Robinija, ali navadna robinija (lat. Robinia pseudoacacia), je listopadno drevo iz družine metuljnic (Fabaceae). Izvira iz Severne Amerike, vendar je danes razširjeno po celem svetu. Poznamo jo tudi pod imenom neprava akacija.
Drevo lahko zraste do višine 30 m in je predstavnik ene izmed višjih gozdnih rastlinskih vrst. Prepoznamo ga po dišečih in medonosnih grozdih ter strokih, zato je zaželena drevesna vrsta in tako lahko navadno robinijo pogosto najdemo v mestnih parkih, vrtovih in na dvoriščih.
Krošnja je dobro razvejana - večje veje so usmerjene navzgor in rahlo vijugaste, manjše veje pa so vodoravne. Na vejah je trnje. Lubje je pri mladih drevesih gladko, kasneje pa postane razpokano. Plitve korenine sežejo v globino do 1,5 m, se pa razvijejo tudi številne stranske korenine, ki so lahko dolge do 20 m.
Listi so sestavljeni, neparni in pernato deljeni na 9 - 25 manjših ovalnih lističev, ki so izmenično pritrjeni na kratkem peclju. Navadna robinija cveti v maju, preden poženejo listi. Cvetovi imajo izrazit in prijeten vonj in so združeni v grozdastem socvetju 15 - 20 cvetov. Dolgi viseči cvetni grozdi so bele ali bledo rdečkaste barve.
Navadna robinija je medonosna vrsta, ki jo spomladi obišče veliko čebel ter drugih opraševalcev. Oplojeni cvetovi postanejo viseči usnjati stroki, dolgi 5 - 10 cm, polni majhnih rjavih semen (od 5 do 10 fižolu podobnih semen).
Les navadne robinije je zelo trd in cenjen v lesni tehnologiji, zaradi česar jo vzgajajo v enotnih gozdnih nasadih. Robinijo pa lahko vzgajajo tudi kot vrsto za vzpostavitev mešanih gozdov. Posamezna drevesa navadne robinije vzgajajo v vrtovih, drevoredih, parkih ter kot živo mejo. Pogosto lahko vidimo tudi posamezne gozdne nasade navadne robinije.
Najpogosteje raste na zmerno vlažnih tleh, v nižinskem ali hribovitem pasu.
Sorodniki
Vrste
Glede na to, da je navadna robinija okrasno drevo, so razvili številne sorte z različnimi lastnostmi. Najbolj znane podvrste so Pendula, Pyramidalis in Decaisneana.
Robinia pseudoacacia var. pendula
Ta sorta ima zvite in viseče veje ter se od navadne robinije razlikuje po obliki in barvi listov. Listi so večji in sprva rjavo-rdeče barve. Pogosto jo vzgajajo v mestnih drevoredih ali na vrtovih.
Robinia pseudoacacia var. pyramidalis
Ime te sorte izhaja iz ozke piramidalne ali valjaste oblike krošnje. Pomembna lastnost te sorte je, da so veje brez trnov, zato je kot okrasno drevo bolj dostopna in je z njo lažje ravnati ter izvajati potrebne ukrepe.
Robinia pseudoacacia var. decaisneana
Ta sorta se razlikuje od ostalih po bledo rožnatih (vendar ne belih) cvetovih. Primerna je za vzgojo na južnih področjih, saj je manj odporna na mraz in nizke temperature. Pogosto jo vzgajajo v okrasne namene - v drevoredih in na vrtovih.
Gojenje
Navadna robinija je večletna drevesna vrsta, ki jo pogosto izberemo za pogozdovanje. Glavni razlog je, da sadike hitro rastejo in niso zahtevne. Poleg pogozdovanja jo lahko vzgojimo tudi na vrtu, vendar je potrebno predhodno izbrati dober položaj, saj drevo raste več desetletij. Razlog za izbiro in vzgojo je pogosto tudi, da je to ena od najbolj medonosnih rastlin, kar pomeni, da lahko pridobimo velike količine medu.
