Rabarbara (lat. Rheum rhabarbarum) je večletna rastlina, ki spada v družino dresnovk (Polygonaceae), tako kot ajda, repinec, kislica in dresnik.
V prvem letu rasti se razvije odebeljena korenina, ki prodre do globine 60 - 70 cm. Spomladi se razvije listna rozeta, cvetovi pa so smetanasto beli in združeni v socvetje. Listi so značilne srčaste oblike z valovitimi robovi. Rastlina ima življenjsko dobo do 30 let, večinoma pa jo vzgajajo 7 - 9 let.
Čeprav je rabarbara zelenjava, jo mnogi štejejo za sadje. Listi rabarbare vsebujejo antrakinon, strupeno spojino, zato jih ne uživamo. Za prehrano se uporablja samo steblo, ki je bogato s hranilnimi snovmi.
To zdravilno rastlino na Kitajskem uporabljajo že tisočletja, v Evropo pa jo je prinesel Marco Polo. Čeprav pri nas ta zelenjava ni tako priljubljena, jo po vsem svetu redno uživajo, največ v ZDA, Veliki Britaniji in Skandinaviji.
Sorodniki
Vrste
Obstaja več vrst rabarbare, od tanjših rdečih vrst do debelejših in svetlejših vrst.
Champagne
Sorta Champagne je ena najstarejših sort z dolgimi bledo rožnatimi stebli, ki se, če jih dolgo ne poberemo, obarvajo v rdečkasto rjavo barvo. Rabarbara doseže v višino 60 cm in v širino do 120 cm. Uporablja se v vseh fazah zorenja.
Je trajna zelnata rastlina z velikimi listi in dolgim trikotnim mesnatim steblom. Cvetovi so majhni, zeleno-bele oz. rožnato-rdeče barve. Za hrano se uporabljajo samo stebla, iz katerih pripravimo različne jedi, tudi poslastice. Semena sejemo skozi vse leto, neposredna setev pa poteka od aprila do junija. Ta sorta je zelo primerna za uporabo tehnike siljenja zgodaj spomladi na vrtu ali izven sezone v rastlinjakih. Zanjo je značilen bolj sladek in nežen okus in je izjemno priljubljena v Veliki Britaniji.
Victoria
Viktorija je izjemno rodna sorta bujne rasti in značilnega videza z velikimi listi ter je za vzgojo najbolj priljubljena sorta. Stebla so temno zelena z vijoličnimi odtenki in dosežejo višino do 120 cm. Victoria ima velika stebla in liste, nekateri dosežejo dolžino do 4 m, zato boste morali rastlinam dati dovolj prostora. Vzgajamo jo tudi iz semena, vendar jo najbolje vzgajati z delitvijo poganjkov, da ohranimo lastnosti sorte. Za uživanje v februarju in marcu lahko uporabimo tehniko siljenja. Pri obiranju nežno potegnite steblo iz območja koreninske krošnje, da odstranite dno stebla. Če stebla režete z nožem, tvegate napad škodljivih žuželk. Ob pravilni negi lahko rabarbaro pridelujemo celo leto.
Glaskin
Glaskin dozori v pozni sezoni, ko drugih sort ne uživamo več. Stebla so progasta, roza in nežno zelene barve ter so slajša od večine drugih sort. Čeprav nima velikega svetlo rožnatega stebla kot druge sorte, svoj okus nadomesti s specifično aromo in dolgim časom obiranja.
Ob koncu sezone je razlog za previdnost pri uživanju rabarbare, da lahko v rastlinah naraste raven oksalne kisline. Če vzgajate liste blitve ali špinače, boste prepoznali okus, saj njihovi listi vsebujejo enako oksalno kislino.
Zagrebška rabarbara
Zagrebška rabarbara je stara sorta zelenjave, ki je avtohtona na Hrvaškem. Vsaka pokrajina je včasih vzgajala svojo sorto, ki je rasla na razmeroma majhni površini. Primer takšne sorte je zagrebška rabarbara. Danes je na trgu pravzaprav ni več mogoče najti, razglašena pa je za sorto, ki ji grozi izumrtje. Na žalost je na tak način izumrlo veliko sort rabarbare. Ko se odločate glede nabave sadik, bodite pozorni na sorto, saj vsa rabarbara, ki je danes na trgu, ni užitna.
