Kostanj (lat. Castanea sativa) spada med predstavnike družine bukovk (Fagaceae), najbolj znana predstavnika pa sta bukev in hrast. Kostanj delimo na pravi kostanj in divji kostanj. Pravi kostanj poznamo tudi kot domači kostanj, gozdni kostanj ali samo kostanj. Zaradi pripadnosti družini bukovk ga pogosto imenujejo "želod bogov". Pravi kostanj je drevo, ki ga gojimo zaradi užitnih plodov, zaradi pravilne rasti in velikih okrasnih listov pa ga pogosto gojimo tudi za okras.
Glede na to, da je kostanj v isti družini kot hrast, je kostanj dolgoživ. V višino zraste do 25 m s premerom debla do 2 m ter z gosto in razvejano krošnjo. Lubje je pri mlajših primerkih gladko in rdečkasto rjave barve, kasneje pa postane temnejše in mestoma razpokano. Koreninski sistem je globok in razvejan s poudarjeno glavno žilo. Listi so premenjalno nameščeni, zgoraj zašiljeni in na zadnji strani dlakavi, zgornji del pa je usnjat.
Moški cvetovi so zvonasti in grozdasti, ženski pa se nahajajo pod moškimi in so manjši. Cvetovi razvijejo listič z zarodkom, le eden pa razvije seme. Plod je okrogel orešček z rdečkasto rjavo lupino, obdano z bodičastim ovojem (ježica). Bodice na ježicah so tanjše, a gostejše in skrivajo več plodov hkrati.
Čeprav nekateri menijo, da je kostanj sadno drevo, ga uvrščamo med gozdna drevesa. Skupaj z arašidi, mandlji, lešniki, orehi in pistacijami spada kostanj med lupinasto (orešasto) sadje.
Kostanj je množično prisoten v zmerno-celinskem podnebju in je priznana poslastica. Še posebej je priljubljen jeseni, saj je nabiranje plodov (kostanjev) enostavno. Za gojenje kostanja pa je potrebno poznati nekaj nasvetov, ki lahko poskrbijo za boljši pridelek.
Sorodniki
Vrste
Obstaja več kultivarjev kostanja, ki so bili vzgojeni, da bi zadovoljili potrebe trga ali se lažje prilagodili določenim podnebjem ali rastnim razmeram. V nadaljevanju navajamo nekaj komercialno najbolj zanimivih in priljubljenih vrst na našem območju:
Maroni
je ena izmed najbolj priljubljenih vrst, ki se uživajo in gojijo na tem področju. Ima obilen pridelek in je še posebej pogost na območju Obale in Istre. Maroni je slajši od drugih vrst in ima velik plod, ki se zlahka loči od lupine. Gastronomsko je zelo pomemben, vendar ga je težko gojiti in obrodi manj kot druge vrste, zato je zelo cenjen.
Albomarginata
je še ena vrsta kostanja, ki je pogosta v gozdovih v notranjosti Slovenije. Ima široko krošnjo, plodove pa ščiti zelo bodičast ovoj. Listi so temno zelene barve, značilna pa je bela obroba.
Fastigiata
je vrsta, za katero je značilna visoka in ozka krošnja in jo pogosto gojimo za okras. Plodovi so sicer manjši, vendar jih je več v enem ovoju. Valjasta krošnja zavzame manj prostora, zato ga pogosto sadimo v drevoredih.
Pendula
je vrsta kostanja, ki ima zelo upognjene veje in je najbolj podoben bukvi. Po rdečkastem cvetu se loči od drugih vrst. Njegova krošnja zavzame manj prostora in je pogosta v parkih in v gozdovih do 900 m nadmorske višine.
Gojenje
Gojenje kostanja ni zapleteno in ne zahteva nenehnega dela in nege. Za spodbujanje rodnosti je potrebno sezonsko vzdrževanje in osnovni ukrepi.
Tla
Kostanj ima rad silikatna tla, ki so bogata s humusom in dobro odcedna, da ne kopičijo vlage. Bolj revna tla je potrebno obogatiti z minerali, saj se bo pomanjkanje le-teh odrazilo na pridelku. Ni potrebno skrbeti glede naklona tal, saj kostanj enako dobro uspeva tako na ravnini kot na pobočju. Če pa je pobočje prestrmo, je potrebno tla terasasto urediti, da se bo uspešno ukoreninil.
