Ivanjščica (lat. Leucanthemum vulgare), ki jo ljudsko imenujemo tudi travniška ivanjščica, volovska marjetica, pasja marjetica, margerita, je trajna zelnata rastlina iz družine nebinovk (Asteraceae, Compositae), iz katere so najbolj znani predstavniki regrat, pelin, rman, radič in artičoka. Ker ni odporna na mraz, jo v naših krajih najpogosteje vzgajamo kot enoletno rastlino, čeprav jo lahko s pravočasno zaščito v hladnejšem vremenu ohranimo tudi za naslednjo sezono.
Ivanjščica na prostem raste na jasah in travnikih, vzgajajo pa jo tudi na vrtovih kot okrasno rastlino. Razširjena je v Evropi, Aziji in Severni Ameriki.
Zraste do višine 80 cm, valjasta plazeča korenina je poševno položena v tla. Steblo je pokončno in slabo razvejano. V fazi intenzivne rasti lahko tvori cvetoče grmičke. Spodnji del stebla je porasel z dlačicami, zgornji del pa je gladek. Spodnji listi so dolgi 4 - 15 cm in se nahajajo na dolgih pecljih, zgornji listi pa so manjši in zrastejo do 7,5 cm. Spodnji listi so nazobčani, zgornji listi pa so brez peclja in imajo globoke režnje.
Ivanjščica ima majhne bele cvetove, velike približno 5 cm, cveti pa od aprila do septembra. Zaradi videza jo pogosto zamenjujejo z marjetico. Praviloma cveti večkrat v eni sezoni, prvo cvetenje pa je v maju. Beli nežni cvetni listi obrobljajo rumeno sredino in rastejo na posameznih visokih steblih. Semena so podolgovata in dolga približno 3 mm, rastlina pa se lahko spontano razmnožuje tudi s širjenjem korenin pod zemljo.
Posamezna rastlina lahko proizvede do 26.000 semen, ki lahko preživijo do 20 let, zato ivanjščico na nekaterih območjih obravnavajo kot invazivno vrsto. Če rasti ne nadzorujemo, lahko povzroči erozijo tal in zatiranje avtohtonih rastlinskih vrst. Na določenih območjih, kjer se je ta rastlina pretirano razmnožila, za njeno zatiranje uporabljajo celo herbicide. Ivanjščica je priljubljena cvetlica za polepšanje vrtov in aranžiranje šopkov.
Nekateri ljudje so občutljivi na rastline iz družine nebinovk, zato so pogosto alergični na ambrozijo, v manjšem odstotku pa na krizantemo, ivanjščico in pelin.
Sorodniki
Vrste
V Sloveniji uspeva nekaj vrst ivanjščice, rastlina pa je zelo zanimiva tudi pridelovalcem, ki so vzgojili zanimive križance. Najbolj znane vrste v Sloveniji so: travniška ivanjščica, navadna ivanjščica, temna ivanjščica, liburnijska ivanjščica, bleda ivanjščica, zgodnja ivanjščica in hrvaška ivanjščica.
Temna ivanjščica
Temna ivanjščica (lat. Leucanthemum adustum, Leucanthemum montanum) raste na jasah in gričih ter na gorskih skalah in je zelo odporna rastlina. Tako kot navadna ivanjščica ima lepe bele cvetove na visokih steblih, vendar je veliko bolj odporna na nižje temperature. Njeni dve podvrsti sta Leucanthemum adustum subsp. adustum in Leucanthemum adustum subsp. margarita.
Liburnijska ivanjščica
Liburnijska ivanjščica (lat. Leucanthemum platylepis, Leucanthemum liburnicum) je endemična rastlina, ki jo najdemo jo na primorskih suhih pašnikih in kamnitih travnikih Istre ter Kvarnerja vse do Senja in Gorskega Kotarja.
Bleda ivanjščica
Bleda ivanjščica (lat. Leucanthemum leucolepis) zraste do višine 45 - 60 cm in ji zelo ustrezata sončna lega ter rahla tla z dodatkom apna. Zaradi lepih cvetov je priljubljena vrsta za okrasitev vrtov in dobro uspeva na dvignjenih gredah.