Gojenje
Zaradi velike površine listov in visoke transpiracije zahteva rabarbara veliko zalivanja in gnojenja, predvsem po nabiranju, da si zagotovi dovolj hrane za nadaljnji razvoj. Ko je rastlina posajena, raste do 30 let.
Tla
Rabarbaro vzgajamo na vseh vrstah tal, najbolj pa ji ustrezajo zmerno težka, humusna tla. Rada ima sončna mesta, prenaša pa tudi polsenčne predele. Čeprav je rabarbara dokaj nezahtevna rastlina, je potrebno zelo previdno izbrati zemljo za sajenje, saj bo bistveno vplivala na pridelek. Optimalni pH tal je 5,6 - 7,2.
Podnebje
Optimalne temperature za rast rabarbare so v območju 20 - 25°C. Rastlina ne zahteva sončne lege, zato jo lahko gojimo ob robovih vrta ali na polsenčnih mestih. Rabarbara začne rasti pri temperaturah okoli 5°C. Da bi rastline prešle v mirovanje, se morajo temperature za 12 - 16 tednov spustiti pod 10°C.
Čas sajenja
Rabarbaro sadimo zgodaj spomladi - konec marca ali jeseni - sredi oktobra. V notranjosti pozno sajenje ni priporočljivo, da se rastline pred zimo lahko dobro ukoreninijo.
Kolobarjenje
Rabarbara ima rada kisla tla, zato jo je priporočljivo saditi poleg rastlin, ki zahtevajo enake pogoje - npr. josta, jagodnjak, aronija in šipek. Za zmanjšanje kislosti stebla je priporočljivo poleg rabarbare posaditi korenje.
Kapusnicam, kot so brokoli, zelje, ohrovt, koleraba in cvetača, bo rabarbara koristila, saj bo s svojim vonjem odganjala bele mušice, ki se lotevajo kapusnic. Rabarbara ščiti fižol tudi tako, da odganja črne listne uši in lahko izkoristi dodaten dušik, ki ga fižol vrne v tla, medtem ko lukovke, kot so česen, drobnjak, šalotka in čemaž, odvračajo listne hrošče in rilčkarje od uničevanja listov in stebel mlade rabarbare.
Pogosto jo napadajo stenice in koloradski hrošči, zato odsvetujemo njeno sajenje poleg krompirja in jajčevcev. Sivka in smilj imata rada suha tla, rabarbara pa vlažna, zato ti pari rastlin niso združljivi, če jih posadimo skupaj. Vrtnice ponavadi črpajo hranilne snovi iz zemlje, kar je lahko za rabarbaro škodljivo. Murva ima prav tako rada vlažna tla, a je hkrati lahko invazivna, kar lahko škoduje rabarbari.
Faza mirovanja
Rabarbara običajno pozimi preide v stanje mirovanja, ko se stebla posušijo in listi odpadejo. V fazi mirovanja se rabarbara ne razvija, njene korenine pa hranijo energijo in hranilne snovi za pripravo na naslednjo rastno sezono. Ko mine zima, bo rabarbara začela rasti in razvijati nove liste. Ta faza je pomembna za zdravje in rodnost rastline, zato je rabarbaro priporočljivo pozimi zaščititi pred ekstremnimi vremenskimi pogoji.
Sajenje
Rabarbara za sajenje ni zahtevna rastlina in je odporna na nizke zimske temperature. Jeseni rastlina odvrže liste in preide v fazo mirovanja.
Sejanje
Rabarbaro vzgajamo iz semen le izjemoma pri selekciji. Po setvi se že v prvem letu razvije odebeljena korenina, ki prodre do globine 60 - 70 cm. Priporočljivo je, da semena sejete v utore z razmikom med vrstami približno 30 cm. Za setev morajo biti tla vlažna.
Semen ni priporočljivo saditi globlje od 3 cm. Poraba sadilnega materiala je približno 4 g / 1 m2. Če so semena že vnaprej vzkalila, se bodo prvi poganjki pojavili po 5 - 6 dneh po sajenju v rastlinjaku. Ko se pojavita prva dva lista sadike, ju je potrebno razredčiti. Razdalja med sadikami naj bo 15 - 20 cm.