Podnebje
Edina vremenska nadloga, ki je kostanj ne prenese, je burja, zato v sredozemskem območju ne raste in ga je potrebno zaščititi pred neposrednim vetrom. Kostanj ima rad zmerno podnebje in toplejše predele, lahko pa prenese tudi hladnejšo zimo, če je pokrit s snegom.
Najbolj mu ustreza temperatura od 11 do 15°C, prenese pa visoke temperature, a največ do 37°C, ker kasneje izgubi rodnost. Minimalna temperatura, pri kateri raste je -26°C, vendar pod pogojem, da je zaščiten pred neposrednim soncem in prekrit s snegom. Če je zima ostrejša, je priporočljivo korenine prekriti z zastirko.
Čas sajenja
Kostanj lahko posadimo spomladi, jeseni ali pozimi, vendar je postopek sajenja vsako sezono različen. Spomladi kostanj posadimo v jamo, obogateno z organskim gnojilom, ob nasadu pa izkopljemo lij, ki ga napolnimo z 8 - 10 l vode. Voda počasi odteka v zemljo in raznaša gnojilo. Najbolj optimalno sajenje kostanja je jeseni. Takrat sadiko posadimo in korenine prekrijemo s humusom, ki ga ne zalivamo in pustimo do pomladi, da se korenine v zemlji ukoreninijo.
Kolobarjenje
Pravi kostanj raste v listnatem gozdu ter mu ustreza prisotnost hrasta in bukve. Nižje rastline nanj nimajo velikega vpliva, nasprotno pa lahko kostanj njim ovira dostop do neposredne sončne svetlobe. Površino pod kostanjem je najbolje pustiti brez drugih rastlin, pod njim pa dobro uspevata trava in detelja, ki pognoji zemljo in dobro uspeva v bližini kostanja.
Če želite izkoristiti prostor pod kostanjem, je sajenje rastlin odvisno od pogojev rasti in ciljev, ki jih želite doseči. Kostanj požene gosto listje, ki lahko omeji količino svetlobe in vode, ki ju prejmejo rastline pod njim. Zato je najbolje izbrati rastline, ki imajo rade senco in polsenco ter niso preveč zahtevne glede vode. Primeri rastlin, ki jih lahko posadimo pod kostanj, so rododendroni, hoste, kamelije, praproti, mahovi in višnje.
Rododendroni so grmi, ki ljubijo senco in hladno vreme ter cvetijo spomladi, hoste pa poženejo velike liste v različnih zelenih odtenkih. Kamelije so zimzelene rastline, ki cvetijo pozno jeseni in pozimi, praprot pa je rastlina, ki dobro prenaša mraz, senco, pa tudi sušo. Mah je rastlina, ki raste v hladnih, vlažnih in svetlih razmerah ter ga lahko uporabimo za pridelavo naravnega substrata. Višnje so plodna drevesa, ki dobro uspevajo v polsenci.
Pri sajenju rastlin pod kostanj je potrebno paziti na razdaljo med drevesom in rastlinami, da ne tekmujejo za vodo in hranilne snovi. Prav tako je potrebno preveriti združljivost rastlin s kostanjem, zlasti glede kislosti tal. S kombinacijo pravih rastlin lahko območje pod kostanjem spremenite v oazo zelenja in barv, hkrati pa zagotovite koristi, kot so naravna senca, zaščita pred vetrom in izboljšanje tal.
Glede na to, da kostanju ne ustrezajo kisla tla, se je potrebno izogibati sajenju orehov in iglavcev, ki lahko zakisajo tla. Pri sajenju rastlin pod kostanj se izogibajte tudi rastlinam, ki so občutljive na pomanjkanje svetlobe ali vode, pa tudi tistim, ki bodo s kostanjem tekmovale za vire. Kostanj ima gosto krošnjo, ki omejuje količino svetlobe in vode, ki jo prejmejo rastline pod njim, zato se izogibajte sajenju rastlin, ki imajo raje prisojno lego, kot so vrtnice in sivka; rastlin, ki potrebujejo dobro drenažo, kot sta žajbelj in rožmarin; rastlin, ki so občutljive na slanost tal, kot so borovnice in brusnice; invazivnih rastlin, kot je bršljan in rastlin, ki privabljajo škodljivce.
