Aronija (lat. Aronia) je rod listopadnih grmov in sodi v družino rožnic (Rosaceae), ki zajema več kot 4.000 vrst dreves, grmov in zelnatih rastlin, izmed katerih so najbolj znane jagodnjak, robida, malinjak, marelica, mandljevec, češnja, sliva, hruška in jabolka.
Izvira iz vzhodne Severne Amerike in je najpogostejša v vlažnih gozdovih in močvirjih. Običajno k rodu prištevamo dve ali tri vrste, izmed katerih eno vzgajajo v Evropi. Četrto obliko, ki jo vzgajajo z imenom Aronia pa prištevamo k medgeneričnim hibridom.
Aronijo lahko vzgajamo kot okrasno rastlino ali pa kot prehranski izdelek. Kisle jagode lahko zaužijemo surove neposredno z grma, pogosteje pa so obdelane, saj jih je možno predelati v vino, marmelado, sirup, sok, namaze, čaj, omako, ekstrakte, pivo, sladolede in tinkture. Rastlina je bila poimenovana "aronija" zaradi trpkih plodov, ki dajejo občutek stiskanja ust.
Aronijo pogosto napačno imenujejo aronija, kar je uveljavljeni naziv za virginsko slivo (lat.Prunus virginiana) in jo zlahka zamešamo s črno aronijo, ki jo običajno imenujemo "črna aronija" ali "aronija". Jagode Prunus virginiana in aronije vsebujejo polifenolne spojine kot je antocianin, vendar pa sta to dve različni, a sorodni rastlini znotraj družine Rosaceae.
Aronija je ena najbolj zdravilnih rastlin na svetu, saj v svoji jagodi vsebuje bogastvo vitaminov in antioksidantov, zaradi česar je že stoletja med jagodičastim sadjem na dobrem glasu. V Evropo so jo iz velikih prostranstev vzhodne Severne Amerike pripeljali v 18.stoletju.
Raste na grmičastih deblih, ki lahko dosežejo višino 1 - 6 m, plodovi pa so majhne jagode, ki so združene v manjših gručah, povezanih s pecljem. Značilni so preprosti cvetovi s 5 radialno simetričnimi cvetnimi listi. Cvetovi so bele barve, listi pa menjajo barvo od zelene (spomladi) do temno oranžne (jeseni).
Aronija je na nekaterih vrtovih okrasna rastlina, zaradi slovesa, da je eliksir zdravja, pa je priljubljena tudi za tržno pridelavo.
Aronija je glede vzgoje zelo hvaležna rastlina, saj je odporna na škodljivce, onesnaževanje in bolezni. Zaradi odpornosti na nizke temperature jo imenujejo tudi "sibirska borovnica", čeprav je to naziv za haskap jagode, s katerimi jo pogosto zamešajo. Zaradi tega so jo začeli vzgajati v mrzli Rusiji, kjer so temperature pod ničlo, razširjena pa je tudi na Poljskem, Češkem, Slovaškem in v skandinavskih deželah.
Kadar plodove uživamo surove, so zelo grenki in lahko v ustih pustijo izrazit občutek suhosti. To je razlog, zakaj plodov skoraj nikoli ne uživamo nepredelanih. Aronija je primerna za pripravo številnih izdelkov, zato ima široko uporabo v kulinariki, primerna pa je tudi za peko, stiskanje in hrambo.
Sorodniki
Vrste aronije
Poznamo 3 različne sorte aronije, izmed katerih je ena hibridna sorta. Vrste so poimenovane po barvi plodov. Tako ločimo rdečeplodno in črnoplodno aronijo, Vijolično aronijo pa štejemo za hibrid prvih dveh vrst. Za vzgojo so priljubljene 4 različne vrste, ki sodijo k črnoplodni aroniji, ostali dve vrsti pa se redkeje kultivirata in sta pogosteje samonikli.
