Artičoka (lat. Cynara scolymus L.) spada v družino nebinovk (Asteraceae, alt. Compositae), kamor uvrščamo tudi navadno marjetico, gerbero, sončnico in nebino (lat. Aster). Izvira iz Afrike, kjer raste kot divja vrsta, danes pa jo vzgajamo kot vrsto zelenjave. Artičoka je nezreli cvetni poganjek repinca (lat. Arctium lappa). Jemo jo kot zelenjavo in je v kulinariki tako tudi klasificirana.
Artičoka je rastlina zelo toplih krajev, zato ji najbolj ustreza topla, vlažna in sončna lega, tako da jo največ vzgajajo na področjih s sredozemskim podnebjem (v Italiji, Franciji, Španiji in Argentini). V Sloveniji je največ vzgajajo na Primorskem, večinoma na vrtovih za lastno potrošnjo, vendar pa so v zadnjih letih na Obali zabeležili tudi vedno večje število nasadov artičoke.
Artičoka je zelnata trajnica s pokončnim slabo razvejanim steblom višine do 2 m. Ima zelo dobro razvite vretenaste korenine, ki imajo izjemno moč črpanja, zato artičoka uspeva tudi na siromašnih tleh, brez posledic pa prenese tudi nizke temperature.
V prvem letu razvoja se razvija le vegetativni del oziroma listna rozeta, v drugem letu pa se razvije steblo s cvetom. Listi so globoko narezani, spodnja stran lista je mehka in porasla z dlačicami. Talni listi so lahko dolgi tudi več kot 1 m.
Ob koncu vegetacije se steblo posuši, naslednje leto pa se razvije novo. Na vrhu stebla se konec poletja razvijejo veliki modro-vijolični cvetovi, ki so zaščiteni s čvrstimi in sočnimi listi, ki so zloženi kot ploščice. Proti vrhu se zožijo in zaključijo z bodico dolžine 1 - 3 cm. Semena se razvijejo v cvetišču, ena cvetna glavica vsebuje 300 - 500 semen.
Artičoko vzgajamo večinoma zaradi užitnega spodnjega dela cvetne glavice, ki ji odstranimo liste. Ekstrakt iz listov pa se uporablja za pripravo brezalkoholnih in alkoholnih pijač, raznih farmacevtskih proizvodov, za sladila in barve za tkanine. Artičoka je bogata s pomembnimi hranili kot so vitamini (B, C, K), minerali (baker, kalcij, kalij, železo, magnezij, itd.). Uživamo le spodnji del cvetne glavice oz. njen notranji del, zato jo tako v kulinariki kot v zdravstvenem smislu, prištevamo k poslasticam.
Sorodniki
Vrste
Za vzgojo sta najpomembnejši vrsti: Cynara cardunculus ali mala artičoka in Cynara scolymus ali navadna artičoka.
Mala artičoka
Mala artičoka (lat. Cynara cardunculus) zraste do višine 80 - 200 cm. Na osrednjem steblu izmenično rastejo srebrno beli pernato razdeljeni listi, ki so dolgi do 80 cm. Listi imajo na spodnji strani dlačice ali drobne bodice.
Navadna artičoka
Navadna artičoka (lat. Cynara scolymus) je vsem znana preprosto pod nazivom artičoka. Ovalni listi brez bodic so dolgi okoli 5 cm. Luske, ki okoli cveta oblikujejo glavico, so dolge 10 - 15 cm in vijolično-zelene barve.
Gojenje
Artičoko lahko vzgajamo na istem mestu 3-4 leta, nato pa je v aprilu ali septembru priporočljivo njeno razmnoževanje ali pomlajevanje, da se število rastlin ne zmanjša. Potrebno ji je zagotoviti zadostno količino hranilnih snovi. Pri vzgoji v nasadih je priporočljivo namakanje, da bi imele rastline konstantno oskrbo z vodo.
Tla
Artičoka najbolje uspeva na glinenih tleh s srednjo teksturo, ki morajo biti dobro prepustna, da ne pride do zastajanja vode. Tla naj bodo rahlo kisla ali nevtralna (pH 6,4 - 7).
