko zatiranje plevela. Uporabimo ustrezne herbicide in dosežemo večji pridelek sena.
Sajenje
Pri setvi lucerne sta pomembna čas in način setve ter količina semena. Optimalen čas za sajenje je tisti, ki ji omogoča hitro in normalno kaljenje ter uspešen nadaljnji razvoj.
Sejanje
Semena za setev so lahko stara največ 3 leta in morajo imeti dobro kaljivost (90 - 95%). Za setev lahko uporabimo tudi 4-5 let stara semena, vendar moramo v takem primeru povečati uporabljeno količino semen na površini.
Za setev je bolje uporabiti stroje, ki bodo sejali v vrste širine 10 - 15 cm, saj taka setev omogoča boljšo razporeditev rastlin in s tem večji pridelek. Ročna setev ni preveč primerna. Optimalna globina setve je 1,5 - 2 cm. Za pridelavo 700 - 800 rastlin na kvadratni meter je poraba semen 25 - 30 kg/ha.
Sajenje sadik
Pogosto za sajenje uporabimo sadike, saj tako dosežemo zgodnejši pridelek in kakovostnejši rastlinski material. Sadike pridobimo iz semen, ki jih posejemo v lončke ali škatle in ko sadike zrastejo, jih presadimo v zemljo. Sadike lucerne lahko kupite v vrtnih centrih ali jih vzgojite iz semen na lastnem vrtu. Sadike lucerne so dobra izbira, če želite zgodnejši pridelek ali če želite zagotoviti, da bodo rastline bolj kakovostne. Sadike bodo imele večji potencial za rast in produktivnost, saj bodo imele dovolj časa za razvoj, preden jih posadimo v zemljo.
Sajenje lucerne iz sadik pa zahteva več pozornosti in nege, saj so sadike bolj dovzetne za bolezni in škodljivce.
Sadike lucerne običajno posadimo spomladi, ko mine nevarnost pozebe in se zemlja segreje. Idealen čas za sajenje je od maja do junija. Pred sajenjem je potrebno zemljo pripraviti, pognojiti in obdelati, da bo dobro odcedna in bogata s hranilnimi snovmi. Sadike sadimo v vrste, priporočena razdalja med rastlinami je 30 - 45 cm, med vrstami pa 60 - 90 cm.
Sadike lucerne potrebujejo dovolj vlage in svetlobe za razvoj, zato priporočamo dobro zalivanje in redno obrezovanje rastline, da jim za rast zagotovimo optimalno okolje.
Gojenje na vrtu
Lucerno je enostavno vzgajati in razmnoževati ter se dobro prilagaja skoraj vsakemu vrtu, saj prenese širok razpon rastnih pogojev. Rastlina je odporna na sušo, ker ne mara mokrih rastišč, saj lahko preveč vlage povzroči razvoj plesni. Za gojenje lucerne izberite prisojno lego. Poiščite tudi odcedno območje s pH tal med 6,8 in 7,5. Pred sajenjem je potrebno površino očistiti, obdelati zemljo in odstraniti vse nečistoče. Čisto seme lucerne je mogoče kupiti v večini trgovin z živili.
Gojenje v rastlinjaku
Ker je lucerna trajna krmna rastlina, jo običajno sadimo na prostem v večjih količinah. Če jo gojimo v rastlinjaku, je potrebno izpolnjevati vse zunanje pogoje za kakovostno rast in razvoj rastline, razlika je le da jo lahko v rastlinjaku sadimo skozi vse leto.
Gojenje v posodah
Izberite dobro osvetljeno mesto v zaprtem prostoru, ki ni oddaljeno od neposrednega vira toplote ali sončne svetlobe.
Uporabite veliko, široko stekleno posodo, vanjo položite semena in jih namakajte v mlačni vodi približno 3 ure. Pokrijte vrh posode s porozno tkanino, kot je nogavica ali robček, in jo pritrdite z gumijastim trakom. Precedite vodo in pustite posodo pod rahlim kotom z vrhom obrnjenim navzdol. To bo omogočilo prosto odtekanje vode in izboljšalo prezračevanje.
Posodo dvakrat na dan napolnite z mlačno vodo in dobro pretresite, nato pa odcedite. Po 3-5 dneh naj bi bili kalčki pripravljeni za uživanje. Vzemite jih iz posode in pred uživanjem dobro sperite pod vodo.
Vzdrževanje nasada
Mlado lucerno lahko zaduši plevel, zato ga je potrebno pravočasno uničiti. Posebno kritično je obdobje od kalitve do prve košnje. Če je v posevku veliko plevela, se lucerna razvija počasneje in nenormalno, s slabšo ukoreninjenostjo in manj listnatim steblom.
