Kitajsko zelje (lat. Brassica rapa var. pekinensis) je ena bolj eksotičnih vrst, ki izhaja iz družine kapusnic (Brassicaceae) oz. križnic (Cruciferae), kamor sodijo tudi brokoli, cvetača, listnati ohrovt, itd. Izvirno ime kitajskega zelja v kitajščini je "pe-tsai", kar pomeni "bela zelenjava".
Družina Brassicaceae vključuje številne komercialno pomembne vrste, ki se že stoletja uporabljajo na različne načine, od živalske krme do prehrane ljudi v različnih oblikah - v svežih, konzerviranih ali predelanih oblikah. V družini kapusnic najdemo 338 različnih rodov, katerih vrste so razširjene po vsem svetu, razen na Antarktiki. Zaradi bogate vrstne raznolikosti je njihova sistematika precej zapletena in včasih vprašljiva.
Najpomembnejše vrste iz rodu Brassica so B. oleracea, B. rapa, B. napus, B. nigra, B. carinata in B. juncea. Med temi skupinami vrst najdemo številne znane sorte zelenjave, kot so ohrovt, zelje, brokoli, brstični ohrovt, cvetača in listnati ohrovt. Sorte vrste Brassica rapa poleg kitajskega zelja vključujejo tudi repo, oljno in krmno ogrščico ter Pak-Choi (pekinško oz. gorčično zelje). Na splošno kitajske kapusnice delimo v dve veliki skupini: skupino Pekinensis in skupino Chinensis. Značilnost skupine Pekinensis (kamor spada kitajsko zelje oz. angl. "napa cabbage")) so široki zeleni listi z belimi peclji, ki so tesno zaviti in tvorijo kompaktno glavico. Najbolj znana sorta v skupini Chinensis je Pak-Choi, za skupino pa je značilna odsotnost oblikovanja glave, medtem ko so listi teh kultivarjev temno zeleni in gladki.
Kitajsko zelje ima podolgovato glavo temno zelene, rumene ali bledo rumene barve in tehta od 1 do 3 kg. Cvetovi so rumeni in križno razporejeni, kar je značilno za skupino križnic. Cvetov na polju ponavadi ne opazimo, saj rastlino pobiramo v vegetativnem obdobju. Kitajsko zelje je enoletna rastlina, v pogojih dolgega dneva pa požene številnejše in večje liste. Videz lista je naguban, njegova dolžina pa je do 35 cm. Korenina rastline nima ene močne osrednje žile, ampak je razvejana in se nahaja v površinski plasti zemlje (ne globlje od 30 cm).
Gojenje kitajskega zelja je hvaležno, saj ima razmeroma kratko rastno dobo. Znotraj sezone ga lahko posadimo tudi kot drugi posevek. Kitajsko zelje je pozno poletni ali zgodnje jesenski pridelek. Sadimo ga v zemljo, bogato s humusom, ki dobro zadržuje vlago. Lahko prenese delno zasenčeno območje. Pogoji gojenja so podobni kot pri domačem navadnem zelju.
Sorodniki
Vrste
Sorte kitajskega zelja se razlikujejo po videzu zeljne glave. Glava je lahko kompaktna ali zgoščena, lahko je kratka in okrogla ali visoka in podolgovata. Prav tako glede na čas setve in spravila ločimo zelo zgodnje sorte (setev v 2. mesecu), zgodnje sorte (setev v 4. mesecu) in pozne sorte (setev v 7.-8. mesecu).
Rubicon
Za sorto so značilni temno zeleni, enotni listi, s širokimi belimi rebri in smetanasto rumeno notranjostjo. Sorta je sladkega okusa, sočna in zelo okusna, vendar pa potrebuje dlje časa, da oblikuje glavo.
Bilko
Bilko je v primerjavi z Rubicon nekoliko večja in poznejša sorta s temnejšimi listi. Zanj je značilno, da je zelo prilagodljiv. Je blagega, sladkega in prijetnega okusa.