Za vzgojo aronije so najbolj priljubljene sorte Nero, Viking, Aron in Autumn Magic, ki jih vse uvrščamo k črnoplodni aroniji.
Rdečeplodna aronija
Rdečeplodna aronija (lat. Aronia arbutifolia) je vrsta aronije, za katero so značilne svetlo rdeče jagode in je naravno rasla na področju vzhodne Kanade in vzhodnih ter osrednjih ZDA. Ta vrsta v Evropi ni toliko razširjena kot ostali dve ter jo tudi redkeje uporabljajo v medicini in kulinariki.
Deblo običajno zraste v višino 2-4 m, zelo redko pa doseže višino 6 m. Širina je običajno 1-2 m. Cvetovi so bele ali bledo rožnate barve. Širina plodov je 4-10 mm in so obstojni do globoke zime. Izjemno je odporna na bolezni in insekte, zaradi česar je zelo nezahtevna. Večinoma jo vzgajamo v okrasne namene, najpogosteje pa je samonikla.
Črnoplodna aronija
Črnoplodna aronija (lat. Aronia melanocarpa) je zaradi svojih zdravilnih sestavin in uporabe v kulinariki najbolj priljubljena vrsta aronije.
Ta vrsta je nekoliko nižja in običajno doseže višino do 1 m, zelo redko pa grm doseže višino 3 m. Listi so manjši in dolgi okoli 6 cm. Cvetovi so majhni in beli. Plod je sprva rdeč, kasneje, ko dozori, pa postane črne barve. Dozori avgusta, vendar za razliko od rdečeplodne aronije pozno jeseni propade in lahko prenese zimo. Plod ima meso svetlo rdeče barve in je trpkega okusa z dodatkom sladkobe in kislosti. Plod se zaradi visokega deleža antioksidanta antocianina in vitamina P šteje za izjemno zdravega, še posebej dobro vpliva na zdravje srčno žilnega sistema.
Vijolična aronija
Vijolična aronija (lat. Aronia x prunifolia) se šteje za hibrid rdeče- in črnoplodne aronije, vendar pa jo, glede na to, da je samonikla na področjih kjer ni nobene izmed teh dveh vrst (na primer na področju Severne Nemčije), nekateri štejejo tudi za samostojno vrsto.
Cvetovi so lahko bele ali roza barve, plod pa je temno vijolične ali črne barve in ne preživi zime. Pri tej vrsti grm v povprečju zraste do 3 m višine. Številnim se zdi, da plodovi pri tej vrsti aronije nimajo dobrega okusa, zato je ne uživajo toliko kot črnoplodne vrste. Tako kot tudi druge vrste aronije, tudi ta nima težav s škodljivci ali boleznimi.
Gojenje
Aronijo najpogosteje sadimo kot samostojni grm brez drugih kultur, vendar pa jo zaradi podobnega vzdrževanja lahko najdemo v vinogradih ali sadovnjakih. Potrebuje veliko vode, zato je nujno redno zalivanje, še posebej v obdobju, ko ni veliko padavin. Čeprav obrodi tudi brez gnojenja, je za optimalen pridelek priporočljivo gnojenje s klasičnim NPK gnojilom.
Kolobarjenje
Aronija z vidika podlage ni zahtevna, podobno je glede predhodnih kultur. Ta rastlina ne potrebuje posebnih predhodnih kultur, prav tako pa tudi ni posebnosti glede kultur, ki jih sadimo ob njej. Glede na to, da ima glede gnojenja podobne zahteve kot vinska trta ali večina sadnih dreves, jo lahko posadimo na istem območju zaradi lažjega vzdrževanja nasadov.
Z družino rožnic se v glavnem ujemajo rastline iz družin čebulnic ali narcisovk (kot so čebula, mlada čebula, česen, narcisa, itd.) zaradi zbiranja žvepla, ki ima fungicidno delovanje in tako ščiti aronijo pred škodljivci. Njihov močni vonj odganja škodljivce, saj zmanjšuje pojav listni uši in napade moljev.