Gojitvena oblika
Izbira gojitvene oblike je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z velikostjo parcele, namenom gojenja, preferencami vrtnarja in pogoji na terenu. Vsaka gojitvena oblika ima svoje prednosti in slabosti, izbira pa je odvisna od individualnih potreb in želja vrtnarja.
Kostanj lahko gojimo kot posamezno drevo z enim prevladujočim poganjkom ali kot več dreves z več poganjki. Prav tako ga lahko gojimo kot grm ali pa ga uporabimo za oblikovanje žive meje. Odvisno od potreb lahko krošnjo pravega kostanja oblikujemo v obliki široke krošnje za gojenje v parkih in na velikih vrtovih ali kot ozko krošnjo za gojenje na manjših parcelah ali ob hišah.
Faza mirovanja
Faza mirovanja pri pravem kostanju običajno nastopi pozimi, ko temperatura pade pod določeno mejo. Takrat rastlina preneha z rastjo in razvojem ter se pripravi na nov vegetacijski ciklus spomladi. Faza mirovanja je ključnega pomena za zdravo rast in razvoj kostanja, saj v tej fazi rastlina kopiči hranilne snovi in energijo, potrebno za nadaljnjo rast in cvetenje.
Zato je v tej fazi kostanju potrebno zagotoviti ustrezne pogoje, kot je zaščita pred mrazom in zalivanje le po potrebi. Poleg zimske faze lahko pravi kostanj skozi vse leto prehaja skozi različne faze mirovanja, odvisno od terenskih in podnebnih razmer.
Sajenje
Kostanj je samooskrbno drevo, ki spada med gozdno vegetacijo v listnatih gozdovih na nadmorski višini okoli 900 m. Kljub temu kostanj zaradi njegovih gastronomsko pomembnih plodov sadimo v vrste oziroma je del sadovnjaka ali vrta.
Sejanje
Kostanj se razmnožuje s semeni pretežno v naravnem okolju. Seme posejemo jeseni brez stratifikacije, spomladi pa ga moramo stratificirati, da spodbudimo kalitev. Semena posejemo v gredice na globino 2 do 4 cm, jeseni pa jih obvezno zastremo, da jih zaščitimo pred mrazom in glodavci. Med semeni je potrebno pustiti 10 cm razmaka, med vsako vrsto kostanja pa 15 cm zaradi nadaljnjega presajanja. Setev lahko opravite ročno ali s sejalnico. Pri sejanju v posode bo rastlina hitreje razvila korenine.
Sajenje sadik
Sadike kostanja posadimo na končno mesto rasti. Pomembno je, da izberete kakovostno sadiko z dobro razvejanimi koreninami, ki je bila predhodno tretirana z insekticidi. Sadike sadimo v kolobarju ali naključno, pri čemer je potrebno med njimi pustiti 7 - 15 m razmaka, da se krošnja in korenine dobro razvijejo. Sadike sadimo izključno ročno v izkopane in pognojene jame. Po sajenju je potrebno sadiko utrditi s količkom, da se deblo pravilno razvije in okrepi.
Cepljenje
Kostanj ne prenese kislih tal in tal, bogatih z apnencem, zato se jim je potrebno izogibati. Kostanj posadimo v humusna tla, z dobrim drenažnim sistemom, ki prepreči zastajanje vode. Tla morajo biti tudi rahla, da se lahko koreninski sistem uspešno razvije. Najprimernejša so tla z deležem peska in ilovice, saj zadržujejo dovolj vlage, potrebne za rast in razvoj, hkrati pa so rahla in preskrbljena s kisikom.