Preden zasadimo večletni nasad, je potrebno tla globoko obdelati, da se zrahljajo do čim večje globine, s čimer preprečimo zastajanje vode, ki povzroči propad artičoke. Po vkopavanju do globine 40 cm, vnesemo gnojilo, da se tla obogatijo z organskimi snovmi.
Podnebje
Artičoka je rastlina toplih krajev, zato vzklije pri 15 - 25°C. Klitje se upočasni pri temperaturi, ki je nižja od 15°C, če pa so temperature višje od 25°C, se klitje ustavi. Za vegetativno rast rastline so potrebne optimalne temperature 12 - 14°C ponoči in 18 - 22°C podnevi. Pod -10°C artičoka zmrzne, zato jo je v celinskem delu med zimskimi meseci potrebno zaščititi.
Čas sajenja
Na področjih, kjer artičoke vzgajamo kot enoletne rastline, jih je potrebno posaditi spomladi. Na toplejših področjih, kjer pa artičoke vzgajamo kot trajnice, jih pogosto posejemo pozno poleti oz. vzgojimo (ali presadimo) mlade rastline sredi jeseni. Obiramo jih običajno po 85 - 100 dneh.
Kolobarjenje
Po 4 letih gojenja artičoke na istem mestu, je potrebno tla obnoviti z drugimi kulturami. Najprimernejše so: paradižnik, vijolice, sončnice, krompir ali kapusnice (npr. koleraba, brokoli, cvetača, listnati ohrovt, ohrovt in zelje). Pri vzgoji na vrtu lahko artičoko kombiniramo s čebulo, redkvico in nizkimi metuljnicami (npr. nizki fižol).
Najprimernejše rastline za sajenje ob artičoki morajo imeti podobne zahteve glede tal in grah je še posebno primeren, ker izloča dušik.
Artičoke zavzamejo med rastjo veliko prostora, saj imajo ogromne liste, ki lahko drugim rastlinam "odvzamejo" sončno svetlobo, zaradi svoje odpornosti pa lahko artičoka nadvlada druge vrtne rastline. Če je artičoka preblizu drugim sadnim ali zelenjavnim rastlinam, bodo tekmovale za hranilne snovi in prostor ter jih bo izrinila. Obstaja pa rastlina, ki je nikakor ni priporočljivo saditi ob artičoki, in sicer je to koruza, ki ima plitve korenine in ji boj za prostor in hranilne snovi ne ustreza. Obe rastlini imata zelo različne potrebe glede tal in če ju boste posadili skupaj, bosta obe trpeli.
Faza mirovanja
Artičoke pri vročem vremenu mirujejo, vendar je njihovo glavno obdobje mirovanja pozimi. Če upoštevamo, da se artičoke vzgaja kot trajnice, je v številnih podnebjih ključna zaščita med zimo.
Potrebno je odstraniti odcvetele cvetove, dolge liste pa skrajšati in zvezati, da se rastlina lahko pripravi na mraz. Če so rastline izpostavljene nizkim temperaturam, tla okoli rastline prekrijemo s slamo ali vejami, da zmanjšamo negativni vpliv mraza na razvoj korenin. Pri zelo nizkih temperaturah je priporočljivo rastlino skupaj s koreninami in grudo zemlje izkopati ter jo posaditi v posode s peskom. Na področjih z zelo mrzlimi zimami je pred pojavom prvega mraza rastline priporočljivo prekriti z zemljo, tako da zunaj ostanejo samo zgornji deli rastline.
Sajenje
Na vrtu ali v nasadu lahko začnemo gojiti artičoko s setvijo ali s sajenjem, kar je odvisno od podnebnih pogojev in izbire materiala za sajenje. Pri vzgoji na vrtu najpogosteje posadimo sadike, pri množični vzgoji v nasadu pa posejemo semena.
Sejanje
Pri sejanju artičoke je potrebno uporabiti mineralna gnojila, optimalni čas pa je konec poletja ali začetek jeseni. Medvrstna razdalja je 1 - 1,2 m, znotraj vrste pa 40 - 50 cm. Gostota sejanja je 2 rastlini / m2, za kar potrebujemo 4 kg semen /1 ha. Pred setvijo je potrebna stratifikacija oz. izpostavljenost semen nizkim temperaturam, da se spodbudi klitje ter pospeši cvetenje.
