Bezeg (lat. Sambucus nigra L.) je rastlina iz reda ščetičevci (Dipsacales). Imenujemo jo tudi bažovina, bezga, bezgovec. Ta rastlina je stoletja burila domišljijo v različnih evropskih ljudskih verovanjih, saj je bila v njih pogosto zatočišče za čarovnice in nepogrešljiva sestavina čarobnih napitkov. Danes bezgu ne pripisujejo več čarobnih lastnosti, ampak samo čaroben okus, ki ga daje eni najbolj priljubljenih tradicionalnih pijač v Evropi - bezgovemu soku.
Bezeg pogosto vidimo na gozdnih poteh, livadah in drugih zapuščenih mestih, čeprav ga lahko včasih najdemo tudi ob hišah in naseljih. Bezeg je zato zagotovo ena najbolj znanih samoniklih rastlin, ki jo pogosto nabirajo tudi ljudje, ki sicer ne prepoznajo in ne nabirajo samoniklih rastlin.
Bezeg so zaradi lepih cvetov dolgo uvrščali v družino kovačnikovk (Caprifoliacelae), ki jih prepoznamo ravno po pisanih grmih. Vendar pa so na podlagi genetskih raziskav bezeg dokončno uvrstili v malo družino pižmičevk (Viburnaceae, sin. Adoxaceae ). Znanih je okoli 40 vrst bezga, v Sloveniji uspevajo 3 vrste.
Bezeg je znan po svojih drobnih belih cvetovih, ki so združeni v veliko ščitasto socvetje. Obrodi plodove v obliki jagod (temno modre ali temno rdeče barve), ki jih skupaj s cvetovi uporabljajo v kulinariki in ljudski medicini. Ostali deli bezga so strupeni in jih ne uporabljamo, prav tako pa je potrebno plodove in cvetove pred uporabo termično obdelati, da preprečimo zastrupitev.
Bezeg je v ljudski medicini zelo priljubljen in ga prištevamo k zdravilnim rastlinam. Danes potekajo tudi številne raziskave, da bi njegove zdravilne lastnosti znanstveno potrdili. Bezeg večinoma uporabljamo kot pomoč pri zdravljenju gripe in prehlada, saj zaradi visokega deleža vitamina C izboljšuje imunost. Iz bezga v kulinariki večinoma pripravljamo skok blagega in specifičnega okusa, z bezgovim okusom pa lahko obogatimo tudi različne jedi.
Sorodniki
Vrste
Izmed 40 znanih vrst bezga se v komercialne namene uporabljata le 2 vrsti, in sicer črni bezeg in ameriški črni bezeg (lat. Sambucus Canadensis), ki pa v Evropi ni zelo razširjen.
V Sloveniji lahko najdemo 3 vrste bezga: črni ali navadni bezeg, rdeči ali divji bezeg in evropski smrdljivi bezeg.
Črni bezeg
Črni bezeg (lat. Sambucus nigra) je najbolj znana vrsta bezga, ki ga najpogosteje nabiramo kot samoniklo vrsto in konča v domačih sokovih. Zato ga imenujemo tudi "navadni bezeg". Ta vrsta je zelo pogosta v Severni Ameriki in v večini Evrope. Uspeva ob različnih pogojih, saj mu ustrezajo tako vlažna kot suha tla, večinoma pa raste v prisojni legi. V svoji izvorni obliki je za sesalce strupen, zato ga je potrebno pred zaužitjem termično obdelati, užitni pa so le plodovi in cvetovi.
Raste v obliki grma ali grmičastega drevesa ter lahko v višino in širino zraste do 6 m. Posamezni redki primerki lahko zrastejo tudi do 10 m. Listi so veliki 5 - 15 cm. Neparni (običajno 5) pernati listi so na površini temnozeleni, na spodnji strani pa svetlozeleni in prekriti z dlačicami. Značilni drobni beli oz. belkasto rumeni cvetovi imajo zvezdasto razporejene ovalne cvetne lističe ter značilen vonj, po katerem bezeg najlažje ločimo od drugih vrst grmov podobnega videza. Cvetovi so združeni v ščitasto socvetje premera do 20 cm.
