Ohrovt (lat. Brassica oleracea var. sabauda) je dvoletna zelnata rastlina iz družine kapusnic (Brassicaceae), kamor sodijo še brokoli, cvetača, zelje, brstični ohrovt in številni drugi. Mnogi ga imajo za glavnato zelje, saj se od njega zelo malo razlikuje. Hrvaško poimenovanje kelj izvira iz nemške besede Kohl, kar pravzaprav pomeni zelje. Izvor ohrovta je vezan na več območij, Milano in Lombardijo ter Savojo kot pokrajino v vzhodni Franciji in Belgiji. Danes ga gojimo predvsem v Evropi in sicer na rahlih, humusnih in osončenih tleh.
Je ena najstarejših gojenih vrst zelenjave. Zanj so značilni veliki zeleni listi in gosto, sočno steblo. Korenina je razmeroma plitva in ne raste globoko v zemljo, kar olajša gojenje na različnih tipih tal. Listi so običajno temno zelene barve, nekateri kultivarji pa imajo rdeče, vijolične ali bele liste. Prepoznamo ga po mehurjastih in razvejanih listih, ki so temno zelene (zunanji listi) in rumeno zelene barve (notranji listi), vendar je potrebno vedeti, da je videz ohrovta odvisen od sorte.
Ohrovt je zelo odporen na mraz, zato ga lahko gojimo v različnih razmerah in podnebjih. Najbolje uspeva v zmernem podnebju, pri temperaturah med 15 in 20°C, lahko pa tudi pri nižjih temperaturah. Gojimo ga spomladi in jeseni, nekatere sorte pa lahko gojimo tudi pozimi v zmernih podnebnih razmerah. Ohrovt ima najraje dobro odcedna tla in pH vrednost med 6,0 in 7,5. Za zagotovitev dobre kakovosti in velikosti glav potrebuje redno zalivanje in gnojenje.
Ohrovt je bogat z vlakninami, vitamini in minerali, zaradi česar je zelo zdravo živilo. Uživamo ga lahko surovega, kuhanega ali pečenega, pogosto pa ga uporabljamo pri pripravi različnih jedi, kot so solate, juhe, enolončnice in podobno.
Sorodniki
Vrste
Pri ohrovtu razlikujemo "navadni" ohrovt, brstični ohrovt, listnati ohrovt in raštiko.
Navadni ohrovt
Kultivarji se razlikujejo po morfoloških značilnostih, dolžini vegetacije do tehnološke zrelosti ter odpornosti na visoke in nizke temperature. Glave ohrovta so lahko okrogle, sploščene ali jajčaste oblike, po barvi pa so lahko svetlo zelene, sivo zelene, modro zelene ali temno zelene barve, lahko pa imajo tudi vijoličen odtenek na robovih listov. Nagubani ali mehurjasti listi so lahko manjši ali večji.
Glede na dolžino vegetacije ločimo zgodnje, srednje zgodnje in poletne, jesenske, prezimne in jesenske sorte. V zadnjem času je vedno več hibridnih sort enotne oblike in velikosti, kar je še posebej ugodno pri pridelavi za trg. Med zgodnjimi hibridi ohrovta izstopata Salima F1 in Melisa F1. Srednje zgodnji hibridi so zastopani s hibridoma Concerto F1 in Mila F1. Od srednje poznih hibridov ohrovta izstopajo Firensa F1 in Primavoy F1, Saga F1, od poznih hibridov pa Wirosa F1.
Od sort s srednje dolgo vegetacijo, namenjenih poletni pridelavi, je najbolj razširjena sorta Železna glava. Njena vegetacija traja približno 120 dni, oblikuje okrogle in sploščene glavice, ki so srednje čvrste. Sorta Vertus je namenjena pozni pridelavi ohrovta. Vegetacija traja 130 - 140 dni. Velike glave so modrozelene barve in srednje čvrste.
Poleg hibridnih kultivarjev, ki imajo značilne lastnosti ohrovta, obstaja še veliko sort, ki so nastale s križanjem zelja in ohrovta. Nekatere so bolj podobne zelju, druge pa ohrovtu. Običajno imajo dolgo rastno sezono in jih večinoma gojijo kot zimske posevke.
Brstični ohrovt
Brstični ohrovt je druga sorta ohrovta, ki ima visoko steblo (60 - 80 cm) s spiralno razporejenimi listi na dolgih pecljih, ki rastejo vzdolž stebla. Brsti se razvijejo v pazduhah listov kot majhne glavice s premerom 3 - 5 cm. Najbolj mu ustrezajo nizke temperature, ko je tudi najbolj okusen za uživanje.