Nega
Lucerno je potrebno po setvi (ne glede na način setve) povaljati. Izostane lahko le, če je takoj po setvi deževalo.
Zalivanje
Lucerna ima precejšnjo potrebo po vodi, čeprav je odrasla rastlina precej odporna na sušo. Mlajše rastline pa na sušo niso preveč odporne. Za rast in razvoj lucerne so potrebne velike količine vode, saj bo le tako pridelek obilen.
Gnojenje
Za čim boljši izkoristek potenciala rastline je nujno zagotoviti velike količine hranil. Lucerna potrebuje največ dušika, sledita mu fosfor in kalij. Del dušika dovajajo nitrifikacijske bakterije v koreninskih gomoljih, preostanek pa nadomestijo dušikova gnojila. Za pravilno prehrano so potrebni tudi mikroelementi (bor, magnezij in mangan), ki jih lucerna potrebuje v majhnih količinah.
Razmnoževanje
Lucerno razmnožujemo z opraševanjem in razpršitvijo semen ter z delitvijo sadik in sajenjem semen. Uspeh razmnoževanja je odvisen od ekoloških interakcij z opraševalci in sredstvi za razpršitev semen. Sodobni pristopi v reproduktivni ekologiji lahko vključujejo napredne tehnike opraševanja in interakcije cvet-opraševalec.
Osnova za razmnoževanje lucerne so semena. Spolno jo lahko razmnožimo s setvijo semena v dobro pripravljen in odcejen substrat v količini približno 8-10 kg na hektar kot čisti posevek in 6-8 kg na hektar za mešane vrste s travami. Lahko pa jo razmnožujemo tudi nespolno s poltrdimi stebelnimi potaknjenci.
Lucerna pa se razmnožuje tudi z opraševanjem, saj tvori majhne bledo do temno škrlatne cvetove, ki izločajo veliko nektarja, kar privablja različne vrste čebel, med katerimi medonosne čebele dajejo odličen pridelek kakovostnega medu. Za učinkovito opraševanje in boljšo pridelavo medu je priporočljivo število 12 - 15 enot na hektar.
Presajanje
Čeprav presajanje za lucerno ni značilno in ga ne izvajamo pogosto, se ga običajno lotimo, ko začne lucerna poganjati manj listov ali pa se začne dušiti na trenutnem mestu, kjer je bila posajena. Presajanje lucerne običajno opravimo spomladi ali zgodaj poleti, ko je rastlina v fazi rasti in zahteva določene izkušnje in znanje ter ustrezno orodje. Rastlino je potrebno odstraniti iz zemlje skupaj s čim več koreninskega sistema in jo presaditi na novo mesto. Novo mesto za presajanje naj bo sončno in z dobro odcedno zemljo.
Po presajanju lucerna potrebuje dovolj vode in hranil, da si hitro opomore in nadaljuje rast. Za zagotovitev optimalnega okolja za rast so potrebni redno zalivanje in gnojenje ter pravilno obrezovanje.
Pomlajevanje
Tako kot detelje tudi lucerne ni potrebno pomlajevati, zlasti ne vsako leto. Če pa opazimo šibkejšo rast in razvoj, lahko rastline redčimo, s čimer jim zagotovimo več svetlobe in hranil za kakovostno rast in razvoj.
Redčenje
Kalčki zrastejo v 7 - 10 dneh od dneva sajenja. Ko sadike dosežejo višino približno 15 - 31 cm, jih po potrebi redčimo, da preprečimo težave s prenatrpanostjo in damo drugim rastlinam prostor za zdravo rast in razvoj.
Košnja
Število košenj lucerne v rastni sezoni ima velik vpliv na njeno produktivnost, kakovost in življenjsko dobo. Na lucerno najbolj ugodno vpliva košnja v fazi oblikovanja semena in nato še v fazi polnega cvetenja.
Če želimo velik pridelek lucerne, jo je potrebno začeti zgodaj kositi. Če rastlino pogosto kosimo že, ko je rastlina še premlada - pred cvetenjem, pridobimo kakovostnejšo krmo z večjo vsebnostjo beljakovin, vendar z manjšim skupnim pridelkom zelene mase. Zgodnja in pogosta košnja pozitivno vplivata na pridelek lucerne v naslednjih letih. Poznejša košnja lucerne zmanjša skupni pridelek zelene mase in kakovost krme.