Plodovi so drobne črno-vijolične jagode velikosti 6 - 8 mm, ki vsebujejo 3 semena. Plodovi se razvijejo iz cvetov in dozorijo v septembru. Cvetove za pripravo soka pa nabiramo od konca maja do začetka avgusta. Deblo je sprva sivo, po določeni starosti pa postane rjave barve, šibe na vrhovih pa postanejo bolj svetlo sive barve.
Rdeči bezeg
Rdeči bezeg (lat. Sambucus racemosa) imenujemo tudi divji bezeg in ga prištevamo k ogroženim vrstam. V Evropi, Aziji in Severni Ameriki naravno uspeva do nadmorske višine 1.800 m. Divji bezeg raste po vsej Sloveniji, največ pa ga je v gorskem in subalpinskem pasu.
Rdeči bezeg najpogosteje uspeva v bukovih in jelkinih gozdovih, ustrezajo pa mu tudi kamnita tla. V višino zraste 2-6 m. Rdeči bezeg je v Sloveniji manj prisoten kot črni bezeg.
Listi rdečega bezga so veliki, suličasti in svetlejši od listov črnega bezga. Rastejo v skupinah 5 - 8 listov na posamezni vejici. Cvetovi rdečega bezga so rumenkasti, drobni in dišeči. Svetlo ali temno rdeči plodovi in semena so blago strupeni. Plodove lahko uživamo, če smo jih prej skuhali, semena pa je potrebno odstraniti.
Rdeči bezeg uporabljamo kot zdravilno rastlino in za odganjanje miši.
Evropski smrdljivi bezeg
Evropski smrdljivi bezeg (lat. Sambucus ebulus) je dobil ime zaradi neprijetnega vonja prvotne pra-rastline. Je večletna zelnata rastlina, ki raste na gozdnih jasah v Evropi, Zahodni Aziji in Severni Afriki. Grm je bistveno nižji od ostalih vrst in doseže višino do 2 m. Listi rastejo nasprotno, so ožji in podolgovati dolžine 15 - 30 cm. Na posamezni vejici je 5 - 9 listov. Na vsakem peclju so beli cvetki, ki se združijo v ščitasto socvetje.
Plodovi so majhne črne jagode, ki imajo premer 5 - 6 cm in so jajčaste oblike. Rožnat sok iz zrelih plodov se uporablja kot ljudsko zdravilo. Ta vrsta bezga cveti od junija do avgusta, jagode pa dozorijo v začetku jeseni.
Gojenje
Bezeg gnojimo s standardnim NPK gnojilom, dodatno pa mu je potrebno zagotavljati dušik. Za rast in razvoj te rastline je nujno redno zalivanje. Čeprav ga lahko razmnožujemo generativno, te metode ne priporočamo, za komercialne potrebe se uporablja vegetativna metoda.
Tla
Bezeg sadimo na tleh, ki so preskrbljena z večjimi količinami vode. Zaradi plitvih korenin je ključnega pomena, da bezga ne sadimo na področjih, ki jih ogroža suša. Poleti in v času rasti plodov je potrebno zagotoviti večje količine vode. Bezeg prenese različna tla, vključno s takimi, ki so v slabem stanju, zelo mokra, izrazito krednata, vendar mu bolj ustrezajo zmerno plodna, vlažna, dobro drenirana (odcedna) tla, ki so bogata s humusom. Bezeg edino ne prenese suše.
Podnebje
Bezeg je ena izmed rastlin, ki imajo izrazito veliko potrebo po vodi, zato se pogosto nahaja na bregovih rek. Ustrezno rastišče mora imeti letno vsaj 700 mm padavin. V glavnem bezeg uspeva na področjih, kjer je povprečna listopadna temperatura 7 - 15°C. Nima težav z zimskim mrazom, saj je odporen na temperature tudi do -27°C. Zaradi takih pogojev je bezeg prisoten skoraj po celi Sloveniji. Zaradi poznejšega obdobja cvetenja (od konca maja do avgusta), mu ne škodi niti spomladanski mraz.