Sajenje sadik
Za vzgojo sadik iz semen, moramo semena najprej vnaprej pripraviti tako, da jih za en dan namočimo v toplo vodo, da nabreknejo. Nato jih položimo pod več plasti gaze za 3 - 4 dni, da začnejo kaliti. Takoj po pojavu majhnih kalčkov lahko začnete sejati skrbno posušena semena v tla.
Pripravimo plitve utore (približno 3 cm globoko), v katere položimo vzklila semena. Prvi poganjki se bodo pojavili v nekaj dneh. V začetku jeseni bodo sadike dosegle višino približno 25 - 30 cm, po prezimovanju pa jih izkopljemo in presadimo v tla, pri čemer vzdržujemo razdaljo približno 1 m.
Sadike sadimo spomladi ali jeseni, da se do zime dovolj ukoreninijo. Da mlade sadike zaščitimo pred mrazom, jih je potrebno pred zimo pokriti s plastjo slame, da ne zmrznejo.
Gojenje na vrtu
Do jeseni je potrebno sadike redno zalivati, tla okoli njih okopavati, odstranjevati plevel in jih gnojiti s kompleksnimi mineralnimi gnojili enkrat na 10 dni. Zgodaj jeseni je potrebno z gnojenjem in zalivanjem prenehati ter presaditi sadike na stalno mesto.
Rabarbaro sadimo na medvrstni razdalji 100 - 150 cm, znotraj vrste pa 60 do 80 cm, odvisno od bujnosti sorte. Vršiček potaknjenca rabarbare je pri sajenju v višini površine zemlje ali pa ga prekrijemo s 2 - 5 cm debelo plastjo zemlje.
Da bi potaknjence zaščitili pred mrazom, jih je priporočljivo zastreti s plastjo slame ali sena. Med rastno dobo je potrebno rastlinam zagotoviti zadostno količino vode, saj zaradi velike površine listov poteka transpiracija.
Gojenje v rastlinjaku
Rabarbaro vzgajajo na številnih območjih. Ob vzgoji v rastlinjaku, je rabarbara na voljo celo leto. Rabarbara, ki jo vzgajamo v rastlinjaku, je na tržnicah običajno na voljo zgodaj spomladi, preden je na voljo rabarbara, ki jo vzgajamo na prostem. Rabarbara iz rastlinjaka je običajno svetlejše rdeče barve, bolj nežna in slajša od rabarbare, vzgojene na prostem.
Gojenje v posodah
Rabarbaro lahko vzgajate v posodah, če uporabljate velike posode z dobro drenažo in visoko kakovostno zemljo. Rabarbaro lahko sadimo iz potaknjencev ali semen. Tla v posodi naj ostanejo vlažna, rabarbaro pa redno zalivamo, zlasti v sušnih obdobjih. Izogibajte se pretiranemu zalivanju in poskrbite za dobro kroženje zraka ter redno nego.
Vzdrževanje nasada
Ko se pojavijo sadike, jih je potrebno postaviti na sončno mesto in redno zalivati. Gnojimo jih celo poletje, 90 - 100 dni po sajenju (avgusta ali v začetku septembra) pa sadike posadimo v visoke gredice, da se pred zimo ukoreninijo.
Nega
Pri negi in vzdrževanju je pomembno trganje cvetov, saj črpajo vire rastline in upočasnjujejo rast listov, s cvetenjem pa se poveča količina oksalne kisline, ki v večjih količinah slabo vpliva na zdravje.
Zalivanje
Rabarbara vsebuje skoraj 90% vode, zato jo je potrebno redno zalivati, še posebej v obdobju rasti. Bolj ko steblo zalivamo, bolj se znižuje količina oksalne kisline.
Gnojenje
Pri ustvarjanju novega nasada je priporočljivo uporabiti organsko gnojilo do 40 t/ha. Med vzgojo lahko tla tudi pognojimo tako, da v hladnejšem obdobju vsako drugo ali tretje leto pognojimo 15 - 20 t/ha v vrstah.
Razmnoževanje
Razmnoževanje poteka na dva načina: vegetativno ali generativno. Pri vzgoji rabarbare se v glavnem izvaja vegetativno razmnoževanje - z delitvijo korenike, in sicer v času mirovanja jeseni ali spomladi. Dve ali triletne rastline delimo tako, da jim odstranimo korenike in jih razdelimo tako, da so na vsaki 2 - 3 popki.