Sajenje sadik
Artičoko sadimo s pomočjo zelenih potaknjencev ali sadik. Razmik sajenja je 1,2 x 1,2 pri gostoti 7.000 - 8.000 rastlin/ha ali 2,3 x 0,6 do 0,8 pri gostoti 6.200 - 9.200 rastlin/ha. Čas sajenja je v marcu, v začetku aprila ali jeseni po prvem obilnem deževju.
Izbira podlage
Čeprav artičoke ponavadi ne cepimo na drugo rastlino, je bilo pri nekaterih raziskavah ugotovljeno visoko ujemanje med poganjki artičoke in podlago kardija (Cardoon) z nekaterimi genotipskimi razlikami v času celjenja med dvema organizmoma. SEM slike (slike iz vrstičnega elektronskega mikroskopa) vzdolžnih presekov poganjkov/podlage so odkrile pojav številnih medsebojno povezanih struktur med obema komponentama cepljenja po samo 3 dneh, čemur je sledil razvoj kalusa (rastlinskega tkiva, ki se razvije na ranjeni podlagi) med zaraščanjem cepljenja. Novo oblikovanje številnih plazmodezem med poganjki artičoke in podlage je potrdilo njuno visoko kompatibilnost.
Gojenje na vrtu
Artičoko na prostem lahko vzgajamo na vrtu ali v nasadu, izbira materiala za sajenje pa je odvisna od podnebnih pogojev. Ker je artičoka rastlina sredozemskega podnebja, na severnih in osrednjih področjih izberemo sajenje sadik, ki že imajo oblikovane korenine ter se lažje prilagodijo takšnim podnebnim pogojem. V toplih podnebnih pogojih pa zaradi optimalnih pogojev vzgoje lahko artičoko vzgajamo s sejanjem semen.
Gojenje v rastlinjaku
Vzgoja v rastlinjaku lahko zagotovi artičoki optimalne pogoje na področjih, na katerih artičoka slabše uspeva. Pozorni moramo biti na velikost rastlinjaka, ker imajo rastline veliko količino listne mase in je zato obvezno zagotoviti dovolj prostora, da bi lahko rastline neovirano rasle in da se ne pojavijo bolezni ali škodljivci.
Gojenje v posodah
Zaradi dekorativnih cvetov lahko artičoko vzgajamo v posodah kot okrasno rastlino. Zaradi zelo razvejanih korenin je potrebno izbrati posodo ustrezne velikosti, ki bo omogočila pravilen razvoj korenin. Biti mora dovolj globoka z odprtino na dnu, skozi katero bo odtekala odvečna voda. Vzgoja v posodah je možna tudi v krajih, ki nimajo optimalnih pogojev in tako lahko rastlino med zimo zaščitimo pred zmrzovanjem s premestitvijo posode v zaščiten prostor.
Nega
Artičoko je potrebno med vzgojo okopavati in zaščititi pred nizkimi temperaturami. Artičoke za najboljšo rast zahtevajo veliko vlage, zato morajo biti tla vlažna, da se bodo poganjki razvili. Voda ohranja mesnatost cvetnih popkov ter pomaga pri razvoju močnega koreninskega sistema, ki bo ohranjal pokončno rast rastline.
Zalivanje
Pri vzgoji artičok iz semen je nujno namakanje, le-to pa je priporočljivo tudi v večletnih nasadih zaradi zagotavljanja stalne oskrbe z vodo. Pri namakanju ni nevarnosti, da bi se voda v tleh zadrževala ter povzročila gnitje korenin in propad rastline. V času polne vegetacije je potrebno namakati vsakih 10 - 20 dni po 30 - 40 mm, po poletju pa je nujno zagotoviti 80 - 100 mm vode. Priporočljiva je uporaba zastirke, saj s tem rastlina dlje zadrži vlago, hkrati pa se tudi prepreči rast in razvoj plevela.
Gnojenje
Pri vzpostavljanju nasada je v tla potrebno vnesti organsko gnojilo (na primer kompost ali hlevski gnoj) v količini 50 - 70 t/ha. Med vkopavanjem se v globje sloje tal vnese začetne količine fosforja in kalija, preostalo potrebno količino pa uporabimo v 4 dognojevanjih, in sicer ob prekinitvi mirovanja, neposredno pred formiranjem cvetnega stebla, ob pojavu prvih glavic in kot zadnjič pred glavnim nabiranjem spomladi. Za 100 kg donosa je na hektar površine potrebnih 1,9 kg dušika, 2,4 kg kalija in 0,3 kg fosforja. Dognojujemo vzporedno z okopavanjem.