Dušikova gnojila je potrebno uporabljati previdno, da ne podaljšamo vegetacije ter da s tem ne zmanjšamo čvrstosti plodov. Brstični ohrovt gojimo iz sadik, ki jih vzgojimo spomladi iz semen in v zaščitenem prostoru. Brstični ohrovt lahko kasneje gojimo na prostem ali v rastlinjakih z običajno zasaditvijo 70 x 45 cm.
Zaradi počasne rasti zahteva hladnejša poletja in več vlage v zraku. V toplih poletnih mesecih je potrebno zagotoviti tudi namakanje, da se brsti pravilno razvijejo in ne ostanejo majhni in grenki. Da bi spodbudili rast glavic v pazduhah listov, najpozneje v začetku septembra z rezjo odstranimo vrhnji brst.
Z nabiranjem začnemo konec novembra in poteka večkrat. Od zgodnjih hibridov brstičnega ohrovta izstopata Titurel F1 in Oliver F1, med sortami pa Long Island Improved, Falstaff in Rubine.
Listnati ohrovt
Listnati ohrovt je pri nas skoraj neznan, razen v redkih družinskih vrtovih, kjer gojijo evropske kultivarje. Kodrasti ali listnati ohrovt najdemo v severozahodni Evropi in Italiji.
Zanj je značilno, da ne tvori glavic, temveč so njegovi listi fino zaviti in prosto rastejo. Je zelo odporen proti mrazu in uspeva v vsakih humusnih in dobro odcednih vrtnih tleh. Ne moti ga niti sneg. Posejemo ga konec maja in v začetku junija, sajenje sadik pa lahko poteka do sredine julija. Liste potrgamo posamično, steblo pa pustimo, ker bo spomladi ponovno pognalo mehke liste, primerne za solato.
Raštika
Na obali in na jadranskih otokih prevladujejo številni ekotipi raštike. Do sedaj ni bilo selekcije tega dragocenega izvirnega materiala, ki je zelo prilagojen obalnim podnebnim razmeram. Korenine raštike so močne in globoke, steblo pa v višino zraste do 100 cm. Njeni listi so spiralasto nameščeni in na vrhu stebla tvorijo rozeto.
Raštika dobro prenaša suho vreme - v takih razmerah preneha rasti, njeni listi pa postanejo usnjati in trdi. Po dežju razvije nove in kvalitetne liste. Za vegetativno rast so najboljše temperature 15 - 20°C, dobro prenaša visoke poletne in nizke zimske temperature. Ustrezajo ji globoka in strukturna tla s pH vrednostjo 6 - 7,2.
Gojenje
Ohrovt je ena izmed najbolj priljubljenih vrst zelja in ga pogosto gojijo na vrtovih po vsem svetu. Čeprav je večletna rastlina, jo običajno gojimo kot enoletnico, in sicer za različne prehranske namene, vključno s solatami, enolončnicami, juhami in mesnimi jedmi. Gojenje ohrovta je lahko zahtevno, a s primerno nego in rastnimi pogoji, je mogoče pridobiti obilen pridelek, ki ustreza potrebam različnih industrij, vključno s prehrambno, farmacevtsko in kozmetično industrijo.
Tla
Ohrovt je rastlina, ki zahteva kakovostna in humozna tla. Čeprav lahko uspeva na skoraj vseh vrstah tal, morajo biti tla vedno globoka in strukturirana ter imeti tudi dobro prepustnost in kapaciteto za vodo in zrak. Prav tako naj bodo tla rahlo kisla (pH vrednost 6 - 6,5). Za sajenje in pridelavo v spomladanskih razmerah bodo primerna tla z mehansko sestavo oz. taka, ki se hitro segrejejo. Zgodnji ohrovt bo na prostem uspeval ob ugodnih talnih in podnebnih razmerah ter ob izbiri primernih hibridnih sort.
Osnovno obdelavo tal na globini 30 cm opravimo v jesensko-zimskem obdobju. Zorano brazdo pustimo v takem stanju do pomladi, ko pripravimo zemljo za sajenje sadik. Če ohrovt posadimo kasneje, obdelavo opravimo v "eni fazi", ki zajema gnojenje, oranje, diskasto brananje, kultiviranje in ravnanje površine. Za sajenje sadik pripravimo tla tako, da so rahla in imajo dobro strukturo.
Podnebje
Ohrovt je bolj odporen na nizke temperature, ko je v fazi tvorbe glavic in rozete. Posejana semena ohrovta ob ustrezni vlažnosti tal običajno začnejo kaliti pri temperaturi 1 - 5°C, nadaljnja optimalna temperatura za kalitev pa je 20°C. Rastlina začne kaliti v približno 5 ali 6 dneh. Za vegetativno rast rastline je optimalna temperatura okoli 15 - 20°C. Temperature, ki so višje od 25°C, pa nikakor niso primerne. Oblikovanje glavic bo najbolje potekalo pri temperaturah 15 - 18°C.
