Radič (lat. Cichorium intybus L. var. foliosum Hegi) je dvoletna zelnata rastlina iz družine nebinovk (Asteraceae, alt. Compositae). Sorodna je s cikorijo in endivijo in ima značilen grenkast okus.
Radič se običajno uporablja svež. Steblo radiča je votlo in oglato. Tekom prvega leta je kratko. Potem se razveji in lahko naraste do 150 cm v višino. Korenina radiča je kratka in zadebljana. Listi so veliki in ovalni, zbrani v rozeto v prvem letu življenja. V drugem letu se ustvarjajo spiralasti listi. Prizemni listi dosežejo do 20 cm dolžine in so svetlozelene barve.
Radič se seje na sončnih območjih. Zahteva hranljiva in vlažna tla. Radič se seje v vrstah na praznih gredah v vrtu. Spomladi se sadijo sorte, kot je Verona. Jeseni je treba z radičem biti potrpežljiv, ker oblikuje glavico ko je dovolj hladno. Vsebuje zdravilni grenki intybin, ki mu daje značilen okus in pospešuje prebavo.
V celinskem območju se radič seje od konca junija do sredine julija. Okrog Jadranske obale pa od junija do septembra. Radič se seje zraven križnic ali izpod sladke koruze, na grede, ki so prejšnjo jesen bile gnojene z najmanj 2 kg/m2 zrelega hlevskega gnoja. Predkulture so lahko krompir, kumara, paradižnik, grah, razne vrste solat, fižol ali špinača. Za vsako vrstico z dolžino 4 m je dovolj 1 g semena. Priporočljivo je vzdrževati 20 - 30 cm razdaljo med vrsticami.
Sorodniki
Vrste
Radič je rastlina zimskega obdobja. Po barvi listov se razlikujejo zelene in rdeče vrste. Po obliki se razlikujejo vrste z glavami in s "prostimi" listi.
Energijska vrednost radiča je 60 kJ / 100 g. Vsebuje do 8% suhe snovi, ki je sestavljena iz rastlinskih maščob, beljakovin, celuloze in ogljikovih hidratov. Vsebuje velike količine vitamina C, kalija in magnezija.
Rdeče vrste radiča so: palla rossa (zgodnji radič), palla rossa (pozni radič), palla rossa 5-110 dnevni, averto, verona, treviški rdeči štrucar.
Zelene vrste radiča so: Pan di zuccero, zuckerhut, palla bianca, grumolo, tržaški solatnik, uranus F1-60 dnevni.
Vrsta za siljenje je witloof, pisani radič pa je variagata di castelfranco.
Palla rosa zgodnji radič
Zgodnja vrsta radiča, ki ne prezimi na odprtem. Okrogle glave imajo vinsko rdeče liste in rahlo grenak okus. Zgodnji radič se seje od maja do junija kot druga kultura po grahu, krompirju ali rdeči pesi, na razmiku 30 cm in z razmikom med vrstami 40 cm.
Palla rosa pozni radič
Pozna vrsta, ki prezimi na odprtem. Okrogle glave tudi imajo vinsko rdeče liste, ki se lahko jedo pozimi. Pozni radič se seje v juniju in juliju, po krompirju in grahu, z razmikom 30 - 40 cm. Če se palla rosa prezgodaj posadi, lahko gre v cvet.
Palla rossa 5 (110 dnevni)
Palla rosa 5 (110 dnevni) je pozna vrsta rdečega glavnatega radiča. Rastlina je simetrična, z lepo rdečo barvo in z belimi žilami. Zlahka prenese nizke temperature. Razvija okrogle zložene glave, ki tehtajo v povprečju 250 - 300 g. Nabira se 110 dni po sajenju.
Averto
Averto ustvarja zelenkasto-rdeče-rjave liste, ki se oblikujejo v vinsko rdečo glavo. Ta vrsta se seje v juniju ali juliju po zimskih solatah, grahu ali špinači.