Hrvaška ivanjščica
Hrvaška ivanjščica (lat. Leucanthemum croaticum) je prav tako endemična na Hrvaškem. Raste na kamnitih pašnikih in suhih travnikih ter je zelo odporna na sušo. Najdemo jo na otokih Pag in Rab ter v velebitskem primorju.
Kapski meseček
Kapski meseček (lat. Osteospermum) prav tako spada v družino nebinovk. Za razliko od navadne vrtne ivanjščice, ki je izključno bele barve, kapski meseček sadijo zaradi različnih barvnih odtenkov cvetov- od rumene in modre do bele in vijolične barve. Ima močan in specifičen vonj, zato ga največkrat vzgajamo iz estetskih razlogov. Steblo je slabo razvejano in pokončno, v povprečju pa lahko zraste v višino 30 - 80 cm.
Grmasta marjeta (lat. Argyranthemum frutescens)
Grmasta marjeta (lat. Argyranthemum frutescens) ima podobne cvetove kot navadna vrtna ivanjščica, razlikujeta se le v velikosti cveta (grmasta marjeta ima manjše cvetove). Steblo je razvejano in lahko doseže višino do 80 cm. Cveti od maja do septembra, najpogosteje pa jo vzgajamo kot grm. Naravno privablja čebele in druge opraševalce, zato jo pridelovalci radi vzgajajo ob rastlinah, ki za kakovosten razvoj in rast plodov potrebujejo opraševalce.
Gojenje
Zaradi svoje odpornosti in skromnih zahtev je ivanjščica priljubljena okrasna rastlina za vzgojo v vrtovih in posodah. Če jo naberemo tudi dolgo zdrži v vazi in je zelo priljubljena je za okrasitev šopkov. Vzgoja je enostavna in z malo truda bo ivanjščica skozi vso pomladno-poletno sezono s svojimi cvetovi krasila okolico. Zelo je nezahtevna glede vzdrževanja in izbire zemlje, v katero jo posadimo.
Tla
Ivanjščica nima velikih zahtev glede vrste tal, zato lahko uspešno raste v apnenčastih, glinastih, peščenih ter tudi ilovnatih tleh. Čeprav dobro prenaša sušo, bo uspevala tudi na vlažnih tleh, če so odcedna. Najboljša izbira pa so rahla in odcedna tla, bogata s humusom.
Preden rastlino posadimo na prosto, je v sončnih obdobjih priporočljivo zemljo globlje prekopati, saj je to dobra preventiva pred patogenimi organizmi, ki živijo v vlažnih tleh. Ivanjščice posadimo v glinene posode z odprtino na dnu. Spodnja plast v posodah je lahko lomljena opeka ali prod, kar bo zagotovilo dobro drenažo.
Podnebje
Ivanjščica dobro uspeva na območjih, ki so izpostavljena soncu ali so v rahli polsenci. Načeloma ji je potrebno zagotoviti 6 - 8 ur sončne svetlobe dnevno, saj zaradi pomanjkanja sončne svetlobe listi postanejo svetli in tanki, stebla se podaljšajo, cvetenje pa postane redko.
Slabo prenaša mraz, zato jo na prosto prenesemo šele, ko mine spomladanski mraz, čeprav lahko včasih odrasle rastline preživijo temperature do -2°C. Po nekaterih podatkih potrebuje ivanjščica za uspešno rast in razvoj 130 toplih dni v letu, brez zmrzali in hladnih padavin.
Čas sajenja
Ivanjščice je najbolje posejati pozno pozimi ali zgodaj spomladi, sadike pa je najbolje presaditi na prosto v obdobju od aprila do junija. V obeh primerih je potrebno paziti, da čas sajenja prilagodimo tako, da mladih rastlin ne prizadene spomladanski mraz. Ivanjščico razmnožujemo z delitvijo korenin v fazi mirovanja jeseni.