Priprava na naslednjo sezono
Na pridelek lucerne v naslednjem letu pomembno vpliva razmik med zadnjo in predzadnjo košnjo. Velja, da naj bo razmik med košnjami 40 - 50 dni, optimalna višina pokošene rastline pa je 5 - 6 cm.
Bolezni
Bolezni lucerne lahko zmanjšajo pridelek in kakovost posamezne rastline, lahko pa tudi osiromašijo hranilne sestavine lucerne in jo naredijo nedonosno. Izgube zaradi bolezni lucerne so lahko nenadne in očitne, pogosteje pa bolezni prikrito terjajo svoj davek vsako leto.
Ožig
Ožig povzroča glivica Peronospora aestivalis. Najizrazitejši simptomi so svetlo rumene do sivkasto zelene lisaste površine na listih, ki dajejo polju svetlo zelen videz. Glivične bolezni lucerne se običajno začnejo nižje na listih in napredujejo proti vrhu rastline. Pojavi se tudi plesen, ki je najprej vidna na mlajših listih pri vrhu rastline. Okuženi listi so lahko rahlo zviti in ukrivljeni. Lahko pride tudi do močne okužbe stebel, kar upočasni razvoj rastline.
Antrakoza
Okužene rastline postanejo slamnate in so precej na široko raztresene po polju. Listi so pogosto rumeni, kasneje pa ovenijo in postanejo kremno rjavi. Pogosto se vrh obolelih stebel upogne. Na spodnjih delih se oblikujejo sivo-rjave lezije z vijoličnimi robovi. Rjavkasto okrogle lezije tvorijo črne pike, ki so pravzaprav plodne strukture glivic. Lezije se lahko združijo in povzročijo velika področja nekrotičnega tkiva. Patogen lahko uspeva v kroni rastline in povzroča njeno gnilobo, ki je običajno modro-črne barve.
Škodljivci
Mlado rastlino lucerne pogosto napadejo različni škodljivci, kot so rilčkarji, sovice in listne uši, ki lahko lucerno močno poškodujejo in celo uničijo. Starejših rastlin se lotevajo tudi miši, ki grizljajo tako korenine kot tudi nadzemne dele rastline.
Lucernin rilčkar
Lucernin rilčkar (lat. Otiorrhynchus ligustici) je zelo razširjen škodljivec. Poleg lucerne napada številne druge rastline, kot so repa, fižol, vinska trta in druge. Največjo škodo povzroča spomladi, ko se intenzivno prehranjuje na mladih rastlinah. Odrasel ne leti in je velik 9 - 12 mm. Imago se pojavi na površini rastline, medtem ko ličinka živi na korenu. Insekti so aktivni ponoči.
Značilni znaki prisotnosti teh škodljivcev so pogrizeni vrhovi rastlin. Pri intenzivnem napadu je potrebno tla globoko preorati. Samica maja izleže jajčeca, iz katerih se po 15 dneh izležejo ličinke, ki preidejo v korenino.
Listne uši
Listne uši se razlikujejo po obliki, velikosti in barvi (zelene, črne, rdeče). Večinoma so velike do 4 mm. Rastlino uničijo tako, da z ustnim delom prebadajo liste in se tako hranijo z rastlinskimi sokovi. Napad prepoznamo po lepljivih izločkih na listih, ki so idealen substrat za različne glivice, ki se tam potem tudi naselijo.
Uporaba
Lucerna, znana tudi kot alfa alfa ali Medicago sativa, je rastlina, ki jo že več sto let gojijo kot krmo za živino. Že dolgo je cenjena zaradi vrhunske vsebnosti vitaminov, mineralov in beljakovin.
Poleg tega, da se lucerna uporablja kot živalska krma, ima tudi dolgo zgodovino uporabe kot zdravilna rastlina za ljudi. Njena semena ali posušene liste lahko uživamo kot prehranski dodatek ali pa vzkaljena semena uživamo v obliki kalčkov.
Pobiranje
Za proizvodnjo sena lahko lucerno sušimo naravno ali umetno. Naravno sušenje poteka s pomočjo sonca, ki jo posuši na površini zemlje. Tako se lucerna hitreje suši, shranjevanje sena je lažje, so pa ob tem največje izgube. Sušenje na napravah je boljše kot na tleh, glavni vpliv na sušenje ima veter in v takem primeru so izgube manjše. Sušenje traja 10 - 15 dni.