Verona
Verona se seje od marca do avgusta. Njeni zeleni listi so dostopni tekom celega poletja. Jeseni listi pordečijo, pozno jeseni in spomladi oblikujejo rdeče glave, ki so rahlo grenkega okusa. Verona je srednje pozna sorta. Prezimi na odprtem in se uporablja za pospeševanje ostalih sort. Seme vzklije čez 14 dni. Je dobra soseda grahu, solati, korenčku in paradižniku.
Treviški rdeči štrucar
Treviški rdeči štrucar je zgodnja vrsta rdečega zimskega radiča. Ta vrsta ne oblikuje glave, vendar so njegovi podolgovati listi kopljaste oblike odlični za zgodno žetev. V vegetativnem obdobju oblikuje majhno rozeto, ki potem prezimi.
Pan di zuccero
Gre za srednje zgodnjo vrsto. Glava pan di zuccera ima koničasto obliko, je svetlozelene barve in ima trdno steblo v sredini. Na odprtem lahko izdrži vse do decembra, skladišči se pa do februarja. Uporablja se za kuhanje, vendar ni ustrrezen za siljenje. Uspeva kot predkultura fižola, solate, korenčka in paradižnika. Seme te vrste kali okrog 14 dni.
Zucherkurt
Ta vrsta radiča je ustrezna za zimske jedi. Zemlja mora biti dobro pognojena. V sušnem obdobju je to vrsto treba večkrat zalivati. Nabira se od sredine oktobra do prvih mrazov. Bogata je z vitaminoma A in B1.
Palla bianca
Palla bianca je srednje zgodnja vrsta glavatega zelenega radiča. Rastlina je bujne rasti s svetlo zelenimi listi in ima kompaktno, vendar ne preveč zloženo glavo. Ima rahlo grenak okus.
Grumolo
Radič sorte grumolo je hitro rastoča, zgodna vrsta radiča. Je radič za rezanje. Rumeno-zeleni listi se režejo tekom celega leta. Uspeva v bližini fižola, solate, korenčka in paradižnika. Seme radiča te sorte kali okrog 14 dni.
Tržaški solatnik
Tržaški solatnik se sadi kot radič za rezanje. Njegovi svetlozeleni listi se režejo tekom celega leta. Njegova prednost je v tem, da so njegovi listi gladki in lepo rastejo. Zaradi tega se sadi od aprila in se nabira preko celega leta. Če se sadi poleti se nabira do pozne jeseni, ker dobro prenaša nizke temperature.
Uranus F1 (60 dnevni)
Ta vrsta radiča je temnozelene barve in je namenjena jesenski proizvodnji. Najbolj primeren čas za sajenje je med junijem in začetkom julija. Ta vrsta raste do 50 cm v višino. Odporna je na nižje temperature.
Witloof
Gre za vrsto za siljenje, ki se pospešuje tekom pozne jeseni in zime. Listi se režejo potem, ko se izvleče korenina na 2 cm dolžine od osnove korenine. Koreninе se do trenutka siljenja hranijo na 0 - 1°C. Siljenje se opravlja v temnem prostoru. Optimalna temperatura zraka mora biti 15 - 18°C, temperatura substrata pa 18 - 20°C. Relativna vlažnost zraka mora biti 85 - 95%. Postopek traja 15 - 20 dni; pri nižjih temperaturah pa 25 - 35 dni. Novi listi oblikujejo trdno, podolgovato in koničasto glavo brez klorofila, rumeno-bele barve. Odvisno od siljene vrste se ustvari pridelek od 20 - 30 kg na m2.