Čas sajenja
Bezeg lahko sadimo spomladi ali jeseni, vendar ga je bolj priporočljivo saditi jeseni, ker se korenine bolje razvijejo. Optimalna temperatura za sajenje bezga je 7 - 15°C, zato je najprimernejši mesec za sajenje oktober. Navkljub prednostim ima jesensko sajenje tudi svojo slabost, in sicer povečano nevarnost grožnje voluharjev. Če izberemo možnost spomladanskega sajenja, je priporočljivo sajenje samo v hribovito-planinskih pogojih.
Kolobarjenje
Ne priporočamo sajenja bezga na površini, na kateri smo prej vzgajali krompir, lucerno, paradižnik, meto ali jagodnjak. 1 leto preden posadimo bezeg bi bilo idealno posejati mešanico detelje in trave.
Rastline, kot so, praprot, geranija, smokvovec, taščin jezik, vijolica in hortenzija, uspevajo na močnem soncu ali v popolni senci, zaradi česar so odlična izbira za sajenje pod bezgom, tako kot tudi rman, ki mu ustrezajo senčna področja. Bezeg lahko sadimo tudi skupaj z jagodičastim sadjem, na primer kosmuljami, borovnicami, malinami, robidami, ribezom in začimbnicami, na primer origanom, pehtranom, peteršiljem, majaronom, rožmarinom, ki ga bodo tako kot cvet ognjiča ščitile pred škodljivci.
Glede na to, da so bezgove jagode vir hrane za ptice, bo bezeg koristen za češnjeva in višnjeva drevesa, saj bodo ptice raje priletele na bezeg in jedle njegove plodove, češnjo in višnjo pa zaobšle.
Faza mirovanja
Bezeg preživi mrzle zime s prehodom v fazo mirovanja, kar je postopen proces, ki se začne že veliko prej preden nastopi zima. Ko temperature padajo jeseni, se rast in proizvodnja klorofila upočasnjujeta, listje pa začne spreminjati barvo. Vendar pa zaustavitev rasti in odmiranje listja nujno ne pomeni, da je bezeg zares prezimil. Glede na to, da so med zgodnjo jesenjo šele v stanju pred-mirovanja, drevesa ali odrezane veje še vedno lahko spodbudimo h kalitvi. Pred-faze mirovanja ne povzroči le podaljševanje noči, ampak tudi druge vrste stresa, na primer suša. Drevesa, pri katerih sredi poletja opazimo odpadanje listov, so pod stresom in prekinejo svoje metabolične aktivnosti ter preidejo v stanje pred-mirovanja, da lahko, ko se zopet vzpostavijo ugodni pogoji, ponovno začnejo rastjo.
Sajenje
Bezeg običajno sadimo oktobra, čeprav je možno tudi spomladansko sajenje. Rastlina potrebuje za rast in razvoj veliko prostora in vode. Sadimo dvoletne sadike, ki jih pridobimo z vegetativno metodo. Rastlina ima zelo plitve korenine, zato je potrebno tla dobro obdelati in skozi celotno življenjsko dobo rastlini zagotavljati dovolj vode.
Sejanje
Čeprav dreves navadno ne sejemo, ampak jih vzgojimo iz zdravih potaknjencev, se lahko bezeg iz semen uspešno razvije. Izbrati je potrebno zdrava semena, 50% komposta brez plesni ali šote in 50 % hortikulturnega peska. Vsaki pesti semen dodajte 2 - 3 pesti mešanice šote in peska. Nato izberite posodo, ki ima dovolj prostora za mešanico ter razvoj rastline ter na dno položite plast kamnov. Prekrijte jih s peskom, nato pa z mešanico semen in zemlje ter obilno zalijte.