Kolobarjenje
Ivanjščica je privlačna za številne koristne žuželke, čebele in čmrlje, zato bodo tudi druge rastline, posajene v njeni bližini, pridobile z njeno zasaditvijo. To še posebej velja za zelenjavo, vendar pa je potrebno paziti, da izberemo kulture, ki imajo rade sončno lego in niso nižje rasti od ivanjščice. Dobri sosedje ivanjščice so tako jajčevci, bučke in sončnice.
Ivanjščica je tudi naravna vaba za listne uši. Če jo posadimo v bližini boba, špinače, blitve ali stročjega fižola, obstaja velika verjetnost, da se bodo uši lotile ivanjščice namesto ostalih rastlin.
Če ivanjščico vzgajamo na vrtu, jo je zaradi lepih cvetov dobro kombinirati z drugimi privlačnimi cvetličnimi vrstami, saj bo tako ustvarila čudovito kompozicijo barv in oblik. Poleg ivanjščice lahko posadite grabljišče, muškatni slezenovec, zvončnice, glavinec, travniške pelargonije in navadno nokoto, pa tudi dalije, tigraste lilije, petunije, volčji bob, hortenzije, gladiole in druge rastline.
Sajenje sivke lahko blagodejno vpliva na ivanjščico, saj je sivka bujna grmičasta rastlina, ki s svojim vonjem odganja celo vrsto škodljivcev, podobno koristen učinek pa bo imelo tudi sajenje rožmarina in žajblja.
Ob ivanjščici ne sadite česna, čebule, drobnjaka, krompirja, rdeče pese in paradižnika.
Faza mirovanja
Ivanjščica je rastlina s cikličnim razvojnim ciklom, kar pomeni, da ima obdobje vegetacije in obdobje mirovanja. Obdobje mirovanja se običajno začne pozno poleti ali zgodaj jeseni, ko se začne rast upočasnjevati, listi pa začnejo rumeneti in odpadati. Ta faza traja do pomladi, ko rastlina začne ponovno rasti.
Čas, ko bo začela ivanjščica prehajati v fazo mirovanja se razlikuje glede na podnebje in pogoje, v katerih raste rastlina. Na nekaterih območjih ima lahko ivanjščica krajšo dobo mirovanja ali pa je sploh nima, drugje pa je doba daljša. V vsakem primeru, ko rastlina začne z mirovanjem, potrebuje manj vode in hranilnih snovi, zato je priporočljivo zmanjšati zalivanje.
Sajenje
Pri sajenju ivanjščice je najpomembneje izbrati ustrezno mesto, saj mora imeti sončno lego, da ima rastlina čez dan zadostno število sončnih ur. Da bo sajenje uspešno, je predhodno potrebno še prekopati zemljo, ji dodati pesek ali prod, da postane bolj rahla ter odstraniti plevel.
Sejanje
Če boste ivanjščico vzgojili iz semen, je potrebno upoštevati, da v prvem letu ne bo cvetela. Semena posejemo v vlažna humusna tla, ki so dobro odcedna. Mesto sajenja mora biti izpostavljeno soncu, če pa semena sejemo v posode, jih postavimo na okensko polico, kjer bodo imela čez dan dovolj svetlobe. Z brizganjem vode iz razpršilnika je potrebno vzdrževati vlažnost podlage. Tako posejana semena vzklijejo v desetih dneh, nato pa mlade rastline razredčimo in presadimo v ločene posode.
Sajenje sadik
Sadike, ki so bile predhodno vzgojene v posodah za klitje, je najbolje presaditi na prosto, ko v aprilu mine nevarnost zadnje spomladanske pozebe. Sadike posadimo v bogato humusno zemljo in jih na začetku, dokler se rastlina dovolj ne ukorenini, redno zalivamo, pri čemer pazimo, da se zemlja okoli korenin preveč ne namoči. Prav tako je potrebno okolico sadik redno pleti in odstranjevati plevel, ki bi v začetni fazi rasti in razvoja rastlin zaradi črpanja hranilnih snovi iz tal lahko škodoval rastlinam.
Cepljenje
Ivanjščica se ne razmnožuje s cepljenjem, ampak s semeni in vegetativno s potaknjenci ali delitvijo korenin. Domiselni pridelovalci ustvarjajo številne kultivarje s spretnim kombiniranjem potaknjencev različnih sort.
