Bob (lat. Vicia faba) je enoletna zelnata rastlina, ki izvira iz družine metuljnic (Fabaceae). Za razliko od drugih vrst grašic (cvetočih rastlin iz družine graha in fižola), ki izvirajo iz Amerike, se šteje, da bob prihaja z Bližnjega vzhoda ter da so ga vzgajali že v neolitiku. Bob je ena izmed najstarejših znanih rastlin na Zemlji, verjetno zaradi preproste vzgoje. Danes je razširjen po celotni Evropi. Njegovo latinsko ime najverjetneje izhaja iz latinske besede "vincire", kar pomeni "zvezati" in grške besede "phago", kar pomeni "jesti".
Bob ima rahlo nenavaden okus in vsem ne ugaja. Vsekakor je boljši, če je vzgojen doma in skuhan takoj, ko ga naberemo, zato se ga izplača gojiti doma. Hkrati je to prva rastlina, ki spomladi dozori.
Po izgledu je podoben grahu in ga prav tako lahko pripravimo svežega ali pa ga posušimo in shranimo. Grmičasta rastlina v višino zraste 1 - 1,5 m. Listi so lahko dolgi 10 - 25 cm, vendar za razliko od ostalih metuljnic nimajo vitic, s katerimi bi se oprijemali opore, zato je potrebno rastlino privezati. Cvet je velik 1 - 2,5 cm, običajno s 5 cvetnimi listi. Ponavadi je bele barve, se pa lahko barva razlikuje med sortami.
Nekatere sorte (npr. Crimson) imajo razkošne okrasne cvetove in opojen vonj, vendar pa je njihov donos slabši. Cvetovi so dvospolni in rastejo na kratkih pecljih v skupinah 2 - 3 cvetov. Cveti okoli 40 dni po setvi, zanimivo pa je, da so cvetovi večinoma odprti zjutraj in dopoldan, ob slabem vremenu pa se ne odprejo.
Najbolj znane metuljnice so različne vrste fižola, grah, čičerika, arašidi, mandlji, rožičevec, soja in celo detelja ter grško seno.
Sorodniki
Vrste
Bob lahko razvrstimo po različnih kriterijih, najpogosteje pa glede na dolžino stroka. Bob z daljšimi stroki vsebuje do 8 zrn, bob s krajšimi stroki (Windsors) pa pol manj in zrna so tudi bolj okrogle oblike. Bob razvrstimo tudi glede na barvo zrn, ki so najpogosteje zelene, svetlozelene (skoraj bele) ali temno rdeče barve. Bob z zelenimi zrni je najprimernejši za zamrzovanje in shranjevanje. Obstajajo tudi nizke in visoke vrste boba ter tudi vrste, ki prezimijo ali pa jih posejemo spomladi.
Aquadulce Claudia
Aquadulce Claudia je danes najbolj priljubljena sorta boba z dolgimi stroki in belimi zrni. Odlično prenese nizke temperature, prezimi na prostem ter zgodaj obrodi. Sejemo jo od oktobra do februarja, cveti pa od aprila do junija. V višino lahko zraste do 100 cm, v širino pa do 40 cm. Ta sorta je v primerjavi z ostalimi sortami manj podvržena napadom črnih uši.
Dreadnought
Dreadnought je zelo stara sorta in ena izmed najbolj okusnih. Dobro obrodi, v strokih pa je 7 - 8 zrn bledo zelene barve, ki tudi pri zmrzovanju ne spremenijo barve. V višino zraste do 120 cm, v širino pa do 45 cm. Sejemo jo od februarja do aprila, cveti pa od maja do julija.
Bunyards Exibition
Bunyards Exibition ima zelo dolge stroke in bela zrna ter je zaradi svojega posebnega okusa priljubljen pri kuharjih širom sveta. V višino zraste do 12 cm, stroki so dolgi 25 - 30 cm in vsebujejo 5 - 7 zrn, ki so okusna, sladka ter med kuhanjem ne izgubijo barve.