Zalivanje
Aronija je rastlina, ki potrebuje veliko vode in vlage, zato jo je potrebno redno zalivati, še posebej na začetku vegetacije in v obdobjih brez padavin. Povečano zalivanje je potrebno tudi v fazi oblikovanja plodov, saj je potrebno uporabiti tudi 2 - 3 vedra vode, odvisno od starosti rastline.
Gnojenje
Aronija ima odlične genetske predispozicije in bo uspevala tudi brez gnojenja in vzdrževanja tal. V sezoni rasti, grme aronije običajno gnojimo trikrat. Za najboljši donos je potrebno vnesti 80 - 100 kg dušika, 30 - 60 kg fosforja in 100 - 120 kg kalija na 1 ha zemljišča. V splošnem je razmerje N:P:K elementov v gnojilu 1:0, 4:1,2.
Razmnoževanje
Aronijo lahko razmnožujemo vegetativno s potaknjenci. Novo razvite poganjke do višine 30 cm ob koncu vegetacije odrežemo in jih prenesemo na sredstvo za ukoreninjenje rastlin dokler ne razvijejo ustrezne debeline in višine, nato pa jih presadimo v zemljo.
Prav tako pa jo lahko razmnožujemo tudi s semeni. Okoli 100 kg suhih sadežev da 8 kg semen; 1 kg semena pa vsebuje okoli 276.000 semen. Sadež je najprej potrebno macerirati, da lahko odstranimo seme, ki ga je potrebno še ločiti od pulpe, nato pa pred skladiščenjem in nadaljnjo setvijo temeljito posušiti. V takem primeru je priporočena jesenska setev ali 2 - 3 meseci hladne stratifikacije.
Aronijo lahko razmnožujemo tudi s cepljenjem na mehko ali pol mehko drevo. Priporočljivo je cepiti z mehkim drevesom konec maja ali v začetku junija ali pa uporabiti cepič trdega drevesa s pritrjenim delom triletnega drevesa.
Aronijo lahko tudi kloniramo z delitvijo rastlin, ki lahko pri dvoletni rastlini dajo celo 25 delov. Pred končnim sajenjem na prosto je potrebno rastline vzgajati v rastlinjaku. Proces se imenuje mikropropagacija.
Tla
Tla ponavadi pripravimo za sajenje z meliorativnim gnojenjem, ki je običajno za sadovnjake in vinograde. Ob mineralnih gnojilih s povečanim deležem kalija in fosforja je priporočljivo uporabiti hlevski gnoj. Najbolje je, če sadike posadimo v tla s pH med 5,5 in 6 ter zemljo pomešamo s humusom in hlevskim gnojem. Rastlina je nezahtevna in bo dobro rasla na kateri koli vrsti tal, celo na revnih kamnitih tleh Primorske. Izogibati pa se je potrebno pretirano peščenim in suhim ali zbitim tlom.
Podnebje
Aronija ni zahtevna, vendar pa potrebuje veliko svetlobe, zato plodovi najbolje uspevajo na površinah, ki imajo veliko sonca čez celo leto. Na vrtu ali dvorišču za sajenje poskusite izbrati južno stran. Da bi bili sadeži večji in bolj sočni, je potrebno več vlage, vendar pa bo rastlina uspevala tudi na manj vlažnih področjih. Največji donosi so na področjih s 1.000-1.200 mm padavin letno. Preveč vetra v času cvetenja lahko pretirano posuši pestič. Aronija dobro uspeva na področjih z ostrim celinskim podnebjem.
Sajenje
Aronija je zelo hvaležna rastlina, saj vzgoja ne zahteva veliko truda in spretnosti. Škodljivci je ne napadajo, rada ima veliko sonca, po drugi strani pa lahko rdečeplodne sorte zdržijo temperature celo do - 47°C, medtem ko črnoplodne sorte lahko zdržijo tudi do - 23°C.