Čas sajenja
Če želimo zagotoviti pridelavo ohrovta zgodaj spomladi, seme v novembru in decembru posejemo v tople grede ali rastlinjake, nato pa jih po 30 - 35 dneh presadimo. Ohrovt pa lahko sicer sejemo in gojimo skozi celo leto, kar je odvisno od izbrane sorte.
Brstični ohrovt v notranjosti države sejemo konec maja, presajamo konec junija ali v začetku julija, da ga lahko nabiramo od začetka oktobra do konca novembra ali začetka decembra. Na Primorskem pa bo prednostna pozno jesenska in zimska pridelava s setvijo junija in julija ter sajenjem julija in avgusta.
Raštiko sejemo konec februarja ali v začetku marca, sadimo pa aprila. Drugi običajni rok setve je julij, rok sajenja pa konec avgusta.
Kolobarjenje
Ohrovt dobro uspeva, če ga posadimo po spravilu metuljnic, kot so grah, stročji fižol, fižol, leča, čičerika, ali rastlin, kot so krompir in kumare, uspeva pa tudi na preoranih naravnih ali umetnih travnikih. Ohrovta ni mogoče gojiti v monokulturi, zato ga lahko na isto površino sadimo šele po 3 - 4 letih. Ohrovt je odlična predhodna kultura za večino vrst zelenjave, saj pusti za seboj precejšnjo organsko maso in primerno zemljo z malo plevela.
Pred sajenjem je na istih tleh priporočljivo gojiti rastline, ki izboljšajo zemljo, preprečijo bolezni in škodljivce ter izboljšajo pridelek. Kot predhodne posevke priporočamo metuljnice (stročji fižol, grah, leča, čičerika,…), ker so bogate z dušikom, ki je pomemben za rast in razvoj ohrovta.
Korenine koruze pomagajo izboljšati strukturo tal, njene ostanke pa lahko uporabimo za zastirko, ki preprečuje rast plevela in zadržuje vlago v tleh. Podobno tudi solata izboljšuje strukturo tal in preprečuje rast plevela. Redkvice hitro rastejo in zagotavljajo hitro zapiranje tal, njihove ostanke pa lahko uporabimo kot organsko gnojilo, zato so idealna predhodna kultura ohrovtu.
Lilije pomagajo pri preganjanju škodljivcev (npr. koloradski hrošč) in čeprav je ohrovt priljubljen pred škodljivci, lahko sajenje poleg aromatičnih rastlin pomaga odgnati te škodljivce in celo privabiti koristne žuželke, kot so pikapolonice in parazitske ose. Dišeče rastline, kot so bazilika, meta, koper, sivka, rožmarin, žajbelj in origano, privabljajo kapusove črve, ki sicer grizejo liste. Kamilica izboljša okus, vendar se hitro razširi, zato jo je potrebno previdno saditi. Česen odganja koloradske hrošče, listne uši in ožig. Ognjič odganja škodljivce, pri gnitju pa sprošča snov, ki odganja nematode. Kapucinka odganja mrčes in bele mušice ter se odlično ujame z brstičnim ohrovtom.
Ohrovt lahko privabi tudi škodljivce (npr. kapusova muha), ki lahko negativno vplivajo na rast in zdravje nekaterih rastlin (npr. vrbovec), vendar obstajajo vrste zelenjave, zelišč in cvetočih rastlin, ki so odlične sosede ohrovta. Med rastlinami, ki so združljive z ohrovtom, so artičoke, rdeča pesa, zelena, kumare, solata, čebula, grah, redkev, špinača, česen, bazilika, koper in kamilica.
Pelargonije so rastline, ki s svojim poprovim in ostrim vonjem delujejo kot naravni repelent in odganjajo vse škodljivce, ki lahko škodujejo kapusnicam, tudi kapusove gliste in bolhače.
V bližini ohrovta ni priporočljivo saditi jagod, ker upočasnijo rast vseh kapusnic, saj tekmujejo za isti prostor. Prav tako ne smemo saditi blizu ohrovta druge zelenjave iz družine križnic (npr. cvetača ali brokoli), ker z ohrovtom neposredno tekmujeta za številne enaka hranilne snovi in vire, zaradi njune bližine pa bi bili obe rastlini dvakrat bolj dovzetni za iste bolezni in škodljivce.