Gojenje na vrtu
Pri sajenju na vrtu naj bodo jamice, v katere posadimo rastline, globoke 7-8 cm. Če so pregloboke, lahko povzročijo težave s kalitvijo, preplitko sajenje pa oslabi odpornost rastline na sušna obdobja. Na dno sadilnih jamic položimo plast komposta. Razdalja med rastlinami naj bo 30-50 cm. Rastline posadimo na tisti del vrta, ki je vsaj 6 ur na dan izpostavljen sončni svetlobi, saj bomo tako spodbudili bujno rast in cvetenje. Na območjih, kjer pozimi sneži, je potrebno okoli rastlin položiti organsko zastirko iz slame in žagovine, saj bo rastline ustrezno zaščitila pred mrazom.
Gojenje v rastlinjaku
Sadike ivanjščic lahko vzgajamo v rastlinjaku, če jim zagotovimo zadostno količino svetlobe, ustrezno temperaturo in redno zalivanje. Glede na priljubljenost ivanjščic kot okrasnega cvetja največ tržnih potreb po tej rastlini pokrivamo prav z vzgojo v rastlinjakih.
Gojenje v posodah
Ivanjščica je rastlina, ki je zelo primerna za vzgojo v posodi. Najbolje jo je posaditi v približno 30 cm globoke glinene cvetlične lončke. Posoda z rastlino naj bo na sončni strani, najbolje ob oknu, v toplih dneh pa jo lahko prenesemo tudi na prosto. Tako kot rastline, ki rastejo na prostem, je potrebno ivanjščice, ki rastejo v posodah, redno redčiti in odstranjevati odmrle veje ter cvetove. Tako vzgojeno rastlino lahko gnojimo s tekočim gnojilom za sobno in balkonsko cvetje.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje nasada obsega številne aktivnosti, ki se izvajajo za zagotavljanje optimalne rasti in razvoja rastlin, kot so redno zalivanje, gnojenje, nadziranje škodljivcev in bolezni ter redno obrezovanje in oblikovanje rastlin.
Za ivanjščico je zalivanje še posebej pomembno v toplejših mesecih, ko porabi več vode. Potrebno jo je redno zalivati, vendar ob tem ne smemo pretiravati, da v tleh ne začne zastajati voda. Rastlina potrebuje redno gnojenje, da ji za rast zagotovimo dovolj hranilnih snovi. Gnojimo pa jo lahko z organskimi in anorganskimi gnojili, kot so kompost in mineralna gnojila.
Nega
Ivanjščica ni zahtevna rastlina, zato z njenim vzdrževanjem in nego ni veliko dela. Zagotoviti ji moramo dovolj svetlo lego, okoli rastline pa je potrebno redno odstranjevati plevel ter odmrle cvetove in dotrajane veje ter jo občasno obrezati. Pri zalivanju je potrebno paziti, da v predel okoli korenin rastline ne dodajamo preveč vode, saj to lahko povzroči nastanek bolezni in propadanje korenin.
Zalivanje
Stalno vlažnost substrata je potrebno vzdrževati le v fazi kalitve. Ne glede na to, ali je ivanjščica posajena na vrtu ali v posodah, je potrebno zalivanje opraviti pred 9. uro zjutraj in po 20. uri zvečer. Pri odraslih rastlinah je potrebno pustiti, da se zemlja med dvema zalivanjema posuši, saj ivanjščica zelo dobro prenaša sušna obdobja. Spomladi jo z ustrezno količino vode zalivamo enkrat na 7-12 dni. Poleti in v sušnem obdobju je zalivanje enkrat tedensko, lončnice pa je najbolje zalivati vsake tri dni, potem ko se zunanji del zemlje posuši. Pretiranemu zalivanju neposredno okoli korenin se je potrebno izogibati, saj lahko povzroči bolezni in gnitje rastline.