Variegata di castelfanco
Za vzgajanje te vrste so najbolj primerna srednje težka tla. Sajenje se lahko opravi neposredno s semenom ali s presajanjem. Seme te vrste kali 7 do 10 dni. Ta vrsta se ne sme saditi prezgodaj spomladi, ker bo sicer šla v cvet. Listi so ovalne oblike. Jeseni se pobarvajo z rdečo in belo barvo. Najpogosteje se uporablja za solate. Ta vrsta je občutljiva na hladno vreme. Lahko se uporablja za siljenje. V primeru glinastih ali sveže dohranjenih tal se korenine diverzificirajo in tedaj ni primerna za siljenje.
Sajenje
Radič je rastlina, ki lahko prenaša nizke temperaturе, odvisno od sorte. Lahko je enoletnica ali dvoletnica. Na sredozemskem območju je gojenje možno tekom celega leta.
Čas sajenja
Če se radič seje mehanično, se to opravi v juniju ali juliju, v vrstah z medsebojnim razmikom od 30 do 50 cm, z 1,5 kg/ha semena. Če se goji v obliki sadik v zaščitenem prostoru se setev opravi v februarju in marcu.
Sejanje
Seme radiča se neposredno seje na grede z razmikom vrst 10 - 15 cm ali ročno z 3 - 10 g semena na m2. Seme se seje čim bolj plitvo, med 0,5 in 1 cm. Potem ga je treba rahlo povaljati.
Zgodna spomladanska setev se opravi od februarja do marca. Radič v tem primeru oblikuje listno rozeto po 25 - 40 dni. Poletna setev je v juniju in juliju.
Sajenje sadik
Radič, ki se goji iz sadik se seje v etapah. Takšen način sajenja omogoča neprekinjeno prisotnost radiča na tržnicah v obdobju od aprila do junija. Radič se presadi ko je v fazi 3 do 4 liste, to je od maja do julija. Nabira se od julija do decembra.
Kultiviranje radiča se opravi enkrat ali dvakrat. Rastlina se mora redno namakati z 20 do 30 mm vode vsakih 5 dni. Sadikam je potrebna foliarna dohrana, ki se opravlja z zaščito.
Gojenje na vrtu
Pred sajenjem se pripravijo seme in zemlja. Najprej se izkopa mesto, na katerem bo radič zasajen. Zemlja mora biti poravnana in vlažna. Pred sajenjem se zemlja pognoji. Mesto sajenja je treba biti osvetljeno, adičker r obožuje neposredno sončno svetlobo. Mesto sajenja se pripravlja s pomočjo humusnih gnojil in šote.
Naredijo se grede na medsebojni razdalji od 30 do 35 cm. Potem se seje seme radiča. Seme se sadi na globino od 1 do 1,5 cm. Razmik med sadikami mora biti 8 cm. Če se seme posadi pregloboko, se bo čas kalitve rastline zmanjšal. Prvi poganjki so opazni čez 7 do 14 dni. Minimalna oddaljenost odraslih rastlin mora biti 30 cm.
Gojenje v rastlinjaku
Radič se uspešno vzgaja tekom jeseni in zime v rastlinjakih. Radič je poglavitna vrtna kultura, ker ima majhne biološke zahteve.
V rastlinjakih rastlina hitro vzklije, čez 3 do 6 dni. Optimalna temperatura za sajenje je 12 - 15°C. Po presajanju na stalno mesto v rastlinjaku je najbolj ustrezna temperatura za rast radiča 12 - 15°C, ker omogoča oblikovanje trdne glave.
Radič je kultura, ki zahteva dobro osvetlitev. Če nima dovolj svetlobe, se mu podaljša vegetacija in oblikuje raztreseno glavo. Dobro prenaša tudi nizke temperature. Mlade rastline lahko prenesejo temperature 1 - 2°C in celo kratkotrajne mrazove, ki lahko dosžejo do -8°C.
Zimske sorte radiča se lahko gojijo tudi v neogrevanem zaščitenem prostoru, vendar se v takšnem primeru podaljša čas od sajenja do nabiranja. Pozimi to obdobje lahko gre do 100 dni. V plastenikih ali rastlinjakih, ki omogočajo ogrevanje, je možno radič proizvajati neprekinjeno tekom celega leta.
