Stročji fižol (lat. Phaseolus vulgaris) je enoletna rastlina iz družine metuljnic (Fabaceae), ki jo sestavlja približno 19.500 vrst. Najbolj znane metuljnice so grah, fižol, bob, leča, čičerika, arašidi, robinija, rožičevec, soja ter celo detelja in triplat. Stročji fižol je mladi plod različnih vrst fižola, poznamo ga tudi po imenih zeleni fižol, francoski fižol, fagiolini in fižol brez niti.
Izvira iz Južne Amerike, danes pa so glavne pridelovalke stročjega fižola Kitajska, Turčija, Indonezija, Belgija, Italija in Španija. Semena lahko uporabljamo sveža ali suha ter so lahko različnih barv (vijolične, zelene in rumene barve). Sadimo ga v dobro odcedna tla s kislo do nevtralno pH vrednostjo in v 55 - 65 dneh obrodi prve plodove.
Odvisno od vrste lahko stročji fižol sadimo spomladi ali jeseni, pred sajenjem pa zemljo pognojimo s hlevskim gnojem ali kompostom. Semena fižola posejemo po prvi spomladanski pozebi, ko je temperatura vsaj 9°C. Najbolje uspeva na prisojni legi, kjer bo 6 - 8 ur izpostavljen sončni svetlobi pri temperaturi 18 - 29°C. Poletje je običajno čas za neprekinjeno nabiranje fižola. Semena sejemo na določeni medsebojni razdalji, pa tudi v vrste, kjer je razdalja najmanj 45 cm. Pravilno zastrta tla bodo pripomogla k ohranjanju ustrezne vlažnosti, pa tudi primerne temperature, ki naj ne bo nižja od 9°C. Če želimo kontinuiran pridelek, priporočamo setev vsaka 2 tedna.
Listi rastejo na pecljih in so običajno zelene barve, lahko pa so tudi vijoličasti. Na peclju so običajno 3 listi dolžine 6 - 15 cm in širine 3 - 11 cm. Listi so užitni in bogati z vitaminom A, cinkom in železom. Stročji fižol je potrebno redno zalivati, približno 5 cm na teden, če pa zalivamo preveč, bo rastlina propadla, prenehala rasti in ne bo proizvedla dovolj strokov. Preveč vode lahko povzroči gnitje korenin, ki povzroči propadanje rastline, včasih pa tudi celotnega kolobarja. Obrezovanje je možno, ni pa nujno.
Sorodniki
Vrste
Stročji fižol je enoletna rastlina, ki zahteva sajenje v dobro odcedna tla in na mesto, kjer je največ sončne svetlobe v dnevu. Stročji fižol je lahko grmičasta ali plezajoča rastlina. V slednjem primeru je potrebna opora, saj lahko v višino zraste do 2 m. Plodovi, ki so različnih barv in oblik, so lahko dolgi od 30 do 110 cm. Na svetu obstaja približno 200 vrst, med katerimi so najbolj znani zeleni stročji fižol, francoski stročji fižol, italijanski stročji fižol, dolgi stročji fižol, vijolični stročji fižol in voščeni stročji fižol.
Zeleni stročji fižol
Zeleni stročji fižol je najpogostejša vrsta pokončnega stročjega fižola, ki ga gojimo pri nas. Ta vrsta daje pridelek vse poletje in jesen do pojava prve pozebe. Najbolje prenaša temperature v območju 15 - 30°C, pri temperaturi okoli -1°C pa lahko zmrzne. Vrsta je občutljiva na vlago, predvsem v času cvetenja, ko obstaja nevarnost zmanjšanega števila cvetov zaradi prevelike količine vode. Sadimo ga v dobro odcedna tla, ki jim je potrebno zagotoviti zadostno količino organske snovi, najbolje pa uspeva v peščeno ilovnatih tleh. Nabiramo ga takoj, ko dozori, kar traja približno 2 tedna.
Francoski stročji fižol
Čeprav je na videz precej podoben zelenemu stročjemu fižolu, je francoski stročji fižol (lat. Haricots Verts) manjši in ima mehkejšo teksturo. Semena v stroku so tako majhna, da so komaj opazna. Je grmičasta vrsta, ki lahko zraste v višino 45 - 75 cm, obrodi pa manj plodov na rastlino in le-ti zorijo dlje časa. Ne zahteva obrezovanja, saj zadošča, da ga zberemo v majhen snop, da plodovi niso na tleh. Na gredico ga posejemo na medsebojni razdalji 10 cm, medvrstni razdalji 20 - 30 cm ter pri optimalni temperaturi, ki naj bo višja od 15°C. Zahteva zalivanje 1 - 2 krat tedensko, pri čemer mora biti vlažne najmanj 15 cm zemlje.