Express
Express je sorta s svetlo zelenimi zrni in ena izmed vrst boba, ki najhitreje dozorijo. Zelo je odporna na mraz in nizke temperature. Pri zamrzovanju ne izgubi barve ter je odličnega okusa. V višino lahko zraste do 90 cm, v širino pa do 25 cm. Sejemo jo od septembra do novembra ali pa v marcu ali aprilu, cveti pa od maja do junija.
Imperial Green Longpod
Imperial Green Longpod je vrsta boba z zelo dolgimi stroki (celo do 30 cm), ki običajno vsebujejo 9 zelenih zrn. Okusen je svež, primeren pa je tudi za zamrzovanje. V višino zraste do 120 cm in do 45 cm v širino. Sejemo ga od februarja do maja, cveti pa od maja do julija. Ta sorta slabo prenaša vročino.
Jade
Jade ima dolge zelene stroke in svetlo zelena zrna. Dobro prenaša tako mraz kot vročino. V splošnem je sorta zelo odporna, tako da jo bolezni in škodljivci zaobidejo. Sejemo jo od marca do maja, cveti pa od maja do avgusta.
Jubilee Hysor
Jubilee Hysor je sorta z belimi zrni, ki zraste v višino do 150 cm in širino do 45 cm. Ustreza ji prisojna lega in jo pogosto vzgajamo v rastlinjaku. Sejemo jo od februarja do aprila, cveti pa od junija do avgusta.
Masterpiece Green Longpod
Masterpiece Green Longpod je sorta boba z dolgimi stroki in zelenimi zrni. Večina vrtnarjev meni, da je to najbolj zelena sorta boba. Dobro uspeva v vseh pogojih in je relativno odporna. Zraste do višine 90 cm in širine 45 cm. Sejemo jo od februarja do aprila, cveti pa od junija do avgusta.
Meteor Vroma
Meteor Vroma je sorta z dolgimi čvrstimi stroki, ki so napolnjeni z zelenimi zrni. Je zimska sorta in zraste v višino do 90 cm, širino pa do 35 cm. Obrodi zgodaj in navduši s svojimi obilnimi stroki. Cveti od maja do avgusta.
Red Epicure
Red Epicure je neobičajna sorta z rdečimi zrni ter slovi po zelo kvalitetnem in dobrem okusu. Čeprav so stroki zelene barve, zrnje svoje lepe rdeče barve ne izgubi niti med kuhanjem. Dozori od junija do avgusta in je primeren za zamrzovanje. Sejemo ga med februarjem in aprilom.
Relon
Relon ima dolge stroke, ki lahko zrastejo tudi do 40 cm ter so polni zelenih zrn prijetnega okusa. V višino zraste do 120 cm.
The Sutton
The Sutton je nizka in zelo rodna sorta s svetlo zelenimi zrni. Stroki zrastejo do 15 cm in ponavadi vsebujejo 4 - 5 drobnih zrn. Znan je kot okusna sorta, ki jo lahko zamrznemo. Glede na to, da v višino zraste do 30 cm, ga lahko posejemo v posode in ne potrebuje opore. Sejemo ga od novembra do julija, cveti pa od maja do avgusta.
Green Windsor
Green Windsor je sorta s kratkimi stroki, ki vsebujejo 4 zrna temno zelene barve. Priljubljen je, ker pri zamrzovanju ne izgubi barve ter je zelo okusen. V višino zraste do 100 cm, v širino pa 45 cm. Sejemo ga od februarja do aprila, cveti pa od maja do julija in zato malo kasneje obrodi.
White Windsor
Kot pove že ime, so za sorto značilna bela zrna. Ostale značilnosti ima podobne kot pri sorti Green Windsor - v stroku ima prav tako po 4 zrna in zraste do višine 100 cm.
Gojenje
Bob potrebuje lego na odprtem in prisojnem mestu, kjer bo zaščiten pred močnimi vetrovi. Potrebuje tudi rodovitna tla, kar lahko dosežemo z dodajanjem komposta ali gnoja. Če bob ne cveti, je ponavadi vzrok mrzlo vreme ali odsotnost čebel. Čeprav je odporen na mraz in mu ustreza hladnejše podnebje, mraz vseeno vpliva na razvoj stroka. Ko se malo segreje, nadaljuje z rastjo, vendar bo ob večji otoplitvi rast ponovno zastala.