Radiču je od sajenja do nabiranja v plasteniku potrebno med 40 in 50 dni in se lahko goji tekom cele zime, vse do aprila. Ko začne ustvarjati prve glave se namaka s kapljičnim sistemom. Tako se prepreči, da bi se odvečna vlaga obdržala v glavah.
Za uspešno rast je nujna večja količina svetlobe, kakovostna dohrana in optimalna temperatura. Zaradi občutljivosti radiča na svetlobo je potrebno vzdrževati čistočo folije. Če se njena prozornost zmanjša, jo je potrebno zamenjati.
Gojenje v posodah
Za gojenje v posodah je najprej treba izbrati seme in narediti načrt setve. Seme mora biti zdravo in nepoškodovano. Če se radič goji na ekološki način je treba priskrbeti ekološko seme.
Za setev se izberejo posode po želji. Potrebno je obrniti pozornost na velikost prostora in količino semena, namenjenega za setev. Lahko se uporabljajo nizke plastične posode in posebne plošče iz plastike ali stiroporja z natanko določenimi prostori se setev. Vsako leto je treba uporabljati nove posode zaradi preprečevanja različnih bolezni. Na starih posodah lahko ostanejo mirovati škodljivi patogeni. Vsaka posoda mora imeti luknjice za odtekanje vode.
Nujno je paziti, da substrat ne vsebuje šote. Substrat, ki se uporablja, mora biti prezračen, rahel in ne preveč bogat s hranljivimi snovmi. Šota vpliva na pH vrednost substrata, kar lahko negativno vpliva na kalitev semena. Primeren substrat se lahko tudi samostojno naredi. Zmešajo se vrtna zemlja, kompost, droben pesek, kamena moka in malo mletega premoga.
Pred samo setvijo je potrebno pripraviti rastlinsko kopel. Le-ta se naredi iz mešanice suhega rastlinja koprive, kamilice, rmana in hrastovega lubja. Žlica mešanice se prelije s pol litra tople vode in se pusti stojiti 24 ur. Tekočina se potem precedi, seme se namoči in drži od 10 minut do 2 - 3 ure, odvisno od debelosti samega semena. Na ta način bo absorbiralo raztopljene hranljive in zdravilne snovi, ki ga bodo okrepile. Seme bo tako bolj odporno na bolezni.
Sadike so v začetni fazi zelo občutljive. Brizgajo se s brizgalko za zmerno vlažnost. Posode za sejanje se pokrijo s prozorno folijo ali z drugim ustreznim pokrovom zaradi zaščite pred izsuševanjem in prepihom ter pospeševanja kalitve. Pokrov mora imeti luknjice zato, da bi zrak lahko krožil nad sadnicami. Pozimi je sadike najbolje osvetliti z žarnicami, ker rabijo stabilen vir svetlobe. Potem je na vrsti pikiranje.
Pikiranje je proces, v katerem se sadike prvič presajajo po setvi. Pikira se v majhne steklene posodice z večjimi prostori za sajenje. Saditi je možno tudi v posodice iz stisnjenega substrata, ki se pozneje z njimi vred presadijo v vrt. Posodice morajo imeti zagotovljen stalni odtok vode. V nasprotnem primeru lahko pride do gnitja korenin. Pikira se potem, ko dobijo rastlinice še 2 ali 3 razvita lista poleg listov kalčka. Če so rastline podolgovate jih je treba posaditi globlje. Presaja se s pozornostjo, ker so mlade sadike krhke. Sadike se pikirajo v isti substrat, ki se je uporabljal za setev.
Tla
Za gokemke radiča so najbolj primerna srednje težka tla, ki imajo dobro strukturo ter dobro kapaciteto za vodo in zrak. Vrednost pH mora biti med 6 in 7.
