Amarilis (lat. Amaryllis) je čebulnica iz družine narcisovk (lat. Amaryllidaceae) in iz reda beluševk (Asparagales). Beluševke so izjemno številčna družina, ki jo sestavlja skoraj 1.600 vrst rastlin v 73 rodovih. Amarilis poznamo tudi pod imenoma vitezova zvezda, njegovi sorodniki pa so narcisa, čebula, mlada čebula, por, zvonček, čemaž, drobnjak in šalotka.
Rastlina izvira iz tropskega območja Južne Afrike, vendar jo mnogi pogosto zamenjujejo z rodom hippeastrum, ki izvira iz Južne Amerike. Tudi pridelovalci začetniki imajo težave z razlikovanjem teh rastlin, čeprav si v resnici nista tako zelo podobni, leta 1987 pa je Mednarodno združenje botanikov sklenilo, da je potrebno spremeniti celotno klasifikacijo rastline amarilis. To je sčasoma privedlo do izključitve hippeastruma iz rodu amarilisov in te rastline danes tvorijo ločen rod.
Razlike med amarilisom in hippeastrumom so številne - cvet hippeastruma nima vonja, medtem ko ima amarilis nežen, lep vonj, na steblu amarilisa lahko zraste do 12 brstov, medtem ko jih na steblu hippeastruma praviloma zraste okoli 6. Razlika je tudi v barvi - cvet hippeastruma ima več kot 2.000 odtenkov, medtem ko se barve amarilisa večinoma gibljejo med belimi in rožnatimi odtenki. Dve najbolj znani vrsti te sorodne rastline sta Hippeastrum robustum in Hippeastrum vittatum, pri čemer je Hippeastrum robustum z ozkimi zelenimi listi in svetlo rdečimi cvetovi, ki se vedno pojavljajo v parih, veliko bolj privlačen.
Steblo amarilisa je dolgo in močno, rastlina ima elegantne, ozke liste in velike, trobentaste cvetove, ki se široko odprejo. Čebulica je gladka, hruškaste oblike, velika 5-10 cm. Listi amarilisa rastejo ob dnu stebla in pred cvetenjem odpadejo, cvetovi pa so pritrjeni v zgornjem delu stebla. Cvetovi imajo premer do 10 cm in imajo značilne zašiljene venčne liste. Po oprašitvi cveta nastane plodišče, ki vsebuje semena. Dišeči in nežni cvetovi se običajno pojavljajo v belih do rožnatih odtenkih, številni hibridi pa so ustvarili cvetove, ki s svojo velikostjo in privlačnostjo polepšajo vsak prostor.
Amarilis cveti le enkrat na leto, v cvetličarnah pa ga največ prodajo v predprazničnem času in bi lahko rekli, da je skoraj tako priljubljen kot božična zvezda.
Sorodniki
Vrste
Obstajata dve vrsti amarilisa, in sicer Amaryllis belladona in Amaryllis paradisicola. Najbolj znana hibrida amarilisa pa sta Amarygia in Amarcrinum.
Amaryllis belladona
Ta rastlina je znana tudi pod imeni avgustovska lilija, gola dama in belladona lilija. V višino lahko zraste 40 - 70 cm. Rastlina raste neposredno iz tal, brez listne mase, največkrat pa jo sadimo v skupinah. Na vrhu rastline zraste približno 12 cvetov lepega, dišečega vonja in so največkrat svetlo rožnate barve.
Cvetovi so trobentasti, dolgi do 10 cm in široki 3 - 8 cm. Cvetenje traja do 8 tednov. Listi so lepi, svetlo zeleni, gladki. Čas cvetenja je odvisen od mesta, kjer je rastlina posajena, praviloma pa cveti v obdobju od poletja do jeseni. Zelo rad ima sončna območja in sajenje neposredno na vrtu.
Glede na tropsko poreklo ima najraje toplejše predele, če pa rastlino sadimo v hladnejših krajih, potem čebulico posadimo na mesto, zaščiteno pred mrzlimi vetrovi in dodatno prekrijemo z zastirko. V 19. stoletju so v Avstraliji vzgojili tudi hibrid te vrste, križanje pa je bilo izvedeno z rastlino brunsvigia. Vse kasnejše sorte so nastale s križanjem z Amaryllis belladonna ali med seboj, kar je povzročilo razlike v barvah cvetov in listov. Tako je s križanjem Amaryllis belladonna nastalo več različnih odtenkov cvetov, med katerimi sta najbolj znana Amaryllis belladona Hathor, ki je čiste bele barve in Amaryllis belladona Capetown, za katero je značilna temno roza barva cvetov.