Minuet
Ta sorta spada med mini sorte. Listi so zunaj temnejši, znotraj pa privlačne rumene barve. Njegov okus je sladek in lahek.
Red Dragon
Ta sorta je na zunanji in notranji strani vijolično rdeče barve. V primerjavi z zelenimi sortami ima nekoliko močnejši okus, glavice pa nekoliko šibkeje povezane.
Merlot
Sorta je podobna prejšnji sorti. Je temnejše rdeče barve in privlačnejšega videza. Glave so večje, zajetnejše in bolj zapolnjene z listi.
Gojenje
Kitajsko zelje ima razmeroma kratko rastno dobo, zato ga lahko gojimo večkrat v sezoni. Lahko ga gojimo tudi kot predhodno kulturo ali kot naknadni posevek. Pogoji gojenja niso preveč zahtevni.
Tla
Za kitajsko zelje je idealna pH vrednost tal med 6,5 in 7. Za tla, ki so bolj kisla od pH 6, je priporočljiva kalcifikacija. Dobra struktura tal je še posebej pomembna pri neposredni setvi. Kitajsko zelje dobro uspeva na vseh vrstah tal, razen na izjemno lahkih ali težkih tleh. Najbolj mu ustrezajo globoka tla, polna humusa, ki zadržuje vlago. Tla z nižjim pH ali tista, ki so suha, lahko privedejo do pomanjkanja kalcija ali magnezija, kar vodi do pomanjkljivosti v kakovosti rastline.
Podnebje
Kitajsko zelje glede temperature nima prevelikih zahtev. Temperatura, ki mu za vegetativno rast najbolj ustreza, je med 12°C in 22°C. Kratkotrajno prenese temperature pod ničlo, dlje časa pa ne prenese temperatur pod -5°C. Prenizka temperatura povzroči prezgodnji nastanek glav.
Potrebno ga je tudi zaščititi pred previsokimi temperaturami, zato ga je pri temperaturah nad 28°C potrebno zasenčiti. Če kitajsko zelje pustimo brez zaščite pri visoki temperaturi, se zmanjša kakovost, glave se oblikujejo bolj ohlapno, lahko pride tudi do gnitja robov.
Kitajsko zelje vso rastno dobo potrebuje veliko vode, še posebej avgusta in septembra. Potrebna količina vode je odvisna od vrste tal in vremenskih razmer. Najbolj kritična faza je med nastajanjem glave, ko potrebuje od 25 do 40 mm vode na teden, če pa bo vode v tem obdobju primanjkovalo, bo rastlini primanjkovalo tudi kalcija, kar bo povzročilo odmiranje listov ob robovih.
Rastlina potrebuje tudi veliko svetlobe, da razvije široke liste in oblikuje glavo. Če je svetlobe manj, se tvorijo ožji listi, kar bo zmanjšalo pridelek.
Čas sajenja
V zaprtih prostorih lahko kitajsko zelje gojimo v zimsko-pomladnem obdobju in v jesensko-zimskem obdobju. Takšna pridelava skupaj s pozno spomladansko in jesensko pridelavo omogoča na njivi celoletno pridelavo kitajskega zelja. S setvijo v zaprtih prostorih začnemo že konec januarja. Pri zelo zgodnjih sortah začnemo s setvijo na prostem v drugi polovici februarja. Od setve do spravila mine od 8 do 10 tednov.
Kolobarjenje
Kitajsko zelje tradicionalno gojijo na Kitajskem, zato so predhodni posevki (na primer riž, šparglji, čebula in paradižnik), ki so običajno pridelani na tem območju, dobra možnost za gojenje kitajskega zelja. Te rastline izboljšujejo kakovost tal, pomagajo pri zatiranju plevela in škodljivcev ter lahko pripomorejo k boljši rasti kitajskega zelja. Pomembno je omeniti, da lahko kitajsko zelje uspeva s katerimkoli posevkom, vendar lahko z izbiro ustreznih predhodnih kultur izboljšamo kakovost pridelka.
