Leča (lat. Lens culinaris) je enoletna rastlina iz družine metuljnic (Fabaceae). Imenujemo jo tudi navadna leča. Izvor te rastline ni znan, čeprav se kot pradomovina leče včasih omenjata Južna Evropa in zahodni del Azije. Danes jo največ gojijo v Indiji, Turčiji, Kanadi in Iranu.
Najbolj znane metuljnice so različne vrste stročjega fižola, pa tudi grah, bob, čičerika, arašidi, akacija, rožičevec, soja ter celo detelja in triplat.
Leča je zelnata rastlina, ki lahko zaradi pol pokončnega in razvejanega stebla zraste v višino 14 - 40 cm. Ima šibko razvejano korenino, ki je plitva in vsebuje veliko vozličkov. Izmenični parno pernati listi vsebujejo 2 - 8 parov manjših ovalnih lističev. Drobni dvospolni cvetovi so nepravilni in komaj opazni, rastejo na pecljih na zgornji strani pazduh listov. Na posameznem kolenu je lahko en cvet ali skupaj po 2 - 4 cvetovi, ki so večinoma bele, rožnate ali vijolične barve. Venčni listi so podobni metulju, pestič pa ima razširjeno plodnico.
Čas cvetenja je od maja do julija, leča najprej zacveti na spodnjih vejah, nato pa na vrhu stebla. Po oploditvi se oblikujejo stroki z enim ali dvema majhnima ploščatima semenoma v obliki leče.
Leča je dragoceno prehransko živilo, ki uspeva na skoraj vseh vrstah tal. Sadimo jo predvsem na območjih s toplim podnebjem.
Sorodniki
Vrste
Semena leče so različnih barv in glede na to ločimo tudi vrste leče (npr. črna leča, rjava leča, rdeča leča, rumena leča in zelena leča).
Črna leča
Beluga ali črna leča je izjemno bogata z beljakovinami in železom ter minerali, vlakninami in vitamini B. Zaradi podobnosti s kaviarjem jo imenujejo tudi beluga. Je blagega okusa in je zaradi svoje temne barve idealna za okrasitev jedi. Pred kuhanjem je ni potrebno namakati.
Rjava leča
Rjava leča je v naših krajih precej pogosta in lahko rečemo, da je najpogostejša vrsta leče. Rjava barva se razlikuje glede na to, ali gre za indijsko, nemško ali špansko rjavo lečo. Ima debelo ovojnico, zato jo je potrebno pred kuhanjem vsaj dve uri namakati.
Rdeča leča
Rdeča leča se imenuje tudi oranžna leča, ker jo lahko najdemo tudi v odtenkih te barve. Ta vrsta leče je na trgu najslajša in najbolj sveža. Je lahko prebavljiva in je ni potrebno namakati, kuha pa se 15 do 20 minut. Ne vsebuje maščob, bogata pa je z vlakninami in beljakovinami.
Rumena leča
Rumena leča je pravzaprav olupljena rjava ali zelena leča. Zanjo je značilna mokasta struktura in blaga aroma po oreščkih. Pred kuhanjem je ni potrebno namakati, ker je zunanja, trda ovojnica že odstranjena, zato se kuha zelo kratek čas - manj kot 10 minut. Po kuhanju ohrani rumeno barvo.
Zelena leča
Za razliko od rumene in rdeče leče se zelena leča veliko pogosteje uporablja v severnih državah. Izvira iz francoskega mesta Le Puy-en-Velay, zato jo imenujejo tudi francoska zelena leča. Ima precej trdo in sijočo zunanjo ovojnico ter rahlo pikanten okus. Glede na pripravo in kuhanje se najdlje kuha zelena leča (približno 45 minut), ki jo je pred kuhanjem dobro vsaj dve uri namakati v vodi, ker je ovojnica precej trda.
Gojenje
Gojenje leče ni pretirano zahtevno. Z upoštevanjem nekaj preprostih priporočil, ki se nanašajo na kolobarjenje, zalivanje, gnojenje in razmnoževanje, je mogoče vzgojiti zdravo in plodno rastlino.