Razmnoževanje
Artičoko razmnožujemo na dva načina: generativno s semeni ali vegetativno z zelenimi potaknjenci ali sadikami.
Vegetativno razmnoževanje s potaknjenci je bolj zanesljivo. Potaknjence odvzamemo z nekaj let starih najboljših rastlin. Ko očistimo rizom rastline, odvzamemo poganjke, ki imajo razvit četrti list skupaj z majhnim delom matične rastline. Če jih ne nameravamo posaditi takoj, zelene potaknjence ukoreninimo v rastlinjaku. Pri generativnem razmnoževanju je obvezno namakanje, da zagotovimo klitje semen.
Presajanje
Artičoko je najbolje presaditi zgodaj spomladi. Če vzgajate sadike iz semen, jih presadite približno 2 - 3 tedne po povprečnem zadnjem datumu mraza. Zrele rastline ali mlade poganjke z matičnih rastlin pa je prav tako najbolje presaditi spomladi, čeprav lahko to storimo v katerem koli letnem času, razen pozimi.
Preden sadike presadimo na prosto, jih lahko 7 - 14 dni na to privajamo, da zmanjšamo šok zaradi presajanja. Prilagajanje zajema postopno izpostavljanje zunanjim pogojem vzgoje (veter, spremenljive temperature, sončna svetloba). Prvi dan sadike odnesemo ven na delno sončno svetlobo za uro ali pol, nato pa jih vrnemo v zaprti prostor. Drugi dan jih pustimo zunaj malo dlje (1 - 2 uri). Če listi pobelijo, je bila izpostavljenost soncu premočna in bi bilo potrebno rastline postaviti na senčno področje ali pa jih prestaviti na prosto le zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Ob oblačnih dneh imamo lahko sadike zunaj dlje časa.
Pomlajevanje
Glede na to, da artičoka stalno poganja nove poganjke in mladike, je potrebno rastlino kontinuirano pomlajevati, da bo matična rastlina rasla, in sicer je potrebno poganjke redno odstranjevati.
Obrezovanje
Enoletnih artičok ni potrebno obrezovati, ker jih spomladi nadomestimo, zato je obrezovanje potrebno le tam, kjer artičoke vzgajajo kot trajnice. Obrezovanje artičoke je preprost proces, saj z močnimi škarjami za obrezovanje ali z ostrim vrtnarskim nožem celo rastlino skrajšamo na višino 15 cm.
Priprava na naslednjo sezono
Prvo plitvo okopavanje izvedemo 1 mesec pred sajenjem. V prvem letu vzgoje so potrebna 2 - 3 okopavanja. Pri večletni vzgoji v drugem letu izvedemo 2 okopavanji, in sicer prvega zgodaj spomladi, drugega pa po potrebi z namenom zatiranja plevela. V vegetativni fazi odstranimo odvečne poganjke. Pri bujnih kultivarjih pustimo najbolj razvite poganjke, pri manj bujnih pa 2 - 3 poganjke.
Bolezni
Vzgojo artičoke najbolj ogrožajo škodljivci, v posameznih letih pa se lahko pojavijo tudi bolezni, ki ogrožajo tudi druge zelenjavne kulture. Bolezni se najpogosteje pojavijo zaradi slabih pogojev vzgoje, zato lahko z optimalnim razmikom sajenja/sejanja in ustreznim namakanjem/zalivanjem preprečimo okužbo ter propadanje rastlin oziroma nasada.
Najpogostejše bolezni, ki se pojavijo pri artičoki so: pepelovka, plesen in gnitje cvetne glavice.
Pepelovka
Pepelovka (lat. Ovulariopsis cynarae) je pri artičoki najpogostejša bolezen. Večinoma napade starejše liste, ki se zvijejo navzgor. Na listu se pojavi rumenkasto bela prevleka micelija glive Ovulariopsis cynarae, kar povzroči postopno sušenje in nekrozo listov, ki se v vetru lomijo. Pepelovka se ne razvije le na površini listov, ampak tudi v notranjosti, zato je potrebna uporaba sistemičnih fungicidov, ki prodrejo v tkivo rastline. Preventivni fungicidi na žveplovi osnovi namreč ne zagotovijo ustrezne zaščite, zato se uporabljajo zaščitna sredstva na osnovi triazola in strobilurina.