Kitajskega zelja ne sadite na isto mesto vsaj 3 leta, prav tako ga ne smete posaditi na mesto, kjer so v zadnjih 3 letih rasle kapusnice. Posevki, ki so dobri predhodniki za kolobarjenje, so tudi krompir, grah in stročji fižol.
Nekatere rastline, ki jih priporočamo za sajenje poleg kitajskega zelja, so korenje, solata in kumare, saj lahko izboljšajo rast in kakovost pridelka. Prav tako lahko pomagajo izboljšati kakovost tal, zmanjšajo potrebo po gnojilih, zaščitijo pred nekaterimi škodljivci in vzdržujejo vlažnost tal.
Pri izbiri rastlin za sajenje ob kitajskem zelju se je potrebno izogibati rastlinam, ki lahko vplivajo na njegovo rast in kakovost. Sem sodijo česen, cvetača, brokoli, koruza in paradižnik. Te rastline lahko iz zemlje črpajo hranilne snovi, ki jih potrebuje kitajsko zelje, imajo podobne škodljivce in bolezni ali sproščajo kemikalije, ki lahko poškodujejo kitajsko zelje.
Faza mirovanja
Kitajsko zelje ima fazo mirovanja, ki nastopi pozimi. Ko temperatura pade pod določeno mejo, kitajsko zelje preneha rasti in preide v fazo mirovanja. V tej fazi rastlina upočasni presnovne procese in začne v korenini skladiščiti hranila, ki ji pomagajo preživeti zimo. Ta faza lahko traja več mesecev, odvisno od podnebnih razmer, v katerih raste kitajsko zelje. Ko se temperatura spomladi ponovno dvigne, bo kitajsko zelje raslo in se naprej razvijalo.
Sajenje
Za razliko od domačega navadnega zelja kitajsko zelje bolje prenaša visoke temperature, vendar potrebuje več vode. Sadimo ga v tla, bogata s humusom, ki dobro zadržujejo vlago.
Sejanje
Kitajsko zelje gojimo iz semen, ki jih lahko najprej posejemo v zaprtih prostorih v kontroliranih pogojih. Minimalna temperatura za kalitev je 10°C. Po 2 tednih rastline pikiramo, razdalja med njimi pa naj bo 4 cm. Čez približno mesec dni lahko rastline presadimo na razdaljo 15 - 20 cm.
Pri zelo zgodnjih sortah lahko s setvijo na prostem začnemo že v drugi polovici februarja. Semena posejemo v sadilne hišice (skupaj po 3 semena), razdalja med hišicami pa naj bo 35 cm. Lahko pa tudi vsako seme posejemo posebej, pri čemer je potrebno tudi upoštevati razdaljo, ki naj bo v vrsti 30 cm, med vrstami pa 45 cm. Pri drobnih semenih neposredno setev izvajamo z natančnimi sejalnicami. Globina sejanja je 3 cm.
Sajenje sadik
Kitajsko zelje pogosteje posejemo neposredno na njivo, kot pa gojimo v obliki nasada sadik. Če najprej gojimo sadike, naj imajo rastline pred presajanjem na prosto 4 - 5 listov. Prav tako se morajo rastline prilagoditi zunanjim razmeram. Na prosto jih na razdalj 15 cm v vrsti in 40 cm med vrstami presadimo, ko sta temperatura zraka in zemlje vsaj 10°C. Tako pridobimo okoli 50.000 rastlin na hektar.
Gojenje na vrtu
Na sredozemskem območju presadimo sadike na prosto v prvi polovici aprila, v notranjosti države pa konec aprila. V tem obdobju zaradi ohladitve obstaja možnost pozebe, zato nasad pokrijemo z agrotekstilom ali perforirano PE folijo. Jesenska pridelava na prostem je varnejša. Glave zelja namreč dobro prenašajo nizke temperature, zato jim mraz v pozni jeseni ne bo škodil. Rastline tako brez večje škode prenesejo temperature nekaj stopinj pod ničlo.