Italijanski stročji fižol
Italijanski stročji fižol poznamo tudi pod imenom Romano stročji fižol in je ploščatega videza. Sadimo ga na medsebojni razdalji 7 cm, pri čemer morajo biti vrste med seboj oddaljene 50 - 90 cm. Idealen čas za sajenje te vrste je pri temperaturi 24 - 26°C in na globini približno 2,5 cm. Vzkali v 7 - 10 dneh, v primeru hladnega vremena je čas kaljenja lahko tudi daljši. Prvi pridelek lahko pričakujemo v 50 - 70 dneh. Pri zalivanju se izogibajte škropljenju po listih, ker lahko zadrževanje vode povzroči pojav nekaterih bolezni. Zlasti v suhem podnebju je potrebno tla zastreti v debelini 5 cm, da se ohrani potrebna vlažnost tal.
Dolgi stročji fižol
Dolgi stročji fižol ali stročji špargljev fižol izvira iz Kitajske in je lahko dolg okoli 45 cm. Uspeva na sončni legi, sadimo pa ga na suha in peščena tla s pH vrednostjo 6,0 - 7,5 in pri temperaturi 15°C. Sadimo ga na medsebojni razdalji 7 cm, med vrstami pa naj bo razdalja 60 cm. Sadimo ga lahko vsaka 2 tedna od pomladi do jeseni, vrsta pa je precej odporna na sušo. Čas, potreben za kalitev, je 10 - 14 dni, prvi pridelek pa je čez približno 80 dni. Najbolj znane sorte dolgega fižola so Liana, Purple Podded, Red Noodle in Stickless Wonder.
Vijolični stročji fižol
Vijolični stročji fižol s kuhanjem izgubi barvo, v resnici pa je zeleni strok le prekrit s to barvo, pod lupino pa je hrustljavo meso. Za vijolično barvo je odgovoren rastlinski pigment antocian. Sezona je v poletnem obdobju, uspeva pa na območjih z zmernim podnebjem, vključno z Ameriko, Azijo in Evropo. Vrsta je občutljiva na mraz, najbolj znani sorti pa sta Royalty Purple in Royal Burgundy. Z nabiranjem začnemo, ko doseže dolžino približno 12 cm in debelino svinčnika. Obrezovanje rastline ni potrebno, dovolj pa je, da odstranimo rumene liste. Vzkali 10 - 14 dni po sajenju, medtem ko pa naj bi se cvetovi razvili 4 - 6 tednov po kalitvi.
Gladki oz. voščeni stročji fižol
Gladki oz. voščeni stročji fižol najbolje uspeva na sončni legi, sadimo pa ga spomladi po zadnji pozebi in je rumene barve. Semena posejemo v dobro odcedno in toplo zemljo, za zvišanje temperature pa uporabimo črno plastiko, ki jo položimo pred sajenjem. Medsebojna razdalja med dvema semenoma mora biti 10 - 20 cm, globina, na kateri sadimo, pa 2,5 cm. Običajno začne kaliti v 2 tednih, za popolno zrelost pa potrebuje 50 - 60 dni in zraste v višino 5 - 10 cm, nato pa ga zastremo s posušeno travo ali slamo, da preprečimo pojav plevela. Lahko namestimo tudi majhne palice, po katerih bo strok lahko plezal. Nekatere znane sorte voščenega fižola so Golden Nectar, Monte Gusto, Kentucky Wonder Wax, Goldrush Bush Snap Bean in Pencil Pod Black Wax Bean.
Gojenje
Stročji fižol je enoletna vrsta rastline, ki zahteva redno zalivanje in dnevno količino sončne svetlobe 6 - 8 ur ter zelo dobro prenaša suho vreme. Najraje ima mesta z neposredno sončno svetlobo in temperaturo okoli 20°C, medtem ko ne prenese temperatur pod 9°C. Poleti ga zalivamo intenzivneje, sadimo ga na globino 2,5 cm, razdalja med vrstami pa mora biti 45 cm. Ko rastline vzkalijo, jih razredčimo in med njimi pustimo 7 - 10 cm razdalje.
Tla, v katera sadimo, naj bodo rahlo kisla, običajno se priporoča ilovnata tla, pred sajenjem pa je potrebno odstraniti ves plevel, da preprečimo črpanje hranilnih snovi iz tal. Uporabimo gnojilo, ki ne vsebuje velikega deleža dušika, saj stročji fižol veže dušik v tleh. Zaradi plitvih korenin je zaželeno zastiranje s suho travo ali slamo.