Kolobarjenje
Menjavanje kultur ali kolobarjenje je sistem, ki so ga že številne generacije vrtnarjev uporabljale kot preventivo pred boleznimi in škodljivci. Izhodišče je prepričanje, da če isto vrsto rastlin vsako leto sadimo na istem mestu, v zemlji lahko ostanejo škodljivci in povzročitelji bolezni, ki se naslednje leto prenesejo na to rastlino. Zato je potrebno rastlino "preseliti" na drug del zemljišča.
Najboljši je načrt rotiranja kultur, tako da jih razdelimo na skupine in "vrtimo" po parceli. V takem primeru se bo bob najbolje ujemal z grahom, navadnim fižolom, borlotti fižolom in stročjim fižolom. Prav tako ga je dobro posaditi v bližini čebule, pora, sladke koruze, bučk, buč in zelene solate.
Koruza in kapusnice (zelje, cvetača, ohrovt, brokoli, prokelj, listnati ohrovt) bodo v njegovi bližini črpale dušik, ki izhaja iz korenin, špinača pa mu bo ustrezala zaradi zadrževanja vlage v tleh.
Zalivanje
Če rastline škropimo z vodo zgodaj zjutraj, povečamo vlažnost in pomagamo pri razvoju zrn. Boba pred cvetenjem ni potrebno veliko zalivati, po cvetenju in ob razvoju strokov ter zrnja, pa je potrebna bolj obilna oskrba z vodo. Bobu ustrezajo vlažna tla. Zaradi globokih korenin lahko iz tal črpa vlago, dobra rešitev pa je tudi, če posadimo med bob špinačo, ki bo vzdrževala vlažnost tal.
Gnojenje
Bob je potrebno dodatno gnojiti z gnojili, ki so bogata z dušikom, fosforjem in kalijem. Fosfor je potreben za razvoj, kalij pa, ker ga črpa špinača, če jo posadimo med bob (kar je priporočljivo zaradi zadrževanja vlažnosti tal). Preden bob posadimo, je potrebno 1 teden pred tem v tla potisniti gnojilo v obliki granul.
Razmnoževanje
Bob se razmnožuje s semeni. Na vsakem steblu zrastejo 2-4 cvetovi, odrasla rastlina ima tako ob polnem cvetenju 50 - 80 cvetov, ki kasneje postanejo stroki s semeni. Rastlina večino od njih odvrže, tako da v povprečju na eni rastlini ostane 10 strokov, ki jih shranimo in posadimo naslednjo sezono.
Presajanje
Bob posejemo neposredno v zemljo in ga ne presajamo, razen, kadar so zime premrzle za zgodnjo setev. V takem primeru semena posejemo v posodo, ki ostane v zaprtem prostoru, dokler se ne razvije sadika, ki jo presadimo na stalno mesto na vrtu.
Pomlajevanje
Bob je rastlina, ki za pravilno rast in razvoj ne potrebuje pomlajevanja.
Tla
Bobu najbolj ustrezajo humusna, srednje težka tla, ki dobro prepuščajo vodo in zrak. Ustreza mu pH med 7-8. Dobro uspeva na vlažnih, dobro dreniranih, rodovitnih, nevtralnih ali apnenčastih tleh.
Temperatura
Čeprav dobro prenaša mraz, za klitje potrebuje temperaturo vsaj 1 - 3°C, zagotovo pa vzklije pri temperaturi nad 5°C. V splošnem mu najbolj ustreza temperatura 20°C, najnižja temperatura, pri kateri preživi pa je -6°C.