Amaryllis paradisicola
Ta vrsta amarilisa je v naravi precej redka in raste na jugu Afrike in sicer le na enem mestu - v nacionalnem parku Richtesveld. Odkrili so ga leta 1972, poimenovali pa leta 1998. Raste na težko dostopnih, skalnatih predelih. Cvetovi so rožnate barve, s staranjem rastline pa postajajo temnejše in intenzivnejše barve. Cveti spomladi ali jeseni, odvisno od mesta sajenja in doseže višino do 60 cm. Rastlina je odporna na sušo in najbolje uspeva na prisojnih oz. delno senčnih območjih. Izraziti listi se precej razlikujejo od Amaryllis belladonna, saj so široki, na obeh straneh dlakavi ter plosko položeni v rozeto.
V naravi ga precej ogrožajo nabiralci rastlin in divji pavijani, zato naj bi bilo po nekaterih podatkih v naravi le še okoli 1.000 primerkov te vrste. Čebulice te rastline je možno kupiti pri določenih pridelovalcih po izjemno visokih cenah.
Amarygia
S križanjem Amaryllis belladonna in Brunsvigia josephinae so nastali ti čudoviti veliki hibridi, med katerimi sta najbolj znana Amarygia parkeri in Amarygia alba. Oba hibrida rasteta pozno poleti. Steblo zraste v višino do 50 cm, na vrhu pa so veliki cvetovi (povprečno po 12 na vsakem steblu). Cvetovi so belo do rožnato obarvani, pri Amarygia alba pa so cvetovi snežno bele barve. Rastline imajo rade prisojno lego, kjer tla pozimi niso preveč mokra.
Amarcrinum
Ta hibrid je nastal s križanjem Amaryllis belladonna in rastline krinum (lat. Crinum). Cveti poleti in jeseni, rad ima dobro odcedna tla, zato ga je potrebno saditi na sončna mesta. Ima široke, temno zelene, usnjate liste, dolge približno 60 cm, steblo pa zraste do višine 70 cm. Na vrhu stebla je do 12 velikih, nežno dišečih cvetov, katerih barva se razlikuje glede na barvo rastline, iz katere so bili križani.
Gojenje
Amarilis ima zaradi svojega tropskega izvora rad prisojno lego, dobro pa se bo prilagodil tudi rahlo zasenčenim mestom. Ni odporen proti mrazu, zato se je dobro izogibati gojenju na območjih s prehladnim podnebjem. Rastlina se dobro prilagodi tudi gojenju v posodah, zato je pogosta izbira za okrasitev vrtov, teras, verand in notranjih prostorov.
Tla
Za gojenje amarilisa je dobro vnaprej pripraviti rodovitna in hranljiva tla, ki morajo biti dobro odcedna. Idealen pH se giblje med 6 - 6,5, torej naj bodo tla rahlo kisla. Primer dobre mešanice tal za gojenje amarilisa so tla, ki so sestavljena iz dveh delov ilovice, enega dela perlita in enega dela gnoja. Dobra izbira so tudi tla, ki vsebujejo po 1/3 peska, ilovice in komposta. Posebne mešanice zemlje za čebulnice lahko kupite tudi v specializiranih trgovinah.
Podnebje
V fazi nastajanja korenin, listov in rasti stebel ima amarilis rad tople podnebne razmere in takrat je najprimernejša temperatura za rast in razvoj 21 - 25°C. Ko rastlina cveti, bo nižja temperatura 18°C idealna za podaljšanje obdobja cvetenja. Vendar pa na splošno te rastline tropskega izvora ne smemo saditi v hladnejših območjih, kjer je pogosta pozeba. Najboljša lega za sajenje amarilisa bi bila tista, kjer so temperature 9 mesecev v povprečju okoli 21°C in več, preostale 3 mesece pa v povprečju okoli 15°C in nekoliko nižje, pod pogojem, da ne gre za področja s pozebo in snežnimi padavinami.