Tla
Prednost leče je, da uspeva na različnih tleh ter dobro prenaša rahlo slana in bazična tla. Najbolj ji ustrezajo strukturirana, globoka in rodovitna tla, ki imajo nevtralno pH vrednost. Glede obdelave tal velja za lečo enako kot za vse metuljnice, kar pomeni, da je potrebno jeseni zemljo preorati do globine 30 cm, površinsko plast pa drobno zdrobiti, saj lečo v tla posejemo izredno plitvo.
Podnebje
Leča je rastlina, ki uspeva in raste v toplem podnebju ter zahteva veliko svetlobe. Minimalna temperatura za kalitev rastlin je 15°C, najugodnejša temperatura pa je 18 - 21°C. Najbolj ugodna temperatura za rast in razvoj rastline je 24°C, kar vključuje tudi zmerno vlažnost zraka in tal.
Čas sajenja
Lečo sejemo pozno spomladi, običajno maja, ko mine zadnja nevarnost pozebe. Dolžina vegetacije zgodnjih sort je od 80 do 110 dni, poznih sort pa od 125 do 190 dni.
Kolobarjenje
Pred sajenjem leče je priporočljivo gojiti rastline, ki lahko vežejo dušik iz zraka in ga shranijo v zemlji. Tako bomo izboljšali kakovost tal in zagotovili dovolj dušika za rast leče. Grah je ena od rastlin, ki se priporoča kot predposevek za gojenje leče, ker ima podobne potrebe po hranilinih snoveh in je sposoben vezati dušik v tleh. Detelja in lucerna sta tudi dobri možnosti, ker izboljšata kakovost tal ter zagotavljata dovolj dušika za rast in razvoj leče. Prav tako lahko predhodno gojimo tudi gorjušico, saj hitro raste in prekrije tla, preprečuje erozijo in izboljšuje strukturo tal.
Kolobarjenje posevkov kot so pšenica, ječmen, lucerna, oves, repa, črna redkev, oljna ogrščica ali koruza, prav tako pomaga ohranjati kakovost tal ter zmanjšati škodljivce in bolezni, ki lahko vplivajo na gojenje leče. Koruza lahko deluje kot opora za lečo ter ji omogoča, da pleza in se širi. Koruza lahko leči nudi tudi senco in zaščito pred soncem.
Krompir lahko pomaga izboljšati kakovost tal in zagotavlja dovolj dušika, vendar ga kot predhodno kulturo za gojenje leče ne priporočamo, saj lahko povzroči povečano rast plevela, plevel pa je lahko pri gojenju leče resen problem.
Pomembno je, da se pri gojenju leče izogibate gojenju rastlin, kot so čebula, česen, redkvice in redkev, saj lahko vplivajo na njeno rast in kakovost. Prav tako se je potrebno izogibati rastlinam, ki so dovzetne za podobne bolezni in škodljivce kot leča, da zmanjšamo tveganje njihovega prenosa. Na primer, poleg leče ni priporočljivo gojiti korenja, peteršilja ali zelene, ker se lahko vse te kulture lahko okužijo z enakimi vrstami bolezni kot leča. Tudi nekatere rastline, kot so sončnice, soja in druge metuljnice, ki imajo podobne potrebe po hranilnih snoveh kot leča, niso priporočljive za gojenje poleg leče, saj lahko zmanjšajo kakovost tal in vplivajo na uspešnost gojenja leče.
Faza mirovanja
Leča ima fazo mirovanja, ki običajno nastopi, če jo posejemo jeseni ali pozimi. To fazo imenujemo diapavza in lahko traja več tednov ali celo več mesecev. V tej fazi semena leče ne bodo vzklila, tudi če so pogoji ugodni za rast (npr. primerna temperatura in vlažnost tal).