Sajenje
Pri sajenju lahko razmik med vrstami včasih izkoristimo za sajenje drugih nizkih rastlin. Takoj, ko se na bobu pojavijo prvi plodovi, je potrebno zgornje dele rastline odstraniti, kar je najboljši način zatiranja črnih uši, ki se skoraj vedno pojavijo v velikem številu. Če vrhnje dele rastline skuhamo, so užitni. Boba ni potrebno redčiti.
Čas sajenja
Bob posejemo v posodice januarja ali februarja, vendar pa ga je potrebno takoj, ko se tla odtajajo oz. po zadnjem mrazu, presaditi na prosto. Neposredno ga na prostem lahko posejemo od sredine marca do sredine maja. Čeprav je bob odporen na mraz, le-ta lahko znatno upočasni njegovo rast. Zimske sorte lahko sejemo tudi jeseni.
Izbira podlage
Stročnice, in tako tudi bob, cepimo le zaradi preprečevanja biotskega in abiotskega stresa. To je varna in preprosta tehnika za upravljanje zaščitenih nasadov, ki so primerni za organsko proizvodnjo. Razen pri komercialni vzgoji, boba ni potrebno cepiti, prav tako ne potrebuje posebne podlage za sajenje.
Sejanje
Bobova semena zvečer namočimo in jih naslednji dan posadimo na mesto, kjer bo rastlina rasla (razmik naj bo 15 cm, globina 5 cm). Stroki se bodo začeli razvijati konec pomladi ali poleti. Lahko ga sadimo v blokih ali drevoredih, če pa želimo, da obrodi dlje časa, je potrebno posaditi nove rastline vsak mesec.
Sajenje sadik
Sadike sadimo samo pri presajanju na prosto. Če sadimo na hladnem področju, na razmočenih tleh ali pa imamo težave z miškami, ki jedo semena, je smiselno posejati bob v posode, ki naj bodo v zaprtem prostoru, dokler se ne razvijejo sadike, nato pa jih šele presadimo na prosto.
Posode ali kozarce napolnimo z večnamenskim kompostom brez šote ter v vsako posodo vstavimo eno seme na globino 5 cm. Posodo postavimo na senčno mesto, ki pa ni premrzlo. Sadike vzklijejo v 3 tednih. Po 6 tednih, ko se oblikujejo korenine, sadiko presadimo na prosto.
Gojenje na vrtu
Najbolje je, da bob posejemo v dvojnih vrstah, v plitvih jarkih na medsebojni razdalji 20 - 25 cm in globini 5 cm. Razmik med vrstami naj bo 60 cm. Sejemo lahko jeseni (zgodnji pridelek lahko zraste že v maju), spomladanska setev pa je običajno bolj zanesljiva, še posebej na težkih glinenih tleh, ki lahko pred kalitvijo povzročijo gnitje semen.
Gojenje v rastlinjaku
Bob lahko vzgajamo ob koncu zime v zaprtem prostoru, vendar ga je spomladi v vsakem primeru potrebno presaditi na prosto. V posodah ga vzgajamo le na področjih z ekstremnim mrazom, kjer zunaj ne bi mogel prezimiti. Takrat mora biti zemlja zelo bogata s kompostom, posoda pa velikosti do 50 cm in globine vsaj 30 cm.
Gojenje v posodah
Boba ne sejemo v posode, razen, če obstaja za to točno določena potreba (pomanjkanje prostora za sajenje in podobno). V posode ga posejemo jeseni ali pozimi (za zgodnji pridelek) ali zgodaj spomladi za poletni pridelek. Posode je potrebno napolniti z večnamensko šoto, semena pa posejati na globini 5 cm in razmiku okoli 60 cm.
Nega
Višje sorte boba je potrebno podpreti s palicami in privezati z vrvico na več mestih vzdolž vrste. Ko je bob v polnem cvetenju, je potrebno odstraniti 8 cm mehkega vrha, da zmanjšamo možnost pojava črnih uši, ki pogosto napadejo bob, ter tudi da se začnejo polniti stroki.
Faza mirovanja
Bob ima zelo dobro kaljivost, zato je potrebno za vsako želeno rastlino, posejati le eno seme. Sejemo spomladi od februarja do aprila. Nekatere vrste pa so posebno odporne in jih lahko sejemo jeseni, kar pa pomeni, da v tem primeru bob nima faze mirovanja.