Gojenje v rastlinjaku
Ta način gojenja se uporablja v manjšem obsegu in predvsem za pridelavo in prodajo svežega kitajskega zelja.
Če zelje posejemo v januarju, je potrebno ogrevati rastlinjak za zgodnjo spomladansko pridelavo. Majska setev ne zahteva ogrevanja. Gojenje kitajskega zelja v rastlinjaku se bistveno ne razlikuje od gojenja na prostem.
Gojenje v posodah
Gojenje kitajskega zelja v posodah je še posebej primerno, če na vrtu ali v urbanih okoljih nimate veliko prostora. Za uspešno gojenje kitajskega zelja v posodah morate izbrati veliko posodo, ki vsebuje dovolj zemlje in ima dobro drenažo. Nato izberite prisojno lego, kjer bo kitajsko zelje prejelo vsaj 6 ur sončne svetlobe na dan. Semena ali sadike kitajskega zelja posadite v posodo in redno zalivajte ter vzdržujte vlažnost tal. Pomembno je tudi, da dodate gnojilo in zagotovite dobro kroženje zraka okoli rastline.
Vzdrževanje nasada
Pri pregledu polja je potrebno obolele rastline takoj odstraniti iz vrste. Ob napadu škodljivcev (bolhač), rastline gojimo pod vrstnimi pokrovi ali tankimi mrežami. Običajno okoli rastlin položimo zastirko, ki zmanjša rast plevela in dlje časa v tleh zadržuje vlago. Ko se rastline dobro ukoreninijo, jih pognojimo z dušikom.
Nega
Nega kitajskega zelja vključuje predvsem pravilno in redno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih. Okoli rastline lahko položite zastirko, ki pomaga ohranjati vlago v tleh. Pomembno je tudi pravilno vzdrževanje nasadov.
Zalivanje
Rastlina potrebuje dovolj vode, saj ima kratko rastno dobo in veliko število listov. Priporočljivo namakanje je enkrat tedensko z 20 - 25 mm vode. Če kitajsko zelje gojimo v zaprtih prostorih, je potrebno vzdrževati nizko relativno vlažnost (okoli 60 %), da zaradi motenj v presnovi kalcija ne pride do odmiranja listov. Če se to zgodi, je potrebno dodati kalcij in znižati temperaturo v objektu.
Gnojenje
Na način in količino gnojenja vplivata predvsem stanje tal in tudi pričakovani pridelek. Pri gnojenju se najpogosteje uporablja dodajanje kalcija v količini 250 kg/ha. Fosfor dodamo v količini 80 kg/ha, dušik pa 129 kg/ha. Upoštevati je potrebno, da dušik dodamo 3-krat in ne vsega naenkrat. Priporočljivo je tudi foliarno dognojevanje s sečnino, ki jo uporabimo v razmerju 5 kg/100 l vode v količini 500 l/ha. Če dodamo tudi hlevski gnoj, je razmerje 4 - 5 kg/m2.
Razmnoževanje
Kitajsko zelje lahko prezgodaj zacveti, če med presajanjem poškodujemo koreninski sistem (rastlina to stori, da čim prej zaključi svoj življenjski cikel). Rastline lahko zaradi razlike v dolžini dneva prej zacvetijo tudi v maju. Da bi se temu izognili, semena posejemo zgodaj spomladi ali konec poletja, ko dnevi niso tako dolgi. Cvetenje lahko povzroči tudi pomanjkanje vlage. Prav tako lahko pride do prezgodnjega cvetenja ob hitrem padcu temperatur.
Presajanje
Presajanje kitajskega zelja je koristno, če semena posejemo v prenatrpane gredice ali če želimo rastline prestaviti na drugo mesto. Kitajsko zelje je najbolje presaditi, ko so rastline še mlade in imajo le nekaj listov, saj so takrat najbolj odporne na stres, ki ga povzroča presajanje.