Tudi paradižnik, paprika, krompir in jajčevci so rastline, ki za rast potrebujejo veliko hranilnih snovi.
Faza mirovanja
Ohrovt je rastlina, ki spada v skupino zelenjave, ki jo gojimo v jesensko-zimskem obdobju. V toplejših predelih gojijo ohrovt tudi v spomladanskih mesecih. Ohrovt ne preide v fazo mirovanja, ampak nenehno raste in se razvija, dokler so razmere za njegovo gojenje ugodne. V razmerah nizkih temperatur in pomanjkanja sončne svetlobe pa je lahko rast ohrovta počasnejša. V tem obdobju lahko postane manj odporen na različne bolezni in škodljivce. Zato je pomembno, da mu zagotovimo dovolj sončne svetlobe in hranilnih snovi ter s tem zdravo rast in razvoj.
Sajenje
Sajenje ohrovta je pomemben korak pri gojenju te priljubljene vrste zelja. Ohrovt lahko gojimo iz semen, sadik ali v posodah, odvisno od želenega načina pridelave. Obstajajo različne vrste ohrovta (listnati ohrovt, cvetačni ohrovt, rdeči ohrovt, kitajski ohrovt), vsaka vrsta pa ima posebne zahteve pri sajenju. Pravilno sajenje ohrovta vključuje izbiro pravega mesta, pripravo tal in skrbno postavitev rastlin.
Sejanje
Semena ohrovta sejemo med marcem in majem, odvisno od podnebja in sorte. Pred setvijo lahko semena za nekaj ur namočimo v vodi, da se zmehčajo in tako spodbudimo kalitev. Pripravljena semena posejemo v vrste na globino približno 1,5 cm. Razdalja med vrstami je odvisna od vrste ohrovta, običajno pa je med vrstami razdalja približno 45 - 60 cm. Semena je potrebno prekriti z zemljo in rahlo pritisniti.
Po setvi je potrebno tla redno zalivati, da semena vzklijejo. Ko se pojavijo rastline, lahko razdaljo med njimi zmanjšamo na približno 30 cm, da zagotovimo dovolj prostora za rast. Ob pravilni negi lahko ohrovt nabiramo v približno 60 - 90 dneh po setvi.
Sajenje sadik
Za sajenje sadik naj bodo tla rahla, dobro odcedna in bogata z organsko snovjo. Jamice, v katere bomo posadili sadike, naj bodo globoke približno toliko, kot je globoka posoda, v kateri se sadika trenutno nahaja. Ko so jamice izkopane, je potrebno v vsako dodati malo gnojila in zemljo dobro premešati.
Nato sadike ohrovta previdno odstranimo iz posode. Plastično posodo lahko preprosto pritisnemo ob strani, da se sadika sprosti. Sadike posadimo v jamice pokončno in zravnano, nato pa zemljo okoli njih dobro potlačimo. Ko so posajene, jih je potrebno redno zalivati, da ostanejo tla vlažna, vendar ne preveč namočena. Prav tako je potrebno paziti, da vode ne polivamo po listih ohrovta, saj lahko to povzroči razvoj glivičnih obolenj. Po nekaj tednih, ko se sadike dovolj ukoreninijo in začnejo rasti, jih pognojimo z gnojilom za kapusnice, da zagotovimo dobro rast in razvoj.
Vse vrste ohrovta vzgajamo iz sadik na enak način kot zelje. Sadilna razdalja je podobna kot pri vseh drugih kapusnicah, in sicer 50 x 50 cm ali 60 x 60 cm. Pri spomladanskem sajenju lahko povečamo razdaljo zaradi boljše izrabe vodnih zalog poleti.
Gojenje na vrtu
Postopek sajenja ohrovta na vrtu se začne s pripravo tal. Za sajenje je potrebno izbrati mesto z veliko sončne svetlobe in zemljo pripraviti tako, da bo rahla in bogata s hranilnimi snovmi. Nato moramo v zemljo izkopati jamice, globoke približno 5 cm, in jih razmakniti približno 45 cm narazen. V vsako jamico damo sadiko ohrovta, nato pa jamico rahlo prekrijemo z zemljo.
Po sajenju ohrovt zalijemo, da se zemlja okoli korenin dobro navlaži. Pomembno je redno zalivanje, da zagotovimo dovolj vlage za rast rastlin. Prav tako moramo redno odstranjevati plevel okoli ohrovta in rastline gnojiti, da bodo imele dovolj hranilnih snovi za rast. Po nekaj tednih po sajenju bi moral biti ohrovt že dovolj močan in zdrav za nabiranje.