Sajenje sadik
Pri vegetativnem razmnoževanju je potrebno od začetka razvoja potaknjencev do njihove presaditve počakati vsaj 2 leti. Enoletni potaknjenci bodo prehitro začeli razvijati krošnjo, korenine pa bodo ostale prešibke.
Po obdelavi tal z oranjem in diskastim brananjem je potrebno odstraniti tudi večletni plevel ter izkopati sadilne luknje, globoke 20 cm. Napolnimo jih s hlevskim gnojem ali kompostom in prekrijemo s 3 - 5 cm zemlje. Vanje postavimo sadike bezga, korenine pa prekrijemo s sipko zemljo, ki jo je potrebno dobro potlačiti, da se bo bezeg ukoreninil.
Bezeg običajno sadimo v razmakih 4 - 5 m znotraj vrste in 5 - 6 m med vrstami. Ko bezeg posadimo, ga je potrebno zaliti z vsaj 10 l vode. Priporočljivo je, da sadikam zagotovimo oporo (leseni količek ali steber).
Cepljenje
Zaradi votlega stebla je cepljenje pri bezgu oteženo, zato ga je priporočljivo vzgajati s potaknjenci, čeprav je lahko uspešno bočno cepljenje na enoletne sadike. Polzreli potaknjenci ali potaknjenci z mehkim lesom (najbolje kadar nove mladike še niso dozorele) morajo imeti zatisnjene konce (lahko uporabite trnje vrtnic), da se prepreči gnitje (lahko pa poskusite tudi z nodalnimi potaknjenci).
Gojenje na vrtu
Bezeg vzgajamo na prostem samo na vlažnih, dobro dreniranih tleh, ki prejmejo veliko sončne svetlobe. Sadike bezga presadimo spomladi, da uspejo razviti veliko listja in kasneje obdržijo grmičast izgled. Sadike bezga, ki so posajene na prostem, je potrebno vsako leto zastreti z gnojem.
Gojenje v rastlinjaku
Bezeg ni izbirčna rastlina in dobro prenaša raznolike vremenske pogoje. Za kvaliteten razvoj in rast ne potrebuje vzgoje v rastlinjaku, ampak samo odprto področje z veliko dnevne sončne svetlobe.
Gojenje v posodah
Bezeg potrebuje dokaj veliko posodo, da se rastlina kvalitetno razvije in zraste. Za najboljši rezultat je potrebno izbrati posodo širine vsaj 60 cm in globine vsaj 50 cm. Bezeg ima plitve korenine, zato je pomembnejše, da je posoda širša kot globlja. Široka posoda omogoča razvoj in širitev korenj, ki bodo podpirale in hranile rastlino.
Vedno je potrebno najprej preveriti pričakovano višino in razprostranjenost vrste, ki jo nameravamo posaditi ter skladno s tem izbrati velikost posode. Vseeno pa je večje boljše. Velika posoda s težkim podstavkom bo med rastjo ohranjala stabilnost rastline.
Vzdrževanje nasada
Glede na to, da potrebuje bezeg veliko količino vode, je potrebno prvih nekaj let tla plitvo obdelovati, da vzdržujemo optimalno vlažnost. Glede na to, da bezeg razvije zelo plitve korenine, ga motijo tudi rastline, ki so posajene ob njem, zato jih je potrebno redno kositi. Po košnji lahko travo pustimo na površini kot dodatek h gnojenju. Mlade rastline so zelo občutljive na herbicide, zato je za omejevanje konkurenčnih korenin priporočljiva le mehanska obdelava tal.
Nega
Bezeg razvije plitve korenine in potrebuje veliko vode, zaradi česar potrebuje redno namakanje. Prav tako potrebuje tudi redno obrezovanje in oblikovanje rastline v drevo, saj se lahko pri grmičasti obliki veje slabše razvijajo in pokajo.
Zalivanje
Bezeg je rastlina, ki ima veliko potrebo po vodi, zaradi česar ga je najbolje saditi na naravno vlažnih tleh in ga v naravi pogosto najdemo ob potokih, rekah ali jezerih. Po sajenju moramo bezgu dodati vsaj 10 l vode, tla pa je potrebno pogosto mehansko obdelovati, da zagotovimo optimalno prepustnost.
Gnojenje
Pri komercialni vzgoji bezga uporabljamo standardno gnojenje, pri katerem v letne nasade dodamo 600 i 800 kg/ha NPK gnojila. Posebej dodajamo še dušik, in sicer dvakrat letno (enkrat spomladi in enkrat jeseni). Potrebna količina dušika je 50 - 80 kg letno.
Razmnoževanje
Bezeg lahko razmnožujemo s semeni (generativno) in s potaknjenci (vegetativno). Pri komercialni vzgoji uporabljamo vegetativno metodo, in sicer zrele, zelene in polzelene potaknjence.
Razmnoževanja s semeni v glavnem ne uporabljamo, saj traja predolgo in je rastlina lahko prešibka. Glede na to, da je bezeg zelo pogost kot samonikla rastlina in da ga je v naravi v izobilju, ga na splošno, razen v komercialne namene, ne vzgajamo.
Potaknjence odvzamemo z enoletnih zdravih rastlin, ko so v stanju mirovanja. Dolžina potaknjencev je 20 cm. Do sajenja spomladi jih hranimo v črni foliji pri temperaturi 0°C. Sadimo jih tako, da na površini pustimo par poganjkov, korenine pa se začnejo razvijati po približno 10 dneh.
Presajanje
Bezek je preprosto presaditi, saj ima dokaj plitve korenine. Celotno koreninsko grudo presadimo v sadilno luknjo, ki je od nje nekajkrat večja. Luknjo napolnimo z mešanico iz enega dela komposta in enega dela odvzete zemlje, vanjo postavimo korenine, zasujemo z zemljo in mešanico ter obilno zalijemo.
Pomlajevanje
Najprimernejši čas za pomlajevanje bezga je od pozne zime do zgodnje pomladi v času mirovanja. Bezeg lahko močno porežemo brez nevarnosti, da bi ga poškodovali. Na ta način spodbudimo rast novih močnih poganjkov z večjimi živo pisanimi listi. Obolele ali poškodovane poganjke ali veje je potrebno odstraniti takoj, ko postanejo vidni, da ostane rastlina zdrava.
Redčenje
Deblo je pri bezgu potrebno redčiti zaradi zdravstvenih razlogov in tudi zaradi vzdrževanje celotnega izgleda. Prav tako je pomembno redčiti veje, s čimer zagotovimo, da bo bezeg neprekinjeno obrodil. Cilj je, da znotraj prvih 2 - 3 let rasti drevesu omogočimo, da raste divje (porežemo le poškodovane ali odmrle poganjke). Zatem pa bo redčenje starih vej omogočilo razmnoževanje mlajših vej, ki bodo obrodile bolj kvalitetne plodove.
Obrezovanje
Bezeg lahko raste kot grm ali drevo, vendar je za komercialne namene bolje oblikovati deblo, saj se pri grmičasti obliki veje preveč zvijajo. Pri bezgu z oblikovanjem začnemo že v prvem letu vzgoje. Takrat določimo poganjke, ki se bodo kasneje razvili v osnovo za krošnjo in jih skrajšamo na dva členka (internodija). Večino mladik odstranimo, ko dosežejo višino 10 - 15 cm, še posebej tiste, ki rastejo iz debla. 4 - 6 mladik pustimo, da se razvijejo. Vrhove poganjkov spomladi naslednje leto skrajšamo za 20%, novo nastale poganjke iz prve vegetacije pa popolnoma odstranimo. Na isti način vzgajamo tudi novih 4 - 6 mladik v času druge vegetacije.
V tretjem letu rasti rastline odstranimo vse poganjke, ki so pognali v prejšnjih dveh letih, pustimo le nove poganjke, ki so se razvili na dvoletnih vejah. Če se ni razvilo dovolj novih, enoletnih poganjkov, pustimo tudi dvoletne veje. Od tretjega leta dalje nadaljujemo z rednim obrezovanjem.
Priprava na naslednjo sezono
Zaradi plitvih korenin je potrebno tla pred sajenjem pripraviti tako, da jih zorjemo do globine približno 40 cm. Če pripravljamo tla za jesensko sajenje, je priporočljivo orati avgusta in pred sajenjem zemljo še razdrobiti z diskasto brano. Za presajanje bezga so priporočljiva lažja, peščeno ilovnata tla.
Bolezni
Bezeg je dokaj odporna rastlina in jo le redko prizadenejo bolezni. Najpogostejša so glivična obolenja, ki lahko poškodujejo nasad. Obolenja bezga lahko povzročijo številne glivice, vendar je to zelo redko. Okužba se kaže kot sprememba barve listov, cvetov ali plodov, kot druge deformacije rastline in tudi v obliki gnilobe. Če opazimo kakršnekoli spremembe, je potrebno tisti del rastline čimprej odrezati in uničiti. Uporaba fungicidov je možna, vendar pri bezgu ni priporočljiva. Bezeg pred glivičnimi okužbami najbolje zaščitimo tako, da omogočimo dobro zračnost nasada.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci na bezgu so listne uši in pršice (rdeči pajek (lat. Tetranychus urticae)), ki pa ne povzročijo večje gospodarske škode na nasadih, zaradi česar je bezeg izrazito primeren za ekološko vzgojo, ki jo zelo priporočamo. Večjo nevarnost kot škodljivci predstavljajo bezgu številne vrste ptic, ki se prehranjujejo z njegovimi plodovi.
Listne uši
Listne uši so zelo majhne (velikosti 2 - 4 mm) in povzročajo na rastlinah veliko škodo, še posebej na sadnem drevju. Hitro se razmnožujejo in imajo lahko številne generacije. Najpogosteje napadejo mlade liste in sočne dele rastlin ter jih s tem oslabijo, zato jih je potrebno čimprej zatreti. Poleg tega na rastlino lahko prenesejo tudi viruse. Najpogosteje se pojavijo ob toplem vremenu (20 - 28°C) in ob relativno vlažnem zraku. Pri ekološki vzgoji lahko med vrste v nasadu posadimo rastline, ki proti ušem delujejo kot naravni repelenti (koriander, česen, čebula, ognjič, sivka).
Pršice
Pršice imenujemo tudi "rdeči pajek", čeprav so običajno rumene ali oranžne barve. V odvisnosti od rastline, s katero se prehranjujejo so lahko tudi zelenkaste ali svetlo rdeče barve. Velike so 0,3 - 0,6 mm in imajo po 4 pare nog. Večinoma se pojavijo ob suhem in toplem vremenu, najpogosteje od sredine poletja dalje. V odrasli obliki lahko prezimijo, če pa je poletje toplo, nadaljujejo z razmnoževanjem.
Na rastlini jih opazimo kot drobne bele pikice, listi pa izgledajo pisani in marmorirani. Napadeni listi se na koncu posušijo in odpadejo. Zaradi njihove slabše gibljivosti se počasneje širijo, zato ni težko odstraniti delov rastline, na katerih jih najprej opazimo. Z rastlin jih lahko izperemo, zatiramo pa jih lahko tudi s kemičnimi sredstvi, ki jih uporabimo ob začetni okužbi.
Uporaba
Bezeg je v zgodovini našel svoje mesto na številnih področjih medicine in kulinarike. V viktorijanski Angliji je bilo bezgovo vino nepogrešljiva pijača na vsakem vogalu.
Bezgov sok lahko tudi danes najdemo v večini shramb na podeželju, bezgova aroma pa je priljubljena v številnih jedeh, od sladoleda do peciva. Po bezgu so skozi zgodovino pogosto posegali kot prvi pomoči proti gripi in prehladu, vendar bezeg zaradi bogate vsebnosti vitaminov in antioksidantov kaže tudi številne druge zdravilne lastnosti.
Nabiranje
Pri bezgu so uporabni plodovi in cvetovi, zato lahko nabiranje bezga poteka v različnih obdobjih. Cveti od konca maja do avgusta, cvetove za pripravo sokov in čajev pa je najbolje nabrati takoj konec maja. Cvetove naberemo tako, da odrežemo cel pecelj, na katerem je socvetje. Bezeg nabiramo ob suhih in toplih dneh, nikakor pa ne po dežju. Cvetove lahko posušimo tako, da jih obesimo na zraku. Posušene cvetove lahko hranimo na suhem in temnem mestu do 12 mesecev.
Bezgove plodove obiramo v septembru, ko postanejo temno modre barve. Zaradi daljšega obdobja cvetenja, ne dozorijo vsi hkrati, zato jih večkrat obiramo. Nezrelih plodov ne smemo obirati, saj so strupeni. Peclji so prav tako strupeni, zato jih je potrebno pred obdelavo odstraniti s plodov.
Sušenje
Eden izmed najboljših načinov shranjevanja in naknadnega zaužitja bezgovih jagod je, da jih posušimo. Bezgove jagode so zrele, ko postanejo temno vijolične oz. črne barve, nezrele pa so, ko so zelene in svetlo vijolične barve. Bezgove jagode obiramo s kuhinjskimi škarjami. Ko zrele bezgove jagode oberemo, jih je potrebno shraniti v čisto posodo in čimbolj nežno odstraniti vse nepotrebne dele (listi, cvetovi), da preprečimo kvarjenje. Jagode nato operemo s čisto vodo (vsako jagodo nežno izperemo) ter jih pustimo na papirnih brisačah, da vsrkajo odvečno vodo.
Obstajajo različni načini sušenja bezgovih jagod - na soncu, v sušilniku sadja ali v pečici. Vse tri metode so učinkovite, se pa razlikujejo glede na čas sušenja. Sušenje bezgovih jagod na soncu običajno traja 3 dni, dejansko trajanje pa je odvisno od vremena, zato jih je najbolje na soncu sušiti poleti.
Sušenje v sušilniku običajno traja 4-5 ur pri 57°C, vendar lahko temperatura variira v odvisnosti od naprave, ki jo uporabljamo. Sušenje v pečici pa lahko izvedemo na 2 načina: bezgove jagode pustimo v pečici, da se posušijo ali uporabimo preostalo toploto iz pečice. Čas sušenja je okoli 15-30 minut.
Skladiščenje
Kadar bezeg uporabljamo v posušeni obliki, ga je potrebno hraniti na temnem in hladnem mestu v dobro zaprtih steklenih kozarcih ali vrečkah in na ta način se lahko ohrani tudi do 1 leta. Vseeno pa cvetove najpogosteje obdelamo takoj, ko so nabrani. Skuhamo in konzerviramo jih v obliki sokov, sirupov ali vina.
Iz bezgovih jagod najpogosteje pripravimo džeme, lahko pa se ohranijo tudi v kompotu. Vseeno pa tudi jagode najpogosteje stisnemo v sok ali druge napitke. Rok trajanja bezgovim jagodam in cvetovom podaljšamo z dodajanjem konzervirnega sredstva (najpogosteje se uporablja navadni sladkor).
Ozimnica
Kulinarika
Bezeg najbolj poznamo po soku, ki ga pridobimo iz sveže nabranih cvetov. Ta napitek je zaznamoval številna otroštva po Evropi in pogosto ga najdemo v shrambah številnih babic, ki poznajo skrivnost njegove priprave.
V zgodovini je bilo zelo priljubljeno tudi bezgovo vino, ki so ga največ popili v viktorijanski Angliji. Iz bezga lahko sami pripravite tudi gazirani sok in če mu dodate jabolčni kis, bo čez nekaj tednov postal fino rahlo alkoholno peneče vino.
Poleg napitkov je možno bezgove cvetove tudi drugače uporabiti. Ocvrti bezgovi cvetovi so tradicionalna slaščica, ki ji lahko dodamo sadno omako ali jo posujemo s cimetom in sladkorjem v prahu. Takšna se lahko s ponosom postavi ob bok priljubljenim palačinkam, miškam, jabolčnim hlebčkom in podobnim slaščicam. Ocvrti bezgovi cvetovi so lahko tudi slana priloga drugim jedem.
Iz bezgovih jagod ponavadi pripravimo marmelade, lahko pa jih vložimo tudi v kompot. Tako kot druge jagode lahko tudi bezgove jagode dodamo v slaščice, vendar ta način uporabe ni toliko razširjen.
Medicina
Bezeg je slovel skozi celo zgodovino kot zelo zdravilna rastlina, po kateri so posegali za prvo pomoč pri gripi, prehladu ali kašlju. Obstaja prepričanje, da lahko izboljša imunski sistem, zato so v te namene začeli izvajati tudi številne znanstvene raziskave. Bezeg naj bi bil skoraj tako učinkovit kot nekatera zdravila, ki se uporabljajo za blaženje simptomov gripe, vendar je v ta namen potrebno uporabljati bezgov ekstrakt, ki je bolj skoncentriran od običajnega bezgovega soka.
Bezeg je tudi bogat z antioksidanti in se glede tega lahko enakovredno primerja z drugim jagodičastim sadjem. Vsebuje velik delež vitamina C in ostalih fitokemikalij, kot sta flavonoid ali antocijanin.
Zanimivosti
Bezeg ima dobro dokumentirano zgodovino uporabe v številnih kulturah. V srednjem veku so ga šteli za sveto drevo, ki ima sposobnost zdravljenja bolnih ter varuje skrivnost dolgoživosti. Bezeg je starim narodom predstavljal simbol smrti in rojstva in so se okoli njega razvili številni miti. Nekaterim je bil sveta rastlina, drugi pa so menili, da se pod njegovo krošnjo ponoči zbirajo čarovnice in da ravno bezeg vpliva na moč njihovih čarobnih napitkov.
Zgodovina bezga sega do kamene dobe, zdravilne lastnosti pa so bile znane že Starim Grkom in Starim Rimljanom.
Uničevanje bezga naj bi priklicalo nesrečo, ravno tako kot razbitje ogledala. V gorenju bezgovega lesa so videli napoved smrti in se je govorilo, da se v plamenih pojavi sam vrag.
Vraževerni narodi so običajno posadili bezeg poleg zadnjega vhoda v hišo, da bi jo zaščitili pred črno magijo in čarovnicami. Bili so prepričani, da lahko bezgov vonj škoduje otrokom, zato je bilo pri nekaterih narodih prepovedano izdelovati zibelke iz bezgovega lesa.
Iz bezga so v Starem Rimu izdelovali majhen pihalni inštrument, podoben piščalki, ki se je imenoval "sambuka" in od tod izvira latinsko poimenovanje rodu, v katerega uvrščamo bezeg - "Sambucus".
Listavci
Bezeg je eden številnih listopadnih dreves, ki jim je skupno, da listi, ki zrastejo v poletnih mesecih, jeseni spremenijo barvo iz zelenih odtenkov v tople rdeče, rumene, oranžne in rjave tone. Ta vrsta dreves je bila poimenovana po značilnosti, da pred zimo listje odpade z dreves.
Listavci se razlikujejo po višini, lubju, obliki krošnje in listov, tipu korenin, videzu plodov in cvetov… Večina listopadnih dreves spomladi vzcveti z dišečimi cvetovi, ki privlačijo žuželke in se na ta način oprašijo. Iz oprašenih cvetov se razvijejo plodovi, ki so pri nekaterih vrstah užitni, pri drugih pa ne.
Med listavce prištevamo poleg bezega še: robinijo, hrast, bukev, gaber, jesen, lipo, topol, akacijo, divjo češnjo, platano, lesko, kostanj, javor, jagned, jelšo, brezo, brest, vrbo in sadna drevesa.
Foto: Hans / Pixabay
Dodaj odgovor