Lešnik ili leska (lat. Corylus avellana) je sredozemska kultura, ki za rast potrebuje veliko sonca (heliofitna rastlinska vrsta). Sodi v družino brezovk (Betulaceae). To nenavadno sadno drevo ima številne značilnosti, ki niso skupne ostalim sadnim vrstam. Najbolj značilna lastnost je, da cveti v zimskih mesecih, ko večina sadnih dreves miruje (in s cvetenjem začnejo šele spomladi). Uvrščamo jo v skupino lupinastega sadja, kot tudi arašid, mandljevec, oreh, pistacijo in kostanj.
Ta grmičasta rastlina lahko raste kot grm (v višino zraste 3 - 8 m) ali drevo (v višino zraste tudi do 15 m).
Leska ima gladko lubje, dvojno nazobčani listi pa so na spodnji strani prekriti z dlakami. Plitve korenine se razvijejo na globini 30 cm. Na leski se pojavijo tudi značilne podolgovate previsne mačice, ki pa so pravzaprav rumeni moški cvetovi, dolgi 5 - 12 cm. Ženski cvetovi so nekoliko manj vidni, majhni in se večinoma nahajajo globoko v cvetnem brstu. Pestič je izrazito rdeče barve. Cvet se razvije v zgodnjih spomladanskih mesecih, preden se začnejo razvijati listi.
V naših krajih leska pogosto raste v divjini, divjo lesko pa lahko opazimo na gozdnih jasah ter ob robu gozda, večinoma na revnih tleh slabe kvalitete.
Leska lahko uspeva veliko let, nekatere vrste dočakajo tudi do 100 let. Obrodi v 3. in 4. letu, polno rodnost pa doseže v 7. ali 8. letu. Plodove lahko nato obrodi nadaljnjih 50-70 let. Ko doseže polno rodnost, lahko na eni leski naberemo tudi do 12 kg plodov.
Plod leske (lešnik) dozori v grozdih s 5 lešniki in vsak lešnik je znotraj luščine, ki predstavlja 50% celotnega ploda.
Vrste
V naših krajih so mnogi zaznali povpraševanje po tem lupinastem sadju, zato se je vzgoja lesk v zadnjih letih povečala. Največ se vzgaja Istrska leska, sledita sorti Halska in Rimska leska, ki so ju pridobili iz vrst Corylus maxima M in Corylus avellana.
Najpogostejše vrste lesk
Halska leska
Halska leska odporna je na mraz, najbolje pa bo uspevala, če jo sadimo kombinirano z rimsko in istrsko lesko (medsebojna oploditev)
Istrska dolgoplodna leska
Istrska dolgoplodna leska se vzgaja najpogosteje (v 80 % nasadov v Sloveniji) in je odporna na mraz, zato je pogosta izbira pri vzgoji v notranjosti države. V širino raste bujno grmičasto in izgleda kot žoga. Podolgovati in veliki plodovi imajo specifično aromo in so zelo iskani.
Rimska leska
Njena vzgoja bo uspešna na celinskih področjih s pogostimi nizkimi zimskimi temperaturami. Najpogosteje je v obliki bujnega grmičastega drevesa. Je druga najpogosteje vzgajana vrsta leske. Plodovi so veliki in okrogli, zato so idealni za predelavo (npr. za izdelavo lešnikovega namaza).
Industrijske sorte
Tonda gentile delle langhe, Tonda di giffoni, Tonda gentile romana - to so vrste, ki imajo najbolj kvalitetne plodove, vendar niso odporne na mraz, zato jih najpogosteje sadijo na Primorskem. Zaradi medsebojne oploditve je potrebno sorte kombinirati.
Okrasne vrste lesk
- Fuscorubra - v spomladanskih mesecih so listi temno rdeče barve, nato sčasoma postanejo temno rjavi
- Pendula - sprva ravne veje se sčasoma zvijejo
- Heterophylla - listi so jajčasti, ozki, narezani in prekriti z dlačicami
- Contorta - je nižje rasti, listi in veje so zviti
Gojenje
Pri vzgoji leske je potrebna pravočasna obdelava tal, da nasadi dobro obrodijo. Tla je potrebno obdelati med vrstami in v 1. in 2.letu vzgoje okopavati okoli sadik. Potrebno je uporabiti tudi herbicide. Po 6.letu od sajenja, je potrebno na predelih, kjer je dovolj padavin v poletnih mesecih (severozahodna Slovenija), med vrstami oblikovati nizko pokošeno trato, nasade pa redno dognojevati in zastirati.
Pri vzgoji lesk je poleg navedenega najpomembnejše redno namakanje in dognojevanje nasada.