Gojenje v rastlinjaku
Ko ohrovt sadimo v rastlinjaku, je potrebno izbrati mesto, ki bo dobro osvetljeno in kjer bodo rastline zaščitene pred mrazom ter vetrom. Tla v rastlinjaku pripravimo enako kot za sajenje na prostem. Pred sajenjem je potrebno narediti brazde, ki naj bodo med seboj oddaljene približno 60 - 80 cm. V vsako brazdo je potrebno vnesti gnojilo in ga dobro premešati z zemljo.
Sadike ohrovta lahko vzgojimo doma ali pa jih kupimo v drevesnicah. V rastlinjaku sadike posadimo v brazde na medsebojni razdalji približno 40 cm in dobro zalijemo. Po sajenju jih med rastjo redno zalivamo in gnojimo. Pomembno je tudi, da rastline redno pregledujemo glede morebitnih škodljivcev in bolezni, ki jih nato pravočasno zatiramo, da ne nastane večja škoda. Ko ohrovt zraste do želene velikosti, ga lahko naberemo in uporabimo v kuhinji.
Gojenje v posodah
Postopek sajenja ohrovta v posode se začne z izbiro primerne posode. Potrebujemo posodo, ki ima na dnu drenažne luknje in je dovolj velika za rast ter razvoj ohrovta. Posodo napolnimo s kakovostnim rastnim substratom, ki vsebuje dovolj hranilnih snovi in ima dobro drenažo. V substrat naredimo jamico, ki je globoka toliko kot je velikost korenine sadike. V to jamico damo sadiko ohrovta in korenine prekrijemo s substratom. Ob tem je potrebno paziti, da rastline ne zakopljemo, ampak jo držimo pokonci.
Ko je sajenje končano, je potrebno posodo dobro zaliti, da je substrat vlažen, vendar ne namočen in postaviti na svetlo mesto, po možnosti tam, kjer lahko dobi ohrovt 6 - 8 ur sončne svetlobe dnevno. Prav tako je potrebno paziti, da je temperatura takšna, kot je optimalna za rast ohrovta.
Nega
Dokler so sadike majhne, jih je potrebno redno zalivati in s pletjem odstranjevati plevel. Bujna zelena masa odraslih rastlin nekoliko zmanjša rast plevela. Če pa temu ni tako in se pojavijo škodljivci, lahko nasad tretiramo z zaščitnimi sredstvi.
Zalivanje
Mlade sadike ohrovta je potrebno redno zalivati, če pa nastopi sušno obdobje, jih je potrebno zalivati vsak večer. Sčasoma bodo postale bolj odporne in močnejše, zato se bo postopno zmanjševala tudi potreba po zalivanju.
Gnojenje
Ohrovt zahteva izredno humusna tla. Osnovnemu gnojenju običajno dodamo kompleksno gnojilo NPK 12:11:18 in 3MgO, lahko pa uporabimo podobno kombinacijo gnojila v obliki kristalov. Deset dni po presajanju dodatno pognojimo. Če je v nasadu kapljični sistem namakanja, gnojenje izvajamo dvakrat tedensko; če pa gre za klasično pridelavo na njivi, je potrebno ohrovt v času pridelave pognojiti trikrat. Z gnojenjem prenehamo, ko velikost glav zapre vrste. V obeh primerih pa je potrebno prenehati z gnojenjem približno 10 dni pred nabiranjem ohrovta.
Razmnoževanje
Ohrovt lahko razmnožujemo s semeni, z deljenjem korenin in s potaknjenci. Semena posejemo v pripravljeno zemljo na ustrezni razdalji in globini. Po kalitvi in pojavu prvih listov sadike presadimo na stalno mesto.
Delitev korenin se običajno opravi jeseni ali zgodaj spomladi. Rastlino vzamemo iz zemlje, korenino pa razdelimo na več delov, od katerih ima vsak popek. Dele korenine presadimo na novo mesto.
Potaknjence lahko s stebel ohrovta vzamemo spomladi ali poleti. Narežemo jih na dolžino približno 8 - 10 cm in posadimo v pripravljeno zemljo. Po nekaj tednih bodo potaknjenci začeli poganjati korenine in rasti.
Presajanje
Ohrovt lahko presadimo, ko sadike dosežejo določeno velikost in imajo močne korenine. Presajanje običajno opravimo, ko je zunanja temperatura dovolj visoka in ko mine nevarnost pozebe, kar rastlini omogoči več prostora za rast in razvoj ter izboljša dostop do svetlobe in hranilnih snovi. Pri presajanju moramo paziti, da ne poškodujemo korenine in sadiko previdno prestavimo v novo zemljo ter jo nato izdatno zalijemo.