Gojenje na vrtu
Kostanj zaradi velikosti in starosti, ki jo lahko doseže, gojimo izključno na prostem. Če ga želite gojiti na vrtu, morate poiskati prostor, kjer ne bo zasenčil drugih posevkov in kjer bo lahko nemoteno razvil krošnjo z do 15 m premera. Prav tako je pomembno izbrati dobro osončeno mesto, s katerega voda dobro odteka, največkrat pa so to južne in jugovzhodne lege.
Gojenje v rastlinjaku
Gojenje kostanja v rastlinjaku je možno le kot faza za pridelavo sadik, saj ga je takrat lažje gojiti zaradi nadzora temperature in vode. Kostanj lahko od setve semen v posode do rasti za nadaljnjo presajanje v rastlinjaku preživi 5 let. Takoj, ko opazite, da korenina preraste posodo ali da je prerasla višino rastlinjaka, pa ga je potrebno presaditi na končno mesto.
Gojenje v posodah
Gojenje kostanja v posodi je možno le kot začasna rešitev za boljšo kalitev semena in krepitev sadike. Kostanj pred prodajo gojijo v posodah. Zaradi zelo razvejanega koreninskega sistema in velikosti drevesa ga je potrebno po 5 letih presaditi neposredno v zemljo, saj mu bo v nasprotnem primeru primanjkovalo prostora in se bo začela rastlina sušiti.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada obsega setev detelje in frezanje medvrstnega prostora. S setvijo detelje zapolnimo vrzeli v vrsti. Detelja ima na koreninah nitratne kroglice, ki obogatijo zemljo. Nitratne kroglice razpadejo in zemljo obogatijo z dušikom, ki je potreben za pravilno rast dreves. Ko detelja dozori, jo zaorjemo, da se v zemlji popolnoma razgradi in spodbudi razvoj humusa. Detelja tudi ščiti tla pred erozijo. Pokošeno travo lahko uporabimo kot zastirko in za zaščito korenin pred zmrzovanjem.
Vrste je potrebno tudi strojno frezati, da odstranimo nepotreben plevel, ki lahko moti sadike in pognojimo tla. Z obračanjem zemlje izboljšamo oskrbo s kisikom, a ne sme biti globlje od 20 cm, da ne poškodujemo korenin. Nasad kostanja zaščitimo z mrežo proti toči, da ob takšnem vremenu preprečimo večjo škodo.
Nega
Kostanj je primeren za gojenje, ker ne zahteva veliko vzdrževanja. Glede na to, da je zelo hvaležna rastlina, bo obrodil tudi v težjih razmerah. Če pa so izpolnjeni nekateri osnovni pogoji za rast, lahko postane donosna vrsta za gojenje.
Zalivanje
Pri gojenju kostanja je voda zelo pomembna, predvsem v času razvoja in cvetenja. Zato je za boljše rezultate pri gojenju kostanja potrebno namakanje. Kostanj ne prenese dolgotrajne suše, zato je najboljša rešitev organizirano namakanje.
Kapljično namakanje je stroškovno najugodnejše, saj nenehno vlaži zemljo brez pretiranega zadrževanja vode. Zato je pomembno, da kostanj sadimo v pravilne drevorede, da bo namakalni sistem enakomerno postavljen. Pri zalivanju je priporočljiva uporaba deževnice in demineralizirane vode.
Gnojenje
Kostanj je gozdno drevo in mu ustrezajo humusna tla, ki jih pred sajenjem očistimo korenin in ostankov ter vanje zaorjemo hlevski gnoj ali drugo organsko gnojilo. Kostanj se dobro odziva na gnojenje z dušikom, dodamo pa lahko tudi fosfor in kalij.
Gnojenje je še posebej pomembno za podporo starejšim drevesom, da obrodijo, lahko pa pognojimo tudi sadike med cvetenjem. Zemljo okoli kostanja moramo z leti obogatiti s hlevskim gnojem, da ohranimo humusno strukturo. Za kasnejše gnojenje je najbolje uporabiti pelete ali granule, ki jih dodamo neposredno v zemljo, da se kasneje raztopijo.