Kolobarjenje
Navadna robinija ni tipična vrsta za kolobarjenje, saj je njena življenjska doba nekaj desetletij. V gozdarstvu in pogozdovanju je vrsta, ki jo pogosto sadimo kot dobro predhodno kulturo drugim gozdnim vrstam, na primer dobu (lat. Quercus robur), ostrolistnemu jesenu (lat. Fraxinus angustifolia), divji češnji in navadnemu gabru (lat. Carpinus betulus L.). Glavni razlog za to je, da robinija v tleh fiksira dušik oz. je idealna vrsta, ki pripravi in obogati tla za prihodnje in sosednje vrste.
Zalivanje
Glede na to, da navadni robiniji bolj ustrezajo vlažna in drenirana tla, je pri zalivanju potrebna pazljivost. Največja potreba po zalivanju je takoj, ko rastlino posadimo, saj jo je potrebno pogosteje zalivati, da se bo kvalitetno ukoreninila. Po prvi vegetacijski sezoni naj bodo tla zmerno vlažna, vendar ne premokra. Odrasla drevesa so zmerno tolerantna na sušo, zato jim bo v daljših sušnih obdobjih dodatno zalivanje dobrodošlo. V normalnih vremenskih pogojih iz okolice običajno prejme dovolj vode. Deblo je priporočljivo zastreti z organsko zastirko, da tla v sušnih obdobjih zadržijo vlago.
Gnojenje
Navadna robinija ima majhno potrebo po gnojenju, saj je rastlina sposobna sama pridobiti dušik iz ozračja. Pri sajenju ali presajanju je priporočljivo sadilno luknjo pognojiti z organskim gnojilom - kompostom ali humusom iz bližnjega gozda. Dodatno gnojenje večinoma ni potrebno. Če je pH tal neuravnotežen ali neustrezen, lahko tla pognojimo z amonijevim gnojilom.
Razmnoževanje
Ta vrsta se razmnožuje vegetativno - s koreninskimi poganjki ali potaknjenci. V nekaterih primerih lahko prekomerno razmnoževanje robinije povzroči težave, zato je potrebno rast mladik pod drevesom nadzirati. Razmnožuje se lahko tudi generativno - s semeni. Za sajenje posameznega drevesa na vrtu je rastlino lažje razmnožiti s potaknjenci.
Presajanje
Ko mlada rastlina zraste do višine vsaj 1 m, jo je potrebno presaditi na prosto. Presajamo spomladi. Izkopljemo globoko in široko sadilno luknjo, v katero bomo presadili sadiko. Po presajanju je potrebno tla dobro zaliti in pognojiti z organskim gnojilom ali kompostom.
Tla
Navadna robinija raste na suhih, peščenih in zmerno vlažnih tleh. Suha tla ji bolj ustrezajo kot vlažna apnenčasta tla. Za vzgojo robinije je najpomembnejša značilnost tal dobra dreniranost oz. prepustnost. Ne prenese tal, ki zadržujejo vodo (npr. glinena tla), so zbita in erodirana. Navadna robinija lahko prenese pH vrednost v razponu 4,6 - 8,2.
Podnebje
Naravno raste na področjih zmerno vlažnih tal, lahko pa prenese tudi podnebne pasove z manj padavin ter hribovite in nižinske podnebne pasove. Zahteva veliko sonca in ne prenese sence. Pogosto raste v suhih in redkih gozdovih ali ob robu gozdov. Dnevno potrebuje vsaj 6 ur neposredne sončne svetlobe. Navadna robinija je razširjena po celem svetu, raste na področju Severne Amerike, Evrope, Severne Afrike, Azije in Avstralije.
Sajenje
Pri sajenje je ključna predhodna izbira prostora, kjer bo drevo raslo. Če mesto dobro izberemo, drevo ne bo potrebovalo skoraj nič naknadne nege in skrbi. Navadno robinijo lahko posejemo ali posadimo sadiko iz koreninskega izrastka. Sajenje sadike je najpogostejša metoda, še posebej, če sadimo posamezno drevo.
Čas sajenja
Sadike je najbolje posaditi spomladi ali jeseni zaradi ugodnejših vremenskih pogojev, saj sta takrat količina padavin ter temperatura zmerni, kar ugodno vpliva na rast drevesa. Sadika potrebuje kratko prilagoditveno obdobje pred visokimi poletnimi ali nizkimi zimskimi temperaturami. Če sadimo spomladi, to storimo po zaključenem obdobju mraza, ko je temperatura tal okoli 10°C.