Tla
Stročji fižol sadimo v dobro odcedna in vlažna tla s pH vrednostjo v območju 6,0 - 6,8, idealno pa je v intervalu med 6,0 - 6,2. Posadimo ga na sončni legi z idealno dnevno količino sončne svetlobe približno 6 - 8 ur, pred sajenjem pa je priporočljivo odstraniti ves plevel, da ne poškodujemo koreninskega sistema, ki je precej plitev. Najbolje uspeva v peščenih in muljastih ilovnatih tleh, sajenje v glinena tla pa povzroča gnitje korenin in odpadanje cvetov. Vsaj 2 tedna pred sajenjem je priporočljivo tla prerahljati na globini 15 - 20 cm in dodati organski kompost na globini približno 10 cm.
Podnebje
Glede na to, da rastlina izvira iz Južne Amerike, prenese višje temperature do 30°C, ko brez težav cveti, temperatur pod 9°C pa ne prenese. Stročjemu fižolu moramo zagotoviti 85 - 95% vlago, medtem ko na področjih z nižjo vlažnostjo rastlini grozi, da bo ovenela. Zato stročji fižol najbolje uspeva na območjih z letno količino padavin 1.000 mm ali 35 mm na teden, gojimo pa ga lahko tudi na območjih z okoli 400 mm padavin letno. Najbolje bo vzklil pri temperaturi 18 - 26°C, najbolje pa uspeva pri temperaturi 18 - 29°C.
Čas sajenja
Čeprav lahko stročji fižol sadimo relativno dolgo, ga je priporočljivo posaditi 2 - 3 tedne po zadnji pozebi, ko je najnižja temperatura 9°C. Sadimo ga na prisojna, dobro odcedna tla in na mesto, kjer bo imel dovolj prostora za rast, če pa gre za zaprt tip sajenja, potem bo najbolje, da ga posadimo v biorazgradljive šotne ali papirnate podlage. Temperature nižje od 15°C ga ne uničijo, ne prenese pa temperatur pod 9°C. Rastlina od prve pozebe pozno jeseni ne obrodi več, vendar se semena za naslednjo sezono ohranijo in shranijo do 3 let. Tla bi bilo zaželeno po potrebi rahlo zastreti s plastjo zastirke debeline 5 cm, običajno pa uporabimo slamo ali posušeno travo.
Kolobarjenje
To enoletno rastlino je izjemno enostavno kombinirati z drugimi vrstami, pa naj gre za trajnice, kot je rožmarin, ali za enoletnice, kot so ognjič, kapucinka, koruza, kumare, jajčevci in krompir. Vse te vrste so prilagojene na zmerno podnebje, zato jim okolje, v katerem so posajene, zelo ustreza, poleg tega pa so vrste, ki varujejo stročji fižol pred škodljivci in vsiljivci ter ustvarjajo primerno senco. Lahko ga posadimo tudi z rastlinami, kot so brokoli, zelje, korenje, cvetača, zelena, ohrovt, grah, paradižnik in blitva.
Čeprav obstaja veliko rastlin in vrst, ki jih lahko kombiniramo s stročjim fižolom, obstajajo tudi tiste vrste, katerih sajenje v bližini ni priporočljivo, saj lahko onemogočijo rast in razvoj stročjega fižola, še posebej, če gre za nekatere vrste z globljim koreninskim sistemom, kot so rdeča pesa, različne vrste čebule, paprika in sončnice. Sončnica namreč sprošča kemično spojino, ki preprečuje rast stročjega fižola, medtem ko se paprika agresivno širi, čebula pa sprošča snov, ki ubija koristne bakterije v bližini korenin stročjega fižola.
Faza mirovanja
Glede na to, da je stročji fižol enoletna rastlina, nima faze mirovanja, ampak ga vsako leto ponovno posejemo. Semena iz preteklega leta je mogoče shraniti, vendar jih ne pustimo v zemlji, temveč jih ustrezno shranimo, da jih lahko posejemo, ko pride sezona.
Sajenje
To enoletno rastlino v obdobju od pomladi do jeseni posejemo vsaka 2 tedna neposredno v tla ali v posodo s predhodno pripravljeno zemljo. Če stročji fižol neposredno posejemo v tla, naj bo to na globini 2,5 cm, saj je koreninski sistem precej plitev, sajenje v posode pa zahteva setev posameznih semen, če rastline ne nameravamo presaditi. V tem primeru uporabimo biorazgradljive posode s premerom približno 20 cm.