Pomlajevanje
Ohrovta ni potrebno redno pomlajevati, je pa priporočljivo odstraniti starejše in poškodovane liste, da rastlina svojo energijo usmeri v rast novih listov in glav. Če poškodovanih listov ne odstranimo, bo imela rastlina manj sredstev za rast novih delov, starejši listi pa lahko postanejo vir bolezni in škodljivcev. Vendar je potrebno paziti, da ne odstranimo preveč listov, saj to lahko privede do zastoja v rasti in oslabitve rastline. Ob pravilni negi lahko ohrovt živi tudi do 2 leti.
Redčenje
Redčenje ohrovta je priporočljivo, da med rastlinami zagotovimo dovolj razmika za optimalno rast in razvoj. Če so rastline posajene pregosto, se lahko borijo za vire, kot so svetloba, voda in hranilne snovi, kar lahko povzroči zastoj v rasti in slabši razvoj. Rastline je potrebno redčiti, ko dosežejo višino približno 5 - 10 cm, med rastlinami pa pustite približno 30 cm prostora, da zagotovite dovolj prostora za rast.
Obrezovanje
Ohrovta običajno ni priporočljivo obrezovati, razen v določenih primerih, ko je rastlina zelo razvejana in ima veliko stranskih poganjkov, ki se razvijejo na račun glavnega poganjka. V tem primeru lahko stranske poganjke porežemo, da spodbudimo rast glavnega poganjka in večjo proizvodnjo glav. Prav tako je potrebno odstraniti prizadete dele, če opazite na rastlini poškodbe ali pojav bolezni.
Zaščita pred vetrom
Ohrovt je lahko občutljiv na močan veter, in sicer predvsem mlade rastline, ki še nimajo razvitega koreninskega sistema, zato jih je priporočljivo zaščititi pred močnim vetrom z namestitvijo kakšne zaščite, kot je ograja ali zid. Tudi če ohrovt gojimo v posodah, jih je priporočljivo hraniti v zaščitenem prostoru, da se izognemo močnemu vetru.
Zaščita čez zimo
Ohrovt lahko prenese rahlo pozebo in hladne razmere, vendar lahko dolgotrajna izpostavljenost nizkim temperaturam in zmrzali povzroči poškodbe rastlin in uvelost. Če torej pričakujemo močnejšo pozebo ali daljše obdobje nizkih temperatur, je ohrovt priporočljivo zaščititi.
Zaščito pred pozebo lahko dosežemo na več načinov. Če gojimo ohrovt na vrtu, lahko rastline pred neposredno izpostavljenostjo pozebi zaščitimo s prevleko proti zmrzovanju ali agro tekstilom. Če ohrovt gojimo v posodah, je priporočljivo posode prenesti v notranje prostore, ki so zaščiteni pred mrazom.
Ohrovta ni priporočljivo presajati, ko so rastline že poškodovane zaradi pozebe ali mraza, saj lahko pride do dodatnih poškodb in odmiranja rastlin.
Bolezni
Ohrovt varujemo pred bolezenskimi okužbami in škodljivci enako kot druge kapusnice. Medvrstna obdelava pomaga vzdrževati vodno-zračni režim in se izvaja do oblikovanja vrst posevkov. Pri starejših sortah je priporočljivo pincirati vrh, ko spodnji popki dosežejo premer 1 - 2 cm. Pri pridelavi hibridnih sort za trg tega ukrepa ne izvajamo več. Pinciranje zgodnjih kultivarjev pospeši nabiranje, zniža pa donos in kvaliteto.
Najpogostejše bolezni kapusnic so obročkasta pegavost, pegavost, pepelasta plesen in bela gniloba zeljnih glav.
Obročkasta pegavost
Obročkasta pegavost kot glivica običajno ne povzroča posebne škode, vpliva pa na tržno vrednost rastlin, saj poškoduje liste, povzroči pa tudi zmanjšanje pridelka in kakovosti semen. Običajno so napadeni starejši zunanji listi, na katerih se pojavijo obročaste pege s premerom 5 - 10 mm. Pege so skoraj okrogle, v sredini svetlo rjave ali sive (odvisno od vrste) in so ostro ločene od zdravega dela lista s klorotičnim območjem. Če je na listih veliko peg, porumenijo in odpadejo. Bolezen se pogosteje pojavi na cvetači in zelju, lahko pa se loti tudi ohrovta.
Na rastlinah, ki se okužijo jeseni, bolezen pozimi napreduje. Glede na to, da se zajedavec prenaša s semeni, je potrebno posejati zdrava semena. Iz kališča je potrebno odstraniti vse okužene rastline, pomemben zaščitni ukrep pa je kolobarjenje. Posebne zaščite pred tem zajedavcem ni, vendar ga zatiramo vzporedno z drugimi boleznimi. Okužbo zmanjšamo s fungicidi na osnovi bakra.