Podnebje
Radiču najbolj ustreza temperatura od 20°C. V tem primeru vzklije čez 5 do 6 dni. Če raste na območju s temperaturo okrog 10°C se kalitev lahko zavleče tudi do 15 dni. Optimalna temperatura je 15 - 18°C, odvisno od sorte radiča. Najbolj mu ustreza odprto in osončeno prebivališče.
Gojenje
Radič se običajno goji na vrtovih in v rastlinjakih. Za vzgojo je pomembno razlikovati dve vrsti radiča - listnati in koreninasti. Listnati radič se goji zaradi svojih zelenih, rdečih in vijoličnih listov. Zaradi svoje listnato-glavate oblike je dobil tudi ime "glavičasti radič". Koreninasti radič se goji za siljenje.
Kolobarjenje
Radič se ne sme gojiti na isti površini najmanj 3 ali 4 leta. Najbolje ga je saditi pod sladkorno koruzo ali skupaj s kapusnicami, a po paradižniku, krompirju, kumari, fižolu, špinači, grahu in solati, saj so njihovi ostanki izjemno organsko gnojilo.
Radič je dobra predkultura, ker za njim ostane velika količina organske mase listov in korenin po njegovem nabiranju in čiščenju.
Odlično se ujema tudi s kulturami, kot so korenček, čebula in koromač.
Zalivanje
Zalivanje in enakomerna oskrba z vodo je zelo pomembna za uspešno gojenje rastline. Radič se uspešno goji tudi na lažjih peščenih tleh, vendar z namakanjem. Na težjih tleh namakanje sploh ni potrebno.
Gnojenje
Za listnati in glavnati radič se priporoča uporaba 20 - 60 t/ha hlevskega gnoja, 160 - 200 kg/ha fosforja in 80 - 160 kg/ha kalija.
Razmnoževanje
Radič se razmnožuje s semenom ali s presajanjem sadik.
Nega
Radič obožuje osončena mesta, vendar lahko prenese tudi senco. Optimalna temperatura za rast in razvoj je med 15oC in 18oC, minimalna pa med 6oC in 8oC. Radič ustavi svojo rast na temperaturah viših od 30 oC in nižjih od -6oC.
Vzdrževanje nasadov
Ko razvije 3 - 4 lista se razmik redči na 15 do 30 cm, odvisno od sorte. Tekom vegetacije se radič redno namaka in medvrstno obdeluje.
Nabiranje
Radič rabi 2 - 3 tedne do vzklitja, če se seje zgodaj spomladi. Listi dosežejo višino 10 - 15 cm v roku 4 - 6 tednov po tem. Tedaj se lahko nabirajo. Radič se nabira z rezanjem listov, pri čemer se pazi, da se ne poškoduje vegetacijski vrh.
Po prvi žetvi je nasad potrebno zaliti. Novi listi bodo pripravljeni za nabiranje čez mesec dni. Po drugi žetvi je potrebno dohraniti s kombiniranim ali dušičnim gnojilom. Tekom poletja se listi lahko večkrat režejo, vendar se pridelek postopoma zmanjšuje.
Skladiščenje
Radič se skladišči tako, da se odrezani listi po nabiranju sperejo s hladno vodo in se pustijo izcediti. Na trg gre spakiran v plitve lesene zabojčke, pokrite s folijo.
Po petih ali šestih žetvah se pričakuje pridelek 2 kg/m2.
Listnati radič se ne skladišči. Lahko preživi do teden dni na temperaturi 2 - 5°C.
Priprava na naslednjo sezono
Odvisno od izbire prostora za gojenje radiča, se morajo rastlinjak, plastenik ali vrt pripraviti na naslednjo sezono. Pred ponovno setvijo radiča je treba poseti zelene siderate. Le-ti bodo razvili zeleno maso, ki se bo po oranju pretvorila v hranljivo snov, ki bo obogatela tla. Rž zatira plevel in za sabo pušča rahlo zemljišče za ponovno sajenje radiča. Stročnice obogatijo tla z dušikom, enako kot gorčica.