Pred presajanjem pripravimo zemljo in izkopljemo jamice, v katere bomo rastline presadili. Pomembno je tudi, da rastlino odstranimo iz zemlje skupaj s koreninami, da ne poškodujemo korenin. Kitajsko zelje je potrebno po presajanju zaliti in mu dati dovolj svetlobe ter hranilnih snovi, da si hitro opomore od stresa, ki ga je povzročilo presajanje.
Pomlajevanje
Kitajskega zelja ni potrebno pomlajevati tako kot nekatere druge vrste rastlin, na primer grmovnice in drevesa. Ko pa se kitajsko zelje začne razvijati, se spodnji listi med rastjo rastline naravno posušijo in odpadejo. Če na rastlini ostanejo suhi listi, lahko pritegnejo škodljivce ali bolezni, zato jih je bolje odstraniti.
Poleg tega lahko kitajsko zelje, če ga pustimo predolgo rasti, postane grenko in žilavo, zato mnogi pridelovalci zelje raje poberejo, ko je še mlado in mehko. V tem primeru lahko po pobiranju odstranimo celotno rastlino in posadimo novo, da zagotovimo neprekinjeno pridelavo. Vsekakor pomlajevanje za uspešno gojenje kitajskega zelja ni nujno, lahko pa redno odstranjevanje odmrlih listov in pravočasno pobiranje pomagata ohranjati zdravo rastlino, ki bo obilno obrodila.
Redčenje
Redčenje kitajskega zelja zajema odstranjevanje rastlin, ki rastejo preblizu skupaj, tako da imajo preostale rastline dovolj prostora in sredstev za rast in razvoj. Če rastlin ne redčimo, lahko prenatrpanost povzroči poslabšanje rasti in pojav bolezni.
Najboljši čas za redčenje kitajskega zelja je, ko imajo rastline približno 4 - 6 listov in rastejo na medsebojni razdalji približno 15 - 20 cm. Odvečne rastline lahko potrgamo in pustimo le najbolj zdrave ter najmočnejše, pri čemer pustimo med vsako rastlino približno 30 - 40 cm prostora, kar bo zagotovilo, da bodo imele preostale rastline dovolj prostora za rast. To bo omogočilo večji in bolj zdrav pridelek kitajskega zelja.
Obrezovanje
Kitajskega zelja praviloma ne obrezujemo, vendar pa je v nekaterih primerih morda koristno odstraniti poškodovane ali obolele dele rastline, da preprečimo širjenje težav na preostanek rastline. Če opazimo, da so listi kitajskega zelja poškodovani ali oboleli, jih lahko preprosto odtrgamo z rastline in tako preprečimo širjenje težav. To je še posebej pomembno, če se pojavijo znaki bolezni, kot so rjave pege ali rumeni listi, saj se takšne bolezni zlahka razširijo na preostalo rastlino.
V nekaterih primerih je morda koristno tudi odstraniti nekaj zunanjih listov, da omogočimo boljši pretok zraka, ni pa nujno, saj je odvisno od rastnih pogojev in velikosti rastline.
Zaščita pred vetrom
Kitajsko zelje je lahko občutljivo na močne vetrove, še posebej, če raste na prostem. Veter lahko poškoduje rastline in oteži rast, kar lahko privede do slabšega pridelka. Zato ga je priporočljivo zaščititi z načrtnim sajenjem na zaščitena območja, na primer ob zidovih ali ograjah, kjer bodo rastline manj izpostavljene močnemu vetru. Uporabite lahko tudi materiale, kot so mreže, ograje ali tkanine, ki bodo rastline delno zaščitili pred močnim vetrom.