Vzdrževanje nasada
Bob ne zahteva veliko vzdrževanja. Rastlina je podobna grmu in lahko zraste precej visoko, tako da ji koristi, če postavimo količke, ki zagotovijo oporo in preprečijo, da bi se rastlina pod težo strokov upognila.
Med cvetenjem je potrebno vzdrževati vlažnost tal, s čimer zagotovimo optimalen razvoj strokov. Če rastline vzcvetijo v sušnem obdobju, je potrebno tla temeljito namočiti. Glede na to, da je bob stročnica, v glavnem ne zahteva dodatnega gnojenja. Nodulacijo lahko pospešimo pred sejanjem z inokulacijo semen z dodatnimi rizobakterijami.
Redčenje
Pri vzgoji boba je potrebno rastline redčiti, da zagotovimo dober pretok zraka in zmanjšamo možnost glivičnih bolezni. Pri sajenju v eni vrsti je potrebno rastline razredčiti na medsebojno razdaljo 20 - 25 cm.
Obrezovanje
Boba ni potrebno obrezovati, če ga pravilno posadimo, zato je njegova nega zelo nezahtevna.
Nabiranje
Stroke boba naberemo, ko zrna v njih nabreknejo. Lahko jih naberemo tudi pred tem in jih skuhamo cele. Potrebno pa je paziti, da bob za obiranje ni prestar, kar prepoznamo po tem, da bob otrdi, spremeni okus in postane kožnat.
Bob običajno nabiramo od začetka do konca poletja. Če bi ga želeli svežega večkrat uporabiti, ga je potrebno sejati v mesečnih intervalih, saj bo tako tudi hitro dozoreval za nabiranje.
Sušenje
Oluščeni bob mora biti na dotik zelo trd pred skladiščenjem, saj ga je v nasprotnem primeru potrebno posušiti. Stroke in semena razprostremo po kartonskih škatlah za sadje in postavimo na toplo, suho mesto, kjer naj stojijo nekaj tednov. Sušenje na soncu ali v pečici ni priporočljivo.
Skladiščenje
Bob je najbolj okusen, ko ga naberemo neposredno z rastline - če ga je preveč, ga lahko za kasnejšo uporabo zmrznemo. Posušenega lahko v temnem prostoru in hermetično zaprtih posodah skladiščimo do 12 mesecev.
Po nabiranju (ali nakupu) bob lahko do 5 dni hranimo v hladilniku v rahlo zaprti plastični vrečki. Biti mora čvrst in svetle barve brez madežev, sluzi ali gub. V strokih ga lahko hranimo tudi na prostem, če je temperatura med 7 in 9°C, vlažnost zraka pa 90 - 95%.
Priprava na naslednjo sezono
Za sejanje v naslednji sezoni je potrebno tla pripraviti z dodajanjem komposta. Koristni so konjski, kravji ali ovčji gnoj, ker imajo nizko vsebnost dušika. Stroki boba proizvajajo dušik sami, zato se je najbolje izogibati uporabi gnojila z visoko vsebnostjo dušika (kot sta hlevski gnoj in ribja emulzija). Kravji gnoj posujemo po gredici do debeline 5 cm in dobro zakopljemo. Dodamo kalijev sulfat (1 žlica za vsak m2) in dobro zalijemo. V primeru kislih tal dodamo apno ali dolomit (po eno pest za vsak m2), da tla postanejo slajša in omogočijo najboljše pogoje za rast boba naslednje leto.
Bolezni
Bob je znan kot rastlina, ki redko zboli in lahko prenese številne slabe pogoje. Vseeno pa je potrebno biti pozoren na najpogostejši bolezni - rja in pegavost listov.