Razmnoževanje s semeni poteka tako, da rastlina najprej razvije cvet, ki ga oprašijo žuželke. Cvet nato dozori, da se lahko uporabi seme. V naših krajih semena pričakujemo sredi poletja. Rastline, vzgojene iz semen, so praviloma šibkejše, imajo tanjša stebla, zato rabarbaro razmnožujemo izključno z delitvijo korenike.
Presajanje
Za presajanje rabarbare je idealen čas zgodaj spomladi, preden začne z rastjo. Presajamo jo, če raste v preveliki posodi ali če želimo zamenjati lokacijo.
Pred presajanjem je potrebno izbrati novo mesto z dobro drenažo in sončno lego. Rabarbara ima rada svetlobo, zato ji je potrebno zagotoviti vsaj 6 ur svetlobe na dan.
Pri presajanju rastlino previdno odstranimo iz sedanje posode, odstranimo približno polovico zgornje plasti zemlje in jo damo v novo posodo z novo zemljo ter zalijemo. Vlažnost tal je potrebno redno spremljati in jo po potrebi zalivati.
Presajanje je lahko za rastlino stresno, zato je potrebno biti potrpežljiv in ji dati čas, da se prilagodi novemu mestu. Čeprav zahteva skrbno nego, presajanje omogoča dolgoročno vzgojo rastline.
Pomlajevanje
Glede na to, da se produktivnost rabarbare običajno po 3-4 letih vzgoje zmanjša, je potrebno rastlino pomladiti, da bi zagotovili dolgoročno rodnost in kakovost. Pomlajevanje običajno izvedemo tako, da odstranimo stara stebla in pustimo mlajša, bolj produktivna stebla. Nov sadilni material lahko pridobite s potaknjenci ali semeni. Če pomlajevanja ne izvedemo, bo rabarbara prenehala dobro obroditi in tla bodo bolj dovzetna za okužbe z boleznimi.
Redčenje
Redčenje vključuje odstranjevanje starih in suhih listov ter morebitnih korenin, ki so zrasle izven posode, in odstranjevanje starih stebel, da se novi rasti omogoči več svetlobe in zraka. Odstranjevanje suhih listov in starih stebel tudi zmanjša tveganje za širjenje bolezni. Potrebno ga je redno izvajati, da zagotovimo dolgoročno zdrave in produktivne rastline.
Obrezovanje
Rabarbara ne zahteva posebnega obrezovanja, temveč redčenje in odstranjevanje suhih in polomljenih listov ter starih stebel. S tem rahlim obrezovanjem novo zraslim poganjkom omogočimo, da prejmejo več svetlobe in zraka, kar pomaga rastlino okrepiti ter zagotoviti zdravo in produktivno rastlino. Poleg tega obrezovanje pripomore tudi k ohranjanju določene oblike rastline.
Zaščita pred vetrom
Rabarbaro je potrebno zaščititi pred močnimi vetrovi, da zagotovimo zdravo rast in produktivnost. Rabarbara je krhka rastlina, ki jo močni vetrovi zlahka poškodujejo, kar lahko privede do lomljenja stebel in listov. Uporaba zaščite pred vetrom, kot so ograje ali mreže in podporni stebri ali trakovi, bo izboljšala njeno zdravje in produktivnost. Izvajati jo je potrebno, če rastlino vzgajamo na območjih, ki so izpostavljena močnemu vetru.
Zaščita čez zimo
Zaščita rabarbare čez zimo vključuje odstranjevanje suhih in obolelih listov z rastline, da se zmanjša tveganje širjenja bolezni. Rabarbara potrebuje dober drenažni sistem, da prepreči gnitje korenin v primeru dolgotrajne mokre zemlje, zato je pomembno zagotoviti dobro odcedno zemljo. Rabarbaro čez zimo pokrijte tudi z nečim mehkim, na primer z agroperforirano folijo ali slamo, da jo zaščitite pred zmrzaljo, zaščitite pa jo lahko tudi s kompostom ali zastirko okoli korenin.
Bolezni
Nekoč je veljalo, da rabarbara ne zboli zaradi okužb in škodljivih žuželk, vendar to ob slabi negi rastline ne drži. Najpogostejše bolezni rabarbare so ramularijska pegavost, askohitoza, pepelovka in rja.
