Hren (lat. Armoracia rusticana L.) je večletna rastlina, ki jo vzgajamo za osebne ali tržne potrebe, saj so ga že v preteklosti gojili zaradi zdravilnih lastnosti in kot živilo. Korenina ima specifičen in intenziven vonj ter okus, listi pa se uporabljajo v solati. Hren so dolgo časa prištevali k začimbnim rastlinam, vedno bolj pa odkrivajo njegove pozitivne lastnosti, ki se lahko uporabljajo tudi pri konzerviranju živil.
Hren je rastlina iz družine kapusnic, ki so del velike družine križnic (Brassicaceae). Tradicionalno jih vzgajajo v Evropi in Severni Ameriki. Med njih sodijo tudi brstični ohrovt, cvetača in brokoli. Med kapusnice sodi več kot 300 vrst, ki rastejo na navedenih področjih. Hren je trajnica, ki dobro uspeva v težjih pogojih. Pri ugodnih pogojih pa lahko rastlina zraste do 120 cm, njeno višino pa lahko uravnavamo z obrezovanjem.
Dolgo steblo se pri koreninah odebeli in je skoraj golo. Iz njega izhajajo temno zeleni listi, ki so rahlo valoviti in tvorijo okroglo rozeto. Zgornji in spodnji listi se razlikujejo. Spodnji listi imajo gladek rob in kratek pecelj, zgornji listi pa so topi in podolgovati. Zrastejo lahko 30-100 cm. Hren cveti spomladi in ima kvadraten grozdast cvet bele barve, ki kasneje dozori v sladek rjav plod. Plod najpogosteje vsebuje le eno seme. Korenina je bele barve, cilindrične in podolgovate oblike. Spodaj in ob straneh ima manjše koreninice, s katerimi črpa hrano.
Hren lahko vzgajamo na različnih področjih - od nižinskih do planinskih krajev. Rastlina dobro prenaša tudi težje pogoje in se zlahka prilagaja podnebju, kjer je posajena. Predvideva se, da hren izvira iz jugovzhodne Evrope, Rusije in Ukrajine, od koder se je razširil naprej po Evropi. Na teh področjih so obstajale tudi divje vrste, ki so sčasoma izumrle. Danes vzgajajo hren širom po Evropi in Severni Ameriki.
Sorodniki
Vrste
Hren je rastlina, ki se zlahka prilagaja, zato obstajajo različne vrste, ki se razlikujejo po svojih lastnostih. V močvirnem izlivu Donave in v Sibiriji lahko najdemo še nekatere vrste, ki so podobne hrenu, vendar so divja različica hrena in niso primerne za zaužitje. Poleg njih je možno vzgajati tudi kakšno izmed teh vrst:
Maliner
Maliner je običajna vrsta hrena, ki se uporablja za osebno ali tržno vzgojo. Temno zeleni listi so široki in nagubani ter lahko zrastejo do 100 cm. Listna baza je srčasta, kot med listi in bazo je manjši od 60 stopinj, po čemer to vrsto prepoznamo. Razvejana korenina je bele barve in ima lahko nekaj manjših koreninic, s katerimi črpa vodo in hrano.
Boemski hren
Boemski hren prepoznamo po velikih listih okrogle ali srčaste oblike. Grm je kompakten, baza okrogla. Korenina je podolgovata, gladka in dobro razvita.
Veliki zahodni vrh
Veliki zahodni vrh je vrsta hrena s čvrsto in okroglo bazo ter značilnimi gladkimi podolgovatimi tankimi temno zelenimi listi, ki so pogosto del prehrane. Korenina je čvrsta in podolgovata.
Gojenje
Vzgoja je odvisna od vrste rastline. Pri enoletni rastlini je potrebnega več truda, da dosežemo zadovoljiv rezultat v kratkem vegetativnem obdobju. Pri večletni rastlini pa je potrebno vložiti večji napor v vzdrževanje nasada.
Kolobarjenje
Hren lahko na isti površini ponovno vzgajamo šele po 3 - 4 letih. Dobro uspeva, če ga sadimo za paradižnikom, krompirjem, kumarami ali zeljem. Ne ujema pa se s sadnim drevjem in jagodičastim sadjem. Zaradi intenzivnega vonja lahko pride do mešanja s solato, zato se je potrebno ob hrenu izogibati sajenju zelene solate. Hren, ki ga posadimo kot večletno rastlino, se pogosto širi, zato mu je potrebno zagotoviti dovolj prostora za rast, da ne postane na vrtu invazivna vrsta.