Rja
Pri bobu rjo povzroči glivica Uromyces viciae-fabae, ki sicer ni zelo škodljiva, vendar lahko resnejši napadi povzročijo defoliacijo. Od sredine poletja lahko pričakujemo povečanje rje, ki napade bob, grah in sorodne stročnice. Fungicidi niso dostopni, tveganje pa lahko zmanjšamo s povečanim pretokom zraka okoli rastlin, kar dosežemo z večjo sadilno razdaljo in z izogibanjem sajenju na vlažnih tleh.
Pegavost
Bakterija povzroči na listih majhne temno rjave nekrotične madeže, ki med potekom bolezni postanejo rjavi, nekrotični ter se zvijejo na mestu okužbe. Bakterija prezimi v rastlinskih ostankih, večji učinek ima, če so listi dlje časa mokri. Da bi preprečili to bolezen, sejemo samo certificirano seme, pridelek redno rotiramo in po nabiranju odstranjujemo ostanke s polja.
Peronospora
Glivica povzroči rumeno rjave madeže na zgornji površini lista, na spodnji strani pa oglate madeže belo sive gobe. To zaustavi rast rastline in jo deformira. Pojav peronospore preprečimo z rotiranjem nasada vsakih 5 let, z globoko obdelavo ostankov pridelka in z izogibanjem setvi pozno jeseni na večji globini, saj lahko to povzroči resne okužbe.
Škodljivci
Najpogostejši in najresnejši težavi sta črna bobova uš in listne uši, saj boba razen njiju drugi škodljivci ne napadejo.
Črna bobova uš
Rastlino je potrebno ob njihovem pojavu posuti z lesnim pepelom ter poškropiti s koprivo ali močnejšim curkom vode. Obstaja tudi prepričanje, da se črna uš ne bo pojavila, če v bližini posadimo jesensko vreso.
Listne uši
Listne uši so majhne žuželke z mehkim telesom, ki se pojavijo na spodnji strani lista ali stebla. Običajno so zelene ali rumene barve, lahko pa so tudi rožnate, rjave, rdeče ali črne, odvisno od rastline, ki jo napadejo. Močna okužba z listnimi ušmi lahko povzroči porumenelost listov in/ali deformacijo, nekrotične madeže na listih in/ali zakrnele poganjke. Listne uši izločajo lepljivo sladko snov, imenovano medena rosa, ki spodbuja širjenje plesni po rastlini.
Če je populacija listnih uši omejena na samo nekaj listov ali poganjkov, jih lahko porežemo in imamo okužbo pod nadzorom. Uporabiti je potrebno tolerantne sorte in odbojne zastirke (npr. plastika srebrne barve), ki lahko odvrnejo listne uši, da bi se prehranjevale z rastlino. Čvrste rastline lahko poškropimo z močnim curkom vode, s čimer odplaknemo listne uši z listov. Insekticide v splošnem uporabimo le pri visoki stopnji okužbe. Bob v splošnem dobro prenese nizko ali srednjo stopnjo okužbe, ki jo lahko omejimo z uporabo insekticidnih mil ali olj (npr. neem ali canola olje).
Uporaba
Pri bobu zrna zrastejo v večjih strokih kot pri ostalih stročnicah in če stroki niso čisto mladi, jih je potrebno odstraniti in kuhati okoli 3 minute. Če so mehki, jih lahko jemo skupaj s sivo zeleno opno, pri zrelejših strokih pa je potrebno povrhnjico odstraniti.
Kulinarika
Številne stročnice lahko jemo sveže in cele, lahko pa tudi počakamo, da dozorijo in se posušijo na rastlini. Lahko jih kuhamo ali pečemo, njihova priljubljenost pa se je v zadnjem času povečala zaradi visoke vsebnosti proteinov (26 %), zato obstajajo številni recepti za domačo pripravo.
Bob je tradicionalna jed v številnih državah - Alžirija, Kolumbija, Ekvador, Indija, Irak, Italija, Japonska, Luksemburg, Malta, Mehika, Maroko, Nepal, Nizozemska, Peru, Portugalska, Španija, Švedska, Sirija, Turčija in Vietnam.