Medsebojna razdalja med dvema sadikama pri sajenju na prosto ne sme biti manjša od 10 cm, medvrstna razdalja pa 45 - 60 cm. Posadimo v dvignjene gredice z zalivalnimi jarki med njimi, tla naj bodo dobro odcedna, izogibamo pa se glinenim tlom, ki zadržujejo odvečno vodo. Sadimo na sončno lego, pri čemer se izogibamo senci, ki preprečuje napredovanje rastline in posledično zmanjša pridelek.
Sejanje
Semena lahko posejemo neposredno na prosto ali v posodo v zaprtem prostoru, načeloma pa je postopek setve enak, paziti moramo le na čas setve, saj setev na prostem zahteva toplejše vreme in višje temperature, setev v zaprtih prostorih pa lahko opravimo kadarkoli. Za setev na prostem potrebujemo bogata in dobro odcedna tla, obogatena s preperelim gnojem ali vrtnim kompostom, sadimo pa v ilovnata tla na medsebojni razdalji 15 cm in na globini 2,5 cm.
Če nastopijo težave pri kalitvi, zadošča, da seme pred setvijo za 30 minut namočimo v vodi, nato ga položimo med dve papirnati brisači in shranimo do setve, najkasneje naslednji dan. Za setev v zaprtih prostorih je potrebno uporabiti majhne posode, v katere bo vsako seme posejano na globini 5 cm, nato pa ga postavimo na okensko polico, da pospešimo proces kalitve. Po kalitvi je rastlina pripravljena za presaditev na prosto.
Sajenje sadik
Ne glede na to, ali sadimo stročji fižol neposredno v tla ali v posodo, je najbolje počakati na pomlad. Posadimo ga na mesto, ki je izpostavljeno sončni svetlobi, sajenje na senčno mesto pa ni priporočljivo, ker zmanjša kalitev in pridelek. Če sadimo na prostem, naj bo izkopana jama dovolj velika in predhodno napolnjena z organskim gnojilom, nato rastlino posadimo, tla okoli nje pa zastremo.
Stročji fižol sadimo samostojno ali v kombinaciji s kompatibilnimi rastlinami, ki nimajo globokega koreninskega sistema, kar otežuje razvoj primarne rastline. Takoj po sajenju je priporočljivo vsakodnevno zalivanje zjutraj ali zvečer. Zalivamo pod rastlino, brez škropljenja listov, saj s tem dodatno olajšamo razvoj nekaterih bolezni ali privabljanje škodljivcev. Ne glede na to, ali gre za jamo na prostem ali novo posodo, v katero presadimo rastlino, jim je skupno, da morajo imeti dober drenažni sistem, saj nepotrebno zadrževanje vode vodi do okužbe z gnitjem korenin, posledično do rastlina prejme velike nepotrebne količine vode, kar povzroči propadanje celih sadik.
Gojenje na vrtu
Sajenje na prostem je značilno za območja z zmernim podnebjem, torej za območja, kjer so zime mile in temperatura ne pade pod 9°C. Stročji fižol posadimo na mesto, kjer bo zaščiten pred neposrednimi sunki vetra, ki lahko rastlino nepopravljivo poškodujejo, in kjer bo dnevno izpostavljen veliki količini sončne svetlobe. Grmičaste (nizke) vrste stročjega fižola sadimo na razdalji 7 - 10 cm, visok stročji fižol (preklar) pa na razdalji 75 cm. Možno je tudi sajenje na večji razdalji, zlasti če gre za združevanje rastlin znotraj rodu ali v kombinaciji z drugimi enoletnimi ali trajnimi rastlinami, pri čemer zalivamo samo spodnji del rastline in se izogibamo škropljenju po listih.
Gojenje v rastlinjaku
Stročji fižol lahko uspešno posadimo v rastlinjak, če imamo ustrezne pogoje, kot so bogata tla, dovolj svetlobe, vlage in temperatura med 10 - 29°C. Po sajenju nanesemo rahlo gnojilo, kalitev pa lahko pričakujemo v 5 - 10 dneh. Za rast in razvoj sta sicer potrebni svetloba in toplota, vendar pa lahko neposredna sončna svetloba skozi rastlinjak poškoduje listje, kar sčasoma povzroči njihovo odpadanje. Rastlino lahko trajno posadimo v rastlinjak ali pa jo po določenem času presadimo na prosto oz. v drugo večjo posodo.