Plesen
Plesen (lat. Bremia lactucae) se razvije predvsem spomladi ob vlažnem in deževnem vremenu. Na zgornji strani listov se kot simptom pojavijo rumeno-rjave pege, ki se sčasoma sušijo in listi izgledajo opečeno. Na spodnji strani listov pa se pojavi belo-rumena prevleka. Za zatiranje te bolezni uporabljamo fungicide na osnovi bakra, mankozeba, azoksistrobina in metalaksila.
Gnitje cvetne glavice
Bolezen lahko povzročita dve vrsti patogenih gliv- Ascochyta hortorum in Botrytis cinérea. Kot začetni pojav bolezni se pojavijo rjave pege na obcvetnih listih, nato pa zgnijejo tudi cele cvetne glavice. Bolezen se lahko pojavi tudi v zgodnjih fazah razvoja. Simptome bolezni lahko zamenjamo s simptomi pomanjkanja kalcija. Za zatiranje gnilobe, ki jo povzroči Ascochyta hortorum, se uporabljajo fungicidi na osnovi bakra, medtem ko gnilobo, ki jo povzroči Botrytis cinérea zatiramo z botriticidi.
Škodljivci
Poleg bolezni so velika težava v nasadih ali na vrtu tudi škodljivci, ki se lahko prenesejo z drugih kultur, najpogosteje pa je njihov pojav odvisen od načina vzgoje. Nekateri škodljivci lahko preživijo neugodne pogoje v tleh, zato je nujna ustrezna obdelava tal ter pravilno odstranjevanje rastlinskih ostankov predhodnih kultur.
Škodljivci, ki najpogosteje napadajo artičoko so listne uši in gosenice listnih sovk.
Listne uši
Listne uši se pojavijo kot številčna kolonija drobnih žuželk, ki se najpogosteje zadržujejo na zadnjem delu lista, kjer se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. Odstranimo jih fizično z robčki, namočenimi v milnico. Pri večjih okužbah lahko uporabimo raztopino koprive. Preventivno lahko zasadimo repelentne rastline, ki s svojim vonjem odbijajo škodljivce (npr. ognjič, krebuljica, kapucinka).
Gosenice listnih sovk
Gosenice listnih sovk povzročajo škodo, ker se prehranjujejo s koreninami in listno maso, s čimer oslabijo rastlino, ki na koncu odmre. Nabirati in odstranjevati jih je potrebno ročno ali pa jih lahko odstranimo tudi tako, da jim v bližini pustimo mlade liste za prehrano.
Uporaba artičoke
Artičoka ima visoko hranilno vrednost, zato jo uporabljamo v prehrani in pri izdelavi številnih naravnih zdravilnih pripravkov.
Obiranje
Artičoke obiramo ročno ali s škarjami, in sicer, dokler so cvetovi še zaprti. Dolžina peclja ne sme biti daljša od 10 cm, glavice, ki so namenjene predelavi, obiramo brez peclja. Ker se začnejo glavice artičoke zelo hitro odpirati, jih je potrebno obirati vsak dan, preden se odprejo.
Obirati začnemo pred zimo, saj se pozimi razvoj glavic upočasni, zato z obiranjem nadaljujemo spomladi do maja. V drugem letu vzgoje je možen donos 25.000 - 30.000 cvetnih glavic na hektar. V celinskem delu obiramo artičoko v drugem letu vzgoje.
Odvisno od namena vzgoje, lahko uporabljamo tudi artičokine liste, ki jih nekajkrat pokosimo, preden središčno rebro na listih otrdi. Prvo žetev izvedemo, ko rastlina razvije 6-10 listov dolžine 30 - 40 cm. Žetev izvajamo strojno na višini 5-10 cm od tal, s čimer omogočimo hitri razvoj novih listov.
Artičoka lahko obrodi veliko količino listne mase - 2 - 4 žetve v vegetacijskem obdobju, zato je obvezno sušenje, da se ne začne nabirati vlaga, ki bi povzročila pojav plesni. Da bi po sušenju pridobili čim večjo količino suhih listov, je potrebno žetev izvesti pravočasno.