Zaradi lepega izgleda jo mnogi izberejo kot okrasno vrsto na terasah in vrtovih, zaradi zdravilnih sestavin pa je dobra izbira tudi za tržno vzgojo. Običajno jo sadimo jeseni in prezimi zunaj. Postopek vzgoje iz semen je dolgotrajen in zapleten, zato se običajno presajajo sadike.
Čas sajenja
Aronijo je priporočljivo saditi jeseni. Ponavadi sadimo sadike, ki so stare okoli 2 leti in naj bi že imele 3 - 5 poganjke. Rastlina obrodi po 3 letih, tako da bodo sadike, ki bodo presajene jeseni, že obrodile naslednje poletje.
Sejanje
Aronijo lahko tudi posejemo, čeprav je običajni način presajanje sadik, starih 2 leti. Seme vzamemo iz zrelih plodov in ga speremo na podlogi kot je filter papir. Potem ga posušimo, klilo naj bi v oktobru. Da bi seme vzklilo, ga je potrebno namočiti, zaviti v debel sloj robčkov in dati v plastično vrečko. Nato ga do marca shranimo v hladilnik. Marca seme posejemo v sterilne substrate, ki morajo biti na toplem. Seme bo vzklilo po 3 tednih, odkar smo ga posejali v substrat. Mesec dni po setvi mlade rastline presadimo v rastlinjak (ali v večji cvetlični lonec, če vzgajate manjše količine za domačo uporabo) in tam bodo ostale vsaj leto dni, nato pa jih presadite na želeno področje vzgoje.
Sajenje sadik
Sadike so običajni način sajenja aronije. Sadike naj bodo stare 2 leti, imajo razvejane korenine ter 3 - 5 poganjkov. Če jih boste presadili v zemljo, naj bo razmik med sadikami 1,5-2 m. Sadilne luknje naj bodo globoke okoli 20 cm in s premerom 30 cm. Najbolje je, če okoli sadike nasujete tretjino izkopane zemlje, pomešano s tretjino hlevskega gnoja in tretjino humusa. Po sajenju je potrebno sadike dobro zaliti. Namesto hlevskega gnoja lahko v zgornji plasti dodate vedno humusa, pomešanega s 100 g superfosfata in 60 g kalijevega sulfida.
Gojenje na vrtu
Grm aronije drugače takoj posadimo na prostem, na vrtu ali dvorišču. Vsi nasveti v članku pojasnjujejo pravilno sajenje aronije na prostem.
Aronijo je lahko vzgajati in je privlačna celo sezono. Beli cvetovi krasijo vrtove spomladi, temno zeleni sijoči listi pa poleti. Jagode aronije dozorijo sredi ali konec poletja, potem postanejo vijolične, medtem ko rdeče jagode dozorijo jeseni, kar prav tako daje vrtovom sezonsko lepoto. Aronija je zato priljubljen grm za sajenje na dvoriščih in vrtovih.
Gojenje v rastlinjaku
Čeprav je aronija odporna rastlina, ki jo lahko posadimo na prostem direktno v zemljo, je mikropropagacija eden izmed razlogov za vzgojo v rastlinjaku, saj se na ta način hitro poveča število rastlin in ga najpogosteje uporabljajo profesionalni pridelovalci.
Mikro potaknjenci se najprej ukoreninijo in vzgajajo v rastlinjaku (steklenem in nato plastičnem), s čimer se dokazano doseže 83% uspešnost ukoreninjenja in vitro in 96% v nesterilnih pogojih. Na ta način se rastline lažje privajajo na manj kontrolirane pogoje in hitreje razvijejo 30 cm dolge poganjke s 5 - 7 glavnimi vejami v roku 3 mesecev po ukoreninjenju potaknjencev.