Tla
Čeprav lahko leska obrodi tudi na nekoliko manj kvalitetnih tleh, kjer druga sadna drevesa ne bi obrodila, leske visokega genetskega potenciala obrodijo izključno na kvalitetnih tleh ob redni negi in vzdrževanju.
Leska bo dobro obrodila na vlažnih, dobro strukturiranih in globokih tleh, bogatih s humusom. Ne ovira je tudi sajenje na skeletnih ali tleh iz karbonatne ilovice, prav tako tudi ne na zbitih in težkih tleh z veliko količino podtalnice. Lesko je priporočljivo posaditi na tleh s pH vrednostjo 5-8.
Pri sajenju je pomembno, da sadike ne posadimo pregloboko, saj sicer v naslednjih 3 letih ne bo začela z zunanjo rastjo.
Podnebje
Izbira lege za sajenje leske je odvisna od izbrane sorte. Če lesko sadite v notranjosti Slovenije, ji bodo ustrezale lege nad 140 m nadmorske višine, nekatere sorte pa lahko uspevajo tudi na višinah do 1.500 m nadmorske višine.
Ker vzgoja leske ni zahtevna glede temperatur, jo lahko vzgajamo tudi v notranjosti. Enoletni poganjki zmrznejo pri temperaturi -30°C, neodprti ženski in moški cvetovi pri temperaturi od -16 do -18°C, odprti cvetovi pri temperaturi od -7 do -10°C, vegetativni brsti pri temperaturi -25°C in poganjki listov na začetku vegetacije pri temperaturi od -3 do -5°C.
V obdobju vegetativne rasti leska ne prenese močne suše, saj je v tem času zmanjšana rast poganjkov in plodov. V času dozorevanja lešnikov, pa ji ustreza suho vreme in toplota, da plodovi ne propadejo zaradi povečane količine vlage.
Čas sajenja
Lesko lahko sadimo jeseni in spomladi. Vseeno pa je priporočljivo sajenje v jesenskih mesecih, saj s tem koreninam omogočimo boljši razvoj in lažje spremljamo potrebno vegetacijo v začetku pomladi. Pred jesenskim sajenjem v poletnih mesecih izvedemo globoko oranje. Poletne padavine in vročina pripomorejo k zdrobljenosti tal.
Spomladanskega sajenja leske ne priporočamo, vendar pa če se zanj vseeno odločite, lahko globinsko obdelavo tal opravite v obdobju od poletja do zime (če to dopuščajo vremenske razmere oz. vlažnost tal). Nizke temperature lahko povzročijo zamrzovanje in odmrzovanje tal, kar pripomore k njihovemu rahljanju.
Če lesko sadimo spomladi, je priporočljivo, da to storimo čim prej, da povečamo skrb glede nasada ter zagotovimo zadostno količino vode, ki jo v tem delu rasti nujno potrebuje, saj sicer lahko pride do zastoja v rasti in razvoju.
Kolobarjenje
Najprimernejše kulture za sajenje ob leski so rastline, ki fiksirajo dušik ali privlačijo opraševalce ter izboljšujejo tla okoli sebe. Take rastline so: gabez, jeglič, koriander, beluši, česen, ribez in različne lukovke. Običajno se leska odlično ujema tudi z vsemi rastlinami iz družine metuljnic, na primer rožičevcem, mandljevcem, arašidom, bobom, sojo, fižolom, grahom ter z okrasnimi metuljnicami albicija, mimoza in akacija.
Če meto posadimo pod lesko, bo dinamično izboljšala kvaliteto tal, zato je ustrezna izbira. Izogibajte pa se sajenju leske ob komarčku, poru in pesi.
Odvisno je tudi, katero vrsto leske nameravate vzgajati. Na primer pod lesko, ki jo vzgajate v obliki grma, je ponavadi težko karkoli posaditi, zato eventuelno lahko izbirate med rastlinami, ki ne zahtevajo veliko svetlobe ali prostora za rast ali pa med nizko rastočimi rastlinami iz družine lukovk (na primer čebula, česen, mlada čebula, šalotka, drobnjak in čemaž).
Sajenje
Pred sajenjem leske je potrebno pripraviti tla in ugotoviti njihovo kvaliteto, kar zajema ugotavljanje kemijske sestave tal. Če v tleh ni dovolj hranil (kalij in fosfor) in če so tla preveč kisla, jim je potrebno dodati določeno količino mineralnih gnojil, ki jo bodo priporočili strokovnjaki po opravljeni analizi. Po celi dolžini tal je potrebno potresti mineralno gnojilo, ki se po globokem oranju na globini 40 cm nato enakomerno vnese v tla.
Glede na to, da ima leska plitve korenine, bo zadoščala priprava tal na globini 60 cm, če obdelujemo tla z enotnim profilom.
Pri tleh, ki pa imajo na globini, ki je večja od globine obdelave, nepropustne in zbite horizonte, je obvezno globinsko podrahljavanje, da se tla zrahljajo.