Razmnoževanje
Kostanj razmnožujemo s sadikami, semeni ali cepljenjem. Sadike je najlažje vzgojiti iz semen, vendar ni nujno, da vsa semena vzklijejo, zato je možno, da se ne bo razvilo želeno število dreves. Razmnožujemo ga lahko s sadikami, ki jih porežemo kot enoletne mladike in hranimo v vodi, dokler ne poženejo prve korenine, ter jih nato presadimo v humozno zemljo, da se razvijejo. Rastlino lahko tudi cepimo na podlago. Pomembno je, da izberemo zdravo podlago in cepimo spomladi, da se rastlina do zime že dovolj prime, da lahko prezimi.
Presajanje
Kostanj je mogoče presaditi, vendar je potrebno med postopkom paziti, da ne poškodujete korenin ali krošnje rastline. Najboljši čas za presajanje kostanja je zgodaj spomladi, preden začne rastlina poganjati nove poganjke. Lahko ga presadimo tudi jeseni, vendar v tem primeru to storimo vsaj 6 - 8 tednov pred prvo pozebo, da ima rastlina dovolj časa, da se pred zimo prilagodi novemu mestu.
Pri presajanju pravega kostanja je potrebno zemljo okoli rastline skrbno izkopati in paziti, da ne poškodujemo korenin. Rastlino nato prestavimo na novo lokacijo in jo ponovno posadimo v pripravljeno jamo, ki naj bo dovolj velika, da sprejme celotno koreninsko grudo. Po sajenju je potrebno obilno zalivanje, da se rastlina uspešno prilagodi novi lokaciji in nadaljuje rast. Prve tedne po presajanju kostanj redno zalivamo in pazimo, da rastline ne obremenjujemo ali poškodujemo, kar bi lahko upočasnilo njeno rast in razvoj.
Pomlajevanje
Pomlajevanje kostanja je nujno, da ohranimo vitalnost rastline in podaljšamo njeno življenjsko dobo. Pravi kostanj lahko doseže starost 200 let ali več, vendar se z leti lahko kopičijo poškodbe in bolezni, ki lahko vplivajo na zdravje rastline.
Pomlajevanje kostanja običajno vključuje odstranjevanje starih in poškodovanih vej, da se spodbudi nova rast, kar se običajno izvaja zgodaj spomladi ali jeseni, ko rastlina aktivno ne raste. Poleg tega lahko izvedemo obrezovanje celotne krošnje, da spodbudimo rastlino, da razvije nove poganjke iz korenin ali nižje na deblu. Pomlajevanje je potrebno izvajati previdno, da ne pride do poškodb rastline ali prekomerne izgube listov, kar bi lahko negativno vplivalo na njeno vitalnost.
Redčenje
Redčenje kostanja je pomemben postopek za izboljšanje zdravja in videza rastline. Pravi kostanj lahko z leti razvije prekomerno število poganjkov in vej, kar lahko oslabi rastlino in zmanjša njeno sposobnost boja proti boleznim in škodljivcem. Redčenje krošnje tako omogoča boljše kroženje zraka in svetlobe, kar lahko pomaga pri preprečevanju bolezni in ohranjanju zdrave rasti.
Postopek redčenja kostanja običajno vključuje odstranitev nekaj vej in poganjkov, ki so poškodovani, bolni ali rastejo v neželeno smer. Poleg tega lahko redčenje vključuje tudi odstranitev nekaterih delov krošnje, da zagotovimo boljšo svetlobno in zračno prepustnost.
Obrezovanje
Z obrezovanjem nadzorujemo rast kostanja ter pripomoremo k njegovi rodnosti. Obrezovanje ni nujno, vendar pravilno obrezovanje ohranja zračnost krošnje. S spomladanskim obrezovanjem odstranimo suhe ali obolele veje, ki jih moramo kasneje sežgati, da preprečimo širjenje bolezni. Kostanj lahko oblikujemo piramidalno ali vzdolžno, da estetsko pripomoremo k videzu drevesa. Če kostanj gojimo samo s hortikulturnim namenom, ga moramo obrezati vsako pomlad, da dosežemo želeni videz.