Vzgoja v posodah
Aronijo lahko vzgajamo tudi v cvetličnem loncu, ki pa mora biti zelo velik, zato takega načina vzgoje ne priporočamo, ni pa nemogoč, še posebej, če nimate vrta ali dovolj prostora na dvorišču.
Aronijo lahko v posodah vzgajamo v dekorativne namene, zaradi manjšega prostora za razvoj pa verjeno ne bo obrodila veliko kvalitetnih plodov. Potrebno je izbrati posode, ki so dovolj velike za že odraslo rastlino. Pri vzgoji aronije v posodah je potrebno upoštevati tudi, da je rastlini potrebno zagotoviti dobro drenažo, posodo pa postaviti na mesto, kjer bo imela veliko neposredne sončne svetlobe. Čeprav imajo posamezne vrste različne potrebe, večina najbolje obrodi, če je izpostavljena soncu vsaj 6 ur dnevno. Pri vzgoji aronije v posodi je pomembno tudi namakanje, mogoče jo bo potrebno zalivati tudi večkrat tedensko.
Nega
Aronijo je zelo preprosto vzdrževati in uspeva celo ob minimalnem trudu. Rezultati bodo najboljši, če jo bomo obrezovali in odstranjevali plevel. Obrezovanje je potrebno, če želimo rastlino oblikovati v grm, saj nekatere vrste brez obrezovanja začnejo rasti v obliki drevesa.
Vzdrževanje nasada
To rastlino je zelo preprosto vzdrževati in ne potrebuje pesticidov. Glede na to, da je izrazito primerna za ekološko vzgojo, se ne priporoča niti uporaba herbicidov, ampak mehanska obdelava tal, še posebej v prvih treh letih rasti. Herbicide lahko uporabljamo le za preprečevanje razvoja plevela znotraj vrste nasada, medtem, ko med vrstami zadošča košnja.
Obrezovanje
Sadike aronije je potrebno obrezovati, če želite, da se oblikujejo v grm. Spomladi se presajene sadike skrajša na višino 15 - 20 cm. Po drugem letu pustimo 3-4 oblikovane poganjke, druge pa v celoti odstranimo. Po petem letu večinoma ni potrebno odstranjevati poganjkov, ki se niso popolnoma oblikovali, saj naj bi bila rastlina takrat že podobna grmu s približno 15 poganjki. Po petem letu lahko obrezujemo z namenom izboljšane rodnosti. Najstarejše poganjke takrat v celoti odstranimo, da bi jih nadomestili bolj bujni enoletni poganjki. Z istim namenom je potrebno odstraniti tudi poškodovane poganjke in tiste, ki so preblizu tal.
Obiranje
Aronija obrodi prve plodove v 3. letu življenja, ponavadi takoj v prvi sezoni po presajanju sadike. Takrat lahko pričakujemo donos okoli 0,3 - 0,5 kg na rastlino. Donos se izrazito poveča v 5.letu rastline, ko lahko pričakujemo 8 - 10 kg plodov, po 9. letu pa lahko donos naraste tudi na 15 kg plodov na rastlino. Plodovi dozorijo v avgustu in lahko ostanejo na rastlini do sredine jeseni, kar omogoča tudi kasnejše obiranje.
Sušenje
Plodove aronije lahko posušimo tudi za čaj. V takem primeru je najbolje nabrati jagode s pecljem in jih posušiti na soncu ali nad pečjo. V celoti se bodo posušile v okoli 3 tednih. Jagode je potrebno prekriti z gazo ali podobnim materialom, da jih zaščitimo pred umazanijo, saj jih po sušenju ne smemo več umivati. Lahko jih posušimo tudi v pečici, vendar brez pecljev in jih ne pokrijemo. Jagode damo v pečico na najmanjšo temperaturo in jih sušimo 8-10 ur ob rahlo priprtih vratih pečice. Pred pripravo čaja je potrebno posušene jagode aronije zmleti v možnarju ali kavnem mlinčku.