Oranje poteka v avgustu, tla pustimo v brazdi, da se naravno poležejo do sajenja. Dela je potrebno opraviti kvalitetno, da se plevel popolnoma zaorje.
Sejanje
Čeprav najpogosteje sadimo sadike, ki smo jih razmnožili s potaknjenci, leska zanesljivo dobro raste, tudi če posejemo sveže seme, ki smo ga nabrali pozno poleti. Seme bo najbolje vzklilo, če ga posejemo jeseni in postavimo za nekaj mesecev na mrzlo mesto, da prekine z mirovanjem. Vendar pa so take sadike občutljive na glivične bolezni in jim moramo zagotoviti pogoje rasti ob minimalni vlažnosti in zračnosti, saj sicer ne preživijo.
Konec poletja naberite lešnike, in sicer ko luščine postanejo čvrste ter svetlo rdečkasto rjave barve. Take lešnike naberite neposredno z drevesa in jih ne pobirajte s tal. Izogibajte se uporabi poškodovanih plodov ali plodov z očitnimi znaki gnilobe.
Vsak lešnik ob strani postrgajte s strgalom, da oslabite debelo zunanjo luščino. Strgajte toliko časa, dokler ne nastane bled madež in ne do konca, saj se bo sicer seme poškodovalo in ne bo vzklilo. Lešnike za 24 ur postavite v mrzlo vodo, nato jih vzemite ven in zavrzite vse plodove, ki so plavali na gladini, saj obstaja verjetnost, da ne bodo vzklili. Posejte lešnike, ki so potonili na dno posode.
Za sejanje potrebujete posamezne posode, ki so v razmerju 50 : 50 napolnjene z mešanico grobega peska in komposta. Seme posejte na globini 10 cm ali na sorazmerni globini, ki je enaka dvojnemu premeru semena.
Vsako posodo postavite v veliko, prozorno plastično vrečko in jo odprto postavite v prostor s temperaturo 0 - 5°C, na primer v hladilnik ali v zimskih mesecih na prostem ob zidu, ki je obrnjen proti severu. Hladite jih 2 - 4 mesece. Nato ponovno navlažite mešanico peska in ne dopustite, da se pesek popolnoma posuši, saj bodo semena nadaljevala z mirovanjem in ne bodo vzklila.
Po končanem obdobju hladne stratifikacije, odstranite plastične vrečke in posode prestavite na toplo, svetlo mesto v delno zasenčen hladni okvir na grelno podlago za klitje (idealna temperatura 25°C podnevi in 20°C ponoči). Vsaj enkrat dnevno preverjajte raven vlažnosti mešanice peska, saj se bo podlaga za klitje hitro posušila. Kadarkoli se pesek zdi suh, dodajte vodo.
Bodite pozorni, do klitja naj bi prišlo v 30 dneh. Po klitju podlago za klitje pustite na istem mestu 1 teden in povečajte kroženje zraka okoli sadik leske. Po zadnjem spomladanskem mrazu sadike prestavite v delno zasenčeno področje in jih vzgajate v rahli senci. Sadike aklimatizirajte zgodaj jeseni in jih nato presadite v trajno gredico z vlažno, kislo zemljo.
Sajenje sadik
Lesko sadimo iz kvalitetnih sadik, vendar je potrebno sorte izbrati tako, da se lahko medsebojno oplodijo. Pomembno je vedeti, da ena sorta ne more oploditi sadik tudi če imate posajen cel nasad lesk. Zato je pomembno izbrati vrste, ki se lahko medsebojno oplodijo, oziroma tisto, ki bo opraševalec.
Glede na to, da leska dlje cveti med zimskimi meseci, opraševanje poteka s pomočjo vetra. Če želite zagotoviti, da bo prišlo do oploditve, v nasad posadite minimalno tri sorte, ki se lahko medsebojno oplodijo. Prav tako upoštevajte, da rastline dobro uspevajo ob nasadih vinske trte (grozdja).
Ne glede na izbiro sort pa je potrebno posaditi sadike ene sorte v parno število vrst. Še posebej je potrebno paziti, če se kombinira sorte, ki različno dozorevajo.
Ustrezna razdalja med sadikami je odvisna od nekaterih pomembnih dejavnikov:
- bujnost sorte
- tla za sajenje
- izbira terena za sajenje
- značilnosti posamezne sorte
Če lesko sadimo v obliki grma, je sadilna razdalja 5 x 4 m, če pa je leska posajena kot drevo pa 6 x 4 m. Če bomo lesko namakali, bo verjetno bolj bujno rasla, zato je v takem primeru potrebno razdaljo povečati, da ne povzroča sence. Pri nagnjenih terenih je lahko razdalja med rastlinami manjša.