Zaščita čez zimo
Kitajsko zelje dobro prenaša nizke temperature in na večini območij pozimi ne potrebuje dodatne zaščite. Vendar pa je na območjih z zelo mrzlim podnebjem priporočljivo uporabiti nekatere ukrepe za zaščito rastlin pred mrazom, kar lahko vključuje pokrivanje rastlin z mrežo ali s tkanino, dodajanje zastirke okoli rastlin, odstranjevanje snega z rastlin in izbiro odporne sorte. Če izvajamo potrebne zaščitne ukrepe, bo kitajsko zelje preživelo zimo in ostalo zdravo.
Bolezni
Kitajsko zelje je dovzetno za bakterijske, virusne in glivične bolezni. Bakterije lahko povzročijo gnitje ob visoki vlagi ali med skladiščenjem.
Golšavost kapusnic
Golšavost kapusnic (lat. Plasmodiophora brassicae) je glivica, ki povzroči, da korenine postanejo vretenaste oblike in zavira rast stranskih korenin. Bolezen odkrijemo šele pozno, saj je prvi znak sušenje listov v sončnih dneh, ponoči pa si rastlina opomore, vendar počasneje raste. Če se na koreninah mlade rastline pojavijo valjaste zadebelitve (golše), začnejo veneti. Edini sprejemljivi zaščitni ukrepi so bolj odporne sorte, kolobarjenje in poapnenje tal. Po potrebi se izvede tudi hidromelioracija, s katero zmanjšamo prekomerno vlažnost na težkih tleh.
Črna listna pegavost
Kitajsko zelje je zelo dovzetno za glivično bolezen črna listna pegavost (lat. Alternaria brassicae). Simptomi bolezni so temne okrogle lise, v katerih so vidni koncentrični krogi. Povečana možnost okužbe je ob poletni vročini, ob visoki zračni vlagi in ob pogostih nalivih. Bolezen se prenaša s semeni, najbolj razširjena pa je na območju, kjer sta zasajena vrtno zelje in oljna ogrščica. Priporočen fungicid za zatiranje te bolezni je Ortiva SC, ki ga apliciramo dvakrat v razmiku 8 - 12 dni v količini 1 kg/ha.
Virus mozaika repe
Virus mozaika repe spada v skupino Poty virusov in pri križnicah povzroča bolezen, ki jo običajno širi 50 vrst listnih uši. Značilne so klorotične pege z ostrimi robovi, prvi simptomi pa se pojavijo na najmlajših listih. Posledica okužbe je zmanjšanje pridelka. Preventiva se nanaša na zatiranje prenašalcev virusov (v tem primeru listnih uši) in kolobarjenje. Zdravila za zdravljenje okuženih rastlin ne obstajajo in jih je zato potrebno odstraniti.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci kitajskega zelja so progasti kapusov bolhač, različne gosenice in polži (španski lazarji). Gosenice napadejo liste kitajskega zelja konec poletja in v začetku jeseni v fazi oblikovanja glav.
Progasti kapusov bolhač
Progasti kapusov bolhač (lat. Phyllotreta nemorum) je majhna žuželka, velika le 1,5 - 3 mm, ki se premika s skakanjem. Bolhač je temne in sijoče barve, telo je čvrsto. Pojav škodljivca prepoznamo po številnih luknjicah na listih, izrazite pa so v toplih in sončnih obdobjih. Z zatiranjem je potrebno začeti, ko je uničenih 10 % listne površine, izvajamo pa ga s pripravki: Radotion E-50 in Radotion P-5, Fastac 10 SC, Direct 1,25 SC, Rotor 1,25 ali Chromorel D. Na manjših površinah lahko zaščitne ukrepe pred škodljivcem izvedemo tudi s prekrivanjem s posebnimi mrežami, ki prepuščajo svetlobo, a preprečujejo vstop škodljivcem.
Kapusov belin
Škodo povzročajo ličinke te žuželke / gosenice - kapusov belin (lat. Pieris brassicae) - ki se prehranjujejo z listi in puščajo iztrebke. Gosenico prepoznamo po rumeno zeleni barvi z majhnimi črnimi bodicami in nežnimi belimi dlačicami, dolga pa je približno 4 cm. Naravni sovražnik teh gosenic je osa (lat. Dolichomitus irritato).