Zaščita pred vetrom
Mladike pravega kostanja so lahko občutljive na vetrove, predvsem na močne severne vetrove, zato je rastlino priporočljivo zaščititi. Pri sajenju je najprej potrebno upoštevati smer vetra, ki piha na območju sajenja in izbrati mesto, ki je zaščiteno pred močnimi vetrovi. Če je rastlina že na izpostavljenem mestu, lahko okoli nje položimo zaščito, na primer lesene deske.
Poleg tega je mogoče uporabiti nekatere hortikulturne prakse za krepitev rastline in za izboljšanje njene odpornosti proti vetru. To lahko vključuje redno vzdrževanje rastlin, kot je obrezovanje, zalivanje, gnojenje in zastiranje, da ohranimo zdravo krošnjo in korenine. Prav tako je potrebno rastlino redno pregledovati, da bi odkrili zgodnje znake poškodb zaradi vetra in sprejeli ukrepe za njihovo sanacijo.
Zaščita čez zimo
Kostanj lahko preživi hladnejše podnebne razmere, vendar pa so mlade rastline, občutljive sorte ali že oslabljene rastline lahko bolj občutljive na mraz in zimo ter jih bo potrebno zaščititi.
Eden pogostih ukrepov za zaščito pred zmrzaljo je ovijanje debla in večjih vej z zaščitnim materialom, kot sta juta ali slamnati ovoj, ki rastlino zaščiti pred nizkimi temperaturami, pozebo in poškodbami lubja. Zaščita naj bo učinkovita, vendar ne premočna, da se rastlina v bolj sončnih dneh ne pregreje.
Drug ukrep, s katerim lahko pravi kostanj zaščitimo pred pozebo je, da okoli korenin rastline dodamo plast zaščitne organske snovi, na primer komposta ali suhega listja, ki ščiti korenine pred nizkimi temperaturami in zadržuje vlago v tleh. Tudi pri izbiri mesta za sajenje kostanja je potrebno izbrati sončno lego, ki je dovolj zaščitena pred mrzlim vetrom. Če je rastlina že na izpostavljenem mestu, lahko okoli nje namestimo zaslon ali zasadimo nizko grmičevje, da zmanjšamo vpliv mrzlega vetra.
Bolezni
Obstaja več bolezni kostanja, ki lahko poškodujejo celotno drevo in celoten nasad ter ogrozijo pridelavo. Nekatere med njimi so tako agresivne, da so v zadnjem času zmanjšale pridelavo kostanja.
Kostanjev rak
Kostanjev rak je najbolj razširjena bolezen, ki povzroča propadanje nasadov in vse manjše število kostanjev v listnatih gozdovih. Rak povzroči glivica, ki se pojavi na deblu in povzroči razrast nekroz in rakavih tvorb na deblu. Drevo, ki je okuženo, se hitro posuši, čeprav je bilo prej popolnoma zdravo. Plodovi so slabše kakovosti in prej dozorijo. Rastlina postane sčasoma šibka, dokler se končno popolnoma ne posuši. Kemično zatiranje je neugodno in ga je nemogoče razširiti na vse dele, zato je edini boj proti tej vrsti glivice čiščenje okuženih površin ter sežiganje vej in debel.
Črnilovka kostanja
Bolezen prenaša glivica in je zelo pogosta na evropskem kostanju. Povzroča gnitje korenin, odraslih dreves in mladih sadik ter celih nasadov. Povzročitelji živijo v zemlji in drevo napadajo skozi korenine. Prvi simptomi so redkejši listi in razredčena krošnja ter manjši plodovi, ki ne odpadejo, ko dozorijo. Po odstranitvi lubja so na deblu vidne črne nekroze. Drevesa lahko zdravimo s fungicidi, pogosteje pa je potrebno okužene površine fizično odstraniti.
Lesna fitoftora
Lesna fitoftora (SOD = sudden oak death) je bolezen, ki se je pojavila relativno nedavno in lahko poleg hrasta prizadene tudi kostanj. Prepoznamo jo po nastanku črnih lis na deblu, iz katerih izteka temno rdeča tekočina, drevo pa se sčasoma upogne.