Sadike posadimo na globini, na kateri so bile posajene v rastlinjaku. Glede na to, da se bodo tla hitro posedla, je lesko potrebno posaditi nekaj centimetrov višje, saj jo bodo tla potegnila na ustrezno globino.
Gojenje na vrtu
Poiščite mesto, kjer je veliko sonca ali polsenca. Praviloma leska potrebuje najmanj 4 ure neposredne sončne svetlobe dnevno, da dobro obrodi ter tudi dovolj prostora za širjenje, zato pazite, da boste rastline razporedili na ustrezen način.
Pri sajenju mladik z golimi koreninami ali grmov v posodah, kupljenih v drevesnici, pred sajenjem temeljito navlažite korenine, nato izkopljite sadilno jamo, ki bo dvakrat toliko globoka kot je širina koreninske grude ter jo postavite v jamo. Jamo ponovno napolnite z mešanico komposta in peska v enakem razmerju.
Zemljo potlačite, da odstranite zračne žepe. Količina zemlje naj bo tolikšna, da bo uravnana z okoliškimi tlemi. Po sajenju sadike dobro zalijte.
Gojenje v rastlinjaku
V rastlinjaku sadike leske vzgajamo le za komercialne potrebe. V rastlinjaku ustvarimo posebne pogoje glede temperature, klime in kroženja zraka za hladno stratifikacijo in potem še za aklimatizacijo za sajenje na prostem.
Gojenje v posodah
Glede na to, da je leska drevo, ki bujno obrodi, ko je razvito in v polni rasti, se vzgoji v posodah izogibamo, saj ji posoda onemogoča rast in razvoj, ne glede na velikost. Lesko v posodah vzgajamo le za potrebe vzgoje sadik iz semen (postopek je opisan v poglavju Sejanje), po tem pa sadike obvezno presadimo na prosto. Dolgoročno leske ne priporočamo vzgajati v posodah.
Vzdrževanje nasada
Eden izmed najpomembnejših ukrepov vzdrževanja nasada lesk je redno obrezovanje in oblikovanje krošnje. Znano je, da drevesa ali grmi, ki imajo bolje osvetljene krošnje, ustvarijo tudi večji pridelek od tistih, ki rastejo v senci goste krošnje (rodnost je večja 2 - 3-krat).
Nega
Leska ne zahteva veliko vzdrževanja, je pa to odvisno od njihove oblike, vaših želja in razpoložljivega prostora. Ne zahtevajo veliko obrezovanja, razen odstranjevanja mladik in spomladanskih poganjkov, ki rastejo iz podnožja rastline. V nadaljevanju boste našli vse pomembne informacije za vzdrževanje in nego leske.
Zalivanje
V zadnjih letih lesko vedno pogosteje namakamo z namenom izboljšanja rasti in razvoja drevesa ter s tem tudi večjega pridelka. Pomembno je, da namakamo, dokler so drevesa še mlada, še posebej pa je pomembno zalivanje po sajenju, saj lahko v nasprotnem primeru sadike zakrnijo. Leska potrebuje veliko vode in vlage skozi celo leto. Priporočena letna količina padavin je 800 - 1200 mm, v času vegetacije (april, september) pa 350 - 400 mm.
Lesko je obvezno zaliti po sajenju, in sicer 10 l vode za posamezno sadiko, saj to zagotovi ustrezen stik med tlemi in koreninami. Nekateri sadike namočijo že pred sajenjem, in sicer v mešanico vode in ilovice, da se sadika bolje prime in zadrži vlago okoli korenin.
Namakanje uporabite, kadar želite povečati pridelek na leski ali kadar opazite, da je zemlja suha. Leski bo najbolj koristilo namakanje v prvem letu sajenja, še posebej od maja do avgusta- v tem obdobju je potrebno razdeliti okoli 1.000 mm vode.
Namakanje je potrebno povečati v obdobju razvoja vegetacije in plodov (ko se tvori jedro plodov), saj ima takrat rastlina velike potrebe po vodi.
Gnojenje
Če ste pred sajenjem izvedli kemično analizo tal in jo aplicirali na meliorativno gnojenje, bodo tla v začetku vzgoje preskrbljena s kalijem in fosforjem. Zato v prvih štirih leti po sajenju zadošča gnojenje izključno z dušikom, in sicer v spomladanskih mesecih, preden se prebudi vegetacija.