Zalivanje
Hrenu ustrezajo vlažna mesta, vendar pa dolgo zadrževanje vlage povzroči gnitje rastline. Zato je potrebno najprej zagotoviti dobro pretočnost vode. Korenine so močne in rastejo v globino, zato lahko dosežejo podzemne vode. Hren lahko namakamo kapljično, vendar dobro prenaša tudi sušo, zato niso potrebna tolikšna vlaganja v njegov razvoj. Korenine lahko olesenijo med daljšo sušo, zato je potrebno rastline takrat pršiti 25-30 minut, da se ponovno obnovijo. Zalivati je najbolje pozno popoldne ali zgodaj zvečer, optimalno je, če uporabimo deževnico ali demineralizirano vodo.
Gnojenje
Gnojenje izvajamo v več korakih. Najpomembnejše je jesensko gnojenje, ki se izvede pred prvim sajenjem. Tla najprej zorjemo na globini 30 cm ter raztresemo hlevski ali organski gnoj, ki tako prezimi. Spomladi ta gnoj prevrnemo nazaj v zemljo in s tem ustvarimo sloj humusa, iz katerega bo hren lahko med rastjo črpal hranljive snovi. Za gnojenje s hlevskim gnojem potrebujemo 40 - 70 ton na hektar. Pri kasnejšem dodatnem gnojenju je potrebno po potrebi dodati dušik, kalij ali fosfor. To pa lahko nadomestimo tudi z umetnimi gnojili, ki so večinoma sestavljena iz teh mineralov. V vročini se je potrebno izogibati gnojenju, saj lahko poškoduje rastlino.
Razmnoževanje
V naravi je najbolj preprost način razmnoževanja hrena z rizomi. Hren se v divjini na ta način širi ob poteh in na livadah.
Hren v plodu vsebuje tudi seme. Sladek plod privlači ptice, ki lahko seme na ta način prenesejo tudi na drugo mesto, kjer se zaseje.
Pri enoletni vzgoji uporabimo potaknjence, ki jih odrežemo z zrele rastline. Razmnoževanje s potaknjenci je najboljši način za masovno in mehansko sajenje.
Tla
Hrenu ustrezajo globoka, rodovitna in zelo zrahljana tla. Ustrezata mu črnica in nevtralna tla, izogibati pa se je potrebno vzgoji na zbitih, močvirnih ali preveč peščenih tleh. Hrenu ustreza očiščena zemlja, v kateri ni drugih korenin, ki bi lahko oteževale rast, ali ostankov predhodnih kultur. Zato je pomembno, da pred sajenjem zemljo očistimo. Hren ima močno korenino, ki se sušnemu obdobju prilagodi in ga zato lahko tudi preživi. Na zemljišču, ki zadržuje vlago, pa začne njegov nadzemni del gniti. Zato je pomembno, da ga posadimo v prepustno zemljo, v kateri se voda dlje časa ne more zadrževati.
Podnebje
Hren potrebuje zmerno podnebje, da dobro obrodi. Prenese lahko nižje temperature, visoke poletne temperature pa preprečujejo fotosintezo in se lahko kvaliteta plodov zmanjša. Dobro prenaša sušo, vendar lahko daljše obdobje brez vode povzroči olesenitev korenin.
Sajenje
Če hren vzgajamo za osebne potrebe, ga ni potrebno ponovno saditi, saj rastlina dobro prezimi in prenese težke pogoje. Če pa želimo večji donos, je potrebno uporabiti tehnike, ki bodo pomagale, da bo rastlina pravilno zrasla. Vzgoja enoletnega in večletnega hrena se razlikuje in vsak način ima svoje pogoje, pod katerimi bo prinesel dober rezultat.
Čas sajenja
Hren sadimo spomladi ali jeseni, odvisno od trajnosti vrste. Enoletni hren je najbolje saditi zgodaj spomladi, ko zemlja odmrzne in je pripravljena za obdelavo. Hren potrebuje za zorenje dovolj toplote in temperature 17 - 27°C, zato je optimalno sajenje zgodaj spomladi, saj hitreje dozori. Previsoke temperature nad 30°C lahko upočasnijo rast ter otežijo dozorevanje in rast korenine. Sadike lahko posadimo tudi jeseni, vendar jih je potrebno zaščititi pred nizkimi temperaturami, še posebej, če bo zima mrzla in brez snega. Pri jesenskem sajenju je vegetativno obdobje daljše, zato lahko pričakujemo obilnejši pridelek.