Gojenje v posodah
Posoda, v katero bomo posadili stročji fižol, naj bo globoka približno 15 - 20 cm z veliko drenažnimi luknjami, da lahko voda nemoteno odteka. Najbolje je uporabiti biološko razgradljive posode ali lesene sode, da se lahko koreninski sistem pravilno razvije. Posodo s posajenim stročjim fižolom postavimo na sončno mesto v vrtu, kjer ni izpostavljenosti senci in neposrednim sunkom vetra. Glede na to, da potrebuje stročji fižol za kalitev višjo temperaturo, je priporočljivo posodo postaviti ob južno steno, ko fižol dozori, pa posodo postaviti na mesto, kjer bo temperatura nekoliko nižja, a bo dnevno število ur sončne svetlobe nespremenjeno.
V približno 25 cm široke in globoke posode je možno posejati več semen, medsebojna razdalja med dvema tako posejanima semenoma pa naj bo približno 10 cm. V posodo je potrebno položiti plast perlita ali vermikulita, ki odlično zadržujeta vodo, nato pa jo napolnimo z organsko zemljo. Zalivamo dnevno, mesečno pa gnojimo s tekočim ali granuliranim gnojilom.
Vzdrževanje nasada
Rastline posadimo na medsebojno razdaljo 7 - 10 cm, včasih pa je ta razdalja lahko tudi večja, približno 75 cm, če gre za sajenje visokega stročjega fižola (preklar).
Tla lahko zastremo z organskim kompostom, kot je suha trava ali slama, da preprečimo nenadzorovano prodiranje vode v koreninski sistem in nepotrebno nastajanje plevela.
Sadikam je zaželeno zagotoviti 6 - 8 ur sončne svetlobe in minimalno senco, da lahko redno obrodijo.
Rastlino je potrebno redno zalivati, zlasti poleti in potrebuje dobro odcedna tla, ki omogočajo odvajanje odvečne vode. Stročji fižol zalijemo takoj, ko se zgornja površina tal posuši, kar je približno 2,5 cm na teden.
Nega
Stročji fižol je enostaven za vzdrževanje, saj je potrebno le občasno odstraniti rumene liste in tudi tiste sadike, ki so propadle zaradi kakšne bolezni, da se bolezen ne razširi na druge sadike. Najbolje uspeva na dobro odcednih in ilovnatih tleh, ki jih moramo zastreti, da preprečimo pojav plevela. Zalivamo ga vsak dan, predvsem takoj po sajenju in med cvetenjem. Najbolje prenaša lego na neposredni sončni svetlobi, kjer je zaželeno kombiniranje z drugimi enoletnimi in večletnimi rastlinami.
Obrezovanje ni potrebno, saj gre za enoletno rastlino, ki ob koncu ciklusa cvetenja odmre, naslednje leto pa je priporočljivo sajenje na drugo mesto v vrtu, da se lahko zemljišče, na katerem je bil trenutno posajen stročji fižol, obnovi.
Zalivanje
Stročji fižol zahteva redno zalivanje, predvsem v obdobju rasti in ob višjih temperaturah, ko se priporoča zalivanje v zgodnjih jutranjih ali poznih večernih urah izključno na dnu rastline, torej nikoli po listih, kar lahko le pospeši proces gnitja in privabi številne škodljivce in žuželke. Zalivamo vsaj dvakrat tedensko, poleg tega pa je možen tudi sistem kapljičnega namakanja. Zaradi plitvih korenin je priporočljivo tla zastreti, da lahko zadržijo potrebno količino vode, saj zaradi pomanjkanja vode rastlina preneha cveteti ali pa je število cvetov manjše.
Gnojenje
Stročji fižol je potrebno gnojiti, kar je najbolj priporočljivo pred sajenjem, čeprav po sajenju tudi ni prepozno. V že pripravljene gredice dodamo gnojilo ali kompost približno 2 tedna pred sajenjem, nato pa sledi sajenje. Glede na to, da stročji fižol veže dušik v tleh, ni priporočljivo uporabljati gnojil z višjo vsebnostjo dušika, saj to lahko povzroči povečano število listo in odsotnost plodov.
Najbolje je uporabiti gnojilo 10-10-10 ali 10-20-10 v sloju 7 - 10 cm, lahko pa uporabimo tekoča gnojila, suha granulirana gnojila in organska gnojila. Gnojenje lahko izvajamo tudi po sajenju, prekomerno gnojenje v kateri koli fazi rasti in s katerim koli gnojilom pa lahko povzroči zmanjšan pridelek cvetov in kasneje plodov.
Razmnoževanje
Stročji fižol razmnožujemo izključno s semeni, ki jih lahko sejemo v obdobju od pomladi do jeseni, odvisno od vrste. Možno je kupiti že pripravljena semena ali pa uporabiti semena, ki smo jih shranili prejšnjo sezono. Spomladi, ko mine nevarnost pozebe, semena posejemo neposredno v predhodno pripravljena in pognojena tla. Seme iz prejšnjih sezon lahko hranimo 3 - 4 leta, medtem ko so hibridne vrste bolj občutljive in manj odporne.