Gnojimo okoli grmov na razdalji, ki je nekoliko širša od oboda same krošnje leske, in sicer dodamo:
- leto - 0,5 kg dušikovega gnojila
- leto - 0,6 kg dušikovega gnojila
- leto - 0,8 kg dušikovega gnojila
- leto - 1 kg KAN mineralnega gnojila (27 %)
Po 4. letu pa vse do 8.leta gnojimo nasade lesk s KAN in NPK mineralnim kompleksnim gnojilom (v jesenskih mesecih) vzdolž celotne površine nasada lesk. Temu gnojenju dodamo še 150 kg/ha kalija in 20 kg/ha fosforja. V spomladanskih mesecih nasadu dodamo še 100 kg/ha dušika in 350 kg/ha KAN-a.
Po 8.letu lesko dognojujemo na enak način kot po 4. letu, edino količine posameznih hranil povečamo za 35%.
Razmnoževanje
Lesko najpogosteje razmnožujemo s potaknjenci in poganjki.
Obstaja še nekaj možnosti razmnoževanja, vendar sta omenjeni najcenejši in najbolj preprosti.
V jesenskih mesecih z leske odvzamemo potaknjence dolžine 20 cm. Čez zimo jih shranimo v vlažen pesek pri temperaturi 10°C. V spomladanskih mesecih jih posadimo na zaščitenem prostoru v vlažen substrat in tam ostanejo, dokler se malo ne okrepijo.
Razmnoževanje s poganjki iz koreninskih pritlik izvedemo na enoletnih mladikah. Poganjke položimo v tla in jih prekrijemo s slojem zemlje.
Oblike vzgoje
Leske danes vzgajamo v 4 glavnih oblikah:
- Naravni grm - brez debla
- Grmičasta vaza - brez debla
- Vaza - deblo višine 30 - 70 cm
- Piramida - deblo višine 30 - 70 cm
Lesko najpogosteje vzgajamo v obliki grmičaste vaze, kar dosežemo z oblikovanje v prvih letih sajenja. Pri tem načinu vzgoje dosežemo obliko s štirimi glavnimi vejami, na katerih se oblikujejo skeletne sekundarne veje, med katerimi mora biti razmik okoli 50 cm.
Vzgoja v obliki grma
Glede na to, da leska na svojih koreninah tvori veliko poganjkov, je primerna za ustvarjanje grma ali žive meje. Tak način vzgoje je bil pogostejši v preteklosti, ko so lesko pogosto vzgajali v obliki grma, saj so menili, da v takih razmerah leska bolje obrodi, ker ima dostopno večjo površino.
Če gledamo enoto površine, je večji donos možen izključno pri vzgoji leske v obliki drevesa, ki v takem primeru lahko razvije gostejši sklop. Če upoštevamo, da leska svoj vrhunec doseže šele po 6 letih, je pomembno dobro načrtovati vzgojo, da bo čimbolj donosna.
Grm lahko oblikujemo tudi iz sadik (3 - 4 sadike na istem mestu), ki so cepljene na turško lesko. Dobljeni grm bo imel 3 - 4 glavne veje, ki jih bo lažje vzdrževati, ker v tem primeru ne bo toliko poganjkov iz korenin.
Tak tip vzgoje je možen izključno na vrtnih parcelah, pri intenzivnejši vzgoji pa ni rentabilen. Zahteva večje število sadik in v primerjavi z vzgojo v obliki grma na korenini, ni bistvenega prihranka.
Vzgojno obliko grma dobimo, če sadike skrajšamo na 20 - 30 cm, da začnejo poganjki iz korenin bolje rasti. Izmed novih poganjkov pustimo 3 - 4, iz katerih se bodo oblikovale glavne veje, ostale poganjke pa je potrebno odstraniti. Pustimo jih le, če želimo iz njih oblikovati živo mejo.
Vzgojna oblika drevesa
Pri drevesni leski je pomembno redno odstranjevati poganjke iz korenin. Pri takšni obliki vzgoje je priporočljivo cepljenje na turško lesko, ker v tem primeru ni toliko koreninskih poganjkov.
Obstaja pa težava, saj ta podlaga ne mara težkih tal, ki so pogosta v notranjosti Slovenje. Bolj ji ustrezajo ilovnata drenirana tla, čeprav dobro prenaša sušo in ostale ekstremne pogoje.
Obrezujemo v zimskih mesecih, ko rastlina miruje, s čimer se zmanjša poraba hranil za odvečne poganjke in s tem spodbudimo cvetenje. Pri obrezovanju bodite pozorni tudi na bolne in poškodovane veje, ki jih je prav tako potrebno odstraniti, da čim bolj zmanjšamo pojav škodljivcev in bolezni.
Pri intenzivni vzgoji je zaradi večje ekonomske upravičenosti najpogostejši način cepljenje na turško lesko. Drevo namreč ne zavzame toliko prostora kot grm, kar takoj omogoči gostejši nasad in boljšo vzgojo.