Sejanje
Semena navadne robinije lahko v naravi naberemo na samoniklih drevesih. Pri tem je potrebno poskrbeti, da naberemo zrela semena. Pred sajenjem lahko semena skarificiramo, kar lahko naredimo z uporabo vroče vode ali z drgnjenjem z brusilnim papirjem (semena drgnemo, dokler ne opazimo na semenu belega madeža, kar nakazuje, da je trda zunanja luska semena odstranjena). Semena nato namočimo v vroči vodi za 24 ur, s čimer skrajšamo čas kalitve.
Pri skarifikaciji z vročo vodo pa semena namakamo skodelici vroče (ne vrele) vode 24 ur, dokler ne nabreknejo. Semena nato posadimo v vlažno zemljo (v posode) na globini 2 cm. Semena klijejo pri temperaturi 15 - 20°C. Če smo skarifikacijo pravilno izvedli, bodo semena vzklila v nekaj dneh. Rastline, ki so vzklile, vzgajamo v posodah, dokler ne razvijejo nekaj pravih listov, nato pa jih presadimo na prosto na stalno mesto.
Sajenje sadik
Sadike navadne robinije lahko nabavimo v vrtnih centrih ali pa jih odvzamemo z matičnega drevesa, ki se razmnožuje tako, da požene nove mlade »sadike«. Koreninske poganjke je najbolje saditi jeseni, da se do nove vegetacijske sezone (oz. pomladi) kvalitetno ukoreninijo. Med prvo zimo (če obstaja nevarnost zmrzali), je potrebno sadiko zaščititi pred mrazom. Pred sajenjem je potrebno odstraniti plevel in tla prekopati, če imajo težko teksturo.
Pri sajenju je potrebno izkopati luknjo, ki je nekoliko večja od dolžine korenine, nato pa sadiko posaditi in nasuti organski gnoj ali kompost. Sadiko zasujemo z zemljo in dobro zalijemo. Če sadimo več sadik, je med njimi idealni razmik vsaj 1 - 2 m. Potrebno je odstraniti plevel in prekopati tla. V prvem letu lahko navadna robinija zraste do višine 1 m, cveti pa po 4 - 6 letih.
Gojenje na vrtu
Navadna robinija je na vrtu koristna vrsta zaradi svoje sposobnosti fiksiranja dušika, s čimer obogati tla. Ker nima goste krošnje, lahko pod robinijo posadimo tudi nekatere druge vrtne kulture. Vseeno pa je potrebna pazljivost, saj ne smemo dovoliti, da se mladi koreninski poganjki preveč razširijo in jih je zato potrebno porezati. Robinija je zelo hitro rastoče drevo in jo na prostem lahko sadimo kot zaščito pred vetrom, kot senco in zatočišče za živali na gozdnih in drugih pašnikih. Poleg tega je robinija zelo koristna na vrtu, ker v času cvetenja privlači številne čebele in druge opraševalce, kar rad vidi na svojem vrtu vsak vrtnar.
Gojenje v rastlinjaku
Navadne robinije običajno ne vzgajamo v rastlinjaku, razen kadar vzgajamo mlade sadike na področju z daljšim obdobjem mraza in nizkih zimskih temperatur. Rastlino je potrebno čimprej presaditi na prosto, na prisojno lego.
Gojenje v posodah
Navadne robinije zaradi velikih in razvejanih korenin običajno ne vzgajamo v posodah, saj jo zelo hitro prerastejo. Poleg tega pa je rastlina bolj prilagojena na zunanje pogoje. V posodah jo lahko vzgajamo začasno iz semen. Posodo je potrebno postaviti na sončno mesto in zemljo redno zalivati. Temperatura zraka ne sme biti višja od 20°C. Pomembno je, da se nahaja na zračnem kraju, kjer se vlaga v zraku ne zadržuje.
Nega
Drevo navadne robinije praviloma ne zahteva posebnega vzdrževanja. Najpogosteje ga je potrebno obrezovati, če želimo točno določeno obliko krošnje, odstranjevati suhe in eventuelno bolne veje ter mladike, ki bi se lahko prekomerno razvile.