Čas sajenja
Čebulice amarilisa je najbolje saditi v obdobju od novembra do konca januarja. Če jih sadite na prostem, je najbolje, da čebulice posadite v zemljo pozno spomladi ali zgodaj poleti, potem ko mine nevarnost pozebe, ki lahko nežne čebulice uniči. Priporočljivo je, da ob sajenju čebulic temperatura tal ni nižja od 21°C, zato lahko v ta namen z navadnim termometrom preverite, ali je ta pogoj izpolnjen.
Kolobarjenje
Amarilis se dobro ujema s številnimi okrasnimi cvetlicami. Najboljši sosedje so nebina, lepe očke, maslenica, rožmarin, sivka, žajbelj, verbena, lučnik, grozdasta raketica in sadrenka. Če amarilis sadimo poleg rožmarina, sivke in podobnih grmičastih rastlin, je potrebno paziti, da so čebulice posajene tako, da dominantna rast omenjenih rastlin ne ovira dotoka sončne svetlobe na amarilis.
Čebulica amarilisa je strupena, vendar ne v tolikšni količini, da bi bilo njeno sajenje kontraindicirano z različnimi vrtninami, katerih nadzemni del je užiten. Nasprotno, lep in dišeč cvet amarilisa bo privlačen za številne opraševalce, zato je amarilis zaželeno saditi poleg graha, boba, bučk in paradižnika. Sajenju poleg kumar se je potrebno izogibati, ker kumare zahtevajo obilno zalivanje, ki lahko škoduje amarilisu.
Amarilis ni dobra izbira za sajenje poleg redkvic, korenja, krompirja, česna in čebule, prav zaradi alkaloidov, s katerimi je bogata njegova čebulica. Prav tako zaradi strupenosti čebulic amarilisa te zelenjave ni dobro posaditi takoj, ko smo odstranili čebulice amarilisa iz tal.
Gojitvena oblika
Amarilis je okrasna trajnica s pokončnimi piramidnimi stebli in dolgimi elegantnimi listi, ki zraste do 70 cm visoko. S križanjem različnih vrst so nastali hibridi, visoki do 50 cm, skoraj vsem vrstam amarilisov pa je skupno, da v zgornjem delu stebla razvijejo čudovite, trobentaste cvetove.
Faza mirovanja
V obdobju od oktobra do decembra je potrebno rastlini zagotoviti strog počitek, saj brez tega ne bo več cvetela. Amarilis na mirovanje pripravimo tako, da postopoma, od konca avgusta, zmanjšujemo zalivanje rastline, jeseni pa z zalivanjem popolnoma prenehamo. V tem obdobju prav tako prenehamo z gnojenjem. Če so amarilisi posajeni v posodah, jih je najbolje obrniti na glavo in jih položiti na tla ter jih hraniti v prostoru, kjer temperatura ne pade pod 10°C. Po počitku posodo vrnemo v prvotni položaj, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo čebulic.
Če amarilis sadimo na vrtu, je najbolje, da čebulice čez zimo odnesemo z vrta in jih shranimo v prostoru, kjer temperatura ni nižja od 13°C, čebulice pa damo v vreče, napolnjene s peskom. ali šoto, ki imajo odprtine za zrak.
Sajenje
Pri sajenju amarilisa je potrebno upoštevati, ali rastlino sadimo v posodo ali na prosto, saj temu prilagodimo pogoje sajenja. Prav tako je potrebno za sajenje pripraviti hranljiva, obogatena in dobro odcedna tla, pri sajenju na vrtovih pa ustrezno lego, ki bo zagotavljala, da bo rastlina zaščitena pred vetrom in hkrati čez cel dan izpostavljena sončni svetlobi.
Sejanje
Čeprav lahko amarilis razmnožujemo s semeni, je to praviloma težji in bolj zapleten postopek kot razmnoževanje s sajenjem čebulic. Seme posejemo v mešanico peska, komposta in vrtne zemlje, tako pripravljene posode pa hranimo na toplem, kjer je temperatura vsaj 18°C. Tako posejana semena je potrebno redno pršiti z vodo in bodo pognala v približno dveh tednih, nato pa je potrebno rastline presaditi.