Diapavza leče je naravni proces, ki pomaga semenu preživeti neugodne razmere in zagotavlja, da seme kali v optimalnih pogojih. Da semena leče zapustijo stanja mirovanja in začnejo kaliti, jih običajno posadimo spomladi, ko temperatura tal doseže optimalno raven in so semena prejela dovolj vode ter hranilnih snovi za rast.
Sajenje
Lečo lahko posejemo ali posadimo sadike. Sajenje sadik je redkejše, saj leča hitro raste in njena semena zlahka vzklijejo. Sadike lahko vzgojite doma ali kupite pri lokalnih pridelovalcih ali v vrtnih centrih. Ko sadike dosežejo višino 5 - 10 cm, jih lahko presadimo na prosto. Pri sajenju semen je potrebno zagotoviti zadostno vlažnost in hranilne snovi. Leča preide tudi skozi fazo mirovanja, ki lahko traja več tednov ali mesecev, odvisno od pogojev sajenja.
Sejanje
Priporočljivo je, da semena leče neposredno pred setvijo za en dan namočite. Če so semena namočena v raztopini rastnega bio stimulatorja, lahko pričakujemo znatno povečanje produktivnosti leče, hkrati pa se bo povečala sposobnost preživetja in odpornost poganjkov proti mrazu. Seme je potrebno po namakanju posušiti, preden ga posejemo.
Pri mehanizirani pridelavi lečo sejemo s sejalnico na globino 3 - 5 cm. Ob tem je potrebno zagotoviti medvrstno razdaljo 15 - 30 cm in 65 - 90 kg/ha semen. Mere so odvisne od absolutne teže in uporabne vrednosti. Lečo je priporočljivo sejati na ožji razdalji (približno 12 cm), da rastlina dobro izkoristi vegetacijsko površino in pospeši prekrivanje tal ter zmanjša izgubo vode iz tal in pojav plevelov. Po drugi strani pa je možno lečo gojiti in saditi kot kalčke, torej tako, da semena namočimo v vodo in pustimo vlažna več dni.
Sajenje sadik
Sadike leče posadimo na prosto, ko so dovolj močne in zdrave za presajanje, običajno potem, ko dosežejo višino 5 - 10 cm. Sadike je potrebno presaditi v vlažno zemljo, ki je dobro odcedna in obogatena z organsko snovjo. Razdalja med sadikami naj bo približno 5 - 10 cm, razdalja med vrstami pa približno 30 - 45 cm. Sadike je potrebno previdno odstraniti iz lončkov ali kalilnikov in jih presaditi v jamice, ki so nekoliko večje od korenin sadik. Po sajenju jih dobro zalijemo, da zagotovimo zadostno vlažnost za nadaljnjo rast in razvoj. Ob pravilni negi in vzdrževanju bodo sadike leče hitro zrasle in bo lečo po 2-3 mesecih mogoče nabrati.
Gojenje na vrtu
Leča ima raje zmerno toplo vreme in jo lahko spomladi in jeseni gojimo na večini območij. Najbolje uspeva v dobro odcednih, humusnih tleh s pH vrednostjo med 6,0 in 7,5. Tla pred sajenjem dobro pripravimo z dodajanjem organskih snovi, da izboljšamo strukturo tal in zagotovimo zadostno količino hranilnih snovi. Pred setvijo je potrebno tla dobro zaliti, da zagotovimo zadostno vlažnost. Semena sejemo na globino 2 - 3 cm z razdaljo 5 - 10 cm med sadikami in 30 - 45 cm med vrstami.
Leča ne mara preveč vlage, zato je pomembno, da se izogibamo pretiranemu zalivanju. Vendar pa je potrebno ves čas rasti in razvoja ohranjati vlažnost tal. Leči prav tako ne ustreza prehladno vreme, zato ji je pomembno zagotoviti dovolj sončne svetlobe in toplote. Ob pravilni negi in vzdrževanju bo leča hitro zrasla in jo lahko naberete po približno 2 - 3 mesecih.