Sušenje
Da bi bilo sušenje hitrejše in tudi bolj učinkovito, je priporočljivo osrednje rebro lista narezati, saj vsebuje veliko količino rastlinskega soka. Temperatura sušenja naj bo do 50°C, saj v nasprotnem primeru pride do razgradnje fenolov, zaradi česar listi potemnijo in se njihova kvaliteta zmanjša.
Pri sušenju je obvezno močno prezračevanje. Da dobimo 1 kg suhega listja, potrebujemo 7 - 8 kg svežih listov. V prvem letu vzgoje lahko dobimo 2.000 - 3.000 kg suhih listov/ha, medtem ko v drugem in tretjem letu količina lahko naraste tudi do 5.000 kg/ha.
Skladiščenje
Cvetne glavice po obiranju pakiramo v škatle (po 1 vrsto) ali v gajbice, ki jih je priporočljivo prekriti s perforirano PE folijo, ki ščiti pred poškodbami in izgubo vlage. Kadar bo skladiščenje trajalo nekaj dni, artičoke hranimo pri temperaturi 2 - 4°C, pri daljšem skladiščenju do 30 dni, pa je potrebno glavice hraniti pri temperaturi 0°C in 90% relativni zračni vlagi.
Kulinarika
V kulinariki najpogosteje uporabljamo poškodovane cvetne glavice t.im. involucre, ki jih obiramo v maju in juniju. Skuhati jih je potrebno čimprej po obiranju, saj izgubljajo hranilno vrednost in kvaliteto, če stojijo dlje časa.
Medicina
Za pripravo različnih zdravilnih pripravkov najpogosteje uporabljamo korenino, liste in rastlinski sok. Artičoka vsebuje silimarin in inulin, ki ščitita jetra, trebušno slinavko, vranico in žolčnik ter pospešujeta prebavo.
Uživanje artičokinih listov pomaga pri razstrupljanju organizma, preprečuje cirozo jeter ter ostale težave, povezane s povečanim uživanjem alkohola. Artičoka je poleg tega tudi bogata z vlakninami in vsebuje malo kalorij, zato je odlično dietno živilo, ki ga pogosto uporabljamo pri težavah zaradi odvečnih kilogramov. V lekarnah in trgovinah z zdravo prehrano lahko najdemo številne pripravke iz artičoke (npr. tinkture, kapsule, čaje, ekstrakte).
Zanimivosti
Artičoko so vzgajali že Stari Grki, nato so njeno vzgojo od njih prevzeli Rimljani. Obstajajo dokazi, da so artičoko jedli že pred 2.500 leti, zaradi česar je eno najstarejših znanih živil.
Na področju Neaplja so jo vzgajali že v 9.stoletju, po Evropi pa se je razširila, ko jo je pričela v 16.stoletju jesti kraljica Katarina de Medici.
Ime "artičoka" izvira iz arabske besede "ardi-shoki", pri nas se uporablja tudi izraz "cinara".
Po mitologiji naj bi se grški bog Zevs zaljubil v dekle z imenom Cynara. Ker ga je zavrnila, jo je za kazen, ker mu ni vračala ljubezni, udaril s strelo in spremenil v prvo artičoko.
Plinij je artičoko poimenoval "hrana za bogate", saj so jo takratni premožni meščani uporabljali pri zdravstvenih težavah, ki jih je povzročil nezdravi način življenja, uživanje velikih količin mastne hrane in alkohola, kar je povzročilo težave z jetri (cirozo).
V 30-ih letih 20.stoletja so imeli mafijci v New Yorku popoln monopol nad trgovanjem z artičokami, zato je župan artičoke prepovedal. Vendar pa je bila prepoved kmalu preklicana zaradi posebnega okusa, zaradi katerega artičoko prištevajo k poslasticam.
V ZDA je celotna pridelava artičok skoncentrirana v Kaliforniji, mesto Castroville pa je bilo poimenovano "Svetovno središče artičok". Norma Jean, kasneje znana kot Marilyn Monroe, je bila v Castroville okronanana za 1.kraljico artičok.
Foto: Suju / Pixabay
Dodaj odgovor