V kitajski kuhinji bob pripravijo s sojo in čilijem kot pekočo fermentirano pasto, znano kot doubanjiang. V Egiptu bob uporabljajo tako revni kot bogati in je zelo razširjen. Najbolj znan je kot osnovna sestavina falafla ter kot starodavna jed ful medames, ki danes velja za nacionalno egipčansko jed.
Tudi v Etiopiji je uporaba boba zelo razširjena in sestavni del vsakodnevnega življenja. Bob uporabljajo kot sestavino za pripravo shira, iz česar pripravljajo značilno etiopijsko jed shiro wot, ki jo uživajo v času posta v etiopijski ortodoksni cerkvi. Iz kuhanega boba pripravljajo jed baqella nifro, ki jo zaužijejo v obdobju žalovanja.
Bob uporabljajo tudi v Grčiji, čeprav je na tem področju zaradi malarije v preteklosti precej razširjen favizem. Na Kreti bob postrežejo skupaj z alkoholno pijačo tsikoudia.
V centralnem in osrednjem Iranu prav tako vzgajajo bob, vendar je obdobje nabiranja zelo kratko (okoli 2 tedna). Skupaj z rižem iz boba pripravijo zelo znano jed baghalee polo, kar v dobesednem prevodu pomeni "riž z bobom".
V Sudanu je bob rastlina, ki je največ pojedo.
Medicina
Bob v Peruju jedo svež ali posušen in ga pripravljajo na različne načine. Izmed njih je najbolj zanimiv način uporabe boba kot dodatek domačemu zdravilu "panetela", ki ga uporabljajo za hidracijo pri driski ali trebušnih okužbah. Zaradi bogate vsebnosti vlaknin (25 %) ureja prebavo in vpliva na mikrofloro v črevesju ter na ta način spodbuja krepitev imunskega sistema.
Zanimivosti
Bob ima malo maščob in veliko beljakovin, prav tako pa je izvrsten vir vlaknin, vitaminov A in C, kalija in železa. Osebe, ki imajo favizem, boba ne smejo zaužiti.
Zanimivo je dejstvo, da je bil bob eno izmed najbolj priljubljenih živil v srednjem veku, kasneje pa so ga nadomestili krompir, fižol in koruza.
Egipčani so ga cenili zaradi prepričanja, da je to ena izmed rastlin, ki pomagajo pri spočetju, zato so ga tudi razglasili za nacionalno egipčansko hrano.
V številnih družbah zrno boba predstavlja nov začetek. V Starem Egiptu so ga položili ob pokojnika kot opomnik na novo rojstvo oziroma reinkarnacijo. Bob je imel pomembno vlogo, jedli so ga navadni ljudje in svečeniki, saj je izvrsten vir proteinov. Čez noč so ga kuhali v velikem kovinskem kotlu ter postregli za zajtrk kot jed ful medames, ki jo pripravljajo še danes.
V Stari Grčiji in Rimu so bob uporabljali pri glasovanju: bela zrna za "da" in črna za "ne". Pitagorejcem (sledilci Pitagore in vsi, ki so podpirali njegov nauk in verovanje, 6.stol. pred našim štetjem) je bilo prepovedano pojesti, omeniti ali celo pogledati bob.
V nekaterih kulturah so bob uporabljali za prerokovanje - zrna so vrgli na zemljo in iz njih razbirali prihodnost. V evropskem ljudskem izročilu pa se omenja sajenje boba ponoči na Veliki Petek, kar naj bi prineslo srečo.
Bob tradicionalno jedo v Italiji 2. novembra v spomin na nesrečo, ki se je zgodila na Siciliji. Vsi nasadi razen boba naj bi propadli in to je ljudi rešilo pred smrtjo zaradi lakote. Za to naj bi bil zaslužen San Giovanni, zato naj bi na ta dan še danes jedli bob.
Bob po različnih deželah številne pravljice omenjajo kot čarobno zrno, ki prinaša srečo in tisti, ki ga ima vedno s seboj ne bo nikoli ostal brez osnovnih življenjskih potrebščin.
Foto: Amanda Slater / CC
Dodaj odgovor