Izbira podlage za sajenje
Hren je rastlina, ki raste v zemlji in zato je najpomembnejša korenina, zaradi katere ga tudi vzgajamo. Korenino izpulimo v celoti (pri enoletnih in večletnih rastlinah). Zaradi njegovih lastnosti, hrena ni možno cepiti na drugo rastlino. Hren je tudi ena redkih vrst, ki je ne križamo, da bi dobili hibrid, ampak se izrecno vzgaja v svoji prvotni obliki, saj to zaradi njegove vzdržljivosti tudi ni potrebno.
Sejanje
Po cvetenju hren obrodi en plod, ki najpogosteje vsebuje eno seme. Sejanje hrena ni najugodnejši način vzgoje, saj ima seme slabo kaljivost in je potrebnega veliko časa, preden vzklije. S semeni se hren pretežno razmnožuje v divjini, posejemo pa ga lahko tudi za osebne potrebe pod nadzorovanimi pogoji.
Dan pred sejanjem seme namočimo v vodi in ga nato položimo v rahlo humusno zemljo. Pokrijemo ga z 1 cm zemlje in pustimo na svetlem in toplem mestu. Prve znake rasti lahko vidimo že po 2 - 3 tednih. Z zalivanjem moramo nadaljevati, da se bo rastlina okrepila in razvila korenino. Tak način je boljši za vzgojo sadik, ki jih bomo kasneje presadili na želeno mesto.
Sajenje sadik
Najpogostejši način presajanja je sajenje sadik, ki jih lahko pridobimo na več načinov, saj postajajo 3 načini neposrednega sajenja. Hren se deli s potaknjenci, ki jih odrežemo z zdrave rastline, ki ima razvit glavni poganjek. Pripravijo se jeseni, ko rastlino narežemo na ravne in gladke potaknjence širine do 2 cm in dolžine 20-25 cm. Potaknjence damo v snope in jih prekrijemo s peskom, da prezimijo.
Spomladi se potaknjence pregleda in izbere samo zdrave primerke. Vzdolž potaknjenca odstranimo zakrnele poganjke, ki bi lahko ovirali razvoj. S trdim papirjem odstranimo tudi vse stranske korenine. Zgodaj spomladi potaknjenec posadimo v pripravljeno zemljo.
Sadimo lahko diagonalno, vodoravno ali navpično. Pri diagonalnem sajenju je potrebno med rastlinami pustiti 50 cm in rastline diagonalno posaditi na razmiku 30 cm.
Rastlino lahko posadimo tudi navpično tako, da zgornji del zvijemo navzgor. Vodoravno in diagonalno sajenje izvajamo ročno, sajenje navzgor pa lahko izvajamo mehansko. Pri takem načinu je potrebno med vrstami pustiti 60 cm razdalje, med sadikami pa 30 cm.
Gojenje na vrtu
Pri vzgoji na prostem je potrebno pri sajenju paziti na pravilno kolobarjenje. Hren sam po sebi ni občutljiva rastlina in lahko preživi tudi močne sunke vetra. Ustrezata mu sončna in pol senčna lega, ne mara pa biti v stalni senci. Čeprav se primarno vzgaja na ravnini, lahko raste tudi na gričevnatih področjih.
Gojenje v rastlinjaku
Hren ni rastlina, ki bi jo bilo potrebno vzgajati v rastlinjaku, saj je odporen na temperature do -45°C. Z vzgojo v rastlinjaku pa lahko pospešimo vegetacijo, saj ga lahko posadimo bolj zgodaj. Pri povišanih temperaturah je potrebno rastlinjak redno prezračevati ter zagotoviti redno kapljično namakanje, da bo imela rastlina dovolj vlage, ki je ključna za pravilno rast in zadostno količino sladkorja v korenini.
Gojenje v posodah
Hren lahko vzgajamo v cvetličnem loncu na terasi. Pri tem je potrebno izbrati lonec, ki je globok vsaj 60 cm. Na dno nasujemo dele zdrobljene keramike ali kamenčke, ki bodo vpili presežek vode. Pomembno je, da je prst zrahljana in da posadimo samo eno rastlino, ki jo je potrebno redno zalivati in postaviti na pol senčno mesto.
Nega
Hren je v naravi samonikla rastlina, zato za vzdrževanje ni potrebnega veliko truda. Vseeno pa nega pomaga doseči obilnejši pridelek.