Gojenje v rastlinjaku
Lečo lahko sadimo in gojimo v rastlinjaku, še posebej na območjih s hladnejšim podnebjem, saj lahko rastlinjak uporabimo za zaščito rastlin pred mrazom in nenadnimi temperaturnimi spremembami. Tla v rastlinjaku je potrebno pred sajenjem pripraviti z dodajanjem organskih snovi in gnojil, da zagotovimo dovolj hranilnih snovi. Semena sejemo na globino 2 - 3 cm z razdaljo 5 - 10 cm med sadikami in 30 - 45 cm med vrstami, kot pri sajenju na prostem. Pomembno je zagotoviti dobro kroženje zraka, da preprečimo razvoj glivic in drugih bolezni.
Gojenje v posodah
Za gojenje leče v posodah morate izbrati posodo z velikostjo in premerom najmanj 20 cm ter višino 20 - 30 cm. Zemljo pripravimo tako, da zemljo za rože zmešamo z dodatkom komposta ali gnojila, da zagotovimo zadostno količino hranilnih snovi. Seme leče je potrebno pred sajenjem namakati v vodi vsaj 4 ure, idealno 12 ur, da se izboljša kaljivost. Po namakanju semena posejemo v posodo z globino 2 - 3 cm, razdalja med semeni pa naj bo približno 3 cm.
Posodo postavimo na sončno in toplo mesto, tla pa vzdržujemo vlažna, a ne premokra. Po približno 2-3 tednih, ko se pojavijo rastline, je potrebno redno zalivanje, pri čemer je potrebno zagotoviti, da je zemlja vedno vlažna, vendar ne prepojena.
Leča v posodah potrebuje veliko sončne svetlobe in toplote, zato ji je pomembno zagotoviti dovolj sončne svetlobe in temperaturo med 15 - 30°C. Leča bo hitro zrasla in po približno 2 - 3 mesecih jo lahko naberete.
Nega
Vzdrževanje in nega leče vključujeta prej omenjena priporočila glede zalivanja in gnojenja ter glede obdelave in vzdrževanja tal pred in po sajenju. Leče praviloma ne sejemo v suho zemljo, če pa se to zgodi, je potrebno tla po setvi povaljati. Če na površini nastane skorja, jo zdrobimo z rotacijsko ali lahko brano. Okoli leče je potrebno tudi redno odstranjevati plevel, saj lahko prepreči njeno rast. Če leča raste preveč gosto, odvzema svetlobo drugim rastlinam in ovira njihov razvoj, zato lahko odvečno lečo odstranimo. Potrebno je upoštevati, da je ena bolj zdrava rastlina boljša od več šibkih in slabo rodnih rastlin.
Zalivanje
Leča je hvaležna rastlina za gojenje, saj glede vode nima prevelikih zahtev. Zelo dobro prenaša sušo, pa tudi stoječo vodo po močnem deževju. Razumljivo pa je, da pomanjkanje vode lahko še vedno negativno vpliva na rastlino v času cvetenja, oploditve in oblikovanja zrn, zato je potrebno rastlini v teh fazah zagotoviti redno zalivanje.
Gnojenje
V prvih fazah razvoja rastline lahko uporabimo dušikova gnojila, da rastlini zagotovimo zadostno količino dušika. Kasneje rastline ni potrebno dodatno gnojiti, ker bo sama porabila atmosferski dušik. Osnovno gnojenje je najboljše v razmerju 500 do 600 kg NPK 7-14-21 ali 8-16-24.
Razmnoževanje
Leča se razmnožuje s semeni, pri čemer je potrebno upoštevati pravila za sajenje semen.
Presajanje
Leče običajno ne presajamo, saj se bolje prilagodi mestu, kjer je posajena, in ima plitek koreninski sistem, ki ni preveč odporen na presajanje. Zato jo je priporočljivo posejati neposredno na mesto, kjer bo rasla. Če je lečo še vedno potrebno presaditi, je to potrebno storiti zelo previdno, da ne poškodujete koreninskega sistema. Najboljši čas za presajanje leče je takrat, ko rastline še niso previsoke in imajo le nekaj listov.