Čebulice najpogosteje sadimo pozimi in pozno jeseni, od novembra do januarja. Posadimo jih tako, da je 1/3 čebulice nad tlemi, idealna temperatura za kalitev čebulice pa je 20°C. Potrebno jih je škropiti, pa tudi paziti, da jih ne zalivamo preveč, saj lahko začnejo gniti.
Sajenje sadik
Sadike presadimo, ko se na njih pojavita prva dva lista. Čebulice s premerom 15 cm lahko razrežemo na 4 ali več delov, jih zaščitimo s fungicidnim premazom in nato posadimo tako, da 1/3 tako pripravljenih čebulic štrli iz tal.
Cepljenje
Amarilisa ne razmnožujemo s cepljenje, saj pri lukovkah na splošno cepljenje ni ena od uveljavljenih možnosti razmnoževanja.
Gojenje na vrtu
Ko amarilis sadimo na prostem, je zelo pomembna izbira mesta sajenja. Izbrano mesto mora biti večino dneva izpostavljeno soncu ali imeti vsaj polsenčno lego, ki je zaščitena pred vetrovi. Idealna izbira je zasaditev ob stenah na južni strani vrta ali drugega odprtega prostora. Čebulice posadite v dobro odcedna tla na razdalji 25 - 30 cm. Tla naj bodo rodovitna in rahla, gredice pa zmerno zalivamo, dokler rastline ne dosežejo višine 10 cm, nato pa nadaljujemo z obilnejšim zalivanjem. Čeprav je na prostem najboljši čas za sajenje amarilisa jesen, lahko sajenje opravimo tudi spomladi, ko mine nevarnost pozebe.
Amarilisa nikoli ne sadite pregloboko, saj lahko to povzroči popolno odsotnost cvetenja rastline. Vedno je potrebno zagotoviti, da ⅓ čebulice štrli nad površino zemlje.
Gojenje v rastlinjaku
Amarilis je ena izmed najbolj priljubljenih rastlin za gojenje v rastlinjakih. Da bo rastlina uspevala v rastlinjaku, ji je potrebno zagotoviti zadostno količino svetlobe in vlage, zelo pomembno pa je tudi zagotavljanje optimalne temperature, saj gre za rastlino, ki izvira iz tropskih predelov.
Gojenje v posodah
Ko sadimo amarilis v posode, ga je najbolje postaviti na svetlo mesto, ki pa ni izpostavljeno neposredni sončni svetlobi. Ne sme biti na prepihu, potrebno ga je zalivati 1-2 krat tedensko in redno gnojiti. Razdalja med čebulico in robom posode naj bo približno 3 cm, dno posode pa mora imeti luknjo za drenažo. Amarilisov ne moti, če so v posodi rahlo utesnjeni, zato je dovolj, da čebulice presadimo vsakih nekaj let. Sajenje v posode lahko izvedemo že decembra, če zagotovimo optimalno temperaturo 18 - 20°C.
Nega
Idealna razdalja med amarilisi, posajenimi na prostem, je 30 cm. Rastline vzdržujemo tako, da jim odstranjujemo odmrlo listje in po potrebi postavimo oporo, če teža cvetnih glavic ovira stabilnost rastline. Da bi ohranili vlago v tleh, je okolico amarilisa priporočljivo zastreti z organsko zastirko. Prav tako je potrebno zastreti čebulice, ki jih pustimo prezimiti na prostem.
Zalivanje
Amarilis je rastlina, ki potrebuje vlago, vendar je potrebna previdnost, saj lahko prekomerno zalivanje in slaba drenaža tal povzročita, da rastlina oveni. Priporočljivo je, da amarilis zalijete, ko se zgornja plast zemlje posuši do globine približno 7 cm. Ko posadimo čebulico, zmerno zalivamo, ritem zalivanja pa povečamo, ko rastlina doseže višino 10 cm. Pri zalivanju amarilisa v posodi je potrebno vedno paziti, da se voda ne zadržuje v podstavku.
Gnojenje
Z gnojenjem amarilisa začnemo šele, ko se na rastlini razvijejo listi. Če uporabljamo gnojilo s počasnim sproščanjem, zadošča, da ga gnojimo vsake 3 - 4 mesece. Pri uporabi tekočih gnojil je potrebno rastlino gnojiti 2 - 4 krat na mesec, vsak teden v enakih intervalih. Da bo čebulica dlje obstojna, je cvet potrebno odrezati takoj, ko začne veneti, posodo s čebulico pa vrniti na sončno okensko polico in nadaljevati z gnojenjem, dokler ne preide v fazo mirovanja. Kot gnojilo lahko uporabite tudi sredstvo za gnojenje paradižnikov.