Deblo v povprečju zraste 50 - 80 cm, kar pomeni, da imamo na razpolago več vrst mehanizacije, prav tako pa manj skrbi glede odstranjevanja poganjkov korenin. Prav tako so drevesa bolj osvetljena kot grm, večja količina svetlobe pa pomeni tudi kvalitetnejše plodove ter višjo ceno na tržišču.
Vzgoja v obliki vaze
Vzgoja v obliki grmičaste vaze je najprimernejša vzgoja leske, saj je v tem primeru največja osvetljenost krošnje. Pri vzgoji leske je zadostna količina sončne svetlobe zelo pomembna za rast in razvoj plodov. V obliko vaze oblikujemo enoletne poganjke, in sicer 3 - 4 glavne veje, ki so medsebojno oddaljene 20 cm, zaradi česar je celotno drevo trdnejše.
Cilj obrezovanja je dobra osvetljenost, razvoj listne mase in dober odnos med podzemnim in nadzemnim delom rastline, kar dosežemo z zimskim obrezovanjem mladih poganjkov, ki dušijo grm in ki delujejo kot konkurenca osnovnim vejam. Take veje je potrebno popolnoma odstraniti do same osnove, ker lahko v nasprotnem primeru zadušijo krošnjo in pokvarijo vzgojno obliko. Za tem odstranimo vse suhe, poškodovane in zlomljene veje.
Obrezovanje
Leska raste v obliki grma ali nizkega drevesa z nekaj debli, vendar ko se enkrat oblikuje v želeno obliko vzgoje, je ni potrebno vsako leto obrezovati. Šteje se, da je obrezovanje vsako leto nepotrebno in da se ne izplača, saj obrezovanje leske izvajamo ročno.
Vsaka 2 - 3 leta rodnost nasada upade in takrat je potrebno ponovno izvesti obrezovanje, da spodbudimo vegetativno rast in rodnost leske.
Pomlajevanje
Pomlajevanje izvajamo po potrebi, in sicer tako, da izberemo eno vejo, ki jo skrajšamo na polovico in usmerimo na mlado vejo s ciljem pomlajevanja krošnje in podaljšanja življenjske dobe rastline. Pomlajevanje izvajamo postopno in redno ali pa po potrebi, da ne pride do prekomerne vegetativne rasti in motenj rodnosti.
Bujne veje odstranjujemo tako, da odstranimo poganjke oziroma bujnejše veje, ki rastejo tik ob manj bujni veji. S tem rast prenesemo na manj bujno vejo, ki ima med vegetacijo funkcijo ogrodne ali vršne veje. V ta namen odstranimo eno ali dve konkurenčni veji, ki se običajno nahajata pod njo.
Preglejte vse veje in odstranite poganjke, ki rastejo proti notranjosti krošnje, da se bo krošnja odprla in bo bolj izpostavljena svetlobi. Leska za rast potrebuje veliko svetlobe, saj v nasprotnem primeru ne bo mogla obroditi plodov.
Pri obrezovanju leske je prav tako pomembno izbrati vejice, ki jih bomo skrajšali in določili razporeditev krošnje. Zelo je pomembno, da nikoli ne skrajšujemo prirasta iz prejšnjega leta, ker se na njen razvijejo cvetni popki. Prirast lahko porežemo izključno v primerih, ko ga je preveč ali je slab, pa še v tem primeru le do osnove.
Slabo rodne veje so dolge do 10 cm in na njih se oblikujejo slabši plodovi, ki odpadejo v času vegetacije, kar je posledica slabega obrezovanja oziroma izostanka obrezovanja. Če pa je prirast daljši do 40 cm, je vzrok premočno obrezovanje ali pretirano gnojenje z dušikovim gnojilom, kar prav tako ni v redu. Tudi v teh primerih je pridelek slabši.
Dolžina vejic 15 - 35 cm zagotavlja najboljšo rodnost, saj se pri tej dolžini oblikuje največ glomerul (socvetje iz cvetov brez pecljev). Z ustreznim obrezovanjem in gnojenjem moramo skozi celo leto težiti k temu, da se bo na leski oblikovalo največ takih vej. Med zimskim obrezovanjem takih vej ne obrezujemo, saj je njihov namen, da so nosilec rodnosti. Skrajšamo ji le v primeru, če jih je preveč in bi krošnja z redčenjem dobila več sončne svetlobe.
Bolezni
Leska je relativno odporna rastlina in jo napada nekoliko manjše število bolezni. V nadaljevanju navajamo najpogostejše bolezni.
Pepelasta plesen (pepelovka)
Pepelasta plesen (pepelovka) je najpogostejša bolezen, ki se pojavi v leskovih nasadih. Najpogostejša je na območju Sredozemlja in kot posledica gnojenja z dušikovim gnojilom. Napade liste, ki porumenijo, ob močnejših obolenjih pa odpadejo. Zaradi napada je lahko zmanjšan prirast na rodnih vejah. Pepelovko redko zdravimo, saj lahko uporabljena sredstva dodatno povzročijo ožig listov. Če pa se vseeno odločite uporabiti zaščitna in preventivna sredstva, uporabite žveplove fungicide, vendar v nižjih količinah od priporočenih.
