Vrba (lat. Salix) je listavec, ki spada v družino vrbovk (Salicaceae), v kateri sta najbolj znana predstavnika topol in jagned (laški topol). Je trajnica, ki zraste do višine 20 m, izvira pa iz Evrope in jugozahodne Azije. Običajno jo najdemo na nadmorski višini do približno 1.000 m, in sicer najpogosteje raste ob rekah, jezerih in v močvirjih, kjer so vlažne ali močvirne razmere, pa tudi na obalah morij in oceanov, kjer je povprečna letna količina padavin 600 - 800 mm. Krošnja je široka in gosta z nizkimi vejami, ki se širijo vodoravno. Lubje je gladko in sivozelene barve, mladi poganjki pa so pogosto rdečkaste barve.
Optimalna temperatura za rast in razvoj vrbe je običajno med 15 - 25°C, cvetenje pa je običajno spomladi med marcem in majem. Cvetovi so majhni in neopazni, oploditev pa izvajajo veter ali žuželke.
Vrba olista spomladi po cvetenju. Listi so podolgovati, koničasti in nazobčani, njihova barva pa se spreminja od svetlo zelene do sivo zelene. Na konicah poganjkov so pogosto pokončni listi, medtem ko so stranski listi običajno nameščeni na steblih v nasprotnih parih. Listi so zeleni vse poletje, vendar lahko jeseni porumenijo, preden pozimi odpadejo. Listi so dolgi 5 - 12 cm in široki 1 - 2 cm, čeprav je to pogosto odvisno od vrste ali sorte vrbe. Koreninski sistem je razmeroma plitev in širok s številnimi majhnimi koreninami, ki se širijo v širino, kar vrbi omogoča stabilnost v mokrih tleh. Korenine so pogosto prilagojene za črpanje vode iz vlažnih rastišč, saj vrba pogosto raste ob vodah, jezerih in močvirjih.
Vrba je znana po svoji hitri rasti, v optimalnih razmerah običajno zraste 30 - 90 cm na leto. Rast vrbe je lahko počasnejša ali hitrejša, odvisno od številnih dejavnikov. Mlade vrbe običajno rastejo hitreje kot starejša drevesa, rast pa je mogoče spodbuditi v rodovitni zemlji z veliko vode in sončne svetlobe. Vrba za pravilen razvoj potrebuje vsaj 6 ur sončne svetlobe na dan, medsebojna razdalja pri sajenju pa je odvisna od vrste in namena sajenja. Če jo sadimo z namenom oblikovanja gozda ali gozdne površine, je medsebojna razdalja lahko večja, običajno 2 - 5 m, odvisno od načrtovane gostote sajenja. Če vrbo sadimo kot posamezno drevo ali del pokrajine, je medsebojna razdalja lahko večja, običajno 5 - 10 m ali več, odvisno od želenega videza in velikosti vrb.
Sorodniki
Vrste
Vrba je zelo razširjena vrsta rastline, ki se najpogosteje uporablja v dekorativne namene za okrasitev vrtov in parkov. Obstaja okoli 660 vrst vrb, med katerimi so najbolj znane predstavnice potočna vrba, sibirska vijolična vrba, bela vrba, alpska vrba, apeninska vrba, pepelnatosiva vrba in vrba žalujka.
Potočna vrba
Potočna vrba (lat. Salix acmophylla) je vrsta, ki jo najdemo v nekaterih delih Srednje in Jugovzhodne Evrope, kot so gorati deli Balkanskega polotoka, Karpatska kotlina in deli Alp, odvisno od območja pa lahko raste tudi na nadmorski višini 500 - 2.000 m. Običajno doseže višino 5 - 15 m, sadimo pa jo spomladi ali jeseni, ko so tla dovolj topla in vlažna, da lahko poženejo korenine. Optimalna temperatura je med 10 - 25°C, za rast pa ima najraje dobro odcedna tla, ki so zmerno vlažna. Pozimi izgubi liste, spomladi pa jih obnovi. Cveti običajno spomladi, preden se razvijejo listi, cvetovi pa so neopazni in zelene barve.
Sibirska vijolična vrba
Sibirska vijolična vrba (lat. Salix acutifolia) je poznana tudi kot dolgolistna vijolična vrba ali ostrolistna vrba. To je vrsta, ki jo lahko najdemo v Severni Aziji, vključno s Sibirijo, Mongolijo, Kitajsko in Kazahstanom. Običajno v višino zraste do 10 m, čas sajenja pa je večinoma spomladi ali jeseni. Ustrezajo ji hladnejše podnebne razmere, zato je prilagojena rasti na območjih z mrzlimi zimami in zmernimi poletji. Optimalna temperatura za rast te vrbe je običajno med -30 - 25°C. Raste na 800 - 2.500 m nadmorske višine, v naravi pa jo najdemo v gorskih območjih, kot so alpske planine, tundra in gozdne poti. Cvetovi so običajno bledo rumene ali zelene barve in se pojavijo spomladi, preden se pojavijo listi. Plodovi sibirske vijolične vrbe so običajno majhni in vsebujejo semena, ki jih razprši veter.