Razmnoževanje
Amarilis se razmnožuje s semeni ali čebulicami. Pri razmnoževanju s čebulicami lahko uporabimo tudi delitev čebulic, kar je običajen postopek pri starejših in večjih čebulicah.
Presajanje
Če smo amarilis posadili v posodo, ga presadimo šele po 3-4 letih, ker mu ustreza, da je v posodi nekoliko utesnjen. Med čebulico in robom posode mora biti približno 2 - 3 cm razdalje. Šele ko rastlina povsem zraste do roba posode, jo presadimo in sicer šele po zaključku cvetenja, ko smo odrezali cvetno steblo. Pri presajanju čebulnico presadimo skupaj z grudo zemlje okoli korenin.
Rastline, vzgojene iz semen, posadimo na razdalji približno 2 cm. Takoj, ko se začneta oblikovati prva dva lista, jih je priporočljivo presaditi na prosto ali v posodo. Če jih sadimo na prostem, naj bo razdalja med posajenimi amarilisi približno 30 cm.
Pomlajevanje
Če postane čebulica amarilisa prevelika, jo je potrebno izkopati in razdeliti na štiri ali več delov. Vsak del posadimo v zemljo in s tem dosežemo pomladitev in razmnoževanje te lukovke. Pri sajenju je potrebno s čebulice odstraniti vse posušene in gnile dele, nato pa čebulico postaviti v raztopino kalijevega permanganata. Mesta, kjer je bila čebulica prerezana, je potrebno obdelati z ogljem v prahu in fungicidom.
Redčenje
Če smo semena amarilisa posejali, je potrebno rastline v posodi razredčiti takoj, ko se na njih pojavita prva dva lista. Pri amarilisu, ki ga gojimo na prostem, je potrebno zagotoviti vsaj 30 cm razdalje med rastlinami ter redno odstranjevati vse obolele in posušene rastline.
Obrezovanje
Ko začne cvet veneti, je rastlino potrebno takoj obrezati do čebulice, saj s tem ohranimo čebulico za naslednjo sezono in spodbudimo njeno rast. Poleg tega je potrebno občasno obrezovati tudi liste, še posebej, če so listi poškodovani ali bolni, saj bo to celotno rastlino rešilo pred propadanjem. Če je rastlina zdrava, listov ne porežemo takoj po cvetenju, ker lahko še nekaj časa ostanejo zeleni. V tem primeru jih je priporočljivo odstraniti šele, ko se posušijo sami.
Priprava na naslednjo sezono
Če gojimo amarilis v posodi, moramo novo kupljene čebulice pozimi posaditi do polovice v zemljo in v majhne posode. Na dno posode nasujemo dva prsta debelo plast proda in poskrbimo, da imajo posode drenažne luknje. Čebulice položimo v glinasto-humusno zemljo, dobro potlačimo, zalijemo in pustimo na toplem, kjer je temperatura okoli 25°C. Čebulice, ki so bile posajene januarja, bodo korenine pognale v marcu.
Če pa so rastline posajene na prostem, je potrebno čebulice, ki ostanejo v zemlji, zaščititi z debelejšo plastjo organske zastirke. Če imamo čebulice v zaprtih prostorih, jih položimo v mešanico peska in šote in hranimo na suhem mestu, kjer temperatura ne pade pod 13°C.
Bolezni
Številne težave, ki nastanejo pri gojenju amarilisa, so pogosto posledica neprimernih pogojev in neustrezne nege rastline. Težave se najpogosteje kažejo kot odsotnost cvetenja, odpadanje cvetov in listov. Večino teh težav je mogoče rešiti s spremembo načina gojenja, vendar amarilis pogosto ogrožajo nekatere glivične bolezni, ki jih je potrebno zdraviti z ustreznimi sredstvi. Najpogostejše bolezni so antraknoza, siva gniloba, gnitje korenin in rdeči ožig, ki ga povzroča glivica Stagonospora.