Škodljivci
Poleg bolezni, ki lahko privedejo do sušenja celotnega kostanjevega nasada, obstaja tudi nekaj škodljivcev, ki sicer niso številni in ne morejo poškodovati celega drevesa, poškodujejo pa plodove, poljski majski hrošč pa bo napadel tudi liste.
Kostanjeva šiškarica
Kostanjeva šiškarica se je pojavila pred kratkim in je značilna samo za kostanj. Na listih in poganjkih naredi šiške, v katerih se razvijejo ličinke, ki se kasneje spremenijo v ose. Šiške zmanjšajo pridelek, ker preprečujejo pravilno rast poganjkov. Možno je, da bo pridelek ob večjem napadu znatno zmanjšan, zato je potrebno prijaviti prisotnost škodljivca, saj gre za vrsto karantensko škodljivega organizma.
Kostanjev zavijač
Kostanjev zavijač je vrsta metulja, ki se zabubi na kostanjevih listih. Ličinka se razvije v gosenico, ki objeda liste, vendar ne povzroči večje škode. Največ škode povzroči škodljivec na plodu, ki ga preluknja in napolni z iztrebki, zato je kasneje neuporaben. Rastline ni potrebno tretirati z insekticidom, ker ni poročil o večjih težavah zaradi napada teh gosenic.
Kostanjev molj
Kostanjev molj je še ena vrsta metulja, ki na liste odlaga jajčeca. Ličinke se prehranjujejo z listi in če jih je preveč, lahko povzročijo škodo. Prezimi v odpadlem listju in spomladi začne intenzivno odlagati jajčeca. Preženemo ga lahko z odstranjevanjem in sežiganjem suhega listja ter z uporabo insekticidov spomladi.
Navadno ohmelje
Navadno ohmelje je pol parazitska grmičasta rastlina, ki najpogosteje živi na hrastih in pravem kostanju. Grm je visok 50 cm in je sestavljen iz rjavih okroglih poganjkov.
Uporaba
Kostanj velja za najstarejšo človeško hrano, za kar obstajajo tudi arheološki dokazi. Zaradi tega ne preseneča, da je njegova uporaba v prehrani in medicini zelo široka, pri čemer divji kostanj uporabljajo le v medicini, pravi kostanj pa tudi za prehrano.
Nabiranje
Kostanj dozori septembra, ko tudi nabiramo njegove plodove (kostanj), ki jih lahko otresemo z vej ali pa sčasoma odpadejo sami. Ob dobri letini je lahko rodnost 3,5 t/ha. Kostanj z grabljami pograbimo na kupe in počakamo, da odpadejo bodičaste ježice, saj tako lažje izvlečemo plod. Kostanj najpogosteje nabiramo ročno, dokler so plodovi mladi, kasneje jih zberemo na prikolicah in s tresenjem odstranimo bodičasti ovoj. Plodovi so okusnejši in bolj zreli, če sami padejo iz ježic.
Skladiščenje
Kostanj hranimo v vrečah iz platna ali plastičnih niti v hladnem in temnem prostoru brez vlage. V takšnih pogojih se lahko ohrani do 3 mesece. Plodove lahko skuhamo, pretvorimo v pire in zamrznemo, da se ohranijo dlje časa (do 6 mesecev).
Ozimnica
Kulinarika
Kostanj cveti pozno in je odličen za čebeljo pašo. Posebej znan je kostanjev med, ki je zdravilen in pomaga pri gastritisu ter boleznih jeter. Ob pravilni paši lahko na hektar pridobimo 150 kg medu. Med je bolj intenzivnega okusa in temno rjave barve.
Posebej priljubljeni so plodovi kostanja, ki jih na različne načine predelamo in jih lahko uživamo kot samostojno jed ali kot dodatek k jedem, običajno k divjačini in rdečemu mesu. Kostanj je nepogrešljiv kot del nadeva purana ali druge perutnine za praznike. Kostanj lahko skuhamo ali spečemo in uživamo kot prigrizek. Surov kostanj lahko zmeljemo v moko in uporabimo za pripravo testa. Poleg tega lahko kuhan kostanj zmeljemo v pire, ki ga uživamo kot sladico ali dodajamo tortam in sladicam.