Bela vrba
Bela vrba (lat. Salix alba) je vrsta, ki lahko v višino zraste 10 - 30 m in izvira iz Evrope, Azije in Severne Afrike, čeprav jo marsikje po svetu gojijo kot okrasno drevo ali kot vir lesa za proizvodnjo. Najbolje jo je saditi spomladi ali jeseni, ko je optimalna temperatura za rast med 15 - 25°C. Moški cvetovi so svetlo rumeni in podolgovati, ženski pa manjši in zelene barve. Listi so enostavni in ovalni z nazobčanimi robovi. Na zgornji strani so temno zelene barve, na spodnji pa sivkasti. Pojavijo se spomladi, običajno marca ali aprila, odvisno od podnebnih razmer. V nižinskih predelih bela vrba običajno raste pod 500 m nadmorske višine, v gorskih predelih pa lahko uspeva na nadmorski višini 500 - 1.500 m.
Alpska vrba
Alpska vrba (lat. Salix alpina) je vrsta, ki je značilna za Evropo, najdemo pa jo v Alpah, v Karpatih in v gorskih predelih Severne in Srednje Evrope. Običajno raste kot nizko drevo ali grm, ki doseže višino 0,3 - 2 m, najboljši čas za sajenje pa je običajno jesen ali pomlad, ko so tla vlažna in temperature zmerne. V gorskih območjih je lahko čas sajenja omejen na obdobja, ko se sneg in led stopita in je zemlja na voljo za sajenje.
Optimalna temperatura za rast je običajno med 10 - 25°C, čeprav lahko v zimskih mesecih prenese tudi nižje temperature. Običajno cveti spomladi v maju in juniju, cvetovi pa so majhni in zelene barve. Listi so ovalni z zaobljenimi konicami, premenjalno nameščeni, temno zelene barve z gladkimi robovi. Najdemo jo na nadmorski višini nad 1.000 - 1.500 m, v nekaterih primerih pa lahko v gorskih dolinah ali podobnih življenjskih okoljih raste tudi na nižjih nadmorskih višinah.
Apeninska vrba
Apeninska vrba (lat. Salix apennina) je vrsta, ki jo najdemo na območju Apeninskega polotoka v Južni Evropi. Običajno raste kot nizka grmičasta rastlina, ki doseže višino 0,5 - 2 m, ponekod pa lahko zraste v višino tudi do 4 m. Sajenje se običajno izvaja spomladi ali jeseni, optimalna temperatura za rast pa je med 15 - 25°C. Lahko prenese tudi nižje temperature, vendar so mlade rastline bolj občutljive na mraz. Apeninska vrba je prilagojena na suho in kamnito rastišče, zato jo pogosto najdemo na nadmorski višini nad 1.000 m. Raste lahko na prisojni in delno senčni legi in ima rada dobro odcedna tla. Cvetovi so neopazni in zelene barve, listi pa so običajno ovalni ali jajčasti z zaobljenimi konicami in sijočo površino.
Pepelnatosiva vrba
Pepelnatosiva vrba (lat. Salix cinerea) je avtohtona vrsta v Evropi, vključno z deli Severne in Zahodne Evrope, Azije in Severne Amerike, kjer se pogosto šteje za invazivno vrsto. V višino zraste 4 - 15 m in ima pokončno deblo z razvejano krošnjo.
Sajenje običajno izvajamo spomladi ali jeseni pri temperaturi 15 - 25°C, prenese pa tudi širši razpon temperatur do -15°C. Ta vrba ima značilne sive in dlakave ozke liste z nazobčanimi robovi. Cvetovi so neopazni in se običajno pojavijo zgodaj spomladi, preden se pojavijo listi. Pepelnatosiva vrba je prilagojena različnim vrstam tal in habitatom, vključno z mokrišči, rečnimi bregovi, močvirji in suhimi habitati ter običajno raste do nadmorske višine približno 2.000 m.
Vrba žalujka
Vrba žalujka (lat. Salix babylonica) izvira iz Kitajske, kasneje pa se je zaradi svoje dekorativne vrednosti razširila tudi drugod po svetu. Glede na rastne razmere in starost lahko doseže višino 15 - 25 m. Mlade rastline rastejo pokončno, medtem ko lahko starejše rastline razvijejo široko krošnjo s povešenimi vejami. Najbolje jo je saditi spomladi ali jeseni pri temperaturi med 20 - 30°C. Rastlina lahko prenese zmrzal, vendar lahko izredno nizke temperature poškodujejo mlade poganjke in veje. Raste lahko na nadmorski višini 100 - 1.500 m, in sicer na območjih, kot so obalne ravnice, rečne doline ali območja z visoko vlažnostjo tal. Prav tako je odporna na poplave in lahko raste na občasno poplavljenih območjih.
Gojenje
Vrba spada med vrste, ki lahko zrastejo do višine približno 20 m, sadimo pa jo, ko je visoka 60 - 150 cm. Sadika te velikosti ima običajno dovolj razvit koreninski sistem, ki bo pripomogel k uspešnemu ukoreninjenju in rasti. Sadika, ki jo sadimo, mora biti zdrava, brez poškodb listov. Zaradi široko razvejanega koreninskega sistema vrbo posadimo na določeni razdalji od hiš ali temeljev (minimalna razdalja do 3 m). Sadimo jo na vrtovih in dvoriščih za oblikovanje živih mej, za stabilizacijo brežin, zmanjšanje erozije tal in izboljšanje kakovosti vode. Za rast ima raje vlažna tla, zato jo je potrebno redno zalivati in gnojiti, največkrat spomladi.