Antraknoza
Simptomi te bolezni so temne lise na listih, prepredene z vzdolžnimi črtami, kar je posledica prekomernega zalivanja rastline. Okužene liste je potrebno odstraniti, rastlino pa zdraviti s fungicidi.
Siva gniloba
Ta glivična bolezen povzroča rjave lise na listih, ki postopoma propadajo. Vzrok bolezni je prekomerno zalivanje rastline, zato je ob pojavu bolezni potrebno rastlino takoj presaditi v drugo posodo v svežo, odcedno zemljo, pri čemer odstranimo obolele dele.
Gnitje korenin
Bolezen povzročajo glivice iz rodu Fusarium, k pojavu bolezni pa prispevajo prekomerna vlaga, pregosta prst in nenadne temperaturne spremembe. Na žalost je okužene rastline zelo težko rešiti, bolezen povzroči postopno venenje in propadanje celotne rastline, zato je potrebno rastline uničiti, posode in zemljo pa obdelati s fungicidi in jih razkužiti.
Rdeči ožig
Bolezen povzročajo glivice iz rodu Stagonospora. Najpogosteje se pojavi pri prekomernem zalivanju v kombinaciji z nenadnim padcem temperature. Na listih in steblu rastline se najprej pojavijo rdeče lise, bolezen pa se postopoma razširi na čebulico in na koncu oveni cela rastlina.
Da bi preprečili to nevarno bolezen, je potrebno čebulice v fazi mirovanja za 2 uri namakati v vodi s temperaturo 43°C ali pa jih namočiti v mešanici modre galice in apna ali kakšnega sintetičnega fungicida. Po tem je potrebno čebulice dobro posušiti. Preventiva je pri tem ključnega pomena, saj zdravila za to bolezen ni.
Škodljivci
Amarilis lahko ogrozijo tudi napadi nekaterih škodljivcev, med katere spadajo pršice, listne uši, resarji in volnate uši.
Pršice
Napad škodljivca pršice (lat. Tarsonemus laticeps) povzroči na rastlini enake posledice kot okužba z rdečim ožigom. Te drobne škodljivce lahko vidimo pod povečevalnim steklom, nevarni pa so, ker lahko prenašajo virus, ki povzroči rumenkaste in blede lise na listih amarilisa in njegovo venenje. Rastline, ki jih napade ta škodljivec, je potrebno uničiti.
Listne uši
Ti drobni škodljivci običajno živijo v kolonijah, ki jih vidimo na hrbtni strani lista in se hranijo z rastlinskimi sokovi. Listi sčasoma propadejo, v primeru večjih napadov škodljivcev pa je lahko poškodovana celotna rastlina. Ob prvih simptomih napada je priporočljivo liste oprati v kalijevem milu in tako mehansko odstraniti škodljivca.
Resarji
Resarji ali tripsi so zelo drobni škodljivci, ki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. Poleg amarilisa se lotijo tudi drugih okrasnih lukovk. Prezimijo pod površino čebulic, zato je najpomembnejša preventiva nakup zdravih čebulic. Resarji se prehranjujejo s cvetovi in listi rastline ter povzročajo njeno propadanje. Za njihovo uničevanje se uporabljajo pripravki na osnovi neonikotinoidov, vendar so poskusi zdravljenja pogosto neuspešni.
Volnata uš
Volnata uš je škodljivec s prepoznavnim videzom, saj spominja na majhne skupke vate. Prehranjujejo se z najnežnejšimi deli rastline, popki in cvetovi, pa tudi z mladimi listi. Za seboj puščajo voskasto sled, ki je podlaga za številne glivične bolezni. Ravno ta vosek pa varuje volnato uš, ki je zaradi tega precej odporna. Pri manjšem številu volnatih uši pomaga umivanje delov rastline z gobico, namočeno v milnico, lahko pa jih poskusite zatreti tudi z insekticidi, pripravljenimi iz česna, tobaka ali čilija.
Insekticid iz tobaka lahko naredite tako, da približno deset cigaret namočite v 1,5 dl vode in pustite stati en dan, nato pa s tekočino poškropite rastlino. Iz sesekljanega česna in čilija v razmerju en večji česen, ena manjša čili paprika in 2 dl vode lahko pripravimo čaj.