Skladiščenje
Sveže plodove aronije lahko zmrznemo in tako bodo lahko še več let ohranili hranilne lastnosti. Če se uporabi za čaj, aronijo lahko posušimo in tako se lahko zelo dolgo ohrani. Kadar jo hranimo posušeno, mora biti v suhem in temnem prostoru brez prisotnosti vlage, saj se bo drugače pokvarila in izgubila zdravilne lastnosti.
Aronijo najpogosteje takoj predelamo in jo ohranimo na tak način. V odvisnosti od uporabljenih konzervansov (najpogosteje sladkor, lahko pa se uporabijo tudi druga sredstva) lahko aronijin džem, sokove, vino in likerje hranimo zelo dolgo.
Uporaba
Aronija je zelo cenjena v ljudski medicini. Zaradi zdravilnih lastnosti je zelo pomembna za domorodska plemena v Severni Ameriki, od koder izvira. Kot taka je tudi dan danes na dobrem glasu. Navkljub grenkim in na pogled neužitnim plodovom, je priljubljena v džemih in napitkih, saj ji samo malo dodanega sladkorja podari popolnoma nov, sladek in božanski okus, ki se lahko primerja s katerim koli drugim jagodičastim sadjem.
Ozimnica
Medicina
Aronija naj bi bila zelo blagodejna za zdravje, pripisujejo ji tudi, da preprečuje nastanek raka. Večina zdravilnih lastnosti izvira iz zelo visokega deleža antioksidantov, še posebej polifenola. Je odličen vir vitaminov C,K, A, E in kalija, magnezija, kalcija, fosforja ter cinka. Prav tako zaradi antioksidantov preventivno deluje pred poškodbami jeter. Učinkovita je tudi pri želodčnih težavah, še posebej tistih, ki so posledica oksidativnega stresa.
Aronija je najbrž najbolj poznana po odličnem učinku na zdravje krvožilnega sistema. Pomaga pri sproščanju tkiva, s čimer pospešuje krvni obtok in pozitivno deluje na znižanje krvnega tlaka. Prav tako ji pripisujejo protivirusno in protibakterijsko delovanje. V splošnem je znana po svojem odličnem vplivu na krepitev imunskega sistema. Zaradi velike vsebnosti antocianina obrambno deluje na DNK, kar pomeni, da lahko upočasni učinke staranja.
Kulinarika
Aronijo bo redko kdo jedel surovo, vendar pa so njeni proizvodi zelo dragoceni. V kulinariki jo lahko uporabljamo podobno kot brusnice in borovnice - pri peki peciv in namazih. Marmelade in džemi iz aronije so zelo priljubljeni zaradi sladko-kislo-trpkega okusa.
Aronijo najpogosteje uporabljamo za napitke. Zelo so priljubljeni sokovi, ki naj bi bili najbolj dragoceni za zdravje. Poleg sokov so priljubljeni tudi likerji, pogosto pa iz aronije pripravijo tudi vino.
Jagode in listi aronije se uporabljajo tudi za pripravo čaja, jih je pa pred tem potrebno posušiti na soncu ali v pečici.
Zanimivosti
Aronijo so dobro poznale že ameriške staroselske kulture. Običajno so aronijo sušili in jo uporabljali kot začimbo pri jedeh (najbolj znana jed je "indijanska pogača"). Uporabljali so jo tudi v zdravilne namene, saj so iz svežih jagod aronije izdelovali različne zdravilne pripravke.
Z zdravilnimi lastnostmi aronije je povezana tudi zgodovinska zgodba. Zaradi antioksidativnih lastnosti so aronijo veliko uporabljali po jedrski nesreči v Černobilu. Aronijo so dajali ponesrečenim, da bi ublažili katastrofalne posledice izpostavljenosti sevanju.
Foto: Goran Horvat / Pixabay
Dodaj odgovor