Iz kostanja je mogoče pripraviti sok in pivo, nekatere kulture pa ga uporabljajo tudi za pripravo likerja. Cenjen je zaradi sladkega in zemeljskega okusa, bogat je s hranilnimi snovmi in vitamini ter je pozimi dober vir hranil.
Medicina
Kostanj je zelo poznana rastlina v ljudskem zdravilstvu, nekateri pripravki na osnovi kostanja pa se uporabljajo tudi v medicini. Kostanj vsebuje malo maščob in visok delež vitamina C, po čemer se razlikuje od drugih oreščkov.
Uporablja se v kremah za pomoč pri popokanih kapilarah ali težavah z venami. Ima visok delež škroba, zato moko iz pravega kostanja priporočajo ljudem, ki se ukvarjajo s težjimi fizičnimi aktivnostmi, na primer profesionalnim športnikom. Plodovi kostanja pomagajo pri boleznih ledvic in so bogati s kalijem.
Čaj iz kostanjevih listov se uporablja pri težavah z dihali in astmo.
Zanimivosti
Kostanj izvira iz Male Azije, najverjetneje iz Armenije, kjer so uporabljali njegove plodove in les. V prazgodovini je bil plod kostanja pomemben del prehrane nabiralske družbe.
Z gojenjem kostanja so začeli v 7. stoletju pred našim štetjem in kostanj se je preko Grčije razširil naprej v Evropo. V Stari Grčiji je bil kostanj cenjen v sladicah in je omenjen v pesmih nekaterih grških pesnikov. Rimljani so kostanj aktivno širili po Evropi in uporabljali vse njegove dele, od lesa do plodov in medu.
V srednjeveški Evropi je bil kostanj še posebej pomemben za prehrano podložnikov in za uporabo lesa. Kasneje se je njegov prehranski pomen izgubil, les pa so še naprej veliko uporabljali.
Tudi v naših krajih je bil kostanj pomembna prehranska rastlina, vendar je izgubil pomen po drugi svetovni vojni, ker se je zmanjšalo število kostanjevih dreves zaradi napada raka. Danes se spodbuja sajenje in pridelava kostanjev, saj se vrača njegov pomen v kulinariki.
Danes je v Sloveniji s kostanji pokritih več kot 15.000 ha. Kostanj je značilen za področje ob Sotli in v Istri. Kostanj je v teh krajih še posebej cenjen zaradi svojega lesa. Njegov les je namreč odporen in dolgotrajen ter je privlačne temnejše barve, zato se pogosto uporablja za gradnjo celotnih objektov. Je vodoodporen in so ga uporabljali za gradnjo ladij, pa tudi mlinov in vodnih mlinov. Danes kostanjev les uporabljajo za izdelavo pohištva.
Kostanj je znana zimska jed, v zimskih mesecih pa ga je mogoče kupiti v mestu na premičnih stojnicah. Postal je tradicija, brez katere si zimskih mesecev ni mogoče predstavljati.
Listavci
Pravi kostanj je ena izmed mnogih vrst listavcev. Vsem vrstam je skupno to, da njihovi listi, ki se pojavijo v pomladnih mesecih, jeseni spremenijo barvo iz zelenih odtenkov v tople rdeče, rumene, oranžne ali rjave barve. Glede na to, da listje pred zimo odpade z dreves, jih imenujemo tudi listopadno drevje.
Listavci ali listopadno drevje se med seboj razlikujejo po višini, ki jo lahko dosežejo, lubju, obliki krošnje, obliki listov, vrsti korenin, videzu plodov in cvetov itd. Večina teh dreves spomladi cveti z dišečimi cvetovi, ki privabljajo žuželke in jih tako oprašujejo. Iz oprašenih cvetov se razvijejo plodovi, ki so pri nekaterih vrstah listavcev užitni, pri drugih pa ne.
Poleg pravega kostanja so na našem območju najpogostejše vrste listavcev hrast, topol, divji kostanj, gaber, jesen, lipa, bezeg, robinija, divja češnja, jagned (laški topol), platana, leska, javor, jelša, breza, brest, vrba in razno sadno drevje.
Foto: Nennieinszweidrei / Pixabay
Dodaj odgovor