Kapusov molj
Kapusov molj (lat. Plutella maculipennis) je žuželka, ki ima kratko življenjsko dobo (14 dni), kljub temu pa se zelo hitro razmnožuje in lahko preleti velike razdalje. Kapusov molj je najpogosteje prisoten v sredozemskih regijah. Odrasel molj je rjavkasto sive barve in dolg približno 9 mm. Gosenico, ki je v tem primeru škodljivec, prepoznamo po značilni zeleni barvi s temnejšo glavo, zraste pa do 12 mm. Poškodbe, ki jih pustijo za seboj, so lahko tako velike, da na listih ostanejo le glavne žile. Za zatiranje je priporočljivo vse rastlinske ostanke na mestu, kjer bomo naslednje leto sadili, primerno zaorati oziroma uničiti. Upoštevanje kolobarja je obvezno. Najučinkovitejša uporaba kemičnih sredstev na osnovi lambda-cihalotrina je le na posevkih za jesensko pridelavo.
Kapusova sovka
Kapusove sovke (lat. Mamestra brassicae) so nočni metulji, gosenice pa so pogosto debele in se, ko jih vznemirimo, značilno zvijejo v obliki črke "C". Metulji so temno rjave barve, posejani s progami različnih tonov in dolgi približno 20 mm. Gosenice so dolge 5 cm. Na listih za seboj pustijo luknje nepravilnih oblik. Ko zrastejo, vrtajo v zeljno glavo in delajo hodnike, kar rastlino vedno bolj poškoduje. Problem predstavljajo tudi njihovi iztrebki, ki povzročajo gnitje listov. Rešitev proti gosenicam je vnos njihovih naravnih sovražnikov, prekrivanje posevka z zaščitnimi mrežami ali uporaba registriranih pripravkov.
Uporaba
Kitajsko zelje je blažjega okusa kot domače navadno zelje. Uporabljamo ga lahko kot dietno živilo, saj je bogato s hranilnimi snovmi in vsebuje malo kalorij. Ta hranljiva zelenjava je poleg tega, da je izjemno okusna, tudi zdrava in varuje pred številnimi boleznimi.
Pobiranje
Kitajsko zelje večinoma pobiramo ročno, kar pa je potrebno storiti še preden gre v cvet. Pobiramo ga z velikim ostrim nožem, ko popolnoma oblikuje glavo. Glava je praviloma težka 1 - 2 kg. Ko glavo odrežemo se lahko iz debla razvijejo novi listi. Pobiranje je mehanizirano le na velikih površinah. Pri zgodnjih sortah je pridelek do 45 t/ha, pri poznih pa do 80 t/ha (zaradi večje mase glav).
Skladiščenje
Zeljne glave pripravimo za skladiščenje tako, da jim odstranimo zunanje liste, tako da imajo vse približno enako težo (najpogosteje okoli 800 g). Shranimo jih v lesene zaboje ali zaboje po 10 kg. Glave lahko pakiramo ločeno v perforirane vrečke, kar omogoči, da se ohranijo dlje časa. Kitajsko zelje hranimo v hladilnici pri temperaturi 0 - 2°C do 3 mesece po pobiranju. Če zelje tesno zavijemo v živilsko folijo, bo v hladilniku zdržalo več dni. Za zamrzovanje ga pripravimo kot ohrovt - narežemo ga na trakove, skuhamo in ohladimo.
Kulinarika
Kitajci so kot prvi začeli uporabljati kitajsko zelje za pripravo svežih solat ali ga hitro termično obdelali na zelo visoki temperaturi (v voku).
Hranilna vrednost v 100 gramih je: 13 kalorij, 2,18 g ogljikovih hidratov, 1,5 g beljakovin, 0,20 g maščob in 1 mg vlaknin. Ne vsebuje holesterola, ima zelo malo natrija in sladkorja. Je dragocen vir folne kisline ter vitaminov A, C in K.