Poleg setve na prostem, je možno tudi sejanje v posode, ki morajo biti biološko razgradljive in široke približno 20 cm, vsako seme posejemo posebej, nato pa ga prekrijemo z zemljo v plasti 5 cm in enakomerno zalivamo 2 - 3 tedne. Tako posejan stročji fižol lahko prenesemo na prosto, ko so temperature nad 10°C.
Presajanje
Stročji fižol je možno presajati, vendar tega zaradi plitvega koreninskega sistema ne priporočamo. Če ga presajamo, naj bo to vsaj 2 tedna po zadnji pozebi, ko je temperatura okoli 13°C, pred tem pa moramo sadiko, ki jo presajamo, vsak dan za nekaj ur dati na prosto, da se privadi na temperaturna nihanja. Sadike so pripravljene za presajanje 13 - 15 dni po setvi, ko so visoke 5 - 7 cm. Presadimo jih v predhodno pripravljeno jamo, ki jo napolnimo z uravnoteženim gnojilom, zelenim peskom ali kostno moko in posadimo na medsebojni razdalji 15 cm in na medvrstni razdalji 60 cm.
Pomlajevanje
Čeprav to ni običajno, lahko stročji fižol pomladimo tako, da ga porežemo in pustimo le približno 10 cm dolgo rastlino. Nato ga pognojimo z gnojilom 5-10-1. Porezan stročji fižol potrebuje vsaj približno 2,5 cm vode na teden.
Redčenje
Rastlino lahko redčimo z odstranjevanjem rumenih listov, stranskih poganjkov, lahko pa tudi z odstranjevanjem sadik, če so pregosto posajene. Glede na to, da stročji fižol sadimo na manjši razdalji, bomo z redčenjem na razdaljo 10 - 15 cm omogočili razrast stročjega fižola, ki bo dobil grmičast videz ter zagotovili ustrezno kroženje zraka med sadikami, kar zmanjšuje možnost pojava in širjenja bolezni. Šibkejše sadike odstranimo z ostrimi in razkuženimi škarjami ali ročno, pri tem pa pazimo, da ne poškodujemo korenin ostalih sadik.
Priprava na naslednjo sezono
Glede na to, da je stročji fižol enoletna rastlina, ga pozimi ni mogoče negovati kot nekatere trajnice, ki jih je potrebno pripraviti na naslednjo sezono. Sadiko porežemo do dna, korenino pustimo v zemlji, da zgnije. Semena iz prejšnjega leta lahko pustimo, vendar stročjega fižola ni priporočljivo gojiti na istem mestu vsaj 3 leta, da se zemlja lahko obnovi. S sajenjem na isto mesto tvegamo pojav bolezni ter nenadzorovano bujno rast listov ob izostanku pridelka.
Bolezni
Stročji fižol je zaradi vlažnega okolja, v katerem se nahaja, lahka tarča številnih bolezni, najpogostejše bolezni pa so pepelovka, antraknoza in ožig.
Pepelovka
Pepelasto plesen oz. pepelovko povzroča glivica Erysiphe polygon in je najpogostejša bolezen, ki napade stročji fižol. Prizadeti so vsi nadzemni deli rastline, na zgornji površini listov pa se pojavijo bele lise, ki se postopoma razširijo na druge dele rastline. Okuženi listi se začnejo zvijati in upogibati navzdol ter rjaveti, dokler popolnoma ne odpadejo. Že oblikovan plod bo ovenel, bolezen pa se lahko nenadzorovano razširi na druge sadike, če je pravočasno ne zdravimo.
Pojav pepelaste plesni lahko zmanjšamo, če rastlino ustrezno zalivamo tako, da škropimo le spodnji del, pri čemer se izogibamo močenju listov. S kombinacijo sode bikarbone in tekočega mila dobimo fungicid, ki to bolezen uspešno pozdravi.
Antraknoza
Antraknoza (lat. Glomerella cingulata) je bolezen, ki jo povzroča glivica Colletotrichum guaranicola, kaže pa se v obliki rjavih peg na listih. Če okužbe ne začnemo zdraviti pravočasno, se zelo hitro razširi na druge pridelke.
Okužene sadike je potrebno takoj odstraniti, z zastiranjem tal okoli rastline pa preprečimo, da bi prejela veliko količino vode, kar pospešuje nastanek in širjenje bolezni. Okužba z antraknozo se lahko prenese tudi na semena, ki jih je potrebno obdelati z vročo vodo ali raztopino belila. Za preprečevanje pojava in širjenja bolezni je mogoče uporabiti številne fungicide, prekomerna uporaba pa povečuje odpornost patogenov, kar povzroča škodo ljudem in okolju.