Pegavost kapusnic
Okužba s pegavostjo kapusnic povzroči nastanek temno rjavih koncentričnih peg, premera 5 - 12 mm, kar zmanjšuje tržno vrednost pridelka. Prenaša se s semeni, zato je potrebno seme v primeru okužbe tretirati s fungicidi. Učinkovitejše je tretiranje s toplo vodo (50°C / 30 min), vendar je po tem postopku priporočljivo seme tretirati še z enim od fungicidov za tretiranje semen na osnovi tirama ali mankozeba. Drug pomemben zaščitni ukrep je kolobarjenje.
Pepelovka
Pepelasta plesen oz. pepelovka se pojavlja na nekaterih novejših hibridih zelja in na brstičnem ohrovtu. Prvi znaki okužbe se ponekod pokažejo kot pojav umazano belega micelija, ki najpogosteje prizadene hrbtno stran listov, kasneje pa prekrije tudi zgornjo stran lista. Okuženi listi so svetlejše zelene barve kot neokuženi. Na listih na vrhu glavic se lahko pojavijo nekroze, ki povzročijo odmiranje listov.
Pepelovka navadno ne povzroča večje škode na glavnatem zelju, zabeležena pa je škoda, ki jo je povzročila na brstičnem ohrovtu. Zatiranje ni potrebno, če pepelovka ne povzroča gospodarske škode. Za zatiranje lahko uporabimo fungicide na osnovi žvepla in triadimefona.
Bela gniloba zeljnih glav
se običajno pojavi pred dozorevanjem glav, okužba pa nastopi že veliko prej. Če je okuženo steblo, se posuši cela rastlina. Če se glava okuži z orodji pri obdelavi ali zaradi poškodb, ki jih povzročijo žuželke ali toča, se zunanji listi posušijo in pecelj na mestu, kjer izstopi iz stebla, poči, nato pa odpade veliko število listov.
Škodljivci
Škodljivci se lahko pojavijo na različnih delih ohrovta - na korenu ali koreninskem vratu, v steblu in peclju, na listih in glavah, na luskih in semenih. Najpogostejši škodljivci v tleh so strune, ličinke poljskega majskega hrošča in bramorji, ki napadajo korenino ter koreninski vrat rastline. Korenine so obgrizene, koreninski vrat pa pregriznjen. Mlade rastline propadejo, starejše pa zaostajajo v razvoju. Škodljivci se pojavijo v steblu in peclju in ju preluknjajo, zaradi česar se zlomita. V njih se pojavijo bele ličinke brez nog (npr. zelenomodri barid, repni rilčkar).
Škodljivci na listih in glavah pogrizejo liste, na njih pa so tudi vidne sluzaste sledi polžev. Zaradi nematod nadzemni deli rastline porumenijo, zunanji listi pa propadejo. Kapusova muha povzroči, da se listi zvijajo navzdol in se glave ne oblikujejo, kapusova uš pa povzroči zvijanje robov listov, ki se posušijo, na hrbtni strani pa se pojavijo drobne žuželke, prekrite z lepljivo mokasto oblogo. .
Pojavijo se lahko tudi kapusove stenice, ki jih prepoznamo po tem, da puščajo svetle pike na listih, ali kapusovi bolhači kot poskočne žuželke. Če opazite pogrizene liste v obliki okna ali čipke, gre za kapusovega molja.
Luskov rilčkar ali luskova hržica poškodujeta lusk in semena.
Uporaba
Ohrovt, zelena listnata zelenjava, bogata z vitamini in minerali, je našla svoje mesto v številnih panogah. V prehrambni industriji se uporablja kot pomembna sestavina številnih jedi in solat, v kozmetični industriji pa kot sestavina izdelkov za nego kože. Ohrovt se zaradi svojih zdravilnih učinkovin uporablja tudi v farmacevtski industriji, v zadnjem času pa je vse bolj priljubljen tudi v proizvodnji naravnih prehranskih dopolnil.
Nabiranje
Ohrovt nabiramo ročno, ko temperature padejo pod 0°C. Ohrovt je bolj sladek in blažjega okusa, čim dlje je izpostavljen mrazu. Potrebno je spremljati, kdaj bodo glave popolnoma oblikovane in ali so dovolj čvrste, da jih lahko nabiramo. Pridelek ohrovta se razlikuje glede na sorto. Zgodnje sorte dajejo običajno 20 - 25 t/ha, poznejše pa 40 - 60 t/ha.