Tla
Za sajenje vrbe so najbolj primerna dobro odcedna tla s pH vrednostjo med 4,5 - 8,0. pH vrednost lahko prilagodite z dodajanjem snovi, kot sta apno ali žveplo. Vrba najbolje uspeva v peščenih tleh (na primer plazeča ali puščavska vrba). Čeprav lahko raste v glinastih in ilovnatih tleh, lahko to povzroči zadrževanje odvečne vlage in zmanjšan pretok zraka okoli korenin, kar lahko negativno vpliva na rast in razvoj rastline.
Nekatere vrste lahko rastejo v kislih tleh, na primer rdeča ali črna vrba. Za zastiranje lahko uporabite organske materiale, kot so kompost, slama ali sesekljano lubje. Pri zastiranju je potrebna previdnost, saj je potrebno pustiti prazen prostor okoli debla, da ne ustvarite vlažnega okolja tik ob drevesu, ki vodi do gnitja koreninskega vratu. Ponovno zastiranje lahko izvedemo enkrat letno - pozno jeseni ali zgodaj spomladi.
Podnebje
Vrbo običajno gojimo v zmernem podnebju, čeprav lahko raste v različnih podnebjih, odvisno od vrste in sorte. Na splošno ima raje hladno oz. vlažno podnebje z zadostno količino vlage v tleh, čeprav lahko prenese sušo in različne temperature. Večina vrb ima med rastno dobo raje temperature med 15 - 25°C in je običajno prilagojena za rast spomladi in poleti. Nekatere vrste se lahko prilagodijo nižjim temperaturam, vključno z obdobji pozebe, na primer bela vrba, ki prenese temperature do -30°C, vijolična vrba, ki prenese temperature do -20°C in rdeča vrba ki prenese temperature do -15°C.
Čas sajenja
Idealen čas za sajenje vrbe je v obdobju mirovanja rastline, predvsem zgodaj spomladi ali pozno jeseni, ko so temperature zmerne in vlažnost tal ugodna. Ugodnejše je sajenje zgodaj spomladi, od marca do maja, saj se takrat rastline prebudijo iz zimskega mirovanja, zemlja pa se dovolj ogreje, da spodbudi rast korenin. Sajenje v tem obdobju omogoča dovolj časa za vzpostavitev koreninskega sistema pred nastopom vročih poletnih mesecev. Sajenje pozno jeseni v času nižjih temperatur (večinoma med septembrom in decembrom) zmanjša tveganje vročine in sušnega stresa, ko so tla še topla od poletja, kar jeseni spodbudi rast korenin.
Kolobarjenje
Pred sajenjem vrbe je mogoče posaditi številne rastlinske vrste, saj vrba običajno potrebuje čas, da vzpostavi korenine in zraste, preden lahko zagotovi zadostno senco ali zaščito drugim rastlinam, posajenim ob njej. Trava je pogosto dobra možnost za sajenje pred vrbo, ker hitro raste in lahko hitro prekrije tla ter lahko med rastjo vrbe pomaga preprečiti erozijo tal in ohraniti vlago.
Listavci, kot sta breza ali jesen, bodo med rastjo vrbe poskrbeli za hitro senco in zaščito drugim rastlinam. Pred vrbo lahko posadite različne vrste cvetočih rastlin, kot so vijolice, kamilice, astre ali mak, da zagotovite estetsko privlačnost in privabite koristne žuželke, kot so čebele in metulji, ki lahko pomagajo pri opraševanju vrbe. Pred vrbo lahko posadimo tudi različne vrste grmovnic, kot so šipek, forzicija ali bršljan. Grmičevje lahko med rastjo vrbe zagotovi zaščito pred vetrom in zaščito za druge rastline.
Sajenje vrbe je možno kombinirati z drugimi vrstami rastlin, predvsem s tistimi, ki zelo dobro prenašajo manjšo količino sonca ali senčne površine. Priporočljivo je saditi rastline, ki imajo rade vlažna tla, pa tudi tiste, katerih koreninski sistem ni tako globok. Na splošno se vrba najbolje kombinira z vrstami, kot so hosta, šmarnica, indijska repa, salomonov pečat, skrečnik, narcisa in trolist.
Obstajajo pa tudi rastline, ki jih ni priporočljivo posaditi skupaj z vrbo. Običajno so to vrste, ki imajo drugačne potrebe po sončni svetlobi, vodi in temperaturi kot vrba. Takšnih rastlin ni priporočljivo saditi ob vrbi, ker ne bodo preživele (bodo propadle ali pa počasneje rasle) - to velja predvsem za krizantemo, šparglje, leopard rastline, dalijo, volčji bob, homulico, španski bezeg, žajbelj, potoniko, spominčico in magnolijo.
Faza mirovanja
Vrba je listopadno drevo, ki pozimi izgubi liste in preide v obdobje mirovanja, da se zaščiti pred nizkimi temperaturami. V zmernem podnebju se faza mirovanja začne pozno jeseni ali zgodaj pozimi. Pozimi je drevo videti golo, brez listov, s poudarjenimi vejami, ki so pogosto sive ali rjave barve. Obstajajo nekatere vrste vrbe (rožmarinolistna vrba in evropska vijolična vrba), ki so zimzelene, kar pomeni, da obdržijo svoje liste skozi vse leto, vključno z zimsko sezono.
Med fazo mirovanja drevo obrezujemo, da ohranimo obliko, spodbudimo zdravo rast in nadzorujemo širjenje. Zastiranje tal okoli vrbe v fazi mirovanja ohranja rastlino vlažno okoli korenin, preprečuje rast plevela in jo ščiti pred pozebo v hladnejših mesecih.