Ožig
Ožig povzroča bakterija Xanthomonas axonopodis pv. phaseoli, ki se pojavlja na skoraj vseh vrstah stročjega fižola. Napade vse dele rastline, tudi semena, okužbo pa prepoznamo po pojavu peg na listih, ki so rumeno rjave barve in običajno nastanejo na robovih listov, lahko pa se pojavijo tudi na sredini listov. Zaradi napada ožiga so rastline videti ožgane, stebla pa se obarvajo rdeče-rjavo brez rumenih robov in brez peg. Okužba semena se kaže v krčenju semen in slabi kalitvi, čemur sledi pojav rjavih peg.
Okužba se lahko prenaša z vodo, zemljo in drugimi žuželkami, za razvoj bolezni pa je potrebna temperatura 28 - 32°C, toplo in vlažno vreme, ki mu sledi dež. Za zatiranje ožiga lahko uporabite baktericidno pršilo.
Škodljivci
Stročji fižol je tako kot za bolezni dovzeten tudi za napade različnih škodljivcev, ki lahko rastlino nepovratno uničijo, tako da je edina rešitev izločitev sadike iz kolobarja. Najpogosteje se ga lotevajo škodljivci, kot so listne uši, fižolovi listni hrošči, polži in pajkove pršice.
Listne uši
Listne uši (lat. Aphidoidea) so škodljivci, ki se zbirajo na spodnji strani listov stročjega fižola v skupinah, jedo liste, pri čemer naredijo drobne luknjice in sproščajo lepljivo snov, imenovano medena rosa, zaradi katere listi spremenijo barvo in sčasoma ovenijo. Topli in vlažni pogoji so idealni za življenje listnih uši.
Pojav listnih uši lahko preprečimo z izogibanjem sajenju več sadik na prekratki razdalji in z umivanjem listov z vodo. Ekološki izdelki, ki jih lahko uporabimo, so repično olje, pri večjih okužbah pa uporabimo insekticidno milo ali raztopino česna in detergenta za pomivanje posode ter tudi kombinacijo kislega mleka, vode in moke.
Fižolov listni hrošč
Fižolov listni hrošč (lat. Cerotoma trifurcata) je rumeno zelen škodljivec, ki se prehranjuje na spodnji strani listov in je aktiven od maja do junija ter od julija do septembra. Zaradi hranjenja z listno maso ostanejo v listih velike luknje, kar povzroči propadanje listov.
Nevarnost napada bomo zmanjšali tako, da sajenje prestavimo na toplejše vreme, ki za tega škodljivca ni primerno, najboljši čas za sajenje pa je od 12. - 16. ure, ko je najtopleje. Škodljivca odstranimo ročno ali s pesticidi.
Polž
Polž je škodljivec, ki se loti mladih sadik tako, da objeda njihove liste in tudi gnile liste, ki so pod sadiko. Pušča sluzasto sled in dela luknje v listih, zaradi česar listi porumenijo in odpadejo. Polžev ne moremo izkoreniniti, lahko pa uporabimo preventivne ukrepe.
Čeprav to pri stročjem fižolu ni priporočljivo, je mogoče polže zatirati s presajanjem sadike, z grabljenjem zemlje in z odstranjevanjem odpadlega listja ter s postavitvijo pregrad. Možnost napada zmanjšamo s sajenjem mete ali sivke ob vznožju in okoli rastline, prav tako pa tudi z uporabo kavne usedline ali zdrobljenih jajčnih lupin, ki jih potresemo okoli stročjega fižola.
Pajkova pršica
Pajkova pršica (lat. Aculops cannabicola) je vrsta škodljivca, ki povzroča venenje rastlin. Pršice so majhne in očem skoraj nevidne ter združene v kolonijah. Prehranjujejo se na vseh delih listov, najlažje pa jih opazimo na spodnji strani listov. Zaradi tega ima rastlina zmanjšano sposobnost rasti in napredovanja, kar vključuje prezgodnji zaostanek v rasti in pojav rumenih listov.
Pri stročjem fižolu lahko poskusite z naravnimi metodami, kot je odstranjevanje okuženih sadik ali s pritegovanjem naravnih sovražnikov. Če to ne deluje, lahko uporabite insekticide, kot sta milo in olje na osnovi oljne ogrščice ali neema.