Sušenje
Sušenje ohrovta je postopek za konzerviranje in dolgoročno skladiščenje te zelenjave. Ohrovt lahko sušimo na zraku, v dehidratorju ali v pečici. S sušenjem ohrovtu odstranimo vodo, kar upočasni razpadanje in mu podaljša rok trajanja, uporabljamo pa ga lahko kot sestavino juh, enolončnic ali kot dodatek jedem.
Pri sušenju na zraku ohrovt v tankem sloju razgrnemo na čisto in suho podlago ter pustimo na toplem in zračnem mestu. Druga metoda je sušenje v dehidratorju sadja in zelenjave, kjer ohrovt narežemo na manjše kose in jih postavimo v dehidrator na primerno temperaturo in čas sušenja. Ohrovt lahko tudi sušimo v pečici na nizki temperaturi, pri čemer je potrebno ohrovt redno obračati in preverjati, v kakšnem stanju je, da se ne zažge. Po sušenju ohrovt lahko shranimo v steklenih posodah ali vrečkah na suhem in temnem mestu.
Skladiščenje
Ohrovt pakiramo v globoke zaboje za transport sadja in zelenjave, pri daljšem transportu pa je dodatno zaščiten s folijo zaradi občutljivih listov, ki morajo ostati sveži in nepoškodovani. Shranjujemo ga lahko pri temperaturi 0 - 1°C in pri relativni vlažnosti okoli 95% ob dobrem prezračevanju. V hladilniku ga lahko hranimo do 2 meseca.
V notranjosti države lahko pozni jesenski ohrovt naberemo pred zimo. Glave naj imajo čim več listov. Ko jih naberemo do višine 1,5 m, jih pokrijemo z listjem, kar lahko traja več kot mesec dni. V sredozemskem območju imata pozni jesenski in zimski ohrovt dobro obstojnost na polju, vendar je ohrovt potrebno v primeru toplega vremena v marcu ali v začetku aprila, pravočasno pobrati in uskladiščiti.
Brstični ohrovt pa je pakiran v mrežastih vrečah in ga lahko skladiščimo do 6 tednov pri temperaturi 0 - 1°C ter relativni vlažnosti 97%. Če ga skladiščimo skupaj s steblom, lahko zdrži do 8 tednov.
Kulinarika
Ohrovt se v domači kuhinji večinoma uporablja kuhan, dušen, kot enolončnica skupaj s krompirjem ali kot priloga. Potrebno je vedeti, da ohrovta zaradi ohlapnega tkiva listov ne moremo kisati.
Brstični ohrovt lahko pripravimo svež, kot solato, začinjeno s smetano ali majonezo, največkrat pa ga kuhamo "na lešo" (dalmatinska jed), paniramo ali ocvremo v drobtinah. Večinoma se ohrani z zamrzovanjem, kar mu omogoča uporabo skozi vse leto.
Listi raštike in listnatega ohrovta se večinoma uporabljajo kuhani "na lešo" ali skupaj z drugo zelenjavo (krompir, bob, čičerika ipd.) in so zelo okusna priloga k mesnim jedem. Mleto meso z rižem, ovito v liste raštike, kuhano in začinjeno s kislim mlekom ali smetano, se imenuje japrak in je priljubljeno v Hercegovini.
Medicina
Ohrovt ima enak pomen za zdravje kot zelje. Njegovi mehurjasti in nagubani listi vsebujejo veliko parenhimskega tkiva in so zato bogati z beljakovinami, ogljikovimi hidrati ter nekaterimi minerali in vitamini. Ohrovt je nizkokalorično živilo, saj 100 g ohrovta vsebuje le 50 kalorij.
Hranilna vrednost brstičnega ohrovta je višja od drugih kapusnic, kar velja predvsem za beljakovine in vitamin C. Izstopa tudi vitamin K, ki je pomemben za proces strjevanja krvi. Ohrovt je tudi odličen vir železa, ki je nujno za tvorbo encimov in hemoglobina.
Brstični ohrovt ima višjo hranilno vrednost kot zelje in ohrovt. Po hudi pozebi se količina skupnih sladkorjev skoraj podvoji. Hranilna vrednost raštike in listnatega ohrovta se lahko primerja s hranilno vrednostjo zelja in ohrovta.
Zanimivosti
Izvor ohrovta, ki je nastal iz divjega zelja, je vezan na več območij. Omenjajo se Milano, Lombardija, Savoja (pokrajina v vzhodni Francij) in Belgija. Ohrovt se v prehrani uporablja že od antičnih časov, uživali so ga tudi Stari Grki in Stari Rimljani.
Foto: distel2610 / Pixabay
Dodaj odgovor