Gnojenje
Glede na to, da ivanjščice v svojem naravnem okolju rastejo predvsem na nerodovitnih tleh, nimajo velikih zahtev glede gnojenja, zato je bolje, da z njim ne pretiravate. Dovolj bo, da vsake tri mesece uporabite tekoče gnojilo z vsebnostjo dušika ali običajen hlevski gnoj. Dodatno gnojenje s hlevskim gnojem je potrebno jeseni in po obrezovanju. Prekomerno gnojenje lahko povzroči podaljšano in pretirano rast vej in listov.
Razmnoževanje
Ivanjščico razmnožujemo s semeni, potaknjenci in delitvijo korenin. Za razmnoževanje s potaknjenci potrebno vzeti potaknjence z odrasle rastline decembra ali januarja. Potaknjenci naj bodo dolgi vsaj 5 cm, z več razvitimi listi. Tako nabrane potaknjence damo v hormonski prah za ukoreninjenje, nato pa jih posadimo neposredno v zemljo ali damo v vodo, dokler ne poženejo korenin. Do popolnega ukoreninjenja jih je potrebno hraniti pri temperaturi 18 - 20°C. Ko zrastejo mladi stranski poganjki, jih porežemo na dolžino 3 - 4 cm in shranimo.
Vendar pa je veliko pogostejši način razmnoževanja ivanjščice z delitvijo korenin. Sorte, ki cvetijo spomladi in poleti, delimo jeseni. Pomembno je, da korenine delimo v času, ko rastlina ne cveti, saj bo delitev spodbudila porabo hranilnih snovi za klitje novih korenin.
Pred začetkom postopka je potrebno rastlino porezati na višino približno 15 cm, da preprečimo prekomerno izgubo vode. Z ostrim, steriliziranim nožem razdelite korenino odstranjene rastline tako, da ima vsak posamezen del dovolj koreninskega sistema za nadaljnje ukoreninjenje. Izberemo samo zdrave dele korenin, stare in poškodovane pa odstranimo.
Pomlajevanje
Redno odstranjevanje odmrlih cvetov in posušenih vej z rastline bo prispevalo k njeni pomladitvi, kar dosežemo z obrezovanjem in z redčenjem rastlin, ki pretirano gosto rastejo. Vsaka 3-4 leta lahko rastlina pokaže znake staranja. Takrat se koreninski sistem pogosto skrči in rastlina manj cveti in raste. Pomlajevanje nato izvedemo z delitvijo korenin in s tem spodbudimo rast novih, mladih rastlin.
Redčenje
Rastlinam, ki so posajene na prostem, je potrebno zagotoviti zadostno medsebojno razdaljo vsaj 30 cm in jih redčiti, če pregosto rastejo. Včasih ima ivanjščica zaradi grmičaste rasti preveč gostih vej, zato v središču rastline ni več kroženja zraka, kar lahko privede do prekomerne vlage in nastanka bolezni. Občasno je zato potrebno redčiti veje, ki so si preblizu.
Obrezovanje
Ivanjščica ne potrebuje pogostega obrezovanja, saj včasih zadošča, da odstranimo vrhnje popke, ko rastline spomladi dosežejo višino 15 cm. Ko cvetovi ovenijo, pa je potrebno odrezati celotno steblo, da zmanjšamo prekomerno porabo hranilnih snovi in zagotovimo novo obdobje cvetenja. Cvetove porežemo tudi po prvem cvetenju, saj ivanjščica proizvede veliko semen, na ta način pa preprečimo širjenje semen po tleh in njeno nenadzorovano razmnoževanje.
Če se rastlina zaradi svoje velikosti upogiba k tlom, je potrebno odrezati veje, ki ovirajo njeno stabilnost. Po zaključenem obdobju cvetenja rastlino porežemo na višino 8 - 10 cm.
Zaščita pred vetrom
Ivanjščica je cvetlica, ki je odporna na veter, zato v večini primerov ne potrebuje nobene zaščite. Če pa so cvetovi še v fazi rasti ali če rastlina raste na območju z močnimi vetrovi, jo je koristno zaščititi tako, da okoli nje postavimo zaščitno ograjo ali pa jo obdamo z drugimi rastlinami.