Faza mirovanja
Navadna robinija preide v fazo mirovanja v oktobru ali novembru, ko odpade listje. Deblo zastremo s pokošeno travo ali drugim organskim materialom, lahko opravimo tudi jesensko gnojenje. V fazi mirovanja je pomembno spremljati vremenske pogoje, saj če obstaja nevarnost mraza (še posebej poznega mraza), je potrebno deblo pravočasno zaščititi pred zmrzaljo tako, da odebelimo sloj zastirke in mlade sadike pokrijemo.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada oziroma posameznih dreves je pomembno z vidika nekontroliranega širjenja mladik. V takem primeru je potrebno pokositi in porezati vse odvečne mladike, da ne pride do prekomerne rasti. Vzdrževanje vključuje tudi pravočasno zatiranje škodljivcev in bolezni, ki bi se lahko pojavile, redno zalivanje v sušnih mesecih, odstranjevanje suhih vej ter vzdrževanje oblike, če robinijo vzgajamo kot živo mejo.
Redčenje
Pri robiniji redčimo viseče in suhe veje, in sicer v fazi mirovanja rastline (jeseni in pozimi). Če je potrebno, lahko krošnjo drastično razredčimo, da bo drevo obdržalo želeno obliko in da bodo imele notranje veje več svetlobe.
Obrezovanje
Drevo lahko obrežemo in vzdržujemo v velikosti grma, tako da ga vsaka 2 - 3 leta porežemo do zemlje. Obrezujemo jeseni, ko listje odpade. Poletnemu obrezovanju se je priporočljivo izogibati. Obrežemo veje, ki rastejo pregosto, lahko pa odstranimo tudi trnje na vejah, ki onemogoča obiranje cvetov ali plodov. Obrežemo tudi mrtve, bolne ali poškodovane veje. Prav tako lahko obrežemo veje, ki se dotikajo in medsebojno poškodujejo, in sicer odrežemo šibkejšo vejo.
Nabiranje
Na navadni robiniji najpogosteje nabiramo cvetove in liste. Cvetove naberemo tik preden se odprejo (v maju), liste pa, dokler so še mladi (spomladi). Nabiranje je ročno, idealno v zgodnjih jutranjih ali poznih popoldanskih urah. Med nabiranjem je priporočljivo nositi rokavice, saj je na vejah veliko trnjev.
Skladiščenje
Cvetov robinije ni možno dolgo skladiščiti in jih je potrebno uporabiti čimprej po nabiranju. Če jih uporabljamo za izdelavo sirupa ali marmelade, jih je najbolje uporabiti takoj, na isti način kot za pripravo ocvrtih cvetov (enako kot pri bezgovih cvetovih). Če cvetove uporabljamo za čaj, jih lahko predhodno posušimo v temnem in zračnem prostoru z zmerno temperaturo. Liste, ki jih uporabimo za različne pripravke, lahko shranimo, dokler se ne posušijo ali dokler jih še svežih ne uporabimo.
Bolezni
Navadna robinija je odporna vrsta in v naših krajih so bile redko opažene pomembnejše bolezni (za razliko od Severne Amerike). Najpogostejše bolezni povzroči zajedavska goba in virus, ki povzroči bolezen trohnoba rdečega srca.
Zajedavska goba
Zajedavska goba (lat. Phellinus robiniae) je poimenovana tudi polipra in izhaja iz družine Hymenochaetaceae. Tesno je povezana z robinijevim zavrtačem, ki z vrtanjem predorov v drevesnem lubju pomaga pri okužbi s to zajedavsko trdoživo in večletno gobo z rjavim oz. črnim, razpokanim, razbrazdanim klobukom ter rjavkastimi porami (barva površine se glede na zorni kot spreminja v različnih odtenkih).
Goba je parazit na živih deblih robinij, hkrati pa tudi saprofit na odmrlih deblih. Polkrožen, nabrekel, sploščeno konveksen klobuk ima premer do 40 cm ter višino 20 cm. Z leti postane razpokan in koncentrično razbrazdan. Je rjave oz. temno rjave ali črne barve. Raste tudi na drugih gozdnih drevesih, kot sta hrast in bukev. Spore pustijo rjave proge na deblu pod gobo. Odstranimo jo lahko mehansko, lahko pa uporabimo tudi močnejša kemična sredstva.