Vzdrževanje nasada
Nasad najlažje vzdržujemo, če upoštevamo pravilno kolobarjenje in če so rastline posajene na isti razdalji. Pri hrenu je najpomembneje, da uporabljamo površinsko obdelavo. Strojna obdelava tal je primerna le pri večjem nasadu, pri manjšem številu rastlin pa tla obdelujemo ročno. Z obdelavo vzdržujemo vodno-zračni sistem in rahljamo zemeljsko skorjo ter hkrati odstranjujemo plevel, ki bi lahko zadušil mlado rastlino. Pri obdelavi je potrebno paziti, da ne poškodujemo rozete, kar lahko povzroči sušenje rastline.
Obrezovanje
Hrena ni potrebno oblikovati, če nima prevelikih listov ali če ne ovira rastlin v bližini. Listi se uporabljajo v kulinariki in že s samim trganjem listov lahko rastlino oblikujemo. Večletna rastlina se širi, zato je potrebno pretirano širjenje zaustaviti z odstranjevanjem mladih korenin in listov. Pri odstranjevanju je potrebno ugotoviti, kaj sta glavna korenina in največja rozeta, preostanek pa po želji odstranimo.
Nabiranje
Enoletno rastlino izvlečemo v celoti, saj njeno korenino uporabimo za nadaljnjo predelavo. Pomembno je, da je listje porumenelo in da rastlina preide v stanje mirovanja. Če poganjki niso dovolj razviti, lahko nabiranje prestavimo na zimo, pomlad ali v skrajnem primeru počakamo še 1 leto. Hren izkopljemo mehansko, v nasprotni smeri kot smo ga spomladi posadili. Mehansko izkopavanje omogoča, da izvlečemo celo rastlino ne da bi jo poškodovali. Donos hrena je 7-10 ton/hektar.
Skladiščenje
Ko smo hren izvlekli, ga je potrebno oprati, da odstranimo višek zemlje in nato porežemo zgornje liste. Plodove sortiramo in bolne zavržemo, male korenine in poganjke odrežemo. Hren lahko sortiramo po velikosti. Glavni poganjki se najpogosteje pakirajo v vrečke ali gajbice, lahko pa jih pakiramo tudi vakuumsko. Sekundarni deli so primerni za nadaljnjo predelavo. Obdelani hren lahko pri visoki zračni vlagi skladiščimo na temperaturi do 1°C, neobdelani hren pa lahko hranimo v vrečah v mrzli kleti.
Bolezni in škodljivci
Hren je rastlina, ki je odporna na zunanje pogoje, ni pa odporna na vse bolezni in škodljivce. Bolezen je potrebno hitro opaziti in pravilno sanirati, da se prepreči njena hitra razširitev na celoten nasad. To so nekatere najpogostejše bolezni in škodljivci:
Pegavost listov
Pegavost listovje bolezen, ki jo povzroča glivica, še posebej ob vlažnem vremenu. Glivica v tleh preživi in se zlahka prenese z drugih kapusnic ter napade hren. Najprej jo opazimo kot rjavkaste pege, ki se pojavijo na listih. Kasneje se širijo in povečujejo ter povzročijo sušenje listov. Bolezen zatremo s fungicidom na osnovi bakra.
Bela rja
Bela rja je bolezen, ki jo povzroči glivica, ki okuži rastlino na prizadetem delu. Glivica zlahka prezimi v zemlji in lahko napade tudi naslednji nasad. Okužena rastlina začne gniti pri koreninah. Rja zlahka napade celoten nasad in povzroči veliko škodo. Okužene rastline je potrebno odstraniti in zažgati. Bolezen lahko zatremo s fungicidom na osnovi bakra.
Hrenova zlatica
Hrenova zlatica je značilni škodljivec za to vrsto. Ta zelo požrešna vrsta dolgo časa ostane na istem področju, kar je vzrok, da se je potrebno izogibati stalnemu sajenju hrena na istem področju. Zlatica napade liste in jih hitro poje, kar lahko privede do sušenja listov in celotne rastline. Odženemo jo s pravočasno preventivno uporabo insekticida.
Bolhač
Bolhač je vrsta, ki se lahko na hren preseli z drugih rastlin. To je žuželka, ki na liste polaga jajčeca, iz katerih zrastejo ličinke, ki nato pogrizejo mlado listje. Žuželka lahko prezimi v zemlji in jih je zato potrebno spomladi zatreti z insekticidom, da preprečimo večjo škodo.
Uporaba
Hren je rastlina, ki se že dolgo časa uporablja v ljudski medicini in kulinariki. V preteklosti so ga obravnavali kot hrano za revne, v moderni kulinariki pa njegov intenzivni okus pridobiva vse večjo pozornost. Hren je imel tudi praktično uporabo, zaradi katere je bil cenjen, dokler kuhinje niso bile opremljene s sodobnimi pripomočki.