Sajenje
Vrbo običajno sadimo zgodaj spomladi ali pozno jeseni, ko je zemlja še topla in vlažna. Pred sajenjem je potrebno izbrati dobro odcedno mesto na prisojni ali pol senčni legi, tla pa moramo pred sajenjem pripraviti tako, da odstranimo plevel, kamenje in druge odpadke. Jama, v katero posadimo vrbo, mora biti približno 2 - 3 krat globlja in širša od koreninskega sistema. Vrbo posadimo tako, da so korenine ravne in dobro razporejene.
Po namestitvi sadike je potrebno sadilno jamo napolniti s šoto ali mešanico zemlje in komposta, pri čemer nežno potlačimo zemljo okoli korenin, da odstranimo zračne žepke, pri tem pa pazimo, da ne poškodujemo korenin. Da bi ohranili vlago v tleh, zmanjšali rast plevelov in zaščitili korenine pred ekstremnimi temperaturami, je potrebno tla zastreti v debelini 5 - 10 cm.
Sejanje
Seme vrbe običajno naberemo jeseni, ko se plodovi odprejo in razkrijejo semena. Seme je potrebno pred setvijo očistiti, nato pa posejati v posodo, napolnjeno z mešanico šote in peska, da zagotovimo dobro drenažo in vlago. Semena posejemo na površini in rahlo prekrijemo s tanko plastjo substrata. Vlažnost lahko vzdržujemo s škropilnikom, prav tako pa je priporočljivo vzdrževati nekaj kroženja zraka, da preprečimo razvoj plesni in glivic.
Semena vzklijejo relativno hitro, običajno v 2 - 4 tednih, včasih pa lahko traja tudi več mesecev. Da bi spodbudili kalitev, jih lahko za 2 - 3 tedne izpostavimo hladni stratifikaciji. Temperatura se običajno giblje med 10 - 20°C, nekatere vrste pa prenesejo tudi nižje ali višje temperature. Na primer, bela vrba ima za kalitev raje nižje temperature (okoli 5°C), druge vrste, kot je peščena vrba, pa imajo raje višje temperature in vzkalijo pri okoli 15 - 20°C.
Sajenje sadik
Čeprav je sadika vrbe lahko visoka tudi do 150 cm, je idealna višina 60 - 90 cm, da se lahko uspešno ukorenini na novem mestu. Pomembno je, da ima sadika dobro razvit koreninski sistem in da je brez znakov bolezni ali poškodb. Sajenje lahko opravimo spomladi ali jeseni, pred sajenjem pa je potrebno pripraviti zemljo in izkopati jamo primernih dimenzij, da vanjo namestimo celoten koreninski sistem. Korenine morajo biti pri spuščanju sadike v sadilno jamo enakomerno razporejene.
Za izboljšanje kakovosti tal dodamo kompost ali drug organski material. Jamo zapolnimo do višine koreninskega vratu in zemljo rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe. Po sajenju je potrebno sadiko zaliti, kar bo pripomoglo k ukoreninjenju sadike, hkrati pa preprečilo zadrževanje vode okoli korenin.
Cepljenje
Vrbo lahko cepimo spomladi, poleti in jeseni, načini cepljenja pa so različni. Na splošno se za cepljenje uporabljajo mladi potaknjenci debeline 1 - 2 cm in dolžine 10 - 15 cm, s katerih je potrebno odstraniti liste in vejice. Na vrbi naredimo rez dolžine 3 - 4 cm navpično navzdol, nato pa potaknjenec vstavimo v rez na podlagi tako, da so brst ali popki na zgornji strani in se dotikajo lesa podlage. Fiksiramo s trakom, za zaščito cepiča pred izsušitvijo in okužbo pa lahko uporabimo vosek ali posebno pasto.
Spomladansko cepljenje ima običajno največ možnosti za uspeh, saj je takrat vrba v aktivni fazi rasti in so mlade rastline v dobri kondiciji za jemanje potaknjencev. V tem obdobju se cepijo vrste, kot sta bela vrba in krhka vrba. Cepljenje v poletnem času je lahko primerno za cepljenje koreninskih potaknjencev, kar pomeni, da vzamemo potaknjence in jih cepimo neposredno v podlago. Vrsti, kot sta spiralna vrba in japonska vrba, je najbolje cepiti s to metodo.
Jesen je lahko primeren čas za cepljenje po metodi olesenelih potaknjencev, ki jih naberemo pozno jeseni, preden rastlina preide v obdobje mirovanja. To metodo je najbolje uporabiti za vrbe, ki počasi rastejo, kot sta rdeča vrba in peteroprašniška vrba.
Gojenje na vrtu
Vrba je lesnata rastlina, ki jo pogosto gojimo v vrtovih zaradi njenih okrasnih lastnosti, kot so značilne povešene veje in okrasni listi. Glede na to, da obstaja veliko število vrst in sort, je potrebno izbrati tisto, ki najbolj ustreza pogojem tal in podnebja, kjer je posajena. Pred sajenjem je potrebno tla dobro pripraviti, idealno pa bi bilo dodati kompost ali drugo organsko gnojilo, da izboljšamo strukturo tal in rastlini zagotovimo potrebne hranilne snovi.
Če sadimo več sadik, potem je potrebno paziti na razdaljo med njimi, ki ne sme biti manjša od 3 m, ne glede na to, ali gre za sadiko visoko 60 - 150 cm. Še posebej pomembno je redno zalivanje v sušnih obdobjih in poletnih mesecih, pri čemer pazimo, da je zemlja okoli vrbe vlažna, a ne premokra, da korenine ne zgnijejo.