Bolezni
Bolezni lahko ustavijo rast radiča, če se rastlina pravočasno ne zdravi. Do odmrtja radiča najpogosteje pride zaradi: bele noge, bele plesni, gnilobe Phytophthora, koncentrične pegavosti lista, rjave pegavosti, sive plesni, pepelnice, rje solate.
Bela noga
Povzročitelj te bolezni je glivica Thanatephoms cucumeris (lat. Rhizoctonia solani). Običajno se pojavi na gomolju krompirja, vendar za njo lahko zboli tudi radič.
Izvir okužbe bele noge je lahko seme radiča, ki je ostalo od lanske sezone. Bela noga takoj, že pri kalitvi napada kalček in povzroči odmrtje rastline. Okuženi del stebla začne ustvarjati rjave vdolbine in podolgovate pege (nekroze). Radič na spodnjem delu zdravega tkiva poskuša nadomestiti izbubo s sekundarno rastjo. Drugi napad se opazi na najvišjem ali najmlajšem listu, ki se zvije proti gor in spremeni barvo v rumeno-zeleno, z rdečo obrobo.
Simptomi bele noge so lahko različni, odvisno od stopnje razvoja bolezni. Pri (zanjo) ugodnih pogojih se oblikuje beli površinski micelij na steblu, na ravni zemlje. Gomolji se razpočijo in se na njih pojavijo temnorjave trde zadeve, tako imenovani sklerociji, ki se jih ne da očistiti.
Proti beli nogi se borimo s preventivnimi ukrepi, kot so upoštevanje kolobarjenja, tretiranje semena in steriliziranje tal zaščitenih prostorov pred sajenjem. Če pride do napada bele noge je okužene rastline treba odstraniti in zažgati. Okužba se lahko omili z zalivanjem rastlin na osnovi karbendazima.
Gniloba fitoftora (Phytophthora)
Prvi simptomi se pojavijo na listih v obliki temne prevleke, ki se lahko razširi tudi na poganjke. Tej bolezni največ ustreza temperatura 10°C in zvišana vlažnost. Širi se tudi z vetrom. Zato se priporoča večja oddaljenost parcel. Bolezen se lahko prepreči z rednimi pregledi sadik, najbolje enkrat tedensko.
Fitoftora običajno napada solato, endivijo in radič. Primarni viri okužbe so: okuženi sosedni nasad, samonikle vrste (lat. Lacutca), kontaminirano seme.
Optimalna temperatura za razvoj te bolezni je 10°C, vendar se meja giblje od 2 do 28°C. Ko bolezen zajame rastlino je čas inkubacije med 4 in 7 dni, na temperaturi 20°C.
Bela gniloba
Belo gnilobo povzročijo glivice vrste Botrytis. Sivi miceliji se razlijejo med mesnatimi listi. Bolezen se pojavi v močnejši obliki na kulturah, nastalih iz semen. Bela gniloba se pogosto razvija brez opaznih posledic, sama gniloba pa postane vidna šele po skladiščenju. Bolezen okuži liste že v poljih, vendar postane opazna šele na mrtvem listnem tkivu.
Pegavost listov
Koncentrična pegavost listov ali Anternaria porri je parazit, ki je posebej škodljiv mladim poganjkom, ki so vzgojeni iz semena. V tem primeru pride do zgodnjega lomljenja cvetnega stebla, kar prepreči razvoj semena. Robovi pege so vijolični, v sredini se nahaja siva prevleka od konidija in konidiofora. Zaščita je možna z uporabo fungicida. Pojavi se v obdobjih hitrega spreminjanja suhega in vlažnega vremena. Koncentrična pegavost lista je glivica, ki prezimi na okuženih rastlinskih ostankov iz preteklega leta. Optimalni pogoji so temperatura 20 - 25°C in visoka vlažnost zraka s kratkimi deževnimi obdobji. Tedaj se bolezen širi z okuženih rastlin na zdrave. Dež prinese kondije glivice z nadzemnih delov rastline do gomolja.