Skladiščenje
Na uspešno skladiščenje lucerne pomembno vpliva izbira, priprava in zaščita skladiščnega prostora. Pripravljene bale sena skladiščimo v polodprtih skladiščih. Zložene bale pokrijemo s plastično folijo, da zmanjšamo vpliv padavin in vpliv škodljivih gledalcev.
Kulinarika
Lucerna se uporablja predvsem kot krma za živali, čeprav se stebla in kalčki občasno uporabljajo v človeški prehrani. Običajno jo gojijo za seno in pogosto uporabljajo za silažo ali seno, dehidrirano pa za izdelavo moke ali peletov.
Kalčke lucerne lahko dodate svoji prehrani na več načinov, na primer v sendviču ali vmešate v solato. Kupite jih lahko v trgovinah z zdravo prehrano ali pa jih vzgojite doma. Za pripravo kalčkov doma dodajte v skledo ali kozarec 2 žlici semen lucerne ter jih prelijte z 2 - 3-kratno količino hladne vode. Kalčke lahko postavite za minuto ali dve tudi v pečico, da se zapečejo. Vzemite jih ven, preden porjavijo. Uporabite jih lahko v različnih jedeh.
Preverite kalčke lucerne in zavrzite vse kalčke, ki niso videti sveži. Če opazite temne ali luskaste kalčke, jih zavrzite, da ne vnesete bakterij, ki so v poškodovanih kalčkih. Kalčke porabite v 4 dneh od nakupa.
Medicina
Lucerno običajno uživamo kot zeliščni dodatek ali v obliki kalčkov. Ker se listi ali semena prodajajo kot zeliščni dodatki in ne kot hrana, ni razpoložljivih standardnih podatkov o hranilni vrednosti. Običajno vsebujejo visok odmerek vitamina K, pa tudi veliko drugih hranil, vključno z vitaminom C, bakrom, manganom in folatom. Kalčki lucerne vsebujejo enaka hranila in so tudi zelo nizkokalorični.
Dokazano je, da lucerna znižuje raven holesterola, kar je verjetno zato, ker vsebuje rastlinske spojine, imenovane saponini.
Ima številne potencialne koristi za zdravje, a le nekatere so bile znanstveno ovrednotene. Lahko koristi pri presnovi, ublaži simptome menopavze in deluje antioksidativno. Lucerno lahko uživate v obliki prehranskih dodatkov ali kalčkov, ki jih zlahka dodate sendvičem, solatam in še več. Kalčke lahko kupite ali pripravite sami doma.
Lucerna pa je škodljiva nosečnicam, ljudem, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi in tistim z avtoimunsko motnjo ali oslabljenim imunskim sistemom.
Kozmetika
Lucerno lahko uporabljamo v različnih izdelkih in panogah - za nego kože, v izdelkih za kopeli in telo, v medicinske namene, v kulinarične namene, za nego las in izdelavo mila. Najpogostejši izdelki, ki vključujejo lucerno, so šamponi in balzami, mila, mazila, losjoni, kreme, pilingi, kopalne soli, kroglice za kopanje, tretmaji za stopala, toniki za obraz, sredstva za umivanje telesa, masažna olja in maske za obraz.
Zanimivosti
V Iranu so našli več kot 6000 let stare ostanke lucerne. Najstarejši zapisi o lucerni izvirajo iz Turčije iz leta 1300 pr. Lucerna je bila verjetno kultivirana v bližini Turkmenistana, Irana, Turčije, na Kavkazu in drugih regijah v Mali Aziji. Ta rastlina je bila pomembna za zgodnje babilonske kulture (Perzijci, Grki in Rimljani), ker je v vojni služila kot krma konjem.
Ime "lucerna" izhaja iz arabske in perzijske besede, ki pomeni "najboljša krma" in "konjska moč".
Kolonisti vzhodnih Združenih držav Amerike, vključno s Thomasom Jeffersonom in Georgom Washingtonom, so gojili lucerno na nekaj hektarjih. Vendar se poraba lucerne ni povečala do zlate mrzlice leta 1849, ko so bili konji, govedina in mleko bili dragoceni. Danes je lucerna razširjena skoraj na vseh območjih sveta in je četrta najbolj pridelovana poljščina na svetu.
Lucerna je ena najpomembnejših poljščin na svetu. Vsako leto pridelajo skoraj 450 milijonov ton te rastline.
Polja lucerne obišče več kot 130 vrst ptic.
Obstaja več vrst lucerne in pridelovalci so razvili nekatere, ki so izjemno odporne na žuželke in škodljivce. Ta odpornost zmanjšuje potrebo po pesticidih.
Foto: jmklatte / Pixabay
Dodaj odgovor