Pred presajanjem je potrebno pripraviti zemljo in narediti majhne jamice ali utore, v katere bodo položene sadike leče. Ko so rastline previdno odstranjene iz zemlje, jih je potrebno prenesti v jamice in jih obilno zaliti, da jim zagotovite dovolj vlage za okrevanje.
Pomlajevanje
Leča je enoletna rastlina, kar pomeni, da običajno ne potrebuje pomlajevanja, saj bo zaključila življenjski cikel, ko bo dozorela in proizvedla semena. Če pa rastline ne odstranimo, ko dozorijo semena, lahko starejše rastline olesenijo in postanejo manj produktivne. V tem primeru lahko lečo pomladimo, da spodbudimo nadaljnjo rast.
Pomlajevanje leče običajno izvajamo potem, ko se rastline posušijo in porumenijo. Skrbno je potrebno odstraniti zgornjo plast rastlin in listov, kar bo omogočilo nastanek novih poganjkov in nadaljnjo rast. Ta tehnika se pogosto uporablja v komercialni proizvodnji leče, da se zagotovi večja produktivnost in kakovost pridelka.
Redčenje
Redčenje leče je pomembno za zagotovitev optimalne razdalje med rastlinami in preprečevanje tekmovanja za hranilne snovi in rastni prostor. Redčenje običajno izvajamo, ko so rastline visoke približno 5 - 7 cm. Potrebno je odstraniti najšibkejše in najmanj razvite rastline, tako da ostanejo le najmočnejše in najbolj zdrave rastline, med katerimi mora biti razdalja približno 5 - 7 cm. To bo preostalim rastlinam omogočilo, da dobijo več hranilnih snovi in vode ter preprečilo, da bi se rastline medsebojno zadušile.
Zaščita pred vetrom
Leča je lahko občutljiva na vetrove, saj jo pogosto gojimo v nižinskih predelih, kjer ni naravne zaščite pred vetrom. Močni vetrovi lahko povzročijo, da se stebla zlomijo in upognejo, kar vodi do zmanjšanja količine in kakovosti pridelka. Veter lahko prav tako premakne posejana semena, kar lahko privede do neenakomerne rasti in manjšega pridelka.
Za zaščito leče pred vetrom lahko uporabimo različne tehnike. Eden od učinkovitih načinov je sajenje leče na zaščitenih njivah ali na mestih, kjer so naravne ovire, kot so drevesa, grmičevje ali zgradbe. Prav tako lahko z mrežami ali ograjami okoli vrta zmanjšamo vpliv vetra na rastline.
Pomembno je omeniti, da je pretirana zaščita pred vetrom lahko tudi problematična, saj rastline vseeno potrebujejo nekaj gibanja zraka, da se zmanjša verjetnost pojava glivičnih bolezni.
Priprava na naslednjo sezono
Priprava tal za gojenje leče obsega odstranitev vseh rastlinskih ostankov po končanem nabiranju pridelka, da preprečimo škodljivce in bolezni, ki lahko preživijo na rastlinskih ostankih. Poleg tega bo odstranjevanje rastlinskih ostankov zagotovilo, da bo v tleh prostor za obogatitev s hranilnimi snovmi.
Drugi korak pri pripravi tal za novo sajenje leče je uporaba gnojila. Priporočljivo je, da jeseni vnesete organsko gnojilo, na primer hlevski gnoj, da se hranilne snovi čez zimo razgradijo in pripravijo tla za naslednjo sajenje. Poleg tega lahko uporabite mineralna gnojila, kot so dušik, fosfor in kalij, da zagotovite pravilno rast in razvoj rastlin. Nato sledi okopavanje tal, ki bo omogočilo, da se tla prezračijo in osvobodijo plevela, ki bi lahko razrasel. Poleg tega lahko okopavanje tal pomaga tudi pri razgradnji predhodno uporabljenega organskega gnojila. Apno uporabimo za zmanjšanje kislosti tal in povečanje njihove pH vrednosti. Leča ima raje rahlo alkalna tla, zato lahko uporaba apna izboljša kakovost tal za gojenje leče.