Priprava na naslednjo sezono
Priprava na naslednjo sezono vključuje pletje okoli rastlin in površinsko prekopavanje zemlje, s čimer zagotovimo njeno rahljanje in drenažo. Če rastline prezimijo na prostem, je potrebno okolico rastline zastreti z organsko zastirko. V fazi mirovanja je potrebno porezati vse posušene dele rastlin.
Bolezni
Ivanjščica je zelo odporna rastlina, kljub temu pa obstajajo nekatere bolezni, ki se lahko razvijejo zaradi nezadostne nege in jo lahko ogrozijo. To so listna pegavost, gnitje korenin in verticilijska uvelost.
Listna pegavost
To bolezen lahko povzročijo glivice iz rodov Septoria, Phomopsis, Alternaria, Phylosticta, Cercospora itd., pa tudi nekatere bakterije iz rodov Xanthomonas, Pseudomonas in Erwinia. Znak okužbe je nastanek manjših ali večjih nekroz na površini listov, ki sčasoma ovenijo. Okoli peg se pojavijo območja rjave ali vijolične barve. Ob pojavu bolezni je potrebno takoj odstraniti prizadete dele rastlin in tako bolezen že na začetku zatreti. Če so bolezen povzročile glivice, uporabimo ustrezne fungicide, najpogosteje na osnovi bakra.
Gnitje korenin
Gnitje korenin povzročajo patološke glivice, ki se razvijejo v prekomerno vlažnih tleh. Celotna rastlina postopoma propada, zaostaja v rasti in razvoju, listi pa spreminjajo barvo in odpadajo. Da bi preprečili to bolezen, ki je praktično neozdravljiva, je potrebno rastlino zmerno zalivati stran od korenin.
Verticilijska uvelost
Verticilijska uvelost (lat. Verticillium albo-atrum) ima značilne simptome, ki se kažejo v tem, da rastlina postopoma oveni, a vseeno ohrani svojo zeleno barvo. Ko rastlino izruvamo in vzdolžno prerežemo, je v notranjih delih stebla vidna rjava barva. Gre za glivično obolenje, ki ga je težko zdraviti, zato je najboljša rešitev odstranitev takšnih rastlin. Novih nasadov ivanjščice več let ne smemo saditi na mestih, s katerih smo odstranili okužene rastline.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci, ki napadejo ivanjščico so listne uši, polži in strigalice, ki jih lahko uspešno zatiramo z nekaterimi naravnimi pripravki, v izjemoma pa se uporabljajo tudi kemična sredstva.
Listne uši
Listne uši so najpogostejši škodljivci, ki napadajo številne vrtne rastline, tudi ivanjščice. Spadajo v družino Aphidoidea in se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov iz napadenih rastlin. V zmernih količinah za rastlino niso nevarne, če pa se čezmerno namnožijo, jo lahko ogrozijo in povzročijo, da oveni. Listne uši se pojavijo na sprednji in na hrbtni strani lista, za seboj pa puščajo lepljivo sled, t.i. medeno roso.
Sčasoma rastlina oveni, oslabi, listi pa izgubijo barvo, porumenijo in ovenijo. Težava se še poslabša, če se na rastlini pojavijo mravlje, ki se hranijo z medeno roso in listne uši pa ščitijo pred naravnimi plenilci. Uporaben naravni recept za zatiranje tega škodljivca je raztopina česna in detergenta, ki jo pripravimo tako, da dva stroka česna zmečkamo z dvema žlicama tekočega parafina. Ko zmes stoji en dan, jo precedimo, zmešamo s 1/2 l vode in ji dodamo eno žlico detergenta za posodo. S to mešanico poškropimo okužene dele rastline.
Polži
Polži se hranijo z listi, vejicami in cvetovi rastline. Najpogosteje se pojavijo ponoči, ob mokrem vremenu, zato jih je takrat potrebno pobrati in odstraniti. Dober način boja proti temu škodljivcu je nastavljanje pasti s pivom, kvasom, mlekom, ostanki sadja. Lahko se namestijo tudi bakreni trakovi, na katere polži zelo slabo reagirajo. Obstajajo tudi rastline, ki delujejo repelentno na polže, na primer velika kapucinka, rožmarin, sivka, zato jih je priporočljivo posaditi na mesta, kjer so težave s polži. Če nobena od naravnih metod ne pomaga, se za zatiranje teh škodljivcev uporabijo kemična sredstva.