Ramularijska pegavost
Okužba listov se najprej pojavi kot majhne rdeče pike, ki se postopoma povečajo v okrogle lezije s premerom 1 cm ali več. Večje lise so bele ali rumene barve z vijoličnimi robovi in postanejo lezije v tkivu stebla. Okužbe stebla se pojavijo kasneje - sprva se pojavijo kot majhne lise, ki se z rastjo stebla podaljšujejo. Na sredini peg na listih in steblih se razvije bela glivica, ki med odmiranjem tkiva rjavi. Okužba stebla je ključni simptom ramularijske pegavosti.
Pepelovka
Za bolezen je značilna belkasta prevleka na listih rastline, ki se sčasoma zgosti in porjavi. Bolezen se pojavi v začetku poletja, ko prizadeta območja prenehajo rasti, postanejo črna in rastlina odmre. Najboljše zdravljenje je uporaba določenih fungicidov.
Rja
Rja je prav tako glivična okužba, ki na listih rabarbare povzroči otekline, iz katerih se izloča rjasti prah oz. spore glivic. Na prizadetem območju se rast rastline zmanjša. Okužene liste je potrebno odstraniti in rastlino zdraviti z ustreznimi sredstvi.
Askohitoza
Okužba se na listih najprej pokaže na zgornji površini lista kot majhne, zeleno-rumene, nepravilne lise s premerom manj kot 1 cm. Listi postanejo mozaični, lezije pa se združijo. Kasneje se ponekod razvijejo bela središča, obdana z rdečkastimi robovi in obrobljena s sivozeleno cono. Bolezen ne prizadene stebla, ampak samo liste.
Škodljivci
Številne rastlinske žuželke povzročajo na rastlinah škodo tako, da odlagajo jajčeca na stebla rabarbare in se medtem začnejo hraniti z listi. Opazili boste, da listi venijo in se na njih pojavi veliko luknjic.
Gliste
Gliste so mikroskopski črvi, ki živijo v steblu, peclju in listih rabarbare. Povzročajo mehčanje in otekanje rastlinskih tkiv, zaradi česar rastlina odmre. Učinkovitih ukrepov za njihovo zatiranje še ni. Prizadete rastline je potrebno odstraniti in sežgati, na območju, kjer so ti škodljivci, pa ne sme nič rasti vsaj dve leti.
Polži
Liste rabarbare zelo pogosto napadejo polži, ki v listih puščajo luknjice, druge škode pa ne povzročajo. Priporočamo, da ne uporabljate nobenih kemikalij, razen če je povzročena škoda velika.
Večina rastlin zlahka preživi poškodbe zaradi polžev, in ko se listi v sezoni starajo, jih bodo polži pustili pri miru - raje imajo mlajše liste pri tleh.
Uporaba
Korenina in podzemno steblo (rizom) se uporabljata za izdelavo zdravil. Steblo rabarbare se uživa kot hrana. V tradicionalni kitajski medicini se rabarbara največkrat uporablja samostojno ali v kombinaciji z drugimi sestavinami.
Nabiranje
Stebla mladih rastlin nabiramo, vendar ne v prvem letu vegetacije. S prvim nabiranjem začnemo šele pri dveletni rastlini, ko list doseže pravo velikost, ponavadi aprila in maja. Listni pecelj porežemo čim nižje, tako da ga z nenadnim gibom odtrgamo. V prvem letu liste nabiramo vsake 3 - 4 tedne, nato pa rastlino pustimo, da razvije čim več listov.
Kasneje liste nabiramo vsakih 7 - 10 dni. V notranjosti države je to od sredine aprila do sredine ali konca junija, odvisno od temperatur. Bodite pozorni, da ne odstranite preveč listov, saj lahko rastlino izčrpate.
Sušenje
Rabarbaro lahko sušimo v suhem in zračnem okolju pri temperaturah med 35 in 60°C, odvisno od načina sušenja.
Obstajata dva glavna načina sušenja: naravno sušenje na soncu in sušenje v dehidratorju. Naravno sušenje na soncu običajno traja dlje časa, a prinaša zdrave in naravne rezultate, medtem ko sušenje v dehidratorju traja manj časa, a lahko povzroči izgubo nekaterih hranilnih snovi.
V obeh primerih je pomembno redno spremljati pogoje sušenja, da ne pride do prekomernega sušenja ali izgube okusa in kakovosti.