Gojenje v rastlinjaku
Vrbo lahko gojimo v rastlinjaku, pred sajenjem pa je potrebno izbrati ustrezne vrste, ki so primerne za takšno gojenje, kot so rdeča vrba, iva, japonska vrba, spiralna vrba in vrba žalujka. Če jih gojimo kot enoletnice, na primer za aranžmaje, potem lahko v rastlinjaku zrastejo v eni rastni sezoni, ki običajno traja nekaj mesecev.
Če jih gojimo kot trajne rastline z namenom oblikovanja trajnega zelenega zidu ali ograje, potem lahko v rastlinjaku rastejo leta, redno obrezovanje in vzdrževanje pa je potrebno za zdravo rast in oblikovanje rastline v želeno obliko. Če smo v rastlinjak posejali semena vrbe, mora biti temperatura med 20 - 25°C, med kalitvijo pa naj bo temperatura med 18 - 24°C. Odraslim vrbam običajno bolj ustrezajo temperature 15 - 25°C.
Gojenje v posodah
Vrbo lahko gojimo v posodah, vendar jo je zaradi hitre rasti potrebno presaditi na 2 - 3 leta. Na balkonih in terasah jo posadimo v plastične, keramične, betonske, lesene ali kovinske posode, ki so dovolj široke in globoke, da ima koreninski sistem dovolj prostora za rast. Za manjše vrbe, kot sta rdeča vrba in iva, so priporočljive posode z minimalnim premerom 30 - 40 cm, medtem ko za večje, kot sta vrba žalujka in črna vrba, potrebujete posodo s premerom 60 cm ali več. Posoda mora imeti na dnu luknje, ki omogočajo odtekanje odvečne vode in preprečujejo gnitje korenin, odvečno vodo pa lahko nadzorujete tako, da na dno posode dodate plast proda, drobnega kamenja ali kosov keramičnih lončkov, da zagotovite boljšo drenažo. .
Vzdrževanje nasada
Nasad vrbe je potrebno vzdrževati, da so rastline bolj zdrave in produktivne v smislu ustvarjanja velikega števila novih zelenih listov. S pravilnim zalivanjem in gnojenjem v točno določenih obdobjih spodbujamo rast novih poganjkov. Z rednim obrezovanjem, ki ga izvajamo v fazi mirovanja, ohranjamo želeno obliko, a tudi zatiramo bolezni, da preprečimo njihovo nadaljnje širjenje. Glede na to, da je vrba zelo občutljiva na veter, sneg in led, jo je potrebno ustrezno zaščititi, prav tako pa se je potrebno izogibati sajenju na prostem, kjer piha močan veter.
Nega
Vrba je vrsta drevesa, ki je zelo priljubljena in pogosta izbira pri sajenju na vrtove predvsem zaradi zanimive krošnje in vej, ki padajo vse do tal. Sadimo jo na prisojni legi v dobro odcedna in vlažna tla, za ohranjanje želene oblike pa je potrebno redno obrezovanje. Da ne zadušimo koreninskega sistema, je priporočljivo sajenje na določeni medsebojni razdalji ter tudi na ustrezni razdalji od hiš, temeljev, zidov in cevovodov.
Vrbo, ki ima visečo krošnjo je potrebno podpreti, da se veje ne zlomijo ali poškodujejo zaradi vetra ali snega. Uporabimo lahko posebne opore za drevesa ali veje privežemo z elastičnimi trakovi. Čeprav lahko vrbe v naravi živijo več sto let, v vrtovih in v nadzorovanih razmerah običajno živijo nekaj desetletij, tako je na primer življenjska doba bele vrbe in krhke vrbe 10 - 30 let, ive in sive vrbe pa živijo 20 - 50 let.
Zalivanje
Vrbo je potrebno zmerno zalivati, tla pa morajo biti vlažna. Spomladi in poleti je zalivanje potrebno 1 - 2 krat tedensko, če pa je rastlina posajena v suhem prostoru, naj bo zalivanje pogostejše. Pri zalivanju se je potrebno izogniti površinskemu zalivanju, svetujemo pa zalivanje zjutraj ali pozno popoldne, da preprečimo izhlapevanje vode zaradi visokih temperatur čez dan. Za zadrževanje vlage v tleh in zmanjšanje potrebe po pogostem zalivanju je priporočljivo uporabiti zastirko. Novo posajeno vrbo v prvih tednih po sajenju pogosteje zalivamo, medtem ko pa potrebuje manj zalivanja v času mirovanja.
Gnojenje
Gnojenje je eden ključnih elementov za pravilno rast rastline. Gnojenje je priporočeno spomladi ali zgodaj poleti pred začetkom rastne sezone ali jeseni pred vstopom v fazo mirovanja. Uporabimo lahko mineralna gnojila ali druga gnojila v razmerju 10-10-10 ali 14-14-14. Uporabimo lahko hlevski gnoj, lahko pa tudi koruzno svilo, ribjo emulzijo, lesni pepel in koprivin čaj. Količina dušika pri gnojenju vrbe je 20 - 40 g na 1 kg teže, količina fosforja in kalija pa 10 - 20 g na isto težo.