Trohnoba rdečega srca
Povzroči jo virus Chlorogenus robiniae. Bolezen se kaže v trohnenju lubja ter povzroči zmanjšano odpornost drevesa na zunanje neugodne pogoje. To je edina pomembnejša bolezen, ki prizadene robinijo in povzroči izrastke v obliki metle, zaradi česar se imenuje tudi bolezen čarovniške metle. V južnih Apalačih je ta virus povzročil drastično trohnenje dreves robinije, v nekaterih delih ZDA pa celo ne priporočajo sajenja robinije zaradi visoke smrtnosti, ki jo povzroča ta virus. V naših krajih je majhna verjetnost, da bi ta virus prizadel posamezno drevo robinije.
Škodljivci
Robinija v gozdnih nasadih zaradi visoke odpornosti in biotske raznolikosti ni pogosto tarča napada škodljivcev. Vseeno pa so v odvisnosti od ekoloških in vremenskih pogojev možni napadi robinijevega zavrtača in molja.
Robinijev zavrtač
Robinijev zavrtač je pogosto vzrok hitrega zmanjšanja populacije v plantažnih nasadih robinije. Običajno so napadena starejša drevesa, pri drevesih, mlajših od 10 let intenzivni napadi niso bili zabeleženi. Predvidevajo, da potrebuje zavrtač razbrazdano lubje starejših dreves, kamor odlaga jajčeca, zato mlajših debel z gladkim lubjem ne napade.
Ko se zavrtači izležejo, med zimo hibernirajo v lubju. Spomladi pa začnejo ličinke vrtati v lubje tunele, ki so dolgi okoli 10 cm in široki 7 mm. Takšni tuneli so nevarni, saj so primarno mesto okužbe s sporami gobe Phellinus robiniae, ki jih prenaša veter. Posledica okužbe je občutljivost drevesa na veter, ki lahko deblo uniči. Poleg lubja zavrtač uničuje tudi krošnjo. Ta škodljivec je uničil velike gozdove robinije v ZDA. Zatremo ga lahko s proizvodom karbaril, ki ga enkratno uporabimo, ko so odrasli zajedalci najbolj aktivni v avgustu in septembru.
Molj
Molj (lat. Ecdytolopha insiticiana) napade robinijo in izvira iz družine Tortricidae. Največjo povzročeno škodo te vrste so zabeležili v ZDA. Molj ima razpon kril 20 - 25 mm. Posamezni molji so aktivni od maja do avgusta. Samice odlagajo jajčeca na poganjkih robinije. Larve preidejo preko 7 razvojnih stopenj, zadnja generacija pa prezimi v sploščenih kokonih v listih. Zabubijo se spomladi. Larve molja, ki vrtajo predore ter se prehranjujejo z notranjim lubjem in mladimi poganjki, poškodujejo robinijo.
Uporaba
Navadno robinijo uporabljamo v različne namene, najpogosteje se uporabljata cvet in list. Lubje je strupeno in lahko pri ljudeh in živalih povzroči zastrupitev, zato je pri uporabi potrebna pazljivost. Cvetovi vsebujejo spojine robinin, akacin, bikrobin, bikvercitin in eterično olje. Lubje, semena in listi vsebujejo različne flavonoide, vitamina A in C ter tanine in strupena albumina robin in fazin, ki povzročita zaspanost, krče in bruhanje.
Kulinarika
Cvetovi robinije so užitni, vendar je pri uživanju potrebna pazljivost zaradi vsebnosti zgoraj navedenih spojin (ne smemo zaužiti prevelike količine). Lahko jih ocvremo, kar jim da ugoden mehak okus, kot pri ocvrtih bučkah. V cvetovih se nahaja 40 mg vitamina C, v enem nektarju cveta je 2 mg sladkorja. Stroki vsebujejo okoli 15% beljakovin, 6% maščob, 22% ogljikovih hidratov, semena pa vsebujejo 38% beljakovin in okoli 13% maščobnega olja.