Uporaba
Amarilis je predvsem okrasna rastlina, uporablja pa se tudi v medicini in kozmetični industriji. Amarilisa v gastronomiji ne uporabljamo zaradi strupene čebulice.
Nabiranje
Pri nabiranju amarilisa obstaja razlika med nabiranjem cvetov ter nabiranjem semen in čebulic. Cvetove nabiramo z nožem ali škarjami, pri čemer je najbolje, da steblo odrežemo čim bližje čebulici. Cvetove nabiramo preden se popolnoma odprejo, saj bodo tako dlje zdržali v aranžmajih in vazah.
Semena nabiramo takoj po odprtju cvetnih strokov, v katerih so dozorela. Čebulice pa poberemo takoj po tem, ko se listi rastline posušijo, običajno jeseni.
Skladiščenje
Ko shranjujemo semena amarilisa, jih je potrebno najprej namočiti čez noč v vodi, nato pa položiti v posode, napolnjene s peskom. Po sušenju jih je možno tudi takoj posejati. Čebulice hranimo v mešanici žagovine in peska pri temperaturi okoli 14°C. Če uporabljamo cvetove amarilisa za dekoracijo in aranžmaje, je priporočljivo v vodo dodati malo sladkorja, ker bodo tako dlje zdržali.
Če nameravamo iz svetov pridobiti dišave, jih takoj po nabiranju umaknemo z neposredne sončne svetlobe in jih po možnosti namočimo v mlačno vodo. Dišavne esence hranimo v temnih steklenicah, ki ne smejo biti izpostavljene premočni svetlobi.
Kulinarika
Amarilis ni užitna rastlina, saj njegova čebulica vsebuje določene kemične spojine, alkaloide, ki so v večjih količinah strupeni za ljudi in živali.
Kozmetika
Amarilis je zaradi čudovitega vonja našel uporabo v kozmetični industriji. Njegova dišeča esenca je sestavni del številnih parfumov, pa tudi kopeli, krem in drugih kozmetičnih izdelkov za nego telesa.
Medicina
Listi in čebulice amarilisa vsebujejo številne kemične spojine, predvsem alkaloide, ki so našli svojo uporabo tudi v medicini. Prav alkaloidi imajo lastnosti, ki delujejo proti tumorjem, virusom in parazitom, zato iz njih izdelujejo tudi medicinske pripravke.
Gospodarstvo
Gojenje amarilisa ima tudi velik gospodarski pomen. V mnogih državah, zlasti na Nizozemskem, se je močno razvila industrija gojenja te čudovite rastline predvsem v dekorativne namene. Amarilis gojijo v rastlinjakih po vsem svetu, ustvarjanje novih hibridov pa še bolj prispeva k povpraševanju po tej rastlini.
Zanimivosti
Ime amarilis je grškega izvora in izhaja iz besede amarysso, kar pomeni sijati. Legenda pravi, da so cvetovi amarilisa vzklili iz krvi nimfe Amarilis, ki je bila zaljubljena v čednega pastirja Altea. S pomočjo te čudovite in dišeče rože je osvojila njegovo srce.
Domnevajo, da so v Evropo prve čebulice amarilisa prinesli Portugalci v začetku 16. stoletja. Že sama prisotnost Amaryllis belladonna na krajih, kot so Kanarski otoki in Madeira, podpira tezo, da so za prihod te rastline v Evropo odgovorni portugalski pomorščaki in raziskovalci.
Amarilis je prišel v Anglijo v začetku 18. stoletja. Na začetku je bilo veliko nesoglasij glede imena te čudovite rastline, tako so jo na Portugalskem imenovali Jožefova palica, v Italiji Madonina lilija, v domovini v Južni Afriki pa Marčna lilija.
Prvi hibrid je bil ustvarjen v Avstraliji v 19. stoletju, ko so Amaryllis belladona križali z brunsvigio, na posestvu Campden Park slavnega avstralskega botanika in vinogradnika Sir Williama Mac Arthurja.
V Čilu je nemški botanik Eduard Friedrich Poeppigii v 19. stoletju odkril vrsto, ki jo je poimenoval Amaryllis hippeastrum, in ti dve vrsti sta dolga leta veljali za sinonima, vse do konca dvajsetega stoletja, ko so hippeastrum uvrstili v ločen rod.
Foto: Richard Hoare / CC
Dodaj odgovor