Razmnoževanje
Čeprav je razmnoževanje s potaknjenci najpogostejši način razmnoževanja vrbe, obstajajo tudi drugi načini, kot je na primer s plastenjem, ki vključuje odstranjevanje mladih poganjkov z matične rastline in njihovo sajenje v zemljo ali vodo, da se razvijejo korenine, kar običajno izvajamo spomladi ali jeseni. Vrbo lahko razmnožujemo tudi s presajanjem odraslih rastlin, ki imajo že razvit koreninski sistem, pa tudi s semeni, ki običajno zahtevajo posebne pogoje kalitve, kot je hladna stratifikacija semen ali njihovo namakanje v vodi pred setvijo.
Nekatere vrste vrbe lahko razmnožujemo le na določen način, da dosežemo najboljše rezultate, tako se s potaknjenci najpogosteje razmnožujejo bela vrba, spiralna vrba in iva, s semeni pa je najbolje razmnoževati vrste, kot so krhka vrba, rdeča vrba in beka. Vrbe, ki se najbolje razmnožujejo s plastenjem, so siva vrba, peščena vrba in mrežolistna vrba.
Presajanje
Vrbo običajno presajamo, tako kot večino drugih dreves, jeseni ali zgodaj spomladi, ko je v fazi mirovanja. Priporočljivo je, da se presajanju izogibate v vročih poletnih mesecih, saj lahko visoke temperature in suša otežijo presajanje. Vrba je precej odporna na presajanje in prenese presajanje pri različnih višinah rastline.
Za najboljše rezultate je priporočljivo izbrati razmeroma mlado in zdravo sadiko, prilagojeno območju, v katerega jo bomo presadili. Priporočljivo je izbrati enoletno ali dvoletno sadiko z dobro razvitim koreninskim sistemom, ki naj ima dovolj korenin, da lahko uspešno požene nov koreninski sistem. Po presaditvi je potrebno redno zalivanje in zastiranje tal, da čim dlje ohranimo vlago.
Pomlajevanje
Pomlajevanje izvajamo v fazi mirovanja in spomladi pred začetkom intenzivne rasti. Vrbo, ki je stara 2 - 3 leta običajno pomladimo pozno jeseni ali pozimi, ko odvrže liste in preide v obdobje mirovanja, medtem ko pa vrbo, ki je stara 3 - 5 let, pomladimo pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Vrbo lahko pomladimo tako, da jo obrežemo do višine 10 - 30 cm od tal, pa tudi z odstranjevanjem vseh starejših in debelih vej v krošnji, da spodbudimo obnovo in rast mladih vej.
Vrbo lahko pomladimo tudi tako, da veje skrajšamo na eno tretjino oz. polovico njihove dolžine, da spodbudimo novo rast vej iz popkov na preostalih vejah.
Redčenje
Čeprav redčenje vrbe običajno izvajamo pozimi, je to možno tudi zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Pri redčenju pozimi lažje opazimo odmrle ali poškodovane dele rastline. Za redčenje uporabimo oster in razkužen pripomoček, kot so vrtne škarje ali žaga za rezanje debelejših vej. Po redčenju je priporočljivo na odprte rane nanesti zaščitno pasto, da preprečimo okužbo in pospešimo celjenje.
Obrezovanje
Obrezovanje običajno izvedemo v obdobju mirovanja rastline (tj. pozimi ali zgodaj spomladi), preden rastlina začne aktivno rasti. Odstranjevanje vrbovih vej je odvisno od vrste, starosti in oblike. Najprej s čistimi in ostrimi škarjami odstranimo odmrle in suhe veje. Pri obrezovanju je priporočljivo v eni sezoni odstraniti 20 - 30 % vej, pri krajšanju vej pa je potrebno rezati nad popki ali nad razvejanimi deli, da spodbudimo rast novih vej.
Zaščita pred vetrom
Vrba je lahko pogosto izpostavljena vetru, kar povzroči poškodbe vej ali pa se podre celo drevo. Že pri sajenju sadike je potrebno izbrati primerno mesto, ki ni izpostavljeno močnim in direktnim sunkom vetra. Okoli vrbe je mogoče namestiti tudi zaščitno ograjo ali zaslon, ki lahko deluje kot ovira pred vetrom in zmanjšuje njegovo hitrost. Prav zaradi vetra je pomembno redno odstranjevanje suhih vej, da preprečimo morebitne poškodbe.
Zaščita čez zimo
Za pravilno pripravo vrbe na naslednjo sezono, je potrebno pozno pozimi ali zgodaj spomladi vnesti v tla ustrezno gnojilo za vrbe, da zagotovimo potrebne hranilne snovi. Če je zemlja suha, priporočamo zmerno zalivanje za boljšo hidracijo pred začetkom nove rastne sezone. Dodajanje plasti zastirke okoli koreninskega sistema vrbe pomaga ohranjati vlago, preprečuje rast plevela in izboljša zemljo. Za zastirko okoli vrbe je priporočljivo uporabiti material, kot so kompost, šota ali sesekljano lubje.
Glede na to, da gre za drevo, ki je precej odporno na zimo in mraz, je potrebno pred zimo za boljšo zaščito odstraniti odmrle, poškodovane in odvečne veje, deblo in občutljive dele zaščititi z mrežo pred nizkimi temperaturami in vetrom. Pri odtajevanju območja, kjer je posajena vrba, se je potrebno izogibati uporabi soli, da sol rastline ne poškoduje. Z vej je tudi potrebno odstraniti sneg ali led, da se ne zlomijo.
Bolezni
Vrba je zaradi pogojev, v katerih raste, zelo občutljiva na različne bolezni, najpogosteje pa se okuži s črnim rakom in ožigom.