Uporaba
Stročji fižol je rastlina, ki se že stoletja uporablja v kulinariki za pripravo različnih jedi in je eno najbolj zdravih živil, bogatih z vitamini, kalcijem, železom in magnezijem. Ima tudi visoko vsebnost vlaknin, hkrati pa je zanj značilna nizka vsebnost kalorij. Zaradi vitaminov, ki pozitivno vplivajo na zdravje kože, se uporablja tudi v kozmetični industriji.
Nabiranje
Ko napoči čas za nabiranje stročjega fižola, ga lahko nabiramo vsak dan, saj bolj ko ga nabiramo, hitreje rastejo novi stroki. Čeprav je odvisno od sorte, je stročji fižol primeren za nabiranje običajno 10 tednov po sajenju. Nabiramo ga, ko je svež, medtem ko notranja semena še niso razvita in so široka približno kot svinčnik. Običajno počakamo, da so stroki dolgi približno 7 cm. Stročji fižol je priporočljivo nabirati zjutraj, ko je sladkor najvišji, nabiramo pa ga lahko ročno ali s škarjami, da ne poškodujemo sadike.
Če stročji fižol gojimo v velikih nasadih, kjer ročno obiranje ni mogoče, uporabimo stroje, nato pa nabrane stroke odpeljemo v obrate, kjer jih očistimo in porežemo.
Skladiščenje
Nabran stročji fižol lahko teden dni hranimo v hladilniku, blanširanega in zamrznjenega pa do enega leta. Shranjujemo ga v plastičnih vrečkah ali hermetično zaprtih posodah, posušenega pa lahko hranimo na hladnem pri idealni temperaturi okoli 7°C. Semena stročjega fižola shranimo za naslednje leto tako, da jih odstranimo in do pomladi damo v plastično posodo, papirnato vrečko ali ovojnico, ko se spet začne sezona sajenja.
Ozimnica
Kulinarika
Stročji fižol je zelo razširjen v kulinariki, zaradi nizke kalorične vrednosti, (100 g ima 347 kcal), pa ga lahko uživamo dnevno. Uporablja se za pripravo enolončnic, solat, prilog, pa tudi v kombinaciji s sezamovim in olivnim oljem. Lahko ga tudi poparimo in skuhamo juho v kombinaciji z šampinjoni in čebulo.
Kozmetika
Stročji fižol v prahu se pogosto uporablja za izboljšanje teksture kože, saj je bogat z vitaminoma A in C, z odstranjevanjem odmrlih celic pa daje svetlejšo in mehkejšo kožo. Vsebuje naravno hialuronsko kislino, ki je odlična v boju proti staranju kože in zastajanju vode. Poveča tudi sintezo kolagena, kar daje bolj zdrav videz, čisti toksine iz kože in pomaga zmanjšati kožne izpuščaje, herpes in razjede.
Medicina
Stročji fižol je zelo zdravo živilo, saj vsebuje 2 g sladkorja na 100 g ter je bogat z antioksidanti, ki pomagajo zmanjšati tveganje za bolezni. Izboljšuje zdravje črevesja in zaradi visoke vsebnosti folatov in vitamina B pomaga ohranjati zdravo nosečnost. Prav tako zahvaljujoč vitaminu K pomaga ohranjati zdravje kosti.
Zanimivosti
Zeleni stročji fižol je bil pred tisočletji odkrit v Andih, v Ameriko pa ga je prinesel Krištof Kolumb, ki ga je pozneje leta 1493 vrnil v Evropo. Skozi stoletja so se razvile številne vrste stročjega fižola in šele leta 1962 je prišlo do največjega razvoja stročjega fižola s pojavom vrste Bush Blue Lake.
Dan stročjega fižola praznujemo 6. januarja. na dan smrti slavnega znanstvenika Gregorja Mendla, ki je opazoval in gojil različne sorte stročjega fižola, njegovi poskusi pa so bili osnova sodobne genetike.
Za prvo risbo stročjega fižola iz leta 1542 je zaslužen nemški zdravnik Leonhart Fuchs, njemu v čast je bil ustvarjen rod Fuchsia. Stročji fižol je tretja najbolj priljubljena zelenjava za paradižnikom in papriko.
Severna Dakota je največja pridelovalka stročjega fižola, saj predstavlja 32% nacionalne proizvodnje, sledita ji Michigan s 17% in Nebraska z 11%. Vsako leto je zadnja sobota v juliju rezervirana za festival zelenega fižola, ki poteka v Gruziji.
Grški filozof in matematik Pitagora ni hotel jesti stročjega fižola, ker je verjel, da gredo duše skozi njegova stebla v podzemlje, prav tako pa ni hotel hoditi po poljih stročjega fižola.
Foto: genniebee512 / Pixabay
Dodaj odgovor