Nazadnje je pomembno preveriti, ali je zemlja dobro odcedna. Voda, ki se nabira v tleh, lahko povzroči gnitje korenin in druge težave, ki lahko zmanjšajo rast in kakovost rastlin. Zato je pomembno zagotoviti, da imajo tla dobro drenažo, da preprečimo zastajanje vode.
Bolezni in škodljivci
Leča je dokaj odporna na bolezni in škodljivce, občasno se lahko le pojavi rja.
Rja je bolezen, ki povzroči odmiranje določenih delov rastlin, pri čemer se rastline posušijo in je zato njihov pridelek slabši. Širi se hitro, večinoma od junija do septembra. Najpogosteje prizadene liste zelene, čebule, pora in česna, pa tudi leče. Na listih se pojavijo rjave pege, predvsem na spodnji strani listov pa se tvorijo trosni skupki.
Kar zadeva zaščitne ukrepe, je vedno dobro saditi odporne sorte in se pri gojenju držati pestrosti rastlinskih vrst. Preventivno lahko zmanjšamo zalivanje rastlin in škropimo z ekološkim pripravkom iz preslice. Okužene rastline zdravimo tako, da previdno odstranimo obolele liste in rastlino tretiramo s fungicidom. Če je okužba premočna, je potrebno celotno rastlino izkopati in sežgati. Ostanke je potrebno odstraniti iz pridelka, da se bolezen ne razširi na druge rastline.
Uporaba
Leča se že zelo dolgo uporablja v medicini in kulinariki. Zaradi svoje hranilne vrednosti je zelo cenjena v medicini, v kulinariki pa jo uporabljajo tako začetniki kot izkušeni kuharji, saj je zelo enostavna za pripravo in obogati vsako jed.
Nabiranje
Na rastlini plodovi leče dozorevajo postopoma. Z nabiranjem začnemo, ko plodovi dozorijo tako v spodnjem kot v zgornjem delu rastline. Priporočljivo je tudi, da začnemo z nabiranjem, ko so plodovi v spodnjem delu popolnoma zreli in ko začnejo odpadati semena oziroma ko plodovi na vrhu peclja porumenijo. Seme pustimo še približno 10 dni, da dozori, nato pa lečo požanjemo z žitnimi kombajni, če gre za velike odprte površine.
Količina pridelka je lahko različna, ker je odvisna od sorte in rastnih razmer (340 - 1.500 kg/ha). Ker se nitrifikacijske bakterije, tako kot pri drugih metuljnicah, ob koncu spravila nahajajo na koreninah rastline, je potrebno rastlino dobro pokositi, da bakterije prodrejo v zemljo in jo obogatijo z dušikom za naslednji pridelek.
Sušenje
Lečo je potrebno po nabiranju posušiti, da preprečimo poslabšanje kvalitete in ji podaljšamo rok trajanja. Najprej jo temeljito očistimo in ločimo od nečistoč, nato pa postavimo v suh in zračen prostor, da se popolnoma posuši. Pomembno je zagotoviti dobro prezračevanje, da preprečite nastanek plesni. Ko je leča popolnoma suha, jo lahko pospravimo v nepredušno zaprte posode ali vreče in do naslednje uporabe hranimo v suhem in temnem prostoru.
Skladiščenje
Ob pravilni hrambi lahko ostane leča sveža in užitna do enega leta, v povprečju pa približno šest mesecev. Zagotoviti je potrebno skladiščni prostor brez vlage, saj je le-ta glavni povzročitelj gnitja in oksidacije zrn. Po nabiranju oz. žetvi ima seme običajno povečano vsebnost vode, zato ga je potrebno pred skladiščenjem posušiti, da se vsebnost vode zmanjša pod 14%.