Črni rak
Črni rak je bolezen, ki jo povzroča glivica Physalospora miyabeana in je resna bolezen, ki lahko poškoduje lubje in veje vrbe. Simptomi lahko vključujejo pojav temnih in luknjastih lezij na lubju, ki se lahko razširijo po rastlini, okužba pa lahko povzroči venenje, propadanje in celo smrt vrbe. Z odstranitvijo vseh okuženih delov vrbe preprečimo širjenje bolezni na druge dele rastline. Obstaja več fungicidov, ki se lahko uporabljajo za zdravljenje črnega raka na vrbi, najpogosteje pa se uporabljajo mankozeb, kaptan, triadimefon, tebukonazol in propikonazol.
Ožig
Ožig je bolezen, ki jo povzroča glivica Venturia saliciperda in se lahko kaže na različne načine, odvisno od stopnje okužbe in vrste vrbe. Na okuženih listih se lahko pojavijo temne lise, ki se lahko razširijo in združijo ter prizadenejo večino listov. Pege imajo običajno nepravilne robove in so lahko rjave, črne ali sive barve. Pride do defoliacije listov in na okuženih vejah lahko pokažejo poškodbe lubja, kot so razpoke ali brazgotine. Za boj proti tej bolezni se najpogosteje uporabljajo bakrovi fungicidi, fungicidi na osnovi mankozeba ali kaptana.
Škodljivci
Vrba je nagnjena k poškodbam in propadanju zaradi okužbe z boleznimi in če je v določenem obdobju ne zdravimo, je občutljiva tudi na napade nekaterih škodljivcev, med katerimi so najbolj škodljivi murvov prelec, pogrebec, pomarančev kapar in vrbova mušica.
Murvov prelec
Murvov prelec (lat. Hyphantria cunea) je škodljivec, ki se običajno pojavi pozno poleti in zgodaj jeseni ter med prehranjevanjem z listi v njih ustvarja značilne luknje, kar povzroči defoliacijo. Škodljivca lahko poskusimo odstraniti ročno s krtačo ali s curkom vode. Če je napad večji, uporabimo insekticide, in sicer sredstva na osnovi piretroidov, spinozada in neemovega olja. Eden najučinkovitejših pripravkov za zatiranje tega škodljivca je bakterijski insekticid Bacillus thuringiensis, saj proizvede toksin, ki deluje na prebavni sistem ličink ter povzroči njihovo paralizo in smrt.
Pogrebec
Ko govorimo o pogrebecu (lat. Nymphalis antiopa), se to običajno nanaša na poškodbe listov, ki jih povzročijo ličinke tega metulja. Ličinke običajno objedajo liste vrbe in za seboj pustijo "mrtev" videz listov z odprtimi luknjami in nepreglednim videzom. Če poškodbe pravočasno opazimo, lahko ličinke škodljivcev ročno odstranimo in uničimo, da zmanjšamo nadaljnjo škodo. Nekateri insekticidi, ki jih lahko uporabimo za zatiranje pogrebca, so piretroidi, neemovo olje, spinosad, indoksakarb, metoksifenozid in druga kemična sredstva.
Pomarančev kapar
Pomarančev kapar (lat. Icerya purchasi) je luskavec, ki se prehranjuje z vrbovim lubjem, listi ter s sokom rastline, kar lahko oslabi vrbo in povzroči zmanjšanje njene rasti in vitalnosti. Močan napad lahko povzroči deformacije ter propadanje listov in vej. Kapar lahko izloča medeno roso, ki privablja mravlje in druge škodljivce ter rastlini otežuje normalno dihanje, kar lahko povzroči razvoj glivic na listih in vejah vrbe. Ročno odstranjevanje škodljivcev s stebel in listov je lahko eden od načinov zatiranja. To storite z rokavicami in s ščetkami ali s škropljenjem rastline z vodo pod visokim pritiskom, da odstranite črve. Za zatiranje pomarančevega kaparja lahko uporabimo insekticide na osnovi aminopiralidov, neonikotinoidov, organskih fosfatov in drugih.
Vrbova mušica
Vrbova mušica (lat. Nematus oligospilus) je žuželka, ki lahko napade vrbe in poškoduje liste ter poganjke. Škodljivec odlaga jajčeca na vrbove liste, ličinke pa se prehranjujejo z listi in pustijo le ostanke listov. To lahko povzroči defoliacijo in zmanjšano fotosintezo, kar lahko oslabi vrbo. Lahko povzroči tudi deformacijo in zvijanje sadik, kar zmanjša njihovo rast in razvoj. Hudi napadi lahko povzročijo veliko prisotnost teh žuželk na rastlinah, kar lahko zmanjša estetsko vrednost vrbe, predvsem v vrtovih, parkih in na drugih javnih površinah. Pojav in širjenje škodljivcev lahko omejimo z mehanskim odstranjevanjem ali z uporabo kemičnih insekticidov, kot so piretroidi, organofosfati in neonikotinoidi.
Uporaba
Čeprav vrbo najpogosteje uporabljamo kot okrasno rastlino v vrtovih, parkih in pokrajinah, se lahko zaradi svojih prožnih vej, ki jih je mogoče enostavno oblikovati, uporablja tudi kot ograja in živa meja. Pogosto se uporablja za stabilizacijo tal na bregovih rek, jezer ali mokrišč, ker lahko koreninski sistem zmanjša erozijo tal in izboljša kakovost tal. Nekatere vrste vrb se uporabljajo v gozdarstvu za pridobivanje lesa, ki se lahko uporablja v gradbeništvu, proizvodnji pohištva, lesni industriji in za druge namene, pa tudi za izdelavo košar, stolov, čebeljih panjev in drugih predmetov. Lubje in listi nekaterih vrst vrb vsebujejo snovi, ki se uporabljajo pri izdelavi protibolečinskih zdravil, protivnetnih sredstev in antipiretikov.