Ozimnica
- hrenova omaka
Kulinarika
Hren je rastlina, ki ima v kulinariki dolgo zgodovino, in sicer so uporabni vsi deli rastline. Zmleta korenina se v severno evropskih državah še danes uporablja za fermentacijo ali dodajanje arome. Mlade liste lahko jemo kot solato, starejši pa se porežejo in fermentirajo za ozimnico. Liste lahko tudi damo pod kruh, da se pri peki ne prilepi na podlago in da dobi posebno aromo.
Hrenovo korenino jemo kuhano. S kuhanjem jo najprej zmehčamo, da je primerna za nadaljnjo obdelavo, pri drugem kuhanju pa se odstranijo vse nečistoče in škodljive snovi, da je hren varno zaužiti. Nariban hren je priloga govedini, jemo ga v juhah, je dodatek kuhanim jajcem ali velikonočni šunki.
Hren pogosto postrežemo tudi kuhan in narezan na kocke. S kuhanjem izgubi svoje lastnosti, ki bi lahko povzročile prebavne težave in bruhanje. Takšnega je najbolje jesti po obdobju mastne hrane in prazničnih jedi, saj pomaga pri razstrupljanju jeter. Ugodno deluje tudi na prebavni sistem ter pomaga pri izločanju toksinov iz črevesja.
Medicina
Hren je redka rastlina, ki v naravi vsebuje encim izotiocianat, ki deluje kot antibakterijsko sredstvo. Ta encim naj bi deloval kot antioksidant in očistil organizem škodljivih snovi, zato glede njegovih zdravilnih učinkov v sodobni medicini izvajajo raziskave.
Sveži hren naj bi zaužili po obilnem obroku, saj ga štejemo za diuretik. V preteklosti so ga uporabljali tudi kot afrodiziak in kot pomoč pri bolečinah v hrbtu. Hren lahko zmešamo s toplo vodo, da deluje kot pomirjujoče sredstvo pri vnetju pljuč in revmi. Pomagal naj bi pri zdravljenju pljučnih bolezni in pospeševal dihanje.
Zmleti hren dodamo v med in pojemo kot zaščito pred gripo. Še danes dajejo njegovo listje v krpo, kar naj bi pomagalo pri bolečinah v mišicah ali sklepi ali olajšalo bolezni dihalnih poti. Znano je, da so ga Indijanci uporabljali kot sredstvo proti zobobolu in za odstranjevanje ledvičnih kamnov.
Hren lahko zmeljemo v pasto, ko jo damo v grlo ali pod nos in s tem olajšamo dihanje. Priljubljena je tudi mešanica s kisom, soljo in sladkorjem, ki jo uporabljajo za zniževanje krvnega tlaka.
Iz naribane korenine hrena, ki jo namočimo v kisu, lahko naredimo tudi pripravek proti aknam. V splošnem hren smatrajo za naravni antibiotik. Vseeno pa ga je potrebno pravilno uporabljati, saj lahko velike zaužite količine hrena povzročijo drisko. Če hren dolgo pustimo na goli koži, lahko povzroči poškodbe in opekline.
Zanimivosti
Hren naj bi izviral iz severnih in vzhodnih evropskih dežel. Zlahka se je prilagodil surovemu podnebju, vendar se podobne rastline nahajajo tudi v Aziji, kar bi lahko pomenilo, da gre za prilagoditev samo ene vrste. Hren so kasneje odkrili tudi Grki in Rimljani, ki so ga uporabljali kot afrodiziak in šteli, da očisti um in duha. Kasneje se je razširil po celi Evropi, še posebno so ga cenili Angleži, ki so ga prvi začeli kombinirati s kuhano govedino.
Hren je rastlina, ki s svojim intenzivnim okusom zakrije druge okuse. Tako so ga Rusi in Ukrajinci najprej uporabljali za prekritje okusa pokvarjenega mesa, dokler ni bilo hladilnikov, v katerih bi ga lahko shranjevali.
Židje so ga uporabljali kot del tradicionalne večerje za Pasho. Ravno njegov grenak in intenziven okus je spominjal na grenkobo iz časov ko so v puščavi živeli kot zajet narod. Z njegovim listjem so krasili domove ob praznikih ter ga pogosto dodajali raznim omakam kot nadomestilo za rastlino pasha, ki raste v puščavi.
Hren je priljubljen tudi v krščanski tradiciji kot dodatek velikonočnim jedem zaradi intenzivnega okusa, ki očisti dihalne poti in zato velja prepričanje, da očisti tudi misli.
Foto: annca / Pixabay
Dodaj odgovor