Nekaj predlogov za pripravo kitajskega zelja je: surovo kitajsko zelje v solati, kitajsko zelje kuhano v juhi, ocvrto kitajsko zelje ali prekajeno kitajsko zelje.
Zdrava solata
Sestavine so: jabolčni kis, sladkor, sol in poper, 1 strok česna, 1 glava kitajskega zelja, 200 g sladke koruze in 2 žlici olivnega olja. Sladko koruzo kuhamo 10 minut. Kitajsko zelje drobno nasekljamo in mu dodamo sesekljan česen. Začinimo po okusu in na koncu primešamo koruzo ter pustimo, da se malo ohladi.
Kimči
Kimči je pripravljen iz kitajskega zelja. Kimči je izjemno zdrav in bi na nek način ustrezal našemu domačemu kislemu zelju, le da je bolj eksotičen in precej pikanten. Sestavljen je iz fermentirane zelenjave: zelja, daikon redkve, korenja in paprike ter začimb ingverja, čilija, česna in feferona. Takšna priprava zelenjave je namenjena podaljšanju roka trajanja kimčija, tradicionalno pa so kimči shranjevali v glinenih posodah. Pikantna fermentirana zelenjava je bogata s prebavnimi encimi in dobrimi bakterijami, ki pomagajo pri razstrupljanju telesa in spodbujajo zdravo delovanje črevesja, jeter in ledvic. Priporočljivo je redno uživanje kimčija, zlasti pozimi, vendar ne več kot 3 žlice na dan.
Medicina
Zdravnik Li Shizhen iz dinastije Ming je proučeval zdravilne lastnosti kitajskega zelja. Glede na vsebnost kalija in kalcija ter zelo nizko vsebnost natrija, kitajsko zelje ugodno vpliva na uravnavanje krvnega tlaka in uravnavanje količine sladkorja v krvi. Ima visok delež železa, ki ga telo porabi za proizvodnjo hemoglobina v krvi, zato se s tem živilom lahko borimo proti slabokrvnosti in občutku utrujenosti.
V kitajskem zelju najdemo brasinin in glukozinolate, kalcij in vitamin K, ki ohranjajo zdravje kosti. Vsebuje tudi antioksidante, ki ščitijo telo pred propadanjem. Vitamin A, ki ga vsebuje, ohranja zdravje oči in preprečuje sivo mreno ali izgubo vida. Vitamin C krepi imunski sistem, kitajsko zelje pa ima tudi druge antibakterijske lastnosti.
Kitajsko zelje je dietno živilo, bogato s hranili in primerno za zdrav način hujšanja.
Zanimivosti
Domnevajo, da se je vrsta Brassica rapa razvila na planotah Sredozemskega morja, od tam pa se je razširila v Skandinavijo ter države Zahodne in Vzhodne Evrope. Nato se je razširila v Zahodno Azijo, preko katere je dosegla Kitajsko, od koder izvira sorta kitajskega zelja. V Evropo je kitajsko zelje kot sorta prišlo v 19. stoletju.
Kot že ime pove, kitajsko zelje izvira iz Kitajske, kjer ga gojijo že več kot 1.500 let. Gojili so ga predvsem na območju delte reke Jangce, prvi zapis o tej sorti pa sega v 15. stoletje. Od tam se je kitajsko zelje razširilo v Korejo in na Japonsko.
V 19. stoletju ga je kitajska diaspora razširila po preostali Aziji, Evropi, Ameriki in celo Avstraliji. Danes ga gojijo in uživajo po vsem svetu. Države, ki so največje pridelovalke kitajskega zelja, so Kitajska (s skoraj 20.000 tonami letno), Rusija, Indija in Koreja.
Kitajsko zelje je prva komercialno pomembna kapusnica, katerega genom je sekvenciran, njegova velikost pa je 516 Mbp.
Dodaj odgovor