Bakterioze
Bakteriozi (bakterijski rak in bakterijski ožig) sta drugi bolezni, ki se najpogosteje pojavita na leski in imata podobne simptome. Simptomi se lahko pojavijo na vseh delih leske - na vejah v obliki rakastih ran in temnih peg. Pogosteje se pojavijo v deževnem in vlažnem obdobju. Bakterioze povzročijo sušenje posameznih delov rastline, v težjih primerih pa celo sušenje celotne rastline. Zaščito izvajamo s predpisanimi fungicidi.
Škodljivci
Na leski ni veliko škodljivcev, vendar je včasih vseeno potrebno biti pozoren na najpogostejše.
Lešnikar
Lešnikar je eden najpogostejši škodljivcev, ki napadejo lesko. Plodove je potrebno redno pregledovati, ker lahko ta škodljivec povzroči črvivost lešnikov in njihovo prezgodnje odpadanje. Škodo povzroča z grizenjem listov, na katerih lahko nato opazimo drobne luknjice, prav tako pa vrta tudi v mlade plodove, ki potem odpadejo.
Navrtana mesta so bolj občutljiva za okužbo z različnimi glivičnimi boleznimi, kot so Botritisa, Nematospora, Monilia in Fusariuma, ki privedejo do sekundarnih poškodb plodov, še posebej ob deževnem in vlažnem vremenu. Lešnikar odlaga jajčeca v plodove, v katerih se nato razvijajo ličinke, ki grizejo jedro plodov in odlagajo iztrebke. Takšni lešniki izgubijo na tržni vrednosti.
Škodljivca zatiramo z večkratno uporabo insekticidov v času vegetacije (od maja do avgusta).
Leskova pršica
Leskova pršica se lahko pojavi v nasadih po celi Sloveniji, vendar je najbolj razširjena na Primorskem. Pršica povzroči nabrekanje brstov, ki se ne odprejo, iz njih pa nato nastanejo bolni listi, ki se hitro sušijo. V času vegetativnega razvoja lahko pršice z okuženih brstov preidejo na zdrave in tako povzročijo novo okužbo. Največji prehod poteka, ko leska razvije 5-10 listov. Ta škodljivec se najpogosteje pojavi ob vlažnem in mrzlem vremenu.
Škodljivca zatiramo v maju z uporabo dovoljenih akaricidov, in sicer dvakrat v razmiku dveh tednov.
Listne uši
Listne uši (zelena leskova listna uš in leskova uš) se lahko pojavijo v maju in zatiramo jih z dovoljenimi insekticidi.
Uporaba
Plodove leske najpogosteje uporabljamo pri pripravi različnih slaščic, namazov in peciva. Lešnik je bogat tudi s hranilnimi snovmi, paziti morate le glede doziranja, saj je to mastno in kalorično lupinasto sadje.
Pobiranje
Lešnike pobiramo od poletnih mesecev do zgodnje jeseni (od sredine julija do oktobra). Čas, ko bodo plodovi dozoreli, je odvisen od sorte leske in njenih lastnosti ter področja vzgoje. Plod je zrel, ko začne počasi izpadati iz ovojnice in ko spremeni barvo. Popolnoma zreli lešniki so rumeno rjave barve.
Plodov ni priporočljivo pobirati, dokler niso popolnoma zreli, saj so slabše kvalitete, jedro pa je žilavo in zgubano. Pobiranje lešnikov je včasih oteženo, ker vsi plodovi ne dozorijo istočasno ali pa ker jih pri nekaterih vrstah težko izločimo iz ovojnice.
Plodove najpogosteje pobiramo tako, da drevo otresemo s posebnimi nastavki, ki jih poganja traktor. Ročno otresanje in pobiranje lešnikov je nekoliko manj učinkovito, zato ga izvajamo le na lastnih manjših nasadih, saj je sicer to zelo drag način.
Plodove na tleh s posebnimi zgrabljalniki najprej zberemo v vrste, da jih s posebnim sesalnikom oz. pobiralnikom plodov lažje zberemo. Pred pobiranjem je priporočljivo s tal odstraniti plevel, saj bo to olajšalo pobiranje.
Sušenje
Po pobiranju je pomembno, da plodove dobro posušimo, saj v času pobiranja lešnik vsebuje do 35% vode, kar je preveč, saj se potem pogosto pojavil plesen in plodovi propadejo.