Strigalice
Strigalice (lat. Forficula auricularia) so kožekrilci iz družine Dermaptera, ki se prehranjujejo z listi in cvetovi rastline in tako povzročajo škodo na nasadih ivanjščic. Aktivni so ponoči, ko se prehranjujejo. Uničimo jih tako, da poiščemo njihov življenjski prostor in nato uporabimo ustrezne insekticide na osnovi cipermetrina, piperonil butoksida ali tetrametrina.
Uporaba
Mladi listi ivanjščice vsebujejo približno 30 - 50 mg% vitamina C in približno 8 mg% karotena. Rastlino lahko uporabimo v prehrani, poznana pa je tudi njena uporaba v ljudskem zdravilstvu. Danes pa ivanjščico vzgajamo predvsem zaradi estetskih razlogov, in sicer za polepšanje vrtov in okolice doma ter tudi za aranžiranje lepih šopkov v cvetličarstvu.
Nabiranje
Rastlino nabiramo v obdobju najintenzivnejše vegetacije, v obdobju od junija do septembra. Posamezne rastline lahko nabiramo ročno ali s pomočjo škarij. Nabiramo samo nadzemni del, pri čemer je potrebno paziti, da rastline ne izruvamo, tako da bo lahko rasla tudi naslednjo sezono.
Skladiščenje
Postopek, ki sledi nabiranju ivanjščic, je odvisen od namena nabiranja. Če smo nabrali dele rastline za pripravo čajev in drugih zdravilnih pripravkov, potem je potrebno rastlino dobro posušiti, kar opravimo v zračnih, suhih prostorih stran od virov svetlobe, tako da nabrane rastline položimo na tkanino ali papirnato podlago in jih nato občasno razmaknemo, da preprečimo morebitno nabiranje vlage. Sušimo lahko samo cvetove ali celotno rastlino.
Po sušenju rastline shranimo v hermetično zaprtih posodah. Ivanjščice, ki smo jih nabrali za okras, damo v vodo, nato pa jih odrežemo in vstavimo v cvetlične aranžmaje in šopke.
Kulinarika
Za prehrano lahko uporabljamo mlade liste, ki jih lahko uživamo sveže v solatah ali vložene. Imajo precej aromatičen okus, ki ga dobro nevtraliziramo s kombiniranjem z drugimi živili. Cvetne popke lahko vložimo tudi kot ozimnico. Užitna je tudi surova korenina, ki jo lahko dodajamo solatam.
Medicina
V ljudski medicini je zdravilna celotna rastlina, zlasti cvetovi. Čaj iz posušenih cvetov so nekoč uporabljali za zdravljenje vnetja veznice in kožnih lezij. Skozi zgodovino so ga uporabljali kot diuretik, antispazmodik in diaforetik. Ivanjščica spodbuja potenje in uriniranje ter s tem razstrupljanje celotnega organizma.
Zanimivosti
Latinsko ime rodu Leucanthemum izhaja iz starogrških besed leukos in anthemos, kar pomeni bel cvet. Ivanjščica izvira iz evrazijske regije in se je po Evropi začela širiti v 16. stoletju. Poimenovanje margareta je povezano z zgodovinsko osebnostjo Margareto Anjoujsko, ki je, ko je zapustila dom svojih staršev, da bi se poročila s Henrikom VI. in postala angleška kraljica, kot okras nosila ivanjščice. Med zgodovinskimi vojnami rož je Margareta vodila čete, katerih simbol je bila prav ta roža.
Ivanjščica simbolizira zdravje, optimizem in dolgoživost, zato je njena simbolika v cvetličnih šopkih usmerjena v zdravljenje ali praznovanje rojstnega dne. V Avstriji in Nemčiji je nastal običaj obešanja cvetov ivanjščice v hiši, saj so verjeli, da odganjajo strelo. Če s cvetovi ivanjščice hranimo krave ali koze, dobi njihovo mleko aromatičen okus.
Foto: Goran Horvat / Pixabay
Dodaj odgovor