Zdrav sadni materijal, kolobarjenje in zdrave sadne sorte najbolj pomagajo pri prevenciji.
Od kemijskih ukrepov zaščite se uporablja fungicid ortiva v dozi 0,5 l/ha ali 5 ml/10 l za klasično škropljenje.
Rjava pegavost lista
Okužba je na mladem radiču opazna jeseni. Če je radič okužen, se na dveh ali treh listih lahko opazijo okrogle in ovalne pege. Če gre za močnejši napad se listi začnejo gubati in sušiti z vrha navzdol. Najpogosteje se pojavi na pšenici.
Rja
Rja radiča je bolezen, ki se najpogosteje pojavi po dolgi in vlažni pomladi. Ta bolezen običajno napade endivijo, solato in radič. Prepoznamo jo po rumenih pegah na listih, ki potem počrnijo. Bolezen se hitro širi s pomočjo vetra, dežja in žuželk. Rji ustreza tudi pretirano gnojenje z dušikovimi gnojili.
Siva plesen
Siva plesen se pri radiču pojavi spomladi. Ustreza ji vlaga. Poznamo jo po okroglih in ovalnih rumeno-belih puhastih pegah, ki se pojavijo na listih mladega poganjka. Siva plesen povzroči nekrozo listnega vratu. Po 5 do 12 dneh se lahko razširi in povzroči pospešeno gnitje listov. Bolezen se najbolje zdravi z raztopino piraklostrobina in boskalida.
Pepelnica
Pepelnica je bolezen radiča in endivije, ki se na okuženih listih pojavi v obliki umazano-belega prahu. Na listih okuženih rastlin se pojavijo pepelaste prevleke. Prevleka se običajno ustvari na spodnjih listih. Z razvojem bolezni se tudi prevleka širi in lahko zajame celotno rastlino. Okuženi listi porumenijo, posušijo se in odpadejo. Pepelnica lahko zmanjša pridelek do 70%.
Pogoji za razvoj te bolezni so mesta z visoko vlago in temperaturo 25 - 28°C. Dež ji ne ustreza.
Nadzorni ukrepi za zatiranje pepelnice zajemajo optimalno gnojenje z dušikom, pravilno kolobarjenje in uničenje rastlinskih ostankov.
Pepelnica se lahko uniči s fungicidi. Uporablja se Karathane Gold 350 EC, ker blokira celično disanje ter učinkuje na visokih in nizkih temperaturah. Aktiven je v vseh stadijih patogena.
Škodljivci
Na radiču se lahko opazijo razne vrste škodljivcev. Najbolj znani med njimi so koreninova uš, listne uši in korenčkova muha.
Koreninova uš
Koreninova uš se najpogosteje pojavi v obdobju od aprila do septembra na korenini rastlin. Najpogosteje napade radič, korenček, endivijo in solato. Na korenini se ustvarijo milimetrske rumenkaste uši, pokrite z belo prevleko. Za zatiranje koreninove uši se priporoča široko kolobarjenje, redno okopavanje in rahljanje tal ter zmanjšanje gnojenja z organskimi gnojili. Bolne rastline se morajo takoj uničiti.
Listne uši
Listne ali rastlinske uši so majhni škodljivci, ki se hranijo s sočnimi delovi rastline. Običajno napadajo liste mladih rastlin. Hitro se razmnožujejo in povzročajo velike škode. Lahko narastejo do velikosti 4 mm. Nekatere njihove vrste imajo krila. Odrasli primerki imajo antene na glavah. Njihova tela so pokrita z voskom in drobnimi dlačicami. Ime so dobile, ker se skrivajo med listi. Lahko se pojavijo v vseh vremenskih pogojih. Optimalni pogoji za razmnoževanje listnih uši so temperatura 20 - 28°C in vlažnost zraka 60%. Ti škodljivci ustavijo rast radiča, povzročijo odmrtje in gubanje listov ter prinesejo sajasto plesen.