Skladiščenje
Nabrana stebla lahko do enega tedna hranimo v hladilniku v zaprti plastični vrečki. Za zamrzovanje peclje operemo, osušimo in narežemo na manjše kose, ki jih damo v dobro zaprto plastično vrečko. V zamrzovalniku jih lahko hranimo do enega leta.
Kulinarika
Rabarbara je zelenjava, vendar se običajno pripravi kot sadje. Pogosto se uporablja v omakah, pecivih, muffinih in tortah. Najosnovnejši način priprave rabarbare je kot omaka ali slana marmelada. Rabarbarino omako lahko postrežemo kot prilogo k mesu ali jo prelijemo s sladoledom. Zelo pomembno je, da je rabarbara dovolj kuhana, saj je njena vlaknasta struktura pretrda za žvečenje, ko pa je kuhana in sladkana, je rabarbara pravi užitek.
Okus rabarbare je rahlo kiselkast, vendar je odvisen od starosti rastline, zato priporočamo nabiranje in uživanje mladih rastlin. Rabarbaro lahko zaužijemo surovo, najpogosteje pa jo uporabljamo za pripravo džema ali marmelade.
Postrežemo jo tudi v pikantnih omakah z jagnjetino ali svinjino, pa tudi z malo bolj mastnimi ribami. Z rabarbaro nadevamo pite, idealna pa je v kombinaciji z jagodami in bananami. Primerna je tudi za solato, če je na hitro zapečena in zmešana z rukolo, kisom, pinjolami ter feta sirom.
Pri nakupu rabarbare bodite pozorni, da bodo stebla hrustljava in videti sveža, pri lomljenju pa morajo izpustiti sok. Barva rabarbare je različna, predvsem pa je odvisna od vrste in načina pridelave. Najpogostejša barva stebla je rožnata, lahko pa je v svetlejših ali temnejših odtenkih.
Medicina
Rabarbaro uporabljajo v medicinske namene že več stoletij. Je ena najpogosteje uporabljanih rastlin v kitajski medicini. Od številnih rastlin, ki so jih v zgodnjih civilizacijah vzgajali v medicinske namene, ostaja kitajska rabarbara ena redkih, ki se uporablja še danes, in sicer se največkrat uporabita korenina in korenika.
V tradicionalni kitajski medicini so rabarbarino korenino uporabljali za zdravljenje želodčnih težav, lajšanje hudega zaprtja in kot obkladek za vročino in otekline.
Jeseni naberemo korenine rastlin, ki so stare od 6 do 10 let. Korenine narežemo in razdelimo na kocke, da se hitreje posušijo.
Rabarbara je znana nizkokalorična zelenjava, saj ima le 21 kcal na 100 gramov. Bogata je z vitaminom A, ki prispeva k normalnemu delovanju vida, imunosti in zaščiti kože pred UV sevanjem, ter z vitaminom C. Tako kot ostala zelena zelenjava je tudi rabarbara bogata z vitaminom K, ki je nujen za pravilno strjevanje krvi.
Zanimivosti
Rabarbara izvira iz Azije, najverjetneje iz Sibirije. Kitajci jo vzgajajo že vsaj 3.000 let, čeprav ne kot zelenjavo. Uporabljali so jo kot zdravilno rastlino, saj naj bi imele korenine rabarbare katarzične in odvajalne lastnosti.
V Evropo naj bi rabarbaro prinesli prek Turčije, v Turčijo pa iz Kitajske po svilni poti. Že samo ime rastline veliko pove o njenem izvoru, saj beseda rabarbara izhaja iz grške rha barbaron, kar pomeni "barbarska rabarbara" (rha je beseda za avtohtono grško vrsto rabarbare). V bistvu je "barbarstvo" v tem primeru pomenilo "tuje", kar pomeni, da je veljala za novost iz daljne dežele.
Barva je pomembna! Barva stebla določa okus. Bolj ko je steblo temno rdeče barve, slajša je rabarbara.
Rabarbaro običajno uvrščamo med zelenjavo (je članica družine ajd), vendar je leta 1947 na podlagi sodbe newyorškega sodišča postala uradni sadež Združenih držav!
Rabarbaro so na Kitajskem vzgajali in z njo trgovali v medicinske namene že v 16. stoletju. Ljudje rabarbaro uporabljajo tudi za barvanje jajc, las ali pa iz obarvanih vlaken pletejo puloverje.
Foto: Karolina Grabowska / Pixabay
Dodaj odgovor