Možno je, da bodo posamezni plodovi na tla padli še v ovojnici in takrat je količina vode v plodu še večja. Če ovojnice ne morete odstraniti, je take pobrane plodove potrebno sušiti na soncu 6 - 8 dni in jih občasno premešati. Po tem obdobju se bo večina plodov ločila od ovojnice, preostale pa bo potrebno na ta način sušiti še nekaj časa.
Če nekateri lešniki ostanejo v ovojnici, jih uskladiščite v 30 cm debelem sloju in jih pustite 10 dni. Vmes jih je potrebno redno mešati, da se bo ovojnica hitreje odstranila.
Če želite zagotoviti pobiranje kvalitetnih lešnikov, je potrebno izpolniti pogoje pobiranja. Ne pobirajte jih prezgodaj, saj je takrat količina vode v njih največja. Plodove lahko pobiramo izključno, ko so popolnoma zreli.
Očiščene lešnike 2 - 3 dni sušimo na sončnem mestu ali v posebni sušilnici, dokler se količina vlage ne zmanjša pod 10%. Idealna temperatura za sušenje lešnikov je v razponu 32 - 34°C. Pri temperaturi 40°C sušimo, dokler % vlage ne pade pod 10%.
Skladiščenje
Dobro posušene lešnike lahko skladiščimo 2 - 3 leta, čeprav jih ni priporočljivo hraniti več kot 1 leto, saj potem izgubljajo težo, spremenijo barvo ali postanejo žarki zaradi nastanka dodatne vlage.
Prostori, v katerih hranimo lešnike, morajo biti osvetljeni in suhi. Zelo je pomembno, da ni vlage, saj bo v takih razmerah lešnik hitro propadel, izgubil kvaliteto, lahko pa se pojavi tudi plesen. Tla v skladišču morajo biti betonska in izolirana proti vlagi. Na beton postavimo suhe deske, zidovi skladišča pa morajo biti pobarvani in dobro izolirani.
V skladiščnem prostoru morajo biti lešniki zloženi v tanke sloje, občasno jih je potrebno premešati, da se ne pojavi neprijeten vonj.
V prostoru, kjer hranimo lešnike, je priporočljivo hraniti tudi negašeno apno, ki bo zmanjšalo zračno vlago. Uporaba žvepla pa lahko uniči glivice in tako prepreči glivične okužbe lešnikov.
V skladišču naj bo tudi električni ventilator, ki bo posušil odvečno vlago. Postavljen naj bo 30 cm od višine stropa. Poleg ventilatorja priporočamo tudi uporabo grelcev, ki bodo vzdrževali zračno temperaturo 30 °C. Število grelcev je odvisno od velikosti prostora. Termostat za merjenje temperature zraka postavite v višini 1 m nad tlemi.
Ozimnica
Kulinarika
Ob omembi lešnika se mnogi spomnijo na okusno čokolado ali čokoladni namaz z lešniki. Lešnik pogosto uporabljamo pri pripravi slaščic, kolačev, tort, sladoleda, različnih namazov in celo rastlinskih lešnikovih napitkov (lešnikovo mleko).
Lešnik vsebuje 50 - 80% olja in če samo zmeljemo surove ali pražene lešnike, lahko dobimo zdrav in okusen lešnikov namaz, ki ga lahko namažemo na kruh ali za zajtrk dodamo žitnim kosmičem.
Medicina
Lešnike pogosto uporabljajo tudi v farmacevtski industriji in ljudskem zdravilstvu. Je naravni antioksidant, ki pomaga ohranjati zdrave telesne celice. Plod leske je prav tako bogat s proteini, zdravimi nenasičenimi maščobami in vitamini iz skupine B. Vsebuje tudi ogljikove hidrate, in sicer največ celuloze.
Zanimivosti
Leska danes raste na področju južne Evrope, Male Azije, Severne Amerike, ob obali Tihega oceana, Sredozemskega in Črnega morja. Največ lešnikov pridelajo v Turčiji (70% svetovne pridelave), sledijo Italija, Oregon, Washington in Španija.
V preteklosti je veljalo, da so vsi, ki so jedli plodove leske modri in imajo magične sposobnosti. Irci pa so verjeli, da se v lešniku skriva vila, ki je velika ljubiteljica poezije.
Iz leskovega lesa so izdelovali ograje, tla, zobotrebce, palice, pohištvo, ročaje dežnikov, ročaje orožja in drugo.
Glede na to, da je leska večinoma odporna na škodljivce in bolezni, jo je lahko vzgajati, pogosta pa je tudi organska pridelava lešnikov.
Na svetu je zaznati pomanjkanje tega lupinastega ploda, zato je sajenje lesk odličen in ekonomsko sprejemljiv posel, ki bo zagotovo privedel do hitrih in dobrih rezultatov.
Foto: Myriams-Fotos / Pixabay
Dodaj odgovor