Nabiranje
Liste vrbe je najbolje nabrati spomladi in poleti, ko je drevo v vegetativni fazi in so listi popolnoma razviti. Nabiranje lahko poteka ročno ali s škarjami, naberemo pa sveže in zelene liste, ki niso bili poškodovani zaradi napadov bolezni ali škodljivcev. Suho listje običajno nabiramo jeseni ali pozimi, ko je drevo v fazi mirovanja in se listi posušijo na vejah. Suhe liste lahko uporabite za različne namene, kot so dekoracija, izdelava košar ali kompostiranje.
Sušenje
Lubje in liste lahko sušimo na zraku v suhem in zračnem prostoru z dobrim pretokom zraka. Liste in lubje v tanki plasti razporedimo na ravno površino, kot je rešetka ali peki papir, sušenje pa lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov, odvisno od debeline materiala in vlažnosti zraka. Za hitrejše sušenje lahko vrbovo lubje in liste sušimo tudi v pečici na nizki temperaturi 40 - 50°C, pri čemer pa je potrebno paziti, da se material ne pregreje in ne zažge, zato je pomembno skrbno spremljati proces sušenja in po potrebi prilagoditi temperaturo.
Skladiščenje
Posušene dele vrbe hranimo v hermetično zaprtih steklenih ali plastičnih posodah v temnem in hladnem prostoru, da ohranimo svežino in kakovost. Potrebno je paziti, da ni prisotna vlaga, ki lahko povzroči kvarjenje posušenih delov in potencialno zmanjša njihovo uporabnost. Posušene liste in lubje lahko hranite od 6 mesecev do 1 leta, odvisno od pogojev skladiščenja.
Kozmetika
Vrba je bogata z vitamini C, E in A ter kompleksom vitaminov B, ki so uporabni za nego kože in las. Izvleček vrbe se lahko uporablja v kozmetičnih izdelkih za nego kože, kot so kreme, losjoni, toniki ali serumi. Vrba je bogata z antioksidanti in ima lahko protivnetne lastnosti, namenjene pomirjanju kože, zmanjšanju vnetja ali izboljšanju teksture kože. Vrbovo lubje v prahu se lahko uporablja v izdelkih za piling kože, vosek, pridobljen iz lubja, pa se lahko uporablja v balzamih za ustnice in drugih izdelkih za nego ustnic, ker ima vlažilne lastnosti in lahko pomaga zaščititi in mehčati kožo ustnic.
Medicina
Zahvaljujoč salicilatom, ki se uporabljajo za lajšanje bolečin, ker imajo podoben način delovanja kot aspirin, vrba deluje protivnetno. Vrbo lahko v medicinske namene uporabljamo v obliki tablet, tinktur ali čajev, izvleček vrbe pa uporabljamo kot protivnetno, analgetično in antipiretično sredstvo. Iz posušenega vrbovega lubja, predvsem bele vrbe, lahko pripravljamo čaje, ki se uporabljajo za lajšanje vnetij, lajšanje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature. Vrbovo vodo lahko uporabljamo za izpiranje ran, lajšanje srbenja kože ali kot negovalno sredstvo pri nekaterih dermatoloških težavah.
Zanimivosti
Vrbo so v različnih kulturah pogosto povezovali z mitologijo in legendami. Na primer, v nordijski mitologiji je vrba sveto drevo, povezano z boginjo Frigg, medtem ko je v kitajski mitologiji simbol ženskosti in lepote.
Drevo je pogosto opisano v knjigah, tako se pojavlja tudi v knjigah o Harryju Potterju, v grški mitologiji pa je povezano z mitoma o Orfeju in Hekati ter je simbol žalosti.
Zaradi svoje prožnosti in gibkosti vrbove veje uporabljamo v različne namene. Les bele vrbe se uporablja za izdelavo zabojev in pohištva, les črne vrbe pa za izdelavo košar. V preteklosti so ameriški domorodci uporabljali vrbov les za izdelavo držal za puščice in čopičev.
Listavci
Vrba je ena izmed mnogih vrst listavcev. Vsem vrstam je skupno to, da njihovi listi, ki se pojavijo v pomladnih mesecih, jeseni spremenijo barvo iz zelenih odtenkov v tople rdeče, rumene, oranžne ali rjave barve. Glede na to, da listje pred zimo odpade z dreves, jih imenujemo tudi listopadno drevje.
Listavci ali listopadno drevje se med seboj razlikujejo po višini, ki jo lahko dosežejo, lubju, obliki krošnje, obliki listov, vrsti korenin, videzu plodov in cvetov itd. Večina teh dreves spomladi cveti z dišečimi cvetovi, ki privabljajo žuželke in jih tako oprašujejo. Iz oprašenih cvetov se razvijejo plodovi, ki so pri nekaterih vrstah listavcev užitni, pri drugih pa ne.
Poleg pravega kostanja so na našem območju najpogostejše vrste listavcev hrast, topol, divji kostanj, gaber, jesen, lipa, bezeg, robinija, divja češnja, jagned (laški topol), platana, leska, javor, jelša, breza, brest, kostanj in razno sadno drevje.
Foto: Tama66 / Pixabay
Dodaj odgovor