Prav tako je dobro lečo shraniti v temnejšem prostoru, torej brez sončne svetlobe. V bližini prav tako ne sme biti virov toplote. Lečo shranjujte v kartonskih škatlah ali vrečkah iz blaga, nikakor pa v plastičnih vrečkah ali kozarcih, ker se v njih nabere neželena vlaga.
Če kuhano lečo shranimo v hladilnik, jo lahko uživamo do en teden. Zamrznjeno lečo pa lahko hranite do 6 mesecev. Ko boste lečo odtajali, bo nedvomno spremenila konsistenco, njen okus pa naj bi ostal enak.
Kulinarika
Leča je zaradi izjemno visoke hranilne in nizke kalorične vrednosti odlično prehransko dopolnilo. Je zelo zdravo živilo in jo je mogoče zlahka uporabiti v različnih receptih. Iz leče lahko naredimo okusne solate, enolončnice, testenine, pa tudi namaze in nadeve.
Lečo pred kuhanjem namočimo, da skrajšamo čas kuhanja. To lahko pomeni namakanje čez noč v hladni vodi, večurno namakanje v mlačni vodi ali namakanje v hladni vodi za 2 - 3 ure. Pri leči je čas namakanja odvisen od vrste. Rdeče in rumene leče na primer sploh ne smemo namakati, zeleno in rjavo lečo pa za 5 - 7 ur namočimo v hladni vodi.
Čas kuhanja je prav tako odvisen od vrste, tako manjšo rumeno lečo kuhamo le 10 minut, večjo zeleno lečo pa vsaj 45 minut.
Medicina
Leča ima zaradi svoje izjemne hranilne sestave pozitiven učinek na zdravje. Vsebuje veliko koristnih sestavin, kot so vlaknine, beljakovine, minerali, vitamini in železo, a je nizkokalorična, saj skoraj ne vsebuje maščob.
Ker vsebuje veliko topnih vlaknin, je leča zelo dobra za zniževanje holesterola v krvi, to pa je povezano z zmanjšanjem tveganja za možgansko kap in bolezni srca. Leča vpliva tudi na zdravje srca, saj je dober vir magnezija in folatov. Magnezij izboljša pretok krvi, folat pa zmanjša raven homocisteina. Ker vsebuje fosfor, cink in železo, je leča idealno živilo za ljudi s slabokrvnostjo. Poleg tega je leča zelo dobra za prebavo, saj vsebuje netopne prehranske vlaknine, ki prav tako podpirajo pestro črevesno mikrofloro. Leča med vsemi stročnicami in oreščki vsebuje največ beljakovin, in sicer kar 26%.
Zanimivosti
Leča velja za eno prvih rastlinskih kultur, ki so jo ljudje začeli gojiti za prehrano, saj izvira iz neolitika. Danes raste kot samonikla rastlina v Jugozahodni Evropi in Aziji, zaradi hitrega širjenja pa se je razširila tudi v nekatera tropska območja.
Med drugo svetovno vojno je bila leča najbolj priljubljeno živilo, ki je reševalo pred lakoto. Izjemno znana je bila tudi v predrevolucionarni Rusiji, kjer je bila glavna hrana revežev. Paradoksalno je, da so lečo v istem času stregli v luksuznih restavracijah po vsej Moskvi in St. Peterburgu kot zelo drago poslastico.
Lečo pogosto primerjajo s fižolom, saj imata rastlini skoraj enake hranilne lastnosti. Ko ugotavljajo, katera rastlina ima prednost, je to skoraj vedno leča, saj je lažje prebavljiva kot fižol.
Jezikovno je beseda leča homonim, saj ima njen izraz dva različna pomena. Lahko pomeni rastlino, pa tudi prozoren predmet v optiki, ki ga omejujeta dve ploskvi ali ravnini pravilne ukrivljenosti. Pravzaprav so leče v optiki poimenovane po tej rastlini, ker je njihova oblika podobna obliki semena leče.
Foto: rottonara / Pixabay
Dodaj odgovor