Vsaka listna uš lahko na dnevni osnovi "proizvede" med tremi in desetimi novimi primerki. Listne uši so lahko različnih barv - od črne do rožičaste.
Listne uši se zatirajo s pomočjo kemičnih pripravkov ali po naravni poti. Povečan pojav pikapolonic je lahko znak prisotnosti listnih uši.
Korenčkova muha
Ta vrsta muhe lahko naraste od 4 do 5 mm. Škodo povzročijo ličinke, ki so velike 6 do 8 mm. Prvi naraščaj se pojavi v maju in juniju, drugi pa v juliju. Slednji je nevarnejši. Škoda se lahko zmanjša s kolobarjenjem. Dobre predkulture so grah, česen in paradižnik. Korenčkova muha se pojavi na vlažnih tleh. Zato je radič bolje sejati spomladi. Ne obstaja pesticid, ki uniči korenčkove muhe. Med naravne pripravke, ki lahko pomagajo, sodijo leseni pepel, skorja pomaranče in listi paradižnika. Na tla se nanese zmes pepela in peska v razmerju 1:1. Na m2 se nanese 5 do 10 g zmesi.
Uporaba
Listi radiča se uporabljajo surovi v solatah. Užitna sta tudi korenina in cvet. Listi so bogati z minerali in z vitaminom A.
Kulinarika
Radič se običajno je surov kot solata, v kombinaciji z drugimi vrstami listnate zelenjave. Jemlje se z kisom in oljčnim oljem ter z jogurtovimi prelivi. Izgubi grenkobo, če se začini z bučnim oljem.
Radič je ponavadi priloga k jedem, vendar je lahko tudi glavna jed. V italijanski kuhinji se, na primer, kuha. Lahko se tudi peče na žaru. V tej kombinaciji se je z dimljenim sirom in aceto balsamicom.
Medicina
Radič se je prej uporabljal izključno za zdravilne namene. Bogat je z vitamini skupine B, vitaminoma C in K ter z minerali, kot so baker, cink, železo, mangan in s folno kislino. Radič blaži alergijske reakcije kot so srbenje, otečena sluznica in solzenje oči. Radič je poln z vitaminom K, ki je ključnega pomena pri sintezi beljakovin, ki pomagajo pri strjevanju krvi. Pospešuje tudi delovanje jeter.
Radič pomaga tudi k zniževanju kolesterola in sladkorja v krvi.
Zanimivosti
Tradicija nabiranja užitnih rastlin je prisotna od nekdaj. Ta praksa se je najprej pojavila zaradi potrebe po hrani v krajih z manj rodovitno zemlo in s primanjkljajem hrane. To se posebej nanaša na primorski in kraški kraj. Divlji radič, iz katerega so do danes nastale številne vrste, so v preteklosti uporabljali vsi narodi Sredozemlja.
Egipčani so ga vzgojili iz njegovega divljega prednika. Plinij je napisal da je, razen v prherani, radič dober tudi proti nespečnosti in za čiščenje krvi. Rdeči radič je vzgojen šele leta 1860 s strani belgijskega agronoma Francesca Van Den Borrea.
Radič se je dolgo vzgajal kot zdravilo. Tako so ga uporabljali stari Grki in Rimljani. Stari Egipčani so ga začeli gojiti iz njegove divlje vrste.
Divlji radič je danes razširjen v Evropi in Severni Africi. Najde se tudi v Aziji, vse do Sibira.
Radič se je uporabljal kot čistilec krvi in kot zdravilo proti nespečnosti. V srednjem veku so ga konzumirali vegetarianski svečeniki.
Foto: Hans / Pixabay
Dodaj odgovor