Semena robinije so v zmernih količinah užitna - imajo blago kiselkast okus. Pred zaužitjem jih je potrebno skuhati, potem pa jih lahko pražimo in uporabljamo kot nadomestek kave ali kot dodatek moki. Iz cvetov lahko pripravimo marmelado in vino, znani pa so tudi recepti za sirup in čaj iz robinijinih cvetov. Uporablja se tudi robinijev med, ki je svetel, stekleno prozoren, šibkega vonja ter prijetnega blagega okusa. Med zaradi visoke koncentracije fruktoze ne kristalizira več let.
Kozmetika
V kozmetiki se robinija uporablja kot sestavina oljnega seruma, ki vsebuje hranilne ekstrakte njenih semen. Uporablja se proti aknam, saj dodajo serum v vlažilne kreme ali olje za obraz. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov, osnovnih maščobnih kislin in drugih fitohranil, v kozmetiki robinijo uporabljajo za okrepitev in povečanje prožnosti kože.
Medicina
Lubje, listi in cvetovi se uporabljajo v zdravilne namene- za zdravljenje gastritisa, povečane kisline, čira na želodcu. Zdravilni pripravki iz mladih listov povzročijo močnejše izločanje žolča, čaj iz cvetov pa se uporablja kot zdravilo proti trebušnim krčem ter za lažje izkašljevanje. V homeopatiji cvetove robinije uporabljajo kot zdravilo proti težavam zaradi prevelikega izločanja želodčne kisline, pri migreni in neuralgiji obraznega živca.
Gospodarstvo
Robinijev les je zelo cenjen v lesni industriji - les je kvaliteten, čvrst, odporen proti trohnenju, težak in trd. Iz lesa izdelujejo pohištvo in druge mizarske izdelke. Uporaba robinije je razširjena tudi v gozdarstvu- z njo pogozdujejo področja po požarih, prav tako pa ščiti tudi pred erozijo tal.
Zanimivosti
Navadna robinija izvira iz severnih ameriških držav, od koder so jo prenesli v Evropo in Azijo. Francoski vrtnar Jean Robin jo je leta 1601 prinesel iz ZDA in po njem je bila vrsta v latinščini tudi poimenovana. Danes jo na nekaterih področjih ZDA in Evrope štejejo za invazivno vrsto, saj je zelo odporna in se hitro razmnožuje s potaknjenci.
Ime "Pseudoacacia" izhaja iz grških besed "ak" (oster) ali "ake" (trn), kar je povezano s trnovimi vejami, beseda "pseudo" pa označuje podobnost robinije s pravo akacijo oz. mimozo.
Robinija je bila prva gozdna vrsta, ki je bila iz Severne Amerike prenesena v Evropo.
Na robiniji, ki uspeva v nižini in na rodovitnem zemljišču, je donos nektarja veliko večji kot če raste na višjih predelih. V 1 ha robinijevega gozda lahko čebele dnevno naberejo 15 kg nektarja, skupni donos panja pa lahko znese tudi do 70 kg medu.
Listavci
Robinija je ena izmed številnih vrst listavcev. Vsem vrstam je skupno, da listje, ki zraste v spomladanskih mesecih, jeseni spremeni barvo iz zelenih odtenkov v tople rdeče, rumene, oranžne ali rjavkaste tone. Glede na to, da listje pred zimo odpade, to vrsto dreves imenujemo tudi listopadna.
Listavci se razlikujejo glede na višino, ki jo lahko dosežejo, glede na lubje, obliko krošnje, obliko listov, tip korenin, izgled plodov in cvetov, itd. Večina dreves spomladi cveti z dišečimi cvetovi, ki privlačijo žuželke ter se na ta način oprašujejo. Iz oprašenih cvetov se razvijejo plodovi, ki so pri nekaterih listavcih užitni, pri nekaterih pa ne.
V naših krajih so najbolj zastopani listavci: dob, hrast, topol, divji kostanj, gaber, jesen, lipa, bezeg, bukev, divja češnja, jagned, platana, leska, pravi kostanj, javor, jelša, breza, brest, vrba ter različna sadna drevesa.
Foto: valtercirillo